Narava joge, 1.del

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Ta kratek oris Joge, ki vsebuje štiri predavanja, ki sem jih imela decembra leta 1907 v Benaresu ob 32. obletnici Teozofskega društva, je namenjen pripravi študenta na razumevanje Patanjalijevih Suter, najbolj pomembne razprave o Jogi. S sodelavcem Bhagavan Dasom imava pri roki prevod teh Suter z Vyasinim komentarjem in nadaljnji komentar in osvetlitev, ki sta zapisana v luči teozofije. Zato bodo ta predavanja služila temu, da običajnemu bralcu omogočijo neko predstavo o znanosti vseh znanosti ter morda nekatere pritegnila k nje nadaljnjemu preučevanju.
Annie Besant

Narava Joge
Razvoj zavesti

Ena od najbolj globokih in pomembnih teozofskih idej je tudi ta, da se v večjih ali manjših ciklih vedno znova in znova ponavlja ista mera, isto zaporedje dogodkov. Če razumete en cikel, potem razumete celoto. Isti zakoni, ki določajo izgradnjo sončnega sistema, določajo tudi izgradnjo človeka. Zakoni, s katerimi Samost razvija svoje moči v vesolju, od ognjene meglice do LOGOSA, so tudi zakoni zavesti, ki se ponavljajo v vesolju človeka. Če jih razumete v prvem, jih lahko razumete tudi v drugem.

Dojemite jih v majhnem in razodelo se vam bo večje. Dojemite jih v večjem, pa vam bo postalo
razumljivo manjše. Veliki razvoj od kamna do boga se odvija preko milijonov let, preko eonov časa. Toda dolg razvoj, ki se odvija v vesolju, se v krajšem časovnem ciklu odvija v mejah človeštva. V še krajšem ciklu se odvija podoben razvoj v posamezniku, hitro, bežno, z vso silo njegove preteklosti za njim. Te sile, ki se objavljajo in razkrivajo v evoluciji, so v svoji moči zbirne. Utelešene v kamnu, v mineralnem svetu, rastejo in izražajo le malo sile ter v mineralnem svetu dovršijo svoj razvoj. Nato postanejo za mineral premočne in silijo naprej v rastlinski svet. Tu razvijejo vse več in več svoje božanskosti, dokler ne postanejo preveč mogočne za rastlino in postanejo žival. Z notranjim širjenjem in pridobivanjem izkušenj od živali nato presežejo meje živali in se pojavijo kot človek. V človeškem bitju nadalje rastejo in kopičijo stalno rastočo silo ter izražajo še večji pritisk na oviro; in nato iz človeka silijo v nadčloveka.
Ta zadnji proces evolucije se imenuje “Joga”.

Preden je postal posameznik, je imel človek za sabo dolgo evolucijo, isto evolucijo skozi mineral do rastline, skozi rastlino do živali, skozi žival do človeka. Naša evolucija tukaj vsebuje vso silo zadnje evolucije, zato ima človek, ko pride do tega najkrajšega cikla evolucije, ki se imenuje Joga, za sabo celoto nakopičenih sil svoje človeške evolucije. In prav nakopičenje teh sil ga usposablja za hiter prehod. Mi moramo povezati našo Jogo z evolucijo zavesti, sicer je sploh ne bomo razumeli, kajti zakoni evolucije zavesti v vesolju so povsem isti kot zakoni Joge, in principi, po katerih razvija zavest samo sebe v veliki evoluciji človeštva, so isti kot principi, ki jih prevzamemo v Jogi in jih premišljeno uporabimo za hitrejši razvoj naše lastne zavesti. Zato Joga, ko določno začnemo z njo, ni neka nova stvar, kakor si domišljajo nekateri ljudje.

Celotna evolucija je v bistvu ena. Niz je isti, zaporedja istovetna. Najsi razmišljate o razvoju zavesti v vesolju ali v človeški rasi ali v posamezniku, lahko preučujete zakone kot celoto, in v Jogi se učite razumno in določno uporabiti iste zakone na vaši lastni zavesti. Vsi zakoni so eno, kakor koli drugačni na svoji stopnji objavljanja.
Če gledate na Jogo na ta način, potem bo ta Joga, ki se je zdela tako tuja in oddaljena, začela kazati znan obraz ter ne bo prišla k vam v neznanem plašču. Ko preučujete razvoj zavesti in njemu ustrezno evolucijo oblike, se ne bo zdelo tako nenavadno, da morate s človeka preiti na nadčloveka, preseči mejo človeštva, da bi se znašli v področju, kjer se božanskost objavi bolj celovito.

Pospeševanje procesa samo-razvoja

Vi ste že izobraženi in razmišljajoči moški in ženske; vi ste se že povzpeli po tej dolgi lestvi, ki ločuje sedanjo zunanjo obliko božanstva v vas od njegove oblike v prahu. Objavljeno božanstvo spi v mineralu in kamnu, se bolj in bolj razvije v rastlinah in živalih, in v človeku končno doseže to, kar se zdi za navadnega človeka njegov vrh. Če ste opravili vse to, ali ne boste nič več? Ali se zdi tako nemogoče, da se bo zavest, potem ko se je razvila do te mere, v prihodnosti razvila v božansko?
Ko se boste prepričali, da so zakoni evolucije oblike in razvoja zavesti isti v vesolju in v človeku in da s temi zakoni jogi pozunanji svoje skrite moči, boste razumeli tudi to, da ni potrebno oditi na goro ali v puščavo, se skriti v votlino ali v pragozd, da bi dosegli združenost s Samostjo – z Njim, ki je znotraj in zunaj vas. Včasih je zaradi kakšnega posebnega namena osamitev lahko koristna. Včasih je dobro, če se začasno umaknemo pred pehajočimi se množicami ljudi. Toda vesolje, ki ga je Ishvara načrtoval zato, da bi se lahko izrazile moči Jaza, je vaše najboljše polje za Jogo, načrtovano z božansko modrostjo in bistroumnostjo. Svet je mišljen za razvoj Jaza; zakaj naj bi torej hoteli zbežati pred njim?

Poglejte Shri Krishno v tisti veliki Upanishadi joge, v Bhagavad Giti. On je o njej govoril na bojnem polju in ne na gorskem vrhu. O njej je govoril kshattriyu, ki je bil pripravljen na boj, in ne brahmanu, mirno odmaknjenem iz sveta.
Kurukshetra sveta je polje Joge. Tisti, ki se ne more soočiti s svetom, nima moči, da bi se soočil s
težavami prakse Joge. Če zunanji svet presega vaše moči, kako lahko pričakujete, da boste premagali težave notranjega življenja? Če ne morete premagati drobnih nevšečnosti sveta, kako lahko upate, da boste premagali težave, ki jih mora premagati jogi? Motijo se tisti ljudje, ki mislijo, da je pobeg iz sveta pot, ki vodi do zmage, in da je mir mogoče najti le na določenem mestu.

Dejansko ste vi nezavedno prakticirali Jogo že v preteklosti, celo še preden se je ločila vaša samozavest, se zavedla same sebe. Drobec peska je vedel, da je drugačen, vsaj v začasni materiji, od vseh ostalih okoli njega. In to je prva zamisel, ki bi jo morali prevzeti in se je trdno oprijeti: da je Joga le pospešeni proces običajnega razvoja zavesti.
Jogo torej lahko opredelimo kot “razumno uporabo zakonov razvoja zavesti v posameznem primeru”. To je tisto, kar pomenijo metode Joge; da preučujete zakone razvoja zavesti v vesolju in jih nato uporabite v nekem posebnem primeru, in ta poseben primer je vaš lasten. Ne morete jih uporabiti na nekom drugem. Morate jih samo-uporabiti. To je določno načelo, ki ga morate dojeti. Zato moramo naši definiciji dodati še eno besedo: “Joga je razumna uporaba zakonov razvoja zavesti, samouporabljena v nekem posameznem primeru”.

Joga je znanost

Nadalje, Joga je znanost. To je druga stvar, ki jo je potrebno dojeti. Joga je znanost in ne neko medlo, sanjavo kopičenje ali domišljanje. Je uporabna znanost, sistematiziran izbor zakonov, uporabljenih zato, da bi se dosegel določen cilj. Prevzema zakone psihologije, ki so uporabni za razvijanje celotne človekove zavesti na vsaki ravni, v vsakem svetu, in le-te uporablja razumno v nekem določenem primeru. Ta razumna uporaba zakonov razvijajoče se zavesti deluje točno po istih načelih kot se uporabljajo vsak dan na drugih področjih znanosti.
Vi veste, na podlagi opazovanja sveta okoli vas, kako zelo lahko človekova inteligenca, ko sodeluje z naravo, pospeši “naravne” procese; in delovanje inteligence je enako “naravno” kot delovanje česar koli drugega. Mi delamo razliko, in praktično gre res za neko dejansko razliko, med “razumsko” in “naravno” rastjo, zato ker človeška inteligenca lahko vodi delovanje naravnih zakonov. In ko začnemo obravnavati Jogo, se znajdemo v istem oddelku uporabne znanosti kot recimo v primeru znanstvenega kmetovalca ali vrtnarja, ko ta uporablja naravne zakone za selekcijo pri gojenju rastlin. Kmetovalec ali vrtnar ne more preseči zakonov narave, niti ne more delovati proti njim. Nima na voljo nekih drugih naravnih zakonov kot le tiste univerzalne zakone, s katerimi narava razvija oblike okoli nas; pa vendar mu uspe v nekaj letih narediti to, za kar bi narava morda potrebovala stotine ali tisoče let. Kako to? Z uporabo človeške inteligence, ki izbira tiste zakone, ki ji služijo, in onemogoča tiste, ki jo ovirajo. On uporablja svojo božansko inteligenco v človeku, da bi izkoristil božanske moči v naravi, ki sicer delujejo bolj v smeri splošnih kot pa posebnih ciljev.
Tako je tudi z uporabo psiholoških zakonov, ki jo imenujemo Joga. Joga je sistematizirano poznavanje razvoja zavesti, uporabljeno pri individualizirani Samosti. Kot sem ravnokar omenila, se je zavest razvijala preko sveta, ki ga je za ta razvoj zavesti občudujoče načrtoval LOGOS; zato z izbiranjem svojih ciljev in uporabo njegovih zakonov najde tisti, ki želi postati jogi, v svetu vse stvari, ki jih potrebuje, da bi postala njegova praksa Joge realna, živa stvar, pospešeni proces spoznavanja Samosti. Obstajajo mnogi zakoni; lahko izberete tiste, ki jih potrebujete, se izognete tistim, ki jih ne potrebujete. Na ta način lahko dosežete rezultate, ki jih narava brez uporabe človeške inteligence ne more doseči tako hitro.
Verjemite zatorej, da je Joga v vašem dosegu, v dosegu vaših moči, in da vam bodo v tem, kakor tudi v vseh drugih svetovih, koristile celo nekatere od nižjih praks Joge, nekatere od preprostejših uporab zakonov razvoja zavesti. Kajti vi boste dejansko le pospešili vašo rast, vaš razvoj, izkoristili moči narave, ki so položene v vaše roke, in premišljeno izključili pogoje, ki vam pri vašem delu niso v pomoč, ampak prej ovirajo vašo hojo naprej. Če jo vidite v tej luči, potem se mi zdi, da bo za vas Joga veliko bolj realna, praktična stvar, kot je takrat, ko zgolj preberete nekaj odlomkov o njej iz sanskrtskih knjig, ki so pogosto napačno prevedeni; in začeli boste čutiti, da biti jogi ni nujno stvar nekega oddaljenega življenja, neke inkarnacije, precej oddaljene od sedanje.

Človek – dvojnost

Nekatere izraze, ki se uporabljajo v Jogi, je nujno potrebno poznati. Kajti Joga obravnava človeka zaradi nekega posebnega namena in ga preučuje zaradi nekega posebnega cilja, in se zatorej v zvezi s človekom ubada le z dvemi veliki dejstvi, z umom in telesom. Prvič, človek je enota, enota zavesti. To točko je potrebno določno dojeti. V vsakem nizu ovojev je le ena enota, in zato mora teozof včasih preveriti svoje predstave o človeku, ko se želi posvetiti praktičnemu delovanju. Teozofija zaradi razumevanja človeškega ustroja dokaj koristno in upravičeno deli človeka na mnoge dele in koščke. Mi govorimo o fizičnem, astralnem, mentalnem, itd. Ali pa govorimo o Sthula-sariri, Sukshma-sariri, Karana-sariri, in tako naprej. Človeka delimo v tako številne koščke zato, da bi ga celovito preučili, nazadnje pa zaradi teh koščkov težko najdemo človeka.
Toda Joga je praktična in psihološka. Joga obravnava človeka zaradi praktičnih namenov preprosto kot dvojnost, kot um in telo, kot enoto zavesti in niz ovojev. To ni dvojnost Jaz in Ne-Jaz. Kajti v Jogi “Jaz” vključuje zavest in takšno materijo, ki je ne more ločevati od samega sebe, Ne-jaz pa je le materija, ki jo lahko odloži.
Človek ni čisti Jaz, čista zavest, Samvid. Ta je abstrakcija. V konkretnem vesolju vedno obstaja Jaz in Njegovi ovoji, kakor koli tanki so ti lahko, tako da je enota zavesti neločljiva od materije, in Jivatma, Monada, je nespremenljivo zavest in materija.
Zato, da bi to jasno razumeli, se v Jogi uporabljata dva izraza, ki predstavljata človeka: Prana in
Pradhana, življenjski-dih in materija. Prana ni le življenjski-dih telesa, ampak popolnost življenjskih sil vesolja ali, z drugimi besedami, življenjska-stran vesolja.
“Jaz sem Prana,” pravi Indra. Prana tu pomeni popolnost življenjskih-sil. Obravnavana je kot zavest, um. Pradhana je izraz, ki se uporablja za materijo. Telo, ali nasprotje uma, pomeni v praksi za jogija toliko prilaščene materije iz zunanjega sveta, kolikor je je sposoben odložiti od sebe, jo ločiti od svoje lastne zavesti.
Ta delitev je zelo pomenljiva in koristna, če lahko jasno dojamete izvorno idejo. Seveda, ko boste na stvar gledali od začetka do konca, bo za vas Prana, veliko Življenje, veliki Jaz, vedno prisotna v vsem, medtem ko bodo ovoji, telesa, školjke, prisotne na različnih stopnjah, prevzemajoč različne oblike;
vendar pa je z zornega kota jogijske prakse to, kar se imenuje Prana, ali Jaz, tisto, s čemer se v
določenem trenutku istoveti človek, vključno z vsakim ovojem materije, od katerega človek ni
sposoben v zavesti ločiti samega sebe. Ta enota je za jogija Jaz, tako da je to spremenljiva količina. Ko odlaga s sebe en ovoj za drugim in pravi: “To nisem jaz,” prihaja vse bližje in bližje najvišji točki, do zavesti v eni sami plasti, do enega samega atoma materije, do Monade.
Zaradi vseh praktičnih namenov Joge je človek, delujoči, zavestni človek, vse to, kar ne zmore ločevati od materije, ki ga obdaja, ali s katero je povezan. Telo je le tisto, kar je sposoben odložiti in reči: “To nisem jaz, je pa moje.” Tako vidimo, da imamo v Jogi cel niz izrazov, ki se lahko vedno znova in znova ponavljajo. Na vsaki ravni obstajajo vsa stanja uma, pravi Vyasa, in ta način obravnave človeka omogoča rabo istih pomembnih besed, kar bomo kmalu videli, vedno znova in znova, a z vedno bolj subtilnim pomenom; vsi postanejo relativni in so enako resnični na vsaki stopnji evolucije.
Sedaj je povsem jasno, vsaj večini od nas, da je fizično telo edina stvar, za katero lahko rečemo: “To nisem jaz”; tako bodo za vas v praksi Joge na začetku vse besede, ki se bodo uporabljale za opis stanj zavesti, stanj uma, obravnavale budno zavest v telesu kot najnižje stanje, nato pa bodo, ko se boste vzpenjali, vse besede postale relativni izrazi, ki bodo opisovale določno in prepoznavno stanje uma v odnosu do tega, kar je najnižje. Da bi vedeli, kako bi morali začeti uporabljati za vas same različne izraze, ki se uporabljajo za opis stanj uma, morate skrbno analizirati vašo lastno zavest in odkriti, koliko nje je dejansko zavest in koliko materija, ki je tako tesno povezana, da je ne morete ločevati od samega sebe.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 217