Joga in MDR (motnje v duševnem razvoju)

Eva Cepec v diplomskem delu za učitelja joge RYS Joga Do z naslovom Joga in MDR

  1. UVOD

V 20. Stoletju smo bili priča evolucijski eksploziji. Napredek v tehnologiji in medicini je naredil življenje lažje in bolj udobno. Medicina je tako napredovala, da je danes možna operativna menjava ključnih telesnih organov. Vsi ti napredki naj bi garantirano prinašali srečo in zadovoljstvo. Pa je res tako? Trenutne kaotične življenjske razmere so vse prej kot to. Namesto, da bi se počutili in izgledali srečni, veliko ljudi izgleda poraženih, utrujenih, zlovoljnih…Danes potrebujemo tablete za spanje, tablete za prebavo, tablete za umiritev…Vse te umetne metode pa ne nudijo rešitve za obstoječ problem, ampak samo trenutno olajšanje.

Joga je način življenja, ki lahko pomaga človeku poiskati njegov najboljši jaz. Vadba je umirjena in ponuja za današnji čas redko priložnost, da zapustimo kaotičnost zunanjega sveta in v miru svojo pozornost usmerimo na našo notranjost. Joga je duhovna znanost za integriran in celosten razvoj fizičnega, mentalnega in duhovnega vidika naše biti. Raziskave kažejo, da joga s kontroliranjem fizioloških in psiholoških funkcij normalizira njihovo delovanje in preprečuje, da bi le te podlegle raznim motnjam, ki bi povzročile razpad.

WHO (World health organization) definira zdravje kot ‘Stanje popolnega fizičnega, mentalnega in socialnega ugodja in ne le odsotnost bolezni ali slabosti’. Joga je pomembno orodje za doseganje tega stanja. Pomemben je tudi vidik ‘biti’ zdrav kot tudi ‘počutiti’ se zdrav. V jogi (in ostalih indijskih sistemih medicine) je pomemben kvalitativni vidik zdravja.

Hatha Yoga Pradipika navaja, da “Joga izboljša zdravje vseh tipov in vrst bolezni pri tistemu, ki neutrudno vadi jogo. Ne glede na to ali so mladi, stari, dotrajani, bolni ali slabotni, če upoštevajo pravila in predpise.’

Jogo lahko izvajajo tudi tisti, ki imajo akutne, kronične in boleče okvare, tisti, ki trpijo za kronično boleznijo, invalidi…. Joga ni nikoli poznala nikakršnih ovir ali razlik glede na starost, spol , religijo ali veroizpoved. Joga je za vsakogar.

V tej nalogi želim pridobiti in preučiti čim več podatkov v zvezi z jogo za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Prepričana sem, da lahko joga pozitivno vpliva na njihov telesni in mentalni razvoj. Predpostavljam, da lahko redna vadba prinese občutno izboljšanje njihovega stanja brez škodljivih stranskih vplivov, kar jim izboljša kvaliteto življenja. V nalogi bom preučila raziskave s tega področja in izkušnje drugih in opisala lastno izkušnjo, ki sem jo pridobila v kratkem poučevanje zaključene skupine oseb z motnjami v duševnem razvoju.

 

  1. OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU

Osebe z motnjami v duševnem razvoju so osebe, ki imajo prirojeno znižano raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo ali pa gre za osebe, pri katerih je takšno stanje posledica bolezni ali poškodbe.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju imajo večino potreb, ki jih imajo ostali ljudje: potrebe po socialnih stikih, varnosti, primerni nastanitvi, izobraževanju, zaposlitvi ipd. Osebe z lažjimi motnjami v duševnem razvoju morda potrebujejo nekaj dodatnega usposabljanja, vendar so z nekaj malega pomoči sposobni živeti samostojno. Osebe s težko motnjo v duševnem razvoju pogosto potrebujejo usposabljanja in socialno pomoč vse življenje.

2.1.            MOTNJA V DUŠEVNEM RAZVOJU

Motnja v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR) je motnja, za katero je značilna pomembna omejitev tako intelektualnega delovanja kot prilagojenega vedenja, ki se kaže v pojmovnih, socialnih in praktičnih spretnostih prilagajanja. Motnja se pojavi pred osemnajstim letom starosti.

Pri razumevanju te definicije je treba upoštevati tudi pet dejavnikov:

  1. pri ocenjevanju omejitev v delovanju osebe moramo upoštevati tudi kulturno okolje in vrstnike;
  2. pri oceni je treba upoštevati tudi kulturno in jezikovno raznolikost, različnost v komunikaciji, dejavnike čutil, gibanja in vedenja;
  3. pri vsakem posamezniku so vedno hkrati omejitve pa tudi močna področja;
  4. opis omejitev ali šibkosti in tudi močnih področij je pomemben zato, da bi lahko razvili potreben sistem pomoči;
  5. z ustrezno obliko pomoči se v daljšem časovnem obdobju življenjsko delovanje oseb z motnjo v duševnem razvoju na splošno izboljša.Opredelitev različnih stopenj motenj v duševnem razvoju (vir: Vir: Zveza sožitje, http://www.zveza-sozitje.si/motnja-v-dusevnem-razvoju-_mdr_.html)

Definicija motnje v duševnem razvoju in opis prilagojenega vedenja sta povzeta po Manual of Diagnosis and Professional Practice in Mental Retardation (J. W. Jacobson, J . A. Mulick, 2000).

OPOMBA: V preglednici je naštetih le nekaj oblik prilagojenega vedenja, opis je podan zgolj za boljše razumevanje različnih stopenj motenj v duševnem razvoju. Preglednica nikakor ni namenjena ocenjevanju ravni motnje v duševnem razvoju in ne more nadomestiti strokovne timske diagnostične ocene.

  1. JOGA ZA OSEBE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU

Kljub modernim pristopom medicine na področju zdravljenja oseb z MDR, so rezultati precej skromni. Pri zdravljenju uporabljajo psihično aktivna zdravila, pri katerih pa ni popolnoma jasna učinkovitost. Najverjetneje je razlog v temu, da so pri MDR vloge živčnih prenašalcev (nevrotransmitorjev) slabo razumljene. Otroke z MDR zdravijo z različnimi pomirjevali, antidepresivi in antikonvulzanti, pri tem pa je bilo opaženo, da ima veliko teh zdravil številne slabe in zelo resne stranske učinke. V primerjavi s tovrstnim načinom zdravljenja, so se terapije z jogo izkazale za veliko učinkovitejše in varnejše.

Določene tehnike joge, na primer specifične asane (telesni položaji), nekatere ‘shatkarme’ (jogijske tehnike za čiščenje telesa),kot sta npr. trataka in kapalbhati so lahko zelo uporabne za razvoj mentalno motenih oseb in nimajo nikakršnih stranskih učinkov. Učinkujejo takoj in so najbolj uporabna pomirjevala, ki jih lahko varno in brez negativnih posledic posredujemo vsaki mentalno prizadeti osebi.

Z učenjem joge lahko začnemo v nekaterih primerih že pri starosti pet let, za večino primerov pa je primerna starost od osmega leta naprej. Otrok med osmim in desetim letom se pod vodstvom izkušenega vaditelja zlahka varno nauči vadbe dinamičnih asan, kot so na primer surya namaskara. Osebe med dvanajstim in dvajsetim letom se postopno lahko učijo zahtevnejših asan, kot so halasana, sarvangasana, shavasana, kapalbhati, trataka in viparita karani mudra, mulabandha, jalandara bandha in uddiyana bandha.

Pathak (1983) je v svoji raziskavi ugotovil, da so pri osebah z lažjo/zmerno stopnjo motenj opazili napredek v mentalnem razvoju po samo 3 mesecih rednih vadb sarvangasane. Redne, vsaj 40 dnevne prakse kunjal in milk-neti so prav tako potrjeno pokazale napredek pri mentalni zaostalosti. Znani indijski psiholog Dr.S.S.Nathawarth, Dr. Singen in Dr.D.N.Roy (1983) in drugi so prav tako opazili pozitivne učinke prakse joge pri mentalno zaostalih pacientih. Raman (1981) in drugi so poudarili pomen asan in tehnik dihanja na povečanje učinkovitosti živčnega sistema in končnemu vplivu pri rehabilitaciji umsko zaostalih oseb.

Joga je vadba za fizično in umsko zdravje. Pri izvajanju katerekoli asane telo postaja bolj gibljivo, hkrati pa krepimo vitalne organe. S pomočjo asan se izboljša spomin, koncentracija, moč učenja in volja do učenja, način razmišljanja. Katerakoli sedeča asana izboljšuje kroženje krvi v organih nad pasom. Z aktiviranjem vitalnih organov se povečano stimulirajo funkcije možganov. V primerih sarvangasane, halasane, sirshasane in bhujangasane je povečan pretok krvi v možgane, kar izboljša umsko aktivnost. Umiritev uma in hiperkinetičnega delovanja se lahko s prakso joge redno povečuje, to pa izboljšuje delovanje možganov. Znano je,da sta govor in inteligenca močno povezana. Šele ko se oseba nauči govoriti, je zmožna misliti in morda je res, da umsko zaostali ne morejo misliti brez učenja govora. Simhasana izboljša jecljanje in nekatere okvare sluha in vonja pri otrocih.

  1. IZKUŠNJE DRUGIH UČITELJEV JOGE S POUČEVANJEM OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVEM RAZVOJU

V tem poglavju opisujem izkušnje nekaterih tujih učiteljev joge, ki so delali z osebami z MDR.

4.1. Raziskava The Integrated Approach of Yoga: a Therapeutic tool for Mentally retarded children: A one year controlled study – Ref: Journal of Mental Deficiency Research, 1989

V raziskavi The Integrated Approach of Yoga: a Therapeutic tool for Mentally retarded children: A one year controlled study – Ref: Journal of Mental Deficiency Research, 1989) so bili vključeni otroci iz različnih šol, ki so eno leto petkrat tedensko po eno uro vadili jogo. Merili so tri komponente njihovega inteligenčnega kvocienta (umske starosti) in sicer sposobnosti logičnega razmišljanja (test Binet-Kamat), njihove sposobnosti druženja (Vinelandova lestvica socialne zrelosti) in sposobnost delovanja z uporabo rok, kar zahteva koncentracijo za usklajeno delovanje oči in rok, kot tudi hitrost primerno njihovi starosti (Seguine form board test). Na vseh testih so otroci, ki so redno vadili jogo, dosegli boljše rezultate kot otroci iz kontrolne skupine, ki joge niso vadili. Čeprav imajo umsko zaostali otroci zelo majhen nivo razumevanja, se je izkazalo, da se jim lahko pomaga s pasivnim postavljanjem v različne položaje, zanimanje za jogo pa se jim prebudi preko iger, oponašanja živali pri vstopu v položaje itd.

Starši otrok z MDR se po navadi najtežje spopadajo z njihovo trmo, ki se lahko kaže tudi v nasilnem vedenju. V raziskavi so ugotovili, da so otroci po enem letu redne vadbe bili manj agresivni, kar je bilo za starše veliko manj naporno.

Največji problem zaradi katerega se težko in počasi učijo, je pomanjkanje koncentracije, kar jih dela prepočasne in pasivne ali hiperaktivne in neumorne. S pomočjo joge se je njihova koncentracija opazno izboljšala.

V raziskavi so navedli nekaj tehnik, ki so zelo primerne za otroke, ki se težje oziroma počasneje učijo. Vsekakor je smiselno povezati različne tehnike, kot so telesni položaji, vaje dihanja, meditacija in petje kot terapevtsko orodje.

4.1.1. TELESNI POLOŽAJI

  1. a) Položaji, ki izboljšajo pretok krvi v možgane in aktivirajo možganske celice: inverzni položaji (Viparita karani, sarvangasana, matsyasana, halasana, suptavajrasana).

V kombinaciji s stoječimi položaji (padahastasana, trikonasana, virabadhrasana itd) spodbujajo pretok krvi v predel glave in ki, če jih izvajamo izmenično s stoječimi položaji, spreminjajo smer toka krvi in aktivirajo možganske celice, hkrati pa s sproščanjem blokad v nadijih omogočajo prost pretok prane.

  1. b) Položaji, ki izboljšujejo koncentracijo: Ravnotežni položaji (Vrikshasana, Ardhachandrasana, Sirsasana)

Otroci pri izvajanju položajev potrebujejo pomoč staršev ali inštruktorja, da lahko ostanejo v položajih dovolj dolgo, da dobijo pozitivne učinke teh asan.

  1. c) Položaji, ki izboljšujejo gibljivost telesa (Surya namaskara izveden s pravilnim dihanjem)
  2. d) Zakloni (Bhujangasana, Ushtrasana, Chakrasana), ki izboljšujejo stopnjo samozavesti in telesno držo.

4.1.2. TEHNIKE DIHANJA

Tehnike dihanja so zelo dragoceno orodje s hitro vidnimi pozitivnimi rezultati. Različne vrste dihanja, poimenovane z imeni živali ( kot so zajčji, pasji, levji ali tigrov dih), bo otrokom vzbudilo zanimanje in željo po izvedbi vedno, ko bodo razburjeni ali se bodo želeli pomiriti za učenje, pred spanjem itd. Drugi, kot so bhastrika ali kapalabhati so prav tako zelo uporabni in dobrodošli med izvedbo asan, da prekinemo monotonost.

4.1.3. MEDITACIJA

Meditacija je ključnega pomena za boljšo zmogljivost možganov, vendar se je otroci zelo težko učijo. Tukaj je smiselno petje zvokov AAA, UUU,MMM in OM, kot tudi glasno petje daljših manter, kar prinese tem otrokom enak učinek, kot meditacija. Te tehnike so uporabne pri vzdrževanju koncentracije in izboljšanju zbranosti pri počitku in sproščanju.

4.2.                       OSEBNA IZKUŠNJA UČIITELJICE MARISE CAVALUZZI

Marisa Cavalluzzi, učiteljica joge iz Italije, je delala s skupino desetih učencev starih med štirinajst in petindvajset let, vsi so bili zaostali, vendar v različnih oblikah. Med drugimi je bilo vključenih nekaj mongoloidov in trije epileptiki. Skupino je začela poučevati dvakrat tedensko.

V prvi uri je opazila njihove zunanje fizične težave, kot sta površinsko dihanje in slabo zavedanje telesa. Nihče med njimi ni bil sposoben dihati s trebušno prepono, eno dekle pa celo ni govorilo. Ob tem pa so bile seveda pri vseh učencih tudi očitne psihološke motnje.

Program tečaja je sestavila z namenom sproščanja in uravnavanja energijskih kanalov učencev. Prva dva meseca je učila sledeči program:

  1. telesni položaji: shavasana (5 min.) s pozornostjo na trebušnem dihanj, Gatyatmaka Meru Vakrasana, Badhakonasana (polovični in popolni), Kaua Chalasana, pawanmuktasana, shakti bande
  2. Pranajama: ujjayi (5 min.), bhastrika (4 cikli po 25 dihov)
  3. shavasana s pozornostjo na trebušnem dihanju

Po dveh mesecih so se učenci naučili trebušnega dihanja, zato je pričela učiti dihanja s prsnim košem in končno še popolnega jogijskega diha. Punca, ki ni govorila, je naenkrat pričela govoriti, pri vseh učencih pa je bila opažena izboljšana motorika in koordinacija. Na tej stopnji je dodala še sledeče asane: shashankasana, marjariasana, shashank bhujangasana, simhasana, tadasana, utthita lolasana, trikonasana, surya namaskara, padahastasana (1 min.), paschimottanasana (1 min.) in Yoga Nidra (15 min.).

Pri začetnih urah je Cavalluzzijeva ugotovila, da večina učencev ne prepozna imen svojih udov in ostalih delov telesa, zato je na koncu vsake ure dodatnih petnajst minut namenila glasnemu petju imen telesnih delov. Po nekaj vadbah je večina izmed njih poznala vse dele telesa precej dobro.

Na koncu tečaja so učitelji iz njihovega zavoda povedali, da so se trudili, da bi jih naučili poimenovati dele telesa, vendar povsem brez uspeha, saj imajo njihovi varovanci zelo omejeno koncentracijo in zelo nizko stopnjo pozornosti. S prakso jogijskih tehnik, predvsem s premikanjem pozornosti po telesnih delih v Yoga Nidri, so se učenci naučili sprostiti. Zanimivo je tudi, da so tisti, ki so imeli barvno slepoto, po tečaju bili sposobni prepoznati osnovne barve.

4.3.                       Raziskava Vijay Human Services & Krishnamacharya Yoga Mandiram (1988)

V to raziskavo so vključili 21 učiteljev in 63 umsko prizadetih otrok iz treh različnih zavodov, ki so bili izbrani na osnovi starosti, IQ in pomanjkanju simptomov resne ogroženosti vida in sluha. Stari so bili med osem in šestnajst let, vsi so imeli IQ nad 40. Učitelji so obiskovali tečaj dva meseca dvakrat tedensko po 1 uro, otroci pa so pod individualnim nadzorom vadili petinsedemdeset dni vsak dan. Za učinkovitost tečaja so uporabili primerno lestvico (Minnesota Developmental Programming Systems behavioral scale), s pomočjo katere so ovrednotili stanje vsakega posameznika pred in po tečaju. V meritvah so opazili pomembne spremembe. Učenci so imeli po tečaju veliko boljšo koncentracijo, opazili pa so tudi izboljšanje v obnašanju na različnih področjih. Pri uspešnosti učenja učiteljev so ugotovili, da je potrebno minimalno dvajset urno učenje posamezne asane, preden so sposobni učiti učence. Opazili pa so, da je joga spremenila tudi učitelje, kar je pomembno vplivalo na njihovo zaupanje v poučevanje. Spremembe pri učiteljih niso bile samo na duhovnem nivoju, ampak tudi fizičnem, saj je močno vplivala na njihovo zdravje. Raziskava je brez dvoma utemeljila pozitivne učinke joge na otroke z MDR.

4.4.                       IZKUŠNJA LEE MAJEWSKI : ‘Yoga works!’

Kot zadnjo navajamo izkušnjo Lee Majewski, učiteljice Kundalini joge, ki je vrsto let vodila tečaje za mladino z umskimi težavami. Vedno znova je opažala, kako se učenci po tečajih počutijo bolje.

Šest mesecev po programu so eno izmed skupin učencev prosili za povratno informacijo. Njihovi odgovori so bili:

Po vadbi se vedno počutim bolje.

Nisem več tako jezen na ljudi, kot sem bil.

Po uri sem sproščen.

Jogo želim vaditi, da bom postal pametnejši.

Jogo želim vaditi, da bom boljši in močnejši.

Odgovore je posredovala direktorici zavoda, ki je potrdila, da zaposleni od otrok dobivajo zelo pozitivne povratne informacije o tem, kako joga vpliva na njihovo počutje. Potrdila je, da so otroci nad jogo navdušeni! Predvidevala je, da velik razlog za takšno navdušenje tiči v tem, da se otroci v tisti uri ne počutijo bolne ali kakorkoli omejene, ter da so uvideli, da lahko dejansko naredijo nekaj zase in za svoje dobro počutje, namesto da se zanašajo zgolj na zdravila, ki jim jih klasična medicina predstavlja kot edino možno pomoč.

Zaradi tako pozitivne povratne informacije, se je Majewskijeva odločila, da jim pove malo več o tem kaj joga je in kaj ni. Razložila jim je, da so telesni položaji le majhen del joge in da je tukaj cela filozofija, ki stoji za tem. Seznanila jih je s konceptom subtilnega energijskega sistema in čaker, razložila jim je kako pranayama vpliva na njihovo počutje, kako petje (‘chantanje’) vpliva na njihovo fizično in energijsko telo. Bili so fascinirani.

Nato jim je dala nekaj nasvetov kako lahko reagirajo na svoja čustva ali neprijetno situacije, ko se v njih znajdejo. Pred pričetkom naslednje ure je eden izmed njih pristopil k njen in povedal svojo izkušnjo: ‘ Bili smo na večerji , ko so se vsi začeli pričkati, glasno govoriti, se kregati. Sedel sem tam in se počutil zelo vznemirjeno in neprijetno. Takrat sem se spomnil na mantro ‘Sa Ta Na Ma’ in začel premikati prste v mudro, ki ste nam jo pokazali. Nihče me ni videl, ker so bile moje roke pod mizo…in po nekaj minutah me resnično ni več motilo kar se je dogajalo in počutil sem se srečen…’

  1. MOJA IZKUŠNJA

Na moje veliko veselje, sem dobila priložnost, da sodelujem z umsko zaostalimi osebami, konkretneje s stanovalci Hiše sreče iz Raven na Koroškem. V skupini je 8 odraslih oseb z zmerno motnjo v duševnem razvoju. V prvem sklopu smo se dogovorili za 5 ur.

Ob prvem prihodu so ravno pili kavo po kosilu. Pozdravili so me z navdušenjem, malo smo poklepetali, nato smo skupaj pripravili vse potrebno. Ker je bilo lepo vreme, prostor v hiši pa malo omejen, smo se odločili za vadbo na prostem.

Vadbo smo začeli s sproščanjem, večina v sedečem, nekateri pa v ležečem položaju. Prosila sem jih, da opazujejo svoje telo in se povprašajo kako se počutijo. Nekateri so odgovorili na glas. Potem smo pozornost preusmerili na dih. Po nekaj minutah, smo začeli z ogrevanjem v sedečem položaju, nadaljevali na vseh 4, nato v stoječih položajih, predklonih in zaklonih.

Po šivasani smo v sedečem položaju naredili še nekaj dvojnih dihov. Zaključili smo tako, da smo si pobožali glavo, roke, noge, se objeli in se zahvalili sami sebi. Zaključek se jim je zdel zelo zabaven.

Opazila sem, da jim je bila ura prijetna in so z veseljem sodelovali. Vsi so zelo dobro sprejemali navodila in so pokazali veliko mero pripravljenosti. Fizični nadzor nad telesom je bil precej različen, telesna zmogljivost je bila pri nekaterih nad pričakovanji. Dihanje je bilo zelo površinsko. Koncentracija jim je vmes padala, tako da smo prvič vadili približno 40 minut.

V naslednjih urah se je njihova koncentracija vidno boljšala in po 3 urah so že res dobro sledili celi uri. Manj je bilo spraševanja, hihitanja, zafrkavanja. Tudi po uri so bili umirjeni. Vsake ure so se veselili in vedno so me vprašali, če še pridem. Vsi so trdili, da jim je joga všeč.

V prvih urah smo izvedli naslednje (prilagojene) asane:

  • Balasana
  • Sfinga in bujangasana
  • Vrksasana
  • Virabadhrasana 3
  • Tadasana
  • Trikonasana
  • Ustrasana
  • Utanasana
  • Badhakonasana
  • Pawanmuktasana
  • Šivasana

 

Pranayama:

Trebušno dihanje, dvojni dih, bhramari pranayama

 

Po prvih 5 urah so nekateri že poznali nekatere asane iz prejšnjih ur. Veliko bolje so sledili mojim navodilom, predvsem pa me je veselilo, da so v samo 5 urah iz 40 minutne vadbe prišli na 60 minutno vadbo. Napredek je bil viden tudi v šivasani – medtem ko so se nakateri izmed njih prvo uro res na vso moč trudili, da so imeli zaprte oči in ležali pri miru, so zadnjo uro vsi ležali sproščeno in brez napetosti. Resnično so me prijetno presenetili s svojo vodljivostjo, pripravljenostjo, ustrežljivostjo in predvsem iskrenostjo. Moja izkušnja je nadvse pozitivna.

 

  1. ZAKLJUČEK

Raziskave so pokazale, da so duševno zaostale osebe s pomočjo joga terapije dosegle napredek v IQ in družbenemu obnašanju. Kot odgovor na te raziskave, vedno več učiteljev joge prepoznava pomen joge pri izboljšanju kvalitete življenja za osebe z MDR. V svetu je vedno več joga studijev, ki ponujajo prilagojene programe za osebe z MDR, sestavljenih iz preprostejših in prilagojenih telesnih položajev in tehnik dihanja.

Eden izmed najosnovnejših učinkov vadbe joge je fizična stimulacija notranjih organov. Z izvajanjem različnih asan spodbujamo biološke procese, med katerimi je povečan pretok krvi in kisika , kar je zelo pomembno za delovanje možganov. Tako joga indirektno stimulira možgane in vpliva na mentalno zmogljivost. Za osebe z MDR so tovrstne stimulacije lahko zelo pozitivne za njihov intelektualni razvoj.

Poleg fizične stimulacije bioloških sistemov, pa joga izboljšuje tudi mentalno zmogljivost z vključevanjem dihalnih vaj. Ker je dih osnovno vodilo v jogi, je vsak gib narejen na osnovi diha. Konstantno usmerjanje pozornosti na dih lahko občutno izboljša koncentracijo mentalno zaostalih oseb, prav tako pa osebo seznani s tehniko koncentracije uma, ki jo lahko uporabijo tudi izven joge.

Poleg tega, da joga ponuja tehnike za izboljšanje fizičnih in psihičnih sposobnosti, ima tudi zelo pomemben vpliv na njihovo samopodobo, ki je zaradi ponavljajočih neuspehov in občutkov nesposobnosti, lahko zelo slaba. Redna vadba joge jim lahko pomaga pri zmanjševanju teh negativnih občutkov. Ker pri jogi ni nekih določenih ciljev in izzivov, ki jih morajo opraviti ali celo tekmovanj, se nihče ne počuti kot poraženec. Vadba med vrstniki v prijetnem okolju, brez vsakršnih pritiskov, deluje sproščujoče in dviguje samozavest. Zavedanje, da je joga nekaj, kar zmore vsak izmed njih, je osvobajajoče in neprecenljivo.

Pomemben je tudi vidik kontrole, ki jo lahko imajo nad sabo. Pri jogi ta občutek dobimo z usmerjanjem pozornosti na preproste fizične položaje. S premikanjem v različne položaje, vadijo tudi svojo voljo. Umirjeno in namerno izvajanje vsakega posameznega raztega, lahko ustvari prijeten občutek kontrole, kar izboljša in poveča samozavest.

Osebe z MDR se vsakodnevno srečujejo z istimi težavami kot osebe brez MDR. Čeprav so njihove mentalne zmogljivosti različne, niso nič manj sposobni ceniti življenja in ga uživati. Joga je lahko bistvenega pomena za izboljšanje in obogatitev kvalitete njihovega življenja in vsakodnevno vključevanje v družbo, ki ji pripadajo.

  1. VIRI IN LITERATURA:
  2. Pathak, MP (1983), Yoga Chakra. Published from ‘Kundalini’ Yoga Res. Institute, Lucknow. Vol. II. Feb – April pp. 8.
  3. Raman, S.J. (1981). ‘Effect of Yoga Asanas & breathing on Nervous System with reference to Rehabilitation of Retarded Children’, Bangalore.
  4. YOGA FOR THE DIFFERENTLY-ABLED CHILDREN, Yogachemmal Smt. MEENA RAMANATHAN Coordinator: Outreach Programs, Yoganjali Natyalayam and ICYER, Pondicherry, www.icyer.com

4 .www.yogamag.net/

  1. Vir: Zveza sožitje, http://www.zveza-sozitje.si/motnja-v-dusevnem-razvoju-_mdr_.html
  2. http://www.yogamag.net/archives/1983/haug83/menchil.shtml
  3. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2795647
  4. http://www.healthandyoga.com/html/news/therapy/rtherapy64.aspx
  5. http://www.healthandyoga.com
  6. http://www.kym.org/sub_research_abstract_a.html
  7. http://www.mentalhealthyoga.com/2011/09/yoga-works/
Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210