MOJE RAZISKOVANJE (HAṬHA) JOGE

 

 

  • UvodJoga je vse bolj prepoznavna, priljubljena in spoštovana. Nič več (ali redko) je odziv sogovornikov nezaupljiv, ko izvedo, da hodimo na ure joge, prakticiramo doma ali preprosto beremo literaturo o njej. Večinoma so ljudje navdušeni, željni preizkusiti to zdravje obljubljajočo metodo, občasno pa je prisoten tudi strah ali so dovolj fleksibilni za vse gimnastične izzive o katerih so slišali. Po podatkih revije Yoga Journal je samo v Ameriki leta 2013 vadilo jogo že preko dvajset milijonov ljudi, z jogo povezana »industrija« pa je znašala preko deset milijard dolarjev. (Mallinson, 2013) Če se ozremo okrog sebe, vidimo, da je podobno tudi v Sloveniji. Vsako leto se odpre kak nov joga studio, ki nudi ure (haṭha) joge, že skoraj vsaka športna trgovina ponuja posebne blazine in ostale pripomočke za jogo, jogi prilagojena oblačila so našla pot v trgovine z oblačili. Zanimanje za jogo postaja po eni strani čedalje bolj »modno«, po drugi strani pa se skupine strokovnjakov po svetu s skrbnim študijem želijo prikopati do mnogokrat nepoznanega, redko zapisanega in skrivnostnega znanja jogijev izpred mnogih let. Vsaj del trenutno znanih rezultatov teh raziskav želim predstaviti in s tem dopolniti predvsem lasten mozaik (ne)znanja o jogi in haṭha jogi. 

 

  • Kje se je vse začelo?

 

Odgovor na takšno vprašanje je težak, če ne nemogoč, a vendar je v naravi ljudi, da se že od malega sprašujemo o vzroku in začetku vsega kar poznamo. Tako je tudi z jogo. Večina znanja je bila namreč pogosto samo ustno predana naprej le ožjemu krogu učencev. Kaj je želja številnih iskalcev po svetu lepo predstavi naslednja mantra (pavamāna mantra)[1]:

 

Aum asato mā sadgamaya

Tamaso mā jyotir gamaya

Mṛtyormā’mṛtaṁ gamaya

Aum śāntiḥ, śāntiḥ, śāntiḥ

 

Prevodov besede joga je več. Pogosto se izpostavi sanskrtski koren yuj, ki pomeni vez, povezati oz. združiti. Ta interpretacija izvira iz Śaiva tanter in srednjeveških jogijskih tradicij, ki so jim sledile. (Birch, 2014) Tej podobna je druga interpretacija, ki pravi da joga želi povezati nitke uma. Šele, ko je um pripravljen, lahko res pričnemo. (Desikachar, 1995) Klasična interpretacija joge je združitev indivualne in čiste (absolutne) zavesti. Ta interpretacija izvira iz definicije rājayoge. (Birch, 2014) Pri tem samo poimenovanje zavesti (Bog, Jezus, Alah, Īśvara) ni pomembno, pač pa je pomemben občutek harmonije in povezanosti s to višjo silo. Jogo lahko razumemo tudi kot doseganje nedosegljivega, pri čemer je začetni korak zavedanje nečesa, česar danes še ne zmoremo; ko pa najdemo način, da to dosežemo, je ravno ta korak dosega joga. Na jogijski poti so nam v napoto štiri veje neznanja (avidyā), in sicer rāga (navezanost), asmitā (ego), dveṣā (zavračanje) in abhiniveśa (strah). Izpostavlja pa tudi osredotočenost na delo, ki ga opravljamo oz. prisotnost, kar bi lahko razumeli tudi čuječnost. (Desikachar, 1995) Na spletu sem našla zanimivo definicijo, ki naj bi izvirala iz Vaiśeṣikasūtre (5.2.16 – 17) in sta jo v angleščino prevedla Peter Bisschop / Yuko Yokochi. Moj skromen poskus prevoda v slovenščino gre takole:

 

»Ko um (tistega, ki ima telo) počiva v sebi (oz. v sebstvu), oseba ne ne izkusi ne užitka, ne bolečine. To je joga.«

 

  1. K. S Iyengar v uvodu knjige Light on Yoga izpostavi pomembnost samoobvladovanja pri čemer navede primer Arjune v Bhagavad Gīti. Doda še, da je joga kot diamant, ki ima veliko stranic in se vsaka odseva v svojem odtenku, tako je tudi pomenov besede joga več in vsak osvetljuje svoj aspekt človekovega prizadevanja za notranji mir in srečo. Eliade pa v zaključku svoje knjige Joga – Nesmrtnost in svoboda poudari:

 

»Joge ni mogoče uvrščati med neštete različice primitivnega misticizma, za katere se običajno uporablja izraz šamanizem. Joga ni tehnika ekstaze: nasprotno, prizadeva si doseči absolutno osredotočenost, da bi prišli do enstaze.«

 

Dr. James Mallinson v članku »Yoga and Religion« iz leta 2013 navaja dve smeri jogijskih praks. Prva se nanaša na prakse asketov opisane v dveh velikih sanskrtskih tekstih Mahābhārata in Rāmāyana ter v budističnem tekstvu »Pali Buddhist canon«, kjer Buda pravi, da je omenjene tehnike preizkusil in opustil zaradi neučinkovitosti. Askete, ki so prakticirali tovrstne prakse je opisoval tudi Aleksander Veliki, ko je na področju sedanjega Punjaba v Pakistanu konec 4.stol. pr. n. št. srečal skupino asketov, ki so leta držali težke položaje kot npr. držanje ene roke v zrak ali sedenje na soncu med smodečimi ognji (le dim, brez plamena) ter vadili tehnike močnega nadzorovanja diha. Njihov namen je bil umiriti um in ustvariti zalogo asketske energije (tapas) v telesu, ki naj bi omogočila dostop do nadnaravnih sposobnosti.

 

Asket med prakso (Vir: http://hyp.soas.ac.uk/)

 

Tovrstne prakse so vadili le asketi v celibatu in tudi danes ni znanih zapisov navodil o izvajanju tovrstnih praks, ampak se znanje podaja naprej le ustno, preko iniciacije s strani guruja. Na tem mestu želim izpostaviti še pisanje Mircee Eliadeja, ki v knjigi Joga – nesmrtnost in svoboda opozori, da je v Mahabharati joga imela na različnih mestih raličen pomen. Najpogosteje je bila razumljena kot omejevanje čutov, asketizem in različne vrste pokore. Le občasno pa je imela pomen kot ga Kṛṣṇa opisuje v Bhagavad Gīti – »odpoved sadovom svojih dejanj« (karma yoga). Včasih torej pomeni metodo, včasih dejavnost ali silo ali meditacijo ali odpovedovanje. (Eliade, str. 153-154)

 

Druga smer jogijskih praks, ki jo izpostavlja Mallinson, pa se je oblikovala med 10. in 15. stol. n. št. znotraj tantričnih šol, ki so preplavljale Indijo v prvem tisočletju, k čemur se bomo še vrnili. Namen teh šol je bil omogočiti dostop do določenih praks tudi tistim (predvsem moškim najvišje kaste), ki ne živijo meniškega asketskega življenja.

 

 

  • Pātañjalayogasāstra in poti do miru

 

Med mnogimi sodobnimi praktikanti joge kot najpomembnejše jogijsko besedilo veljajo med 4. in 5. stol. n. št. (dolgo je veljalo da so bile zapisane med  1. in 2. stol. n. št., vendar so v zadnjih raziskavah ugotovili, da  gre vseeno za mlajši zapis) zapisane Patanjalijeve joga sutre (Pātañjalayogasūtra) oz., če smo bolj natančni Patanjalijeve joga šastre (Pātañjalayogasāstra), sestavljene iz 195 suter in komentarja pod imenom Bhasya (Bhāṣya). Preden se poglobimo v razpravo o avtorstvu Yoga suter in njihovega komentarja, se ustavimo pri uvrstivi Yoga suter med »joga klasike«. David Gordon White v svoji knjigi »The Yoga Sutra of Patanjali – A Biography by Gordon White« piše, da Yoga Sutre v nasprotju s prepričanjem mnogih sodobnih praktikantov skozi zgodovino joge niso imela statusnega simbola »vrhovne knjige« kot npr. Sveto pismo v krščanstvu, ampak so bile po 500 letih intenzivnega študija in prevodov v arabski jezik in jezik, ki so ga govorili na področju Jave, za kar 700 let praktično pozabljene in ponovno odkrite šele v začetku 19. stol. n. št. s strani britanskih raziskovalcev. Konec 19. stol. n. št. je vrednost Yoga suter poudaril in izpostavil, pravzaprav celemu svetu, Swami Vivekananda. O tej temi piše tudi Jameson Birch v članku »Rājayoga: the Reincarnations of the King of all Yogas«, kjer navaja izsledke Elizabeth De Michelis iz leta 2004, da gre za moderno interpretacijo iz 19. stol. n. št. po kateri naj bi bile Yoga sutre temelj Rājayoge najprej po interpretaciji teozofov na čelu s Heleno Blavatsky. Dodaja še, da sam termin Rājayoga pred 11. stol. n.  št. v jogijskih tekstih niti ni obstajal, se pa je pojavljal v astroloških tekstih. Močan vpliv že omenjenega Vivekanande in tudi Sivanande pa je v svetu utrdil prepričanje, da so Yoga sutre vrhovno jogijsko delo in tako so Yoga sutre postale »jogijsko sveto pismo«. Tudi T. K. V. Desikachar v knjigi »The heart of yoga« piše, da je bilo po Patanjalijevih sutrah sicer napisanih veliko tekstov, vendar so vseeno najpomembnejše prav one. Joga je sicer ena od šestih filozofskih smeri v Indiji (nyāya, vaiśeṣika, sāṃkhya, mīmāmsā, yoga in vedānta) imenovanih tudi darśana. Beseda darśana izvira iz sanskrtskega korena dṛs, kar pomeni videti. Darśana torej pomeni pogled, razgled ali način gledanja. Patanjalijeve Joga sutre pa so darśana joge.

 

Zdaj pa se vrnimo k avtorstvu Yoga suter. Jason Birch in Jacqueline Hargreaves sta v članku o yamah in niyamah, ki je bil objavljen v reviji Yoga Scotland januarja 2016, zapisala, da so mnenja o avtorstvu tako celotnih suter kot tega dodatnega dela, Bhasye, sicer deljena, vendar je Philipp Maas v svojem delu »A Concise Historiography of Classical Yoga Philosophy« po njunem mnenju nedvoumno dokazal, da so bile tako sutre kot tudi komentar delo enega avtorja. Kot najbolj trden dokaz navajata dejstvo, da so bile Patanjalijeve joga šastre pod tem imenom večkrat citirane v številnih srednjeveških delih, med katerimi naj bil bila najstarejša omemba poeta iz 8. stol. pod imenom Māgha. V nekaterih delih so pisci ob citiranju odlomkov Bhasye kot avtorja navajali Patanjalija, kar naj bi tudi potrjevalo prepričanje, da je Patanjali avtor celotnih šaster. Kot dodaten dokaz avtorja članka opozorita na pisanje v prvi osebi ednine in na navkrižno sklicevanje suter na Bhasyo. Po nekaterih prepričanjih naj bil bil avtor komentarja (Bhāṣya) pisec po imenu Vyāsa. To prepričanje po mnenju Jasona Bircha in Jacqueline Hargreaves izvira iz uvodnega verza komentarja iz 10. stol. pisca po imenu Vācaspatimiśra, ki kot ime avtorja Bhasye omenja ime Vedavyāsa. Nekaj stoletij pozneje pa je pisec po imenu Mādhava v svojem delu Sarvadarśanasaṅgraha pripisal Joga sutre Patanjaliju in Bhasyo Vyāsi. Citiranje tega dela je seveda utrdilo prepričanje o različnih avtorjih. Zagovorniki »teorije z več avtorji« kot argument navajajo nasprotja, ki se občasno pojavijo v obeh delih, saj naj bi po njihovem mnenju delo enega avtorja moralo biti brez takšnih nasprotij. Jason Birch in Jacqueline Hargreaves to dilemo razložita kot posledico postopnega pisanja in naknadnega sestavljanja ter dvomljivce spodbujata k hkratnemu študiju obeh del.

 

A vendar nam to še ne odgovori na vprašanje o začetku tovrstnih idej. Tudi, če poznamo dele iz joga suter in znamo npr. našteti yame (t.i. velike zaobljube oz. mahavrāta: nenasilje oz. ahiṃsā, resnicoljubnost oz. satya, nekraja oz. asteya, celibat/zakonska zvestoba oz. brahmacarya in nepohlep oz. aparigraha) in niyame (t.i. izpolnjevanja dolžnosti: čistoča oz. śauca, zadovoljstvo oz. santoṣa, asketstvo/samonadzor oz. tapas, samopreučevanje oz. svādhyāya in čaščenje ideala/uglasitev z idealom oz. Īśvarapraṅidhāna) ali smo celo prebrali Patanjalijev komentar, nas radovednost vodi naprej. (Hönn, Rotar, 2011) Kot je v svojih predavanjih z naslovom Kultura gozdnih asketov, džainizem in zgodnji budizem ter Joga sutre in njihov izvorni pomen 12. 3. 2016 pojasnila Tina Košir Mazi, je bilo v času med 6. in 3. stol. pr. n. št. precej asketskih gibanj, ki so vsaka na svoj, včasih pa tudi na podoben način, odkrivale pot do miru tako v praktikantu kot tudi v vsem kar je. Med starejšimi asketskimi gibanji je džainizem, ki naj bi izviral v 9. oz. 8. stol. pr. n. št. Podobno kot pozneje joga sutre je džainizem poznal osnovne principe (nenasilje, neabsolutizem in nenavezanost) in pet vrhovnih zaoljub, ki so poimenovane popolnoma enako kot prej naštete yame. Poleg tega pa so džainisti poudarjali tudi, da se te vrednote ljudem ne smejo vsiliti, temveč da se mora v ljudeh prebuditi želja po teh vrednotah od znotraj, kar lahko dosežemo z izobraževanjem. Presenetljive vzporednice med jogo in budizmom je Tina Košir Mazi 4. 7. 2016 predstavila na predavanju Čuječnost v jogi – včeraj, danes jutri. Tudi budizem namreč poudarja pomen vrlin kot so pravilno razumevanje, pravilno mišljenje, pravilen govor, pravilna dejanja, pravilen način življenja, pravilna vstrajnost, pravilna pozornost in pravilna zbranost.

 

Sklenemo torej lahko, da so nastajajoča gibanja imela podobne vrednote, poleg tega pa so posamezniki pripadniki teh gibanj te vrednote in svoje znanje tudi zapisali. Ideje so se verjetno pojavljale že prej, vendar razen že omenjenih pesnitev niso bile zapisane. Obstajajo sicer tudi domneve o še bolj zgodnjih začetkih. Zagovorniki teh idej npr. trdijo, da je že glineni pečat iz 3. tisočletja pr. n. št. iz Mohenjodara, ki prikazuje osebo v meditaciji, dokaz začetkov joge.

 

 

  • Je joga hindujska?

 

 

Zavedanje skupnih temeljev oz. izhodišč različnih asketskih gibanj delno pojasni dilemo ali je joga hindujska o čemer se v članku »Yoga and Religion« iz leta 2013 sprašuje James Mallinson. V članku lahko preberemo, da je celo Bela hiša izjavila, da je joga postala univerzalen jezik duhovnih praks v ZDA, ki presega religijo in kulturo. Določene skupine, kot npr. krščanske skupnosti v Kaliforniji, se namreč bojujejo proti uvedbi joge v šolski kurikulum ravno zaradi strahu pred hinduizmom. Po drugi strani pa želi trenutna indijska vlada prepričanje, da sta joga in hinduizem neločjivo povezana, še okrepiti. Pri tem vprašanju se je dobro najprej spomniti ozadja poimenovanja »hindujci«. Beseda je bila namreč najprej uporabljena s strani tujcev, ki so tako poimenovali vse ljudi, živeče na področju reke Ind. Šlo je torej za geografsko poimenovanje in ne za poimenovanje pripadnikov verske skupnosti.

 

Odpor do joge pa lahko, kot je v članku »The Yogīs` latest Trick« zapisal James Mallinson, vzbudi tudi branje tekstov kot je npr. »Sinister Yogi« (Zli jogi) Davida Gordona Whita, ki piše o tem, da so bili cilji praktikantov joge pravzaprav siddhiji (supermoči kot npr. vstopanje v druga telesa, nesmrtnost) in ne osvoboditev skozi meditacijo. Vendar je od Patanjalijevih joga suter naprej in preko haṭha joga tradicije, tudi teksta Yogacintāmaṇi, ki ga je v 16. stol. n. št. napisal Śivanandā Sarasvatī, jasno razvidno, da so siddhiji pravzaprav ovire na poti do cilja, osvoboditve. V tantričnih tradicijah pa so bili siddhiji cilj. V ta namen so učili različne tehnike, predvsem ponavljanje manter. Tantra je jogijske tehnike hitro vzela za svoje, kmalu po prvih pisnih virih.  Pri tem se v več tantričnih tekstih jasno loči poimenovanje praktikanta v tantričnih tradicijah kot sādhaka in praktikanta v jogijskih tradicijah, čigar prakse so ločene od tantričnih in čigar glavni cilj je osvoboditev, kot jogi. V nekaterih tekstih šakta tradicije (kot npr. Brahmayāmala) se poimenovanj praktikantov ne loči. V haṭha jogijskih tekstih pa se termin sādhaka za praktikante joge pojavi redko. V Dattātreyayogaśāstra le enkrat, in sicer ob omembi manter kot najbolj enostavne in primerne tehnike za preproste ljudi.

 

Je torej joga hindujska ali ne? James Mallinson se je iskanja odgovora lotil na znanstven način, in sicer s preučevanjem tekstov tradicionalne haṭhayoge, še posebej njenih temeljnjih tekstov med 11. in 15. stol. n. št. Običajno so med temeljnimi teksti s področja haṭha joge navedeni le trije: Śivasaṃhitā, Haṭhapradīpīka in Gheraṇḍasaṃhitā, ki jih David Gordon White v knjigi »The Yoga Sutra of Patanjali – A Biography by Gordon White« prevaja kot »Shiva’s Collection« (Šivina zbirka – Śivasaṃhitā), »Little Lamp of Haṭha Yoga« (Majhna lučka o haṭha jogi – Haṭhapradīpīka) in »Gheranda’s Collection« (Gherandina zbirka – Gheraṇḍasaṃhitā). Redkeje pa je omenjen starejši tekst z naslovom Dattātreyayogaśāstra- najstarejši tekst, ki haṭha yogo kot tako tudi poimenuje. Tam je zapisano:

 

»Bodisi Brahmin, asket, budist, džainist, tisti, ki nosi lobanje ali materialist;

 modri, ki zaupa in je neprestano predan praksi (haṭha) joge, bo dosegel popoln uspeh.

Uspeh namreč ne izostane za predanega praksi; kako pa naj ga doseže tisti, ki ne prakticira?«

 

Nekatere verske kategorije, omenjene v odlomku, so za današnji čas tuje in nenavadne, vendar predstavljajo širok spekter verskih tradicij v 13. stol. n. št., ko je bil tekst napisan. Vključitev besede »Brahmin« nakazuje, da je praksa primerna tako za askete, kot tudi za družinske ljudi, ki niso popolnoma posvetili življenja veri. Mallinson v članku kot posebej zanimivo kategorijo izpostavi materialista (Cārvāka), ki ga interpretira kot ateista. Ateisti ne verjamejo v življenje po smrti in v obstoj duše, vendar naj bi bila v skladu s tekstom joga primerna tudi zanje. Sanskrtski joga teksti so pisani z moške perspektive in se le redko nanašajo direktno na ženske. Kljub temu pa lahko v duhu omenjenega citata razumemo, da je ta pot oz. praksa namenjena vsem: mladim, starim in slabotnim. Nič več ni ekskluzivnosti. Tovrstna trditev se kasneje pojavi tudi v Haṭhapradīpīki.

 

V citatu sicer niso omenjeni muslimani, vendar je bilo zanimanje za jogo tudi med muslimani. Najprej je joga v muslimansko okolje prišla preko sufijev in njihovega stika z asketskimi jogiji. Kasneje pa preko arabskih, turških in perzijskih prevodov jogijskih tekstov. Eden bolj znanih tekstov, ki je med sufiji v uporabi še danes, je »Baḥr al-Ḥayāt« (Voda življenja), ilustrirani rokopis iz leta 1602, ki vsebuje slike 22, med njimi tudi nesedečih, jogijskih asan. O vpletanju joge v svet sufijev je v članku »Mapping the esoteric body in the islamic yoga in Bengal« pisal tudi Shaman Hatley. V članku si lahko preberemo vzporednicah med sufijskimi in jogijskimi praksami (čakre vs. maqām), prilagajanju joge islamskim okvirjem in zgledovanju po Nath tradiciji. To je še en dokaz, da je v času oblikovanja haṭha joge veljalo, da lahko to prakso izvaja kdorkoli. James Mallinson v kratkem članku »A response to Mark Singleton`s Yoga Body« iz leta 2011 trdi, da pisci in uredniki prvih tekstov, ki so učili tudi fizične aspekte joge, ne bi imeli nič proti praktikantom npr. krščanske joge. Želeli so namreč omogočiti dostop do joge vsem, ne le asketom in posvečenim članom tantričnih kultov.

 

Jogo so v Indiji integrirala in valorizirala vsa religiozna gibanja, tako hinduistična kot tudi ostala. Različne oblike krščanske ali sinkretistične joge moderne Indije so dokaz, da indijska religiozna izkušnja nujno zahteva jogijske metode meditacije in koncentracije. Joga je absorbirala in integrirala vsakovrstne duhovne in mistične tehnike. Tako se ime jogi uporablja tako za mistike kot tudi za svetnike, čarovnike, orgiastike, fakirje in čarodeje. Vsak od teh tipov magijsko – religioznega obnašanja ustreza določeni vrsti joge. (Eliade, str. 333-334)

 

V zadnjih letih poteka nekakšen boj o lastništvu joge, določenih zaporedij jogijskih položajev in celo postavitve blazin po prostoru. Mallinson poudarja, da zaenkrat ni znanih učenj zaporedij asan, ki bi izvirale iz starih tekstov in svetuje, da bi bilo dobro bolj preučiti vaje vojakov in rokoborcev ter s tem dopušča možnost vpliva zahodne gimnastike na jogo, kar omenja tudi Singleton. (Mallinson, 2011; Singleton, 2013) Nasprotno, Chris Thompkins v okviru doktorskega študija raziskuje pojav različnih vinjas in pozdrava soncu že v srednjeveških besedilih o čemer nudi tudi več plačljivih predavanj. Zankrat ni še nič akademsko dokazano. Dr. Manmath Gharote je npr. v osebnem pogovoru dejal, da on s temi raziskavami sicer ni podrobno seznanjen, vendar da v bogati knjižnici Lonavla Yoga Inštituta zaenkrat referenc, ki bi podprle Thompkinsovo teorijo ni. Dr. Mallinson pa je na poziv h komentarju Thompkinsovega dela odgovoril, da dokler ne bo akademsko dokazano, ne more komentirati.

 

 

  • Āsane in kaj o njih pravijo nekateri teksti

 

Do pred približno tisoč leti je beseda āsana (v nadaljevanju asana) označevala le sedeče položaje namenjene meditiranju. Okoli 10. in 11. stol. n. št. pa se je beseda začela uporabljati še za druge nesedeče položaje, vendar najprej v povezavi s položaji pri spolnosti, rokoborbi, vojaškem bojevanju in bojevanju slonov. Prva opise nesedečih položajev kot asan v povezavi z jogo najdemo v tekstih Pāñcarātrika Samhitās (zbirka petih noči) iz 10. stol. n. št. pri čemer je najstarejši opis mayurāsane (pav) iz teksta Vimānārcanākalpa.

 

Mayurāsana (Vir: http://hyp.soas.ac.uk/)

 

Malo pozneje je Ahirbudhnyāsaṃhitā dodala položaj kukkuṭāsana (petelin) in položal kūrmāsana (želva). (Mallinson, 2011) Verze o teh treh položajih je Svātmārāma v 15. stol. n. št. uporabil v znanem tekstu Haṭhapradīpīka.

 

Kukkuṭāsana (Vir: http://hyp.soas.ac.uk/)

 

Mallinson v enem svojih člankov izpostavi, da so se poimenovanja za omenjene tri asane v tekstu Matsyendrasaṃhitā iz 13. stol. n. št. učile kot sedeče asane in pravi, da je to dokaz, da so se nesedeče asane razvile zunaj Šivaizma, kar je v nasprotju s trditvami Marca Singletona v knjigi Yogabody. Pāñcarātrika Samhitās so kanonično delo Šrivaišnavistov (Śrīvaiṇavism), tradicije, ki so ji pripadali Krishnamacharya in nekateri njegovi  učenci. (Mallinson, 2011) Ustanovitelj Šrivaišnavistov naj bi bil v 10. stol. n. št. Naṭhamuni, glavni filozof pa Ramanuja iz 11. stol. n. št., ki velja za avtorja Vishishtadvaita Vedante. (vir: Wikipedija, ogled 17. 9. 2016)

 

Prva tiskana verzija teksta Haṭhapradīpīka izvira iz leta 1893, pred tem so bili le izvodi v obliki rokopisov. Dolgo je veljalo, da ima tekst 4 poglavja, vendar so s skrbnim preučevanjem in raziskovanjem knjižnic našli edinstven primer z desetimi poglavji, in sicer v Mahārāja Mānsingh Library, Fort, Jodhpur. Prvo poglavje je namenjeno diskusiji o pravem prostoru za jogo, sestavnih delih joge, usmeritvah glede hrane, jamah in nijamah. Drugo poglavje opisuje asane, tretje čistilne tehnike (ṣaṭkarme) in četrto 8 pranayam, ki pa jih poimenuje kumbhake, kar običajno razumemo kot zadrževanje diha. V četrtem poglavju je zapisan znameniti stavek:

 

»Ni haṭha joge brez raja joge in ni raja joge brez haṭha joge.«

 

Peto poglavje je namenjeno mudram, šesto pratyāhāri, dhāraṇi in dhyāni, sedmo poglavje pa govori o rāja jogi in samādhikrami. Osmo poglavje je namenjeno nādānusandhāni (poslušanje notranjega zvoka), deveto govori o kālajñāni (predvidevanje časa smrti) in deseto o videhamuktiju (osvoboditev od smrti).

 

Haṭhapradīpīka je dosti črpala iz drugih tekstov in je kar nekakšna zlepljenka različnih virov. James Mallinson je v osnutku neobjavljenega članka za Journal of Indian Philosopy z naslovom Haṭhayoga`s Philosophy: A Fortuitous of Non – Dualities zapisal, da je največ (47,5 verza) črpala iz teksta Vivekamārtaṇḍa, iz teksta Amaraughaprabodha (25 verzov), Gorakṣaśataka (20 verzov), Dattātreyayogaśāstra (20,5 verzov), Vasiṣṭhasaṃhitā (15,5 verzov), Amanaska (11 verzov), Śivasaṃhitā (8,5 verzov), Khecarīvidyā (4 verzi), Candrāvalokana (4 verzi), Yogabīja (4 verzi) in nekaj tekstov s po 2, 1 ali polovico enakega verza. Eden izmed polovičnih verzov je tudi iz teksta Matsyendrasaṃhitā.

 

Tekst Haṭharatnāvalī, ki izvira iz 17. stol. n. št. oz natančneje med letom 1625 in 1695 n. št., omeni kar precej asan, vendar zaključi, da je najpomembnejša siddhāsana, ki jo opiše kot sedeči položaj pri katerem je en gleženj na področju presredka in drug gleženj nad prvim. (Gharote, 2014)

 

Tekst Haṭhatatwakaumudī, ki je bil napisan med 1700 in 1800 n. št. je asanam namenil poglavje 7. Že kmalu na začetku izvemo vse pozitivne rezultate, ki jih lahko pridobimo s prakso: stabilnost, zdravje, lahkost, zmožnost premagati dualnosti (sreča in trpljenje, vročina in mraz) z meditacijo na neskončnost in prakso yam in niyam. Prva asana, ki jo tekst omeni je dhanurāsana, sledi kukkuṭāsana in nato več drugih. Kot najpomembnejšo izpostavi paścimottānāsano (položaj klešč). Pravi, da omogoči pot prani, poveča prebavni ogenj, zmanjša obseg trebuha in omogoča zdravje. Ta asana naj ne bi dovoljevala neravnotežjem, da se naselijo v telo, saj prečiščuje nadije. V zaključku 9. poglavja teksta Haṭhatatwakaumudī pa preberemo, da lahko redna praksa pozdravi manjše bolezni, podaljša življenje in prepreči prezgodnjo smrt. (Gharote, 2012)

 

 

  • Haṭha joga, Amṛtasiddhi in nekateri drugi teksti

 

 

Haṭha se nanaša na sistem fizičnih tehnik, ki so dopolnitev splošnemu pojmovanju joge. Haṭha joga je joga, ki uporablja tehnike haṭha. (Mallinson, str. 770) Dolgo je bila v uporabi le beseda haṭha in ne besedna zveza haṭha joga, tako je npr. tudi znano delo Haṭhapradīpīka šele pozneje dobilo v naslovu dodatek »joga« in je zdaj večini znano kot Haṭhayogapradīpīka.

 

Haṭha joga je izvorno povezana z asketizmom. Eden prevodov besede haṭha je sila/moč, kar si lahko razlagamo kot trud, ki ga je treba vložiti v redno prakso. Podobno razumevanje je zaslediti v razlagah, da so tehnike haṭha joge (npr. pranayama) naporne in lahko celo povzročijo bolečino. Po drugi strani pa se nekateri namerno izognejo besedi napor in se poslužujejo t.i. ezoterične razlage besede haṭha, po kateri zlog ha predstavlja sonce in tha luno, haṭha pa se nanaša na združitev sonca in lune v telesu. (Birch, 2011) Ta razlaga je bila prvič zapisana v tekstu Yogabīja, omenjena pa je tudi v nekaterih kasnejših tekstih kot npr. Yogaśikhopaniṣad (1.133), Haṭharatnāvalī (1.22) in Haṭhatattvakaumudī (55.29). (Birch, 2011)

 

V 19. stol. n. št. so vplivni indologi definirali haṭha jogo kot ekstremen asketizem oz. celo samonasilje in samomučenje. Kot primer so navajali dolgotrajno stanje na eni nogi, držanje roke v zrak in vdihovanje dima, tehnike tapasa, ki smo jih že omenili. Nekatere tehnike haṭhajoge in tapasa, ki so bile omenjene v purānah, so torej imeli za sinonim. (Monier-Williams v Birch, 2011) Vendar so praktikanti različne tehnike navadno kombinirali. (Mallinson v Birch, 2011) Zavedati pa se moramo tudi ozadja nastanka »bolečih« praks. Patanjali je v Yoga sutrah zapisal:

 

»Za modreca je vse trpljenje«.

 

Že pred njim je Buda dejal :

 

»Vse je bolečina, vse je minljivo.«

 

Kakršnakoli človeška izkušnja naj bi prinašala trpljenje oz. kot je zapisano v komentarju Sāṃkhya sūtre:

 

»Telo je bolečina, ker je prizorišče bolečine; čutila, predmeti, zaznave so trpljenje, ker vodijo v trpljenje, celo užitek je trpljenje, ker mu sledi trpljenje.«

 

Tovrstna filozofija pa vseeno ni bila pesimistična, pač pa je v bolečini videla zakon obstoja in možnost, da bolečino presežemo kot osvoboditev. Nepoznavanje prave narave duha je razumela kot vzrok za človeško trpljenje. (Eliade, str. 32-35) Poznavanje sebe v asketskem in duhovnem pomenu besede je cilj za katerega si, kot še zapiše Eliade, prizadeva večina indijskih filozofskih sistemov. V tekstu Laghuyogavāsiṣṭha je bila haṭhajoga opisana kot tista, ki povzroča trpljenje (duḥkhasa), v tekstu Amanaskayoga pa so bile mudre in pranayame označene kot »temelječe na bolečini« (kleśamula) in težko osvojljive (durjaya).

 

V tekstu Amanaskayoga iz 12. stol. n. št. je bila prvič uporabljena beseda rājayoga kot kraljevska joga, superiorna haṭhajogi, katere glavna prednost naj bi bila prav njena preprostost. Metoda naj bi bila lahka, enostavna in direktna. Praktikant ne potrebuje posebnih tehnik, ampak se samo prepusti. Samādhi naj bi bil naravno stanje. (Birch, 2014) Vseeno pa potrebuje učitelja. Včasih je dovolj že samo dotik svetega moža in jogi se osvobodi, prav tako pa 21 njegovih prednikov. (Gharote, 2011) Beseda rayajoga je bila do nekje 12. oz. 15. stol. n. št. uporabljana kot sinonim za samādhi, 8. člen Patanjalijeve Asthanga joge. Po 16. stol. n. št. pa so v več tekstih želeli reinterpretirati poimenovanje rāyajoga (raja joga) v povezavi z različnimi jogijskimi sistemi. (Birch, 2014)

 

Pri tem so o haṭha jogi pisali kot o manjvredni veji joge v primerjavi z raja jogo. Tu je imel velik vpliv Swami Vivekananda, ki je v 19. stol. n. št. izenačil raja jogo z mentalno jogo iz učenj Patanjalija in ostale joge, mantra jogo, laya jogo in še posebej haṭha oz. fizično jogo, označil kot manj pomembne in manjvredne. Vendar v prvih haṭha joga tekstih ni nasprotij med Patanjalijevo jogo in tehnikami haṭha joge, pač pa so haṭha joga tehnike razumljene kot dopolnitev tehnik osmeročlene Patanjalijeve joge oz. šesteročlene joge iz teksta Vivekamārtanda, ki je izpustil yame in niyame. Do 17. stol. n. št. je haṭha joga postala sestavni del večine joga sistemov temelječih na Patanjalijevih Joga sutrah. Moderna haṭha joga, ki se množično vadi po celem svetu in vključuje poleg tradicionalnih haṭha jogiskih asan tudi asane iz drugih virov, pa je le derivat tradicionalne haṭha joge (Mallinson, str.770-771) To kar v svetu danes poznamo kot haṭha joga (npr. učenje B.K.S. Iyengarja) ni enako tradicionalni haṭha jogi.

 

Najprej so bile tehnike haṭha uporabljane za dvig in shranjevanje esence življenja, ki je pri moških poimenovana bindu (seme). (Le občasno se v tekstih omeni ženski ekvivalent rajas, ki se nanaša na menstrualno kri.) Brez tehnik haṭha naj bi bindu veš čas kapljal navzdol iz svojega skladišča v centru glave (luna). Da bi ohranili bindu na pravem mestu, so tehnike haṭha joge svetovale po eni strani mehanične pristope (npr. inverzne položaje kot je viparītakaraṇī), po drugi strani pa so svetovale dihalne tehnike s pomočjo katerih bi dih tekel po centralnem kanalu v telesu, ki poteka od korena hrbtenice do vrha glave in na ta način prisilil bindu, da se giba navzgor. V tantričnih tradicijah (npr. Kaula) so učili vizualizacije boginje Kundalini, ki se v obliki kače dviga skozi sistem čaker (običajno 6 ali 7). John Noyce v članku »A short history of the subtle System« omenja tudi sisteme s 4, 5 in 11 čakrami. Zasluge, da je postal prevladujoč sistem šestih čaker pa pripisuje znanemu asketu Nath tradicije, Goraksanathu. Sicer je prva znana omemba sistema s šestimi energijskimi centri v sanskrtski drami z naslovom Malati Madhava iz Bhavabutija, ki jo uvrščajo med 5. in 8. stol. n. št. Zgodba je v osnovi ljubezenska, a presenetljivo natančno opisuje tehnike skupine asketov z imenom Kapalika Saivite. Samo poimenovanje energetskega centra kot čakra Noyce pripisuje tekstu Kaulajnananirnaya iz 9. stol. n. št. Nekatere tantrični sistemi so svetovali uporabo enakih tehnik za ohranjanje nektarja nesmrtnosti, ki so ga poimenovali amṛta (sopomenka za bindu) in je prav tako shranjen v glavi. S pomočjo kundalini amṛta preplavi telo, ga poživi in ga naredi nesmrtnega.

 

O tem je pisano tudi v tekstu Amṛtasiddhi iz 11. stol. n. št., ki pa za razliko od predhodnih tantričnih tekstov, ki so govorili le o luni na področju glave, doda v kontekst še sonce in ogenj na področju trebuha. Amṛtasiddhi prvič izenači sonce in ogenj:

 

»Ogenj je sonce; sonce je ogenj. Ta dva sta videti enako, subtilna je njuna razlika.«

 

ter pojasni, da ogenj uniči kapljajoči nektar nesmrtnosti. Amṛtasiddhi je tudi prvi tekst, ki uči, da so um, dih in bindu povezani – koncept, ki je bil kasneje zapisan v več haṭha joga tekstih. Povezava diha in uma je bila sicer omenjena že davno pred tem v tekstu Chāndogya Upanisad, ki je datiran med 8. in 6. stol. pr. n. št., novost pa je dodatek binduja. (Mallinson, 2016) Jogi se osvobodi še za časa življenja (jīvanmukta) in lahko živi tako dolgo kot hoče, dokler se ne odloči, da zapusti svoje telo skozi »Brahmanova vrata« (brahmadvāra) in gre v končno osvoboditev (mahāmukti). Amṛtasiddhi ne omenja kundalini ali čaker. Prvič pa zasledimo tri pomembne haṭha jogijske tehnike poimenovane mahāmudra, mahābandha in mahāvedha. Kot je zapisano mahāmudra odpravi vse nečistoče, neguje nadije, uredi bindu in zaneti prebavni ogenj, mahābandha spremeni tok v nadijih navzgor in mahāvedha s prebadanjem treh vozlov oz. grantijev odpre Brahmanova vrata. Našteti so tudi mnogi darovi (siddhiji), ki jih jogi ob redni praksi dobi (sijoče telo, modrost, moč, osvoboditev od staranja in smrti,…). (Mallinson, 2012) Amṛtasiddhi je nastal v obdobju Vajrayāna budistov (Vajrayāna- nezlomljiva pot) in je bil njim tudi namenjen. V tekstu se pojavi precej budističnih izrazov (Chinnamastā oz. brezglava boginja, chandoha oz. zbirno mesto, štrirje elementi ali tattvāni, kūṭāgāra oz. večnadstropna palača, trikāya oz. trojno telo, buddha, svādhiṣṭhāna yoga oz. praksa, večkrat zapisana v Vajrayāna tekstih, pri kateri si praktikant predstavlja sebe kot božanstvo) kar pa ne pomeni da so haṭha jogo izumili Vajrayāna budisti. Prakse haṭha joge so bile namreč podobne pri različnih skupinah asketov že dolgo pred poimenovanjem. V Amṛtasiddhi poimenovanja haṭha še ni bilo. Prvič se je namreč zapisalo v že omenjenem tekstu Dattātreyayogaśāstra, ki delno povzema tudi Amṛtasiddhi (npr. 4 stopnje joge: ārambha, ghaṭa, paricaya in niṣpanna/niṣpatti), kar je dokaz, da je bil vpliv Amṛtasiddhi več kot zgoj terminološke narave.

 

Gorakṣaśataka iz 13. stol. n. št. tudi še ne omenja besede haṭha, pač pa govori le o jogi. Tekst uči, da je pot do osvoboditve kontrola uma preko kontrole diha. Omenja tri bandhe (energetske zapore) in tudi posebno tehniko śakti-cālana, ki je v Dattātreyayogaśāstri še ni omenjene. Vivekamārtaṇḍa piše o šestih čakrah, kuṇḍalinī in petih mudrah (tudi viparītakarani in khecarī za namen preprečevanja izgube binduja). Tekst Yogabīja je zapisan kot dialog med Šivo in boginjo. Nath gurujev ne omenja. Joga, ki jo opisuje pa je podobna tisti iz teksta Gorakṣaśataka (bandhe in śakticālani mudra). Khecarīvidyā je tekst, kjer so učenja haṭha jogijske khecarīmudre, vključili v delo Kaula smeri, ki khecarīmudro razume kot tehniko s katero se celo telo preplavi z nektarjem nesmrtnosti (amṛta) in ne kot tehniko za zadrževanja binduja (oz. amṛta) na področju glave, kot to razlagajo teksti Gorakṣaśataka, Dattātreyayogaśāstra in Vivekamārtaṇḍa. (Mallinson, 2012)

 

Amaraughaprabodha uči haṭha jogo in jo tako tudi poimenuje. Tekst je podoben tekstu Amṛtasiddhi, doda pa prenujenje kuṇḍalinī kot rezultat mahāmudre, ki jo uči že Amṛtasiddhi.

 

Śivasaṃhitā je zadnji tekst iz nabora zgodnjih haṭha tekstov. Vsebuje precej verzov iz tekstov Amṛtasiddhi in Dattātreyayogaśāstra, ki pa so interpretirani na drugačen način. Nikjer npr. ni omenjen namen zadrževanja binduja kot cilj joge. Nič v tem tekstu ne spominja na Nathe, temveč je ravno nasprotno iz teksta na večih mestih razvidno, da pripada nedualistični Šivaistični tradiciji. (Mallinson, 2012)

 

 

  • Nath tradicija in asketi danes

 

 

Zaradi skupne tradicije 84 svetnikov (siddh) so večkrat iskali vzporednice med Vajrayāna budisti in Nāth jogiji. (Mallinson, 2016) Dr. Manmath M. Gharote, direktor Lonavla Joga Inštituta v Indiji, je med 22. in 29. junijem 2016 na predavanjih z naslovom »Understandings of naṭha tradition, haṭhayoga and concept of prana & pranayama« najprej predstavil Nath tradicijo. Pomen besede »Naṭha« je po njegovih besedah gospodar vesolja, kar nakazuje na superiornost skupnosti. Iz filozofskega vidika naj bi Nath kult ustvaril jogijsko filozofijo in s tem jogo. Velik poudarek je bil npr. na zavedanju da um, duh in telo postanejo eno. Nathi so imeli visoke socialne vrednote, želeli so odstraniti vse socialne neenakosti in zagotoviti enak dom za vse ne glede na spol, narodnost, raso in finančni položaj. Dobrodošli so bili tudi vsi na robu družbe, ki so jih zapustile njihove družine in skupnosti.

 

Znotraj Nathov sta bili dve veji, prva je bila namenjena asketom (menihom), ki so prepoznavni po uhanih zaradi česar se redu reče tudi kānphate (kān – uho, phaṭha – razklano), druga pa običajnim družinskim ljudem. Zanimivo je, da so lahko praktikanti najprej živeli kot jogiji in se kasneje odločili za družinsko življenje:

 

»First Yoga then Bhoga.«

(Najprej joga, potem užitek.)

 

Začetek tradicije je zavit v skrivnost. Prvih devet Nathov naj bi bilo inkarnacij Vishnuja (Narayan) brez fizičnih staršev. Imenovali so se: Matsyendra naṭha – Kavi narayana, Goraksha naṭha – Hari narayana (ki naj bi ustanovil red Nathov), Jalandhar naṭha – Antariksha narayana, Kanif naṭha – Prabuddha narayana, Charpati naṭha – Pippalayana, Naga naṭha – Aavirhotra Narayana, Bhartari naṭha – Drumil narayana, Revana naṭha – Chamas narayana in Gahani naṭha – Karbhajan. Prva dva, Matsyendra in Goraksa, katerih guru naj bi bil Ādināth, sta živela nekje med 9. in 12. stol. n. št., medtem ko sega začetek samega organiziranega reda Nathov (Nāth Sampradāya) v začetek 17. stol. n. št. (Mallinson, Brill Encyclopedia of Hinduism) Kljub tem trditvam je težko biti prepričan o zgodovinski resničnosti, ker sama imena kažejo bolj na stopnjo duhovnosti kot pa na dejansko osebo. Ādināth je utelešenje Śive, njegovo ime pa se uporablja tudi za Budo Vajrasattvo. Podobno kot bi rekli, da je ustanovitelj tradicije Bog sam. (Eliade, str. 289-290)

 

Namen Nathov je bil po besedah Dr. Gharoteja služiti ljudem v stiski, kar nakazuje tudi prevod pozdrava »aadesha« (rodili smo se, da pomagamo ljudem) med dvema Nath jogijema. Pozdrav ima sicer po pisanju Mallinsona pomen v smislu »Prosim, povej mi kaj lahko naredim zate?« Mallinson dodaja, da se pozdrav pojavi v tekstih šele v 18. stol. n. št. Pred tem so se jogiji domnevno pozdravljali z »Gorakh, Gorakh«. V tekstu Yogisaṃpradāyāviṣkṛti iz 5. stol. n. št. pa je zapisano, da bi se jogiji morali pozdravljati kot Ādinātha kar pomeni Śiva. (Mallinson, 2011, str. 12)

 

Nathi naj bi se učili od boga Dattatreya (trojno božanstvo: Brahman, Vishnu in Shiva), ki naj bi imel v skladu s tekstom Srimad Bhagavatam 24 učiteljev, in sicer zemljo, zrak, nebo, vodo, ogenj, luno, sonce, goloba, pitona, ocean, veščo, čebelo, slona, čebelarja, srno, ribo, žensko, vrabca, otroka, dekle, strelca, kačo, pajka in oso. Od vsakega se je naučil neke kvalitete, npr. sonce osvetljuje vse in ne dela razlik, voda je prilagodljiva, zemlja brez sebičnih motivov z vso predanostjo in ljubeznijo podpira vsa bitja, vešča je navezana na ogenj, kar jo uniči, ocean sprejme vse, a ostane neprizadet. Značilni barvi njihovih oblačil sta rumena, ki predstavlja osvoboditev in rdeča, ki predstavlja energijo. Obe barvi skupaj pomenita osvoboditev od zemeljskih težav in moč, ki jo želijo uporabiti za izboljšanje vsega kar je.

 

Danes živi po izročilu Nath tradicije v Indiji med 8 in 10 tisoč ljudi (Bouillier v Mallinson, Nāth Saṃpradāya – entry in Vol. 3 of the Brill Encyclopedia of Hinduism), tako asketi kot tudi sledilci, ki živijo družinsko življenje. Le ti se imajo za naslednike Nath asketov, ki so prelomili zaobljubo celibata in se ustalili kot družinski ljudje. Največ jih je na področju Karnataka, Rajastana, zahodnega Bengala, Uttar Pradesha, Uttarakhanda in Nepala. Sestavljajo jih zelo različne skupine ljudi, od revnih muslimanskih pevcev v Uttar Pradeshu do jogijev z visokim družbenim položajem v Biharju, Rajasthanu in Karnaṭhaki. Asketski Nathi so organizirani v okviru združenja Akhil Bharatvarshiya Avadhoot Bhesh Barah Panth Yogi Mahasabha ustanovljenega leta 1906 s sedežem v Haridwaru (del Uttarakhanda) ob vznožju Himalaje. Na videz so podobni ostalim indijskim asketom kot npr. naga sanyasinom in sadhujem. So v celibatu, nosijo ogrinjala (dhoti) in si z blagom zakrivajo področje genitalij. Nikoli ne nosijo hlač ali spodnjega perila. Telo si mažejo s pepelom, pogosto nosijo spletene lase, nekateri nosijo kratko pristrižene lase. Asketi nosijo posebne uhane in posodo s katero prosijo za hrano. Pepel zanje predstavlja premagane (pogorele) želje, uhani so znak predanosti in zadovoljstva, ogrinjalo je znak ravnovesja in skleda je znak meditacije (na Ātmo). (Gharote, 2016)

Sedijo ob svetem ognju (dhuni) in mnogi kadijo marihuano. S sabo nosijo glineno posodo (patradevata) v kateri hranijo mālo (»rožni venec«), uhane in pipo za kajenje marihuane. Slednje sicer ni njihova izvorna značilnost, ampak je postala del tradicije šele pozneje. V življenju Nathov so pomembni skupinski rituali kot npr. šivaratri, navaratri in kumbhamela. Tisti Nathi, ki živijo družinsko življenje pogosto pojejo nabožne pesmi (kirtane oz. bhajane) ali jih hodijo poslušat. Nekateri delajo kot duhovniki v templjih, na področju Rajastana pa naj bi nekateri bili vpleteni celo v skrivne seksualne rituale. (Gold, 2002 v Mallinson, Nāth Saṃpradāya – entry in Vol. 3 of the Brill Encyclopedia of Hinduism 2011) Tako asketi kot Nathi, ki živijo družinsko življenje, so po smrti pokopani. Običaj pokopavanja asketov in jogijev, namesto da bi sežgali njihova trupla, je v Indiji star. Naravno je bilo, da so pokopali tiste, ki so že dosegli odrešitev, katerih duša je že poistovetena z Bogom. Asketi so bili pokopani v položaju za meditacijo, nad njihovih grobom pa so postavili lingam kot znak, da so dosegli sveto obliko Śiva linge. Grob tako postane sveto mesto, ker ne vsebuje trupla, temveč telo nekoga, ki je bil odrešen, v stanju trajne meditacije. (Eliade, str. 289 in 407-408)

Pomembni teksti o haṭha jogi, ki so nastali v Nath tradiciji, so: Vivekamārtandam Gorakṣaśataka, Khecharīvidyā in Haṭhapradīpīka. Kot začetnik Nath tradicije velja Goraksanath, ki pa je imel predhodnika Matsyendranaṭha. Matsyendranath je živel v 9. ali. 10. stol. n. št. (Christopher D. Wallis v knjigi Tantra Illuminated piše o 8. stol. n.št.). Velja za ustanovitlja Kuala tradicije iz katere so se razvile tri smeri: kašmirski šivaizem, Nathi in Śrividyā. Njegova žena po imenu Konkanāmbā, je sicer manj znana, vendar so menda oba častili kot realizirana mojstra (Wallis, str. 305-306). Imela sta 12 sinov, 6 od njih je postalo asketov, 6 (Ananda, Bodhi, Avali, Prabhu, Pada in Yogi) pa jih je živelo družinsko življenje in so pri svoji praksi dali večji poudarek na čutnost. Po pisanju Eliadeja je Matsyendra imel dva sinova (Nīmnāth in Pārasnāth), ki naj bi ustanovila vsak svojo džainistično sekto, ki obstajata še danes. Njegov kult je po zapisih teksta Matsyendrasaṃhitā iz 13. stol. n. št. med drugim izvajal različne seksualne prakse, kar pa je njegov učenec Goraksanath, ustanovitelj Nath tradicije, sčasoma spremenil in dal večji poudarek asketskemu načinu življenja. (Mallinson, 2011) (Briggs, str. 72 v Eliade, str. 292) V članku »Yoga and Sex: What is the purpose of Vajrolimudra?« James Mallinson predstavi tehniko, tekste, ki jo omenjajo in spregovori tudi o domnevi, da je bila joga nek seks kult. Zaključi, da je danes sicer široko razširjeno mnenje, da so se tehnike učili z namenom uporabe med spolnostjo, kar je predvsem vpliv različnih tantričnih šol, vendar je takšna izvedba fizično nemogoča. Študija starih tekstov je pokazala, da je tehnika najprej bila samoobvladovalna metoda asketov pri kateri spolni odnos najprej ni imel nobene vloge, dovoljen pa je bil mojstrom. Po prenosu znanja med družinske ljudi so tehniki pripisovali nove namene in jo razumeli kot način, da lahko praktikant uživa v spolnosti in ostane jogi. To je vodilo v zmotno enačenje haṭha joge in tantre pa tudi na izkrivljeno razumevanje tantre in spolnosti. Takšnim prepričanjem so sledili mnogi padli guruji sodobnega časa, katerih spolni škandali so polnili (in občasno še polnijo) naslovnice medijev in metali senco na prakso joge. (Mallinson, 2013)

Med 17. in 19. stol. n. št. je Goraksa postal glavno božanstvo skoraj vseh takratnih asketskih verskih tradicij, tudi tistih, ki so bile izvorno šakte ali vaišnjave. Glavni rivali Nathov so bili t.i. Naga jogiji oz. Daśanāmī saṃnyāsīs. Tradicija, ki se je prav tako ohranila do današnjih dni. (Mallinson, 2011) Njeni pripadniki so bili v preteklosti znani kot vojščaki. Borili so se z islamskimi milicami in s pripadniki drugih Hindu sekt. (www.britannica.com/topic/dashnami-sannyasin, pogledano dne 20. 9. 2016.) Nathi pa se za razliko pri iniciaciji zaobljubijo, da nikoli ne bodo nosili orožja. (Mallinson, 2011)

Nathi so povezani s prakso joge ali tantre, haṭha jogo pa kljub slovesu prvih Nathov vadijo le redki. To potrjuje tudi nedavna raziskava Daniele Bevilacqua, narejena v okviru projekta »The Haṭha Yoga Project«, ki poteka pod okriljem SOAS Univerze v Londonu in ga finacira Evropska unija. Daniele Bevilacqua je v pogovoru z 48 asketi različnih tradicij (Daśanāmī, Rāmānandi, Nāthi in Rāmānūjī) v Varanasiju raziskovala kaj jim haṭha joga pomeni. Ugotovila je, da večini haṭha joga ne predstavlja joga sistema ampak neke vrsto mentalno naravnanost oz. duhovno pot z močno vero ali kot je definirala asketinja iz tradicije Rāmānand po imenu Rām Priye Dās »dṛḍh sankalpa«, močan namen doseči oz. izpolniti cilj. Haṭha joga je zanje neposredno povezana s prakso tapasa. V članku je opisan primer moža, ki že 10 let cel dan sedi v padmasani in je vedno bos, kar naj bi bila haṭha joga. Opisan je tudi primer moža, ki že 35 let drži roko v zraku. Gre za ūrdhva bāhu sadhu z imenom Bholā Girī. Asket, ki še nikoli v življenju ni prakticiral asan in pranajam, je raziskovalki dejal:

»Haṭha joga pomeni odločiti se in vstrajati v odločitvi, dokler ne prinese rezultatov.«

Nekateri praktikanti tapasa vstrajajo v svoji praksi, ker verjamejo, da lahko s tovrstno prakso pridobijo posebne moči (siddhije), spet drugi so prepričani, da njihova praksa vpliva na splošno dobro. Tak primer je asket, ki je stal tri leta za dež v Mumbaju. Zanimivo je tudi razmišljanje nekaterih praktikantov, ki prakticirajo asane, da asana potem ko jo popolnoma osvojiš ni več potrebna. Več sogovornikov je zatrdilo, da so asane le izguba časa in jih je vredno uporabiti le za pripravo telesa, da lahko potem sedijo in se poglobijo v meditacijo.

Askete, ki so v mladosti prakticirali bolj »fizično jogo« kličejo rāja jogi. Tiste, ki prakticirajo tehnike tapasa kličejo haṭha jogi. Praktikanti meditacije, ki niti niso osvojili »fizične joge« pa lahko k svojemu imenu dodajo besedo jogi. (Bevilacqua, 2016)

 

Večina anketirancev je poudarila pomen celibata in guruja (učitelja). Napisani teksti, naj ne bi imeli prave vsebine, pomembna je izkušnja, ki jo po njihovem prepričanju lahko dobiš le z iniciacijo s strani guruja. (Bevilacqua, 2016) Meditacija lahko privede do združitve individualne duše (Ātmā) z veliko vseprežemajočo dušo (Paramātmā).  Eden izmed asketov je izkušnjo rezultatov joge opisal takole:

 

»Med sedenjem v padmasani, z mirnim umom in odprtimi očmi, vizualizacija Paramātme pred vami počasi postane interna. Paramātmā vstopi skozi oči in vse podobe so pred vami, takrat vam ni treba v džunglo, Bog je kjer ste vi. Ko se ta združitev zgodi, se oči zaprejo in sadhu gre v samādhi. Takrat je telo kot škatla, lahko ga premikate, a sadhu ne bo čutil ničesar.«

Razlog za opustitev haṭha joge med Nathi je v močnem poistevetenju z vrednotami avadhūta, predanosti brezoblični božanskosti. V skladu s tem prepričanjem, nekdo za osvoboditev ne potrebuje kompliciranih duhovnih tehnik, ampak je dovolj samo ponavljanje božjega imena, kar se imenuje tudi sahaya yoga oz. naravna joga. Koncept je bil predstavljen v tekstu Avadhūtagitā, čigar letnica je neznana, avtorstvo pa so pripisovali kar božanstvu Dattātreyi, kar je vodilo sledilce v verjetno zmotno prepričanje, da je tekst del Nath tradicije. Podoben odnos do prakse je bil opisan tudi v tekstu Siddhasiddhāntapaddhati, ki pa je po mnenju Mallinsona zagotovo nastal v času Nathov. Takšnega mnenja so tudi na Lonavla yoga inštitutu, kjer so v letu 2016 izdali že tretji ponatis kritične izdaje teksta Siddhasiddhāntapaddhati. Urednik izdaje, dr. Gharote meni, da je ta tekst verjetno edino delo posvečeno izključno filozofski usmeritvi Nath jogijev. V njem so najprej predstavljeni ostali koncepti in prakse, v zadnjih dveh poglavjih pa je izpostavljena avadhūta kot edina prava pot, ki zanika vse napisano pred tem. To je ideja, ki ji v določeni meri verjetno sledijo tudi pripadniki Sahaya Yoge pokojne gurujke Shri Mataji, vendar želim poudariti, da sledilci Shri Mataji in današnji Nathi nimajo enakih praks in bi jih bilo zmotno enačiti.

 

  • Namesto zaključka

 

 

V pričujoči nalogi sem želela predstaviti dele sodobnih raziskav o starih haṭha jogijskih tekstih in tradicijo Nath z namenom spodbuditi morebitnega bralca k dodatnemu branju morda do sedaj nepoznanih tekstov, ki nam odpirajo nove poglede na haṭha jogo. Sodobne knjige namreč vse prepogosto nudijo »copy-paste« znanja in iskalcu se zazdi, da je težko poglobiti že prebrano. Zato pozdravljam raziskave kot so The Haṭha Yoga Project in se veselim njihovim nadaljnih ugotovitev. Hkrati pa se znova spomnim jogijev iz prejšnjega poglavja, ki menijo, da knjige niso tako pomembne, pomembnejša je praksa. Pot do miru.

 

Auṃ pūrṇamadaḥ pūrṇamidam pūrṇāt pūrṇamudacyate

pūrṇasya pūrṇamādāya pūrṇamevāvaśiṣyate

oṃ śāntiḥ śāntiḥ śāntiḥ

 

 

Viri:

Bevilacqua, Daniele: Let the Sādhus Talk. Ascetic practitioners of yoga in northern India, (2016)

Birch, Jason: Rājayoga: The Reincarnations of the King of All Yogas, International Journal of Hindu Studies 17, 3 (2013)

Birch, Jason: Tje meaninh of haṭha in Early Haṭhayoga, Oxford University, Journal of the American Oriental Society 131.4 (2011)

Birch, Jason, Jacqueline Hargreaves: The Yamas and Niyamas; Patanjali`s View, Yoga Scotland Magazine (2016)

Desikachar, T.K.V.: The heart of yoga, developing a personal practice, Inner Traditions International One Park Street, Rochester, Vermont (1995)

Eliade, Mircea: Joga, Nesmrtnost in svoboda, Študentska založba (2011)

Gharote, Dr. Manmanth M., Jha, Dr. Vijay Kant, Devnath, Dr. Parimal: Amanaskayogaḥ – a treatise on Layayoga, The Lonavla Yoga Institute (India), Lonavla (2011)

Gharote, Dr. Manmanth M., Devnath, Dr. Parimal: Dattātreyayogaśāstram, The Lonavla Yoga Institute (India), Lonavla (2015)

Gharote, Dr. Manmanth M., Devnath, Dr. Parimal, Jha, Dr. Vijay Kant: Haṭharatnāvalī – treatise on haṭhayoga of Śrīnivāsayogī, The Lonavla Yoga Institute (India), Lonavla (2014)

Gharote, Dr. Manmanth M., Devnath, Dr. Parimal, Jha, Dr. Vijay Kant: Haṭhatatwakaumudī – treatise on haṭhayoga by Sundaradeva (2012)

Gharote, Dr. Manmanth M., Pai, Dr. G. K: Siddhasiddhāntapaddhati- Atreatise on the nātha philosophy by Goraksanātha, The Lonavla Yoga Institute (India), Lonavla (2016)

Gharote, Dr. Manmanth M., zapiski iz predavanja Understandings of naṭha tradition, haṭhayoga and concept of prana & pranayama, Iž (2016)

Gharote, Dr. Manohar L., Devnath, Dr. Parimal: Haṭhapradīpīka of Svātmārāma (10 Chapters) With Yogaprakāśikā commentary by Bālakṛṣṇa, The Lonavla Yoga Institute (India), Lonavla (2011)

Hatley Shaman: Mapping the esoteric body in the islamic yoga of Bengal, University of Chicago (2007)

Hönn, Robert, Rotar, Eva: Mahabharata in joga (2011)

Iyengar, B.K.S: Light on yoga, Shocken Books Inc., New York (1979)

Mallinson, James: A response to Mark Singleton`s Yoga Body (2011)

Mallinson, James: Dattatreya` Discourse on Yoga (20139

Mallinson, James: Haṭha Yoga – entry in Vol. 3 of the Brill Encyclopedia of Hinduism

Mallinson, James: Haṭhayoga’s Philosophy: A Fortuitous Union of Non-Dualities, Oriental Institute, University of Oxford, neobjavljen osnutek članka za Journal of Indian Philosophy

Mallinson, James: Nāth Saṃpradāya – entry in Vol. 3 of the Brill Encyclopedia of Hinduism

Mallinson, James: Yoga and Religion (2013)

Mallinson, James: Yoga and sex: What is the purpose of Vajrolīmudrā?, University of Vienna, konferenca Yoga in transformation (2013)

Mallinson, James: Śāktism and Haṭhayoga (2012)

Mallinson, James: The Amṛtasiddhi: Haṭhayoga’s tantric Buddhist source text, SOAS, Univesity of London, članek za simpozij prof. Alexis Sandersa v Torontu, marca 2015

Mallinson, James: The Yogīs` Latest Trick, a review article of Sinister Yogis by David Gordon White (2009)

Mazi, Tina Košir: Čuječnost v jogi – včeraj, danes jutri, zapiski s predavanja iz 4. 7. 2016

Mazi, Tina Košir: Kultura gozdnih asketov, džainizem in zgodnji budizem ter Joga sutre in njihov izvorni pomen, zapiski s predavanja iz 12. 3. 2016

Noyce, John: A short history of the Subtle System, Melbourne (2012)

Singleton, Mark: Transnational Exchange and the Genesis of Modern Postural Yoga, Springer International Publishing Switzerland (2013)

Wallis, Christopher D.: Tantra Illuminated (2013)

White, David Gordon: The Yoga Sutra of Patanjali – A Biography, Princeton University Press, 41 William Street, Princeton, New Jersey (2014)

 

 

[1] Vodi me iz neresničnosti v resnico. Vodi me iz teme v svetlobo. Vodi me iz smrti v nesmrtnost. Aum, mir, mir, mir.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210