Zablode in uspehi v vzgoji skozi oči jogijskih modrosti

Suzana Vozelj Škrap v diplomskem delu za učitelja joge RYS Joga Do z naslovom Zablode in uspehi v vzgoji skozi oči jogijskih modrosti

Vzgoja,… vloga staršev,…

Kaj je vzgoja? Moja prva asociacija: kakšno testo bomo zgnetli s pomočjo nasvetov, vzgledov in naukov iz drobcenega, nebogljenega bitja – otročka. Hkrati ne pozabimo, da je sol, srčika tega procesa, že določena – otokov karakter? Bo to velik hlebec, podolgovata francoska štručka, polnozrnat kruh,…? Kako ponosen starš bom posledično jaz? Kako proces vzgoje deluje name? Je vzgoja dvosmerni proces? Še veliko več, kot teh nekaj vprašanj, se nam naniza ob besedi vzgoja. Nosimo še kje večjo odgovornost, kot pri vzgoji otrok? Gledano egoistično in ozko, je to nadaljevanje naše družine, priimka, naših genov, družinske dediščine in še bi lahko naštevali. Gledano širše, je naš otročiček kamen v mozaiku nadaljevanja človeške vrste, obstoja življenja na Zemlji. Je še kaj bolj odgovornega? Pa se starši obnašamo tako, kot da je vzgoja najpomembnejša? Damo prednost jutrišnjemu »zelo pomembnemu« sestanku v službi ali otrokovim potrebam? O vzgoji lahko veliko dobrega preberemo v resnih vzgojnih knjigah, ki se ne dotikajo joge. Namen tega sestavka ni dajati vzgojne nasvete. Želim osvetliti vzgojo, skozi očala joge.

Moje osebno mnenje je, da je vzgoja otrok nekaj, kar nas postavi pred največ preizkušenj, nas sooči z našimi najglobljimi strahovi in nam na drugi strani podari najlepše nagrade v življenju.

Joga,… yame, niyame, asane,…

Joga že stoletja razsvetljuje kako najti pot v notranjost, v stik s prvinsko energijo in biti tisto, kar v resnici smo. Kakor pravi Dr. Rishi Vivekananda: »Ko razvijemo svoj lastni občutek za to kar je prav, se vedno bolj zavedamo realnosti in našega lastnega mesta v njej.« Beseda joga izhaja iz korena yuj, ki pomeni združiti, trdno držati, povezati skupaj, enost, harmonijo, ravnovesje med notranjo, zunanjo zavestjo in manifestacijo (1). Ravnovesje oz. Zmernost v vsem je verjetno najbližji opis joge za modernega človeka. Idejna postavka joge je: »Tisti, ki pozna kapljo vode, pozna vso vodo, kjerkoli in kadarkoli jo najde.« (2)

O načinu življenja govorijo že Upanišade (1):

» Bodi pozoren na svoje misli; misli postanejo besede.
Bodi pozoren na svoje besede; besede postanejo dejanja.
  Bodi pozoren na svoja dejanja; dejanja postanejo navade.  Bodi pozoren na svoje navade; navade postanejo značaj.  Bodi pozoren na svoj značaj; saj tvoj značaj postane tvoja usoda.«

Osrednja, kraljevska ali »radža« joga vsebuje osem krakov, ki predstavljajo pot posameznika do samorealizacije (in sicer ne v vrstnem redu, kot so zapisane, ampak se njihovo prakticiranje prepleta in ne sledi zakonitosti dobro opravljen prvi, je pogoj za drugega, da so npr. Yame predpogoj za Niyame). (1)

Osem krakov sestavljajo (1):

  • YAMA – vzdržnosti oz. pravila samodiscipline in etike
  • NIYAMA – izpolnjevanje dolžnosti oz. osebna pravila
  • ASANA – telesni položaji
  • PRANAJAMA – nadzor energije
  • PRATYAHARA – usmeritev čutil navznoter
  • DHARANA – koncentracija na en predmet
  • DHYANA – popolna koncentracija oz. meditacija
  • SAMADHI – transcendentalna zavest, kontemplacija

Slika iz spleta (naložena dne 5.5.2013) predstavlja 8 jogijskih krakov.

Prvi štirje kraki so zunanji (Bahira agnas) in so namenjeni čiščenju mentalnega in fizičnega telesa, zadnji štirje pa notranji (Antara anas) in so subtilnejše narave. Prve dve stopnji predstavljata moralno ozaveščanje (3).

Zelo lepo primerjavo med jogijskimi kraki in drevesom naniza v povzetku Astanga joge B.K.S. Iyengar: »Drevo ima korenine, deblo, veje, listje, lubje, drevesni sok, cvetove in sadeže. Vsaka izmed naštetih komponent ima svojo lastno identiteto, a brez ostalih delov ne more biti drevo.« Tako kakor vsi našteti deli tvorijo drevo, tudi osem krakov skupaj sestavlja jogo.

  • Univerzani principi Yama so kakor korenine,
  • posamezne discipline Niyama predstavljajo deblo.
  • Asane so veje, ki rastejo in se širijo v različne smeri.
  • Pranayamo predstavljajo listi, ki prezračujejo drevo, kakor pranayama telo.
  • Pratyahara, ki energiji čutil onemogoča uhajati navzven, je podobna lubju, ki telo brani pred škodljivimi vplivi okolja.
  • Dharana predstavlja drevesni sok, ki vzdržuje trdnost telesa in razuma.
  • Dhyana je cvet, ki sčasoma dozori v sadež – Samadhi.
  • Tako kakor je sadež največji dosežek drevesa, je posameznikova samorealizacija (Samadi) vrhunec prakse joge.

Yame in Niyame je potrebno izpolnjevati skladno s krajem, časom, okoliščinami in »družbenim razredom«. Kar pomeni, da nekdo, ki je v ašramu/samostanu, veliko lažje sledi yamam in niyamam dobesedno. Medtem, ko se mora nekdo, ki živi v »realnem« svetu, pokoravati določenim družbenim zakonitostim in mora prilagoditi yame in niyame skladno s krajem, časom in okoliščinami. Seveda to ne pomeni, da vzamemo iz yam oz. niyam tisto, kar nam paše.

YAMA – vzdržnost ima namen očistiti astralne kanale (očistiti um), zbrati življenjsko silo in jo usmeriti v zdravje, modrost in duhovno rabo (2).

Poznamo 5 yam (2):

  • ahimpsa=nenasilje,
  • satya=resnicoljubje,
  • asteya=ne-kraja,
  • brahmacharia=celibat in
  • aparigarha=ne-pohlep,

ki so spodaj malo bolj obširno razložene.

  1. AHIMPSA = nenasilje: je iskanje občutka nenasilja oz ne-sovražnosti do vsega okrog nas. S tem postanemo bolj sočutni, osredotočeni na druge (zmanjševanje ega), s tem zmanjšamo vpliv negativnih impulzov iz okolice. Razlikujemo med več vrstami nenasilja:
  1. BAUDHIKA AHIMPSA = intelektualno nenasilje: prinese nevznemirjen um, ki je predpogoj za koncentracijo in meditacijo. V teh časih se to velikokrat dogaja v službah, še posebej v intelektualnih. Pogosto šefi svoje podrejene intelektualno posiljujejo z določenimi normami, ki so napisane za sistem in ne za človeka.
  2. VAČIKA AHIMPSA = besedno nenasilje: vzpostavitev nežnega, vljudnega in modrega govora (brez psovk, žaljivk, slabih nasvetov in jeznega govora). Izsek iz Mahbharate na temo besednega nenasilja: »Rana, ki jo naredi puščica ali sekira, se hitro zaceli; rana, ki jo naredi nasilni govor pa zelo počasi.«
  3. ŠARIRIK AHIMPSA = fizično/telesno nenasilje: ne poškodovati telo drugega, niti svojega (kar vključuje tudi pravilno/zdravo prehranjevanje, zdrav način življenja,…); (1)

Joga Sutre pravijo, da ko človek vzpostavi popolno nenasilje, se ga nasilje ne mora dotakniti (2). Laik velikokrat povezuje jogo z veganstvom oz. vegetarijanstvom. Res je, da če se ravnamo po načelih prve yame, potem ne ubijamo, da bi zadostili svojemu poželenju po mesu. A zavedati se moramo, da tudi, ko kurimo drva, olje ali premog,… pri tem ubijemo ves mrčes, bakterije, ki živijo v teh naravnih gorivih. Kje je torej meja, kaj je v skladu z jogo? Vsak fanatizem, ki do skrajnosti brani neka prepričanja, po moje mnenju, ni joga. Kajti joga skrbi za zmernost, za upoštevanje in sprejemanje drugih. (delno iz Krija joge) Druga stran zgodbe o nenasilju je tudi, da ko je potrebno braniti otroka pred divjo zverjo, to žival ubijemo (smo nasilni do nje za višje dobro). Vladar tudi obsodi/zapre/ubije morilca, posiljevalca,…ker postavi varnost državljanov pred življenje nekoga, ki ubija/posiljuje,… Vedno moramo pretehtati vse razloge za in proti v skladu s svojim najvišjimi ideali in tudi jogijskimi zakoni/principi in razmisliti tudi o posledicah, ki bi jih imelo dejanje na nas in našo okolico. (2)

  1. SATYA = resnicoljubje: pomeni voditi naš um, govor in dejanja v skladu z resnico. Na drugi strani pa je resnicoljubje rezultat našega uma, govora in dejanj, ki so združeni in harmonični. (Kryananda 2007:25) Resnicoljubni moramo biti na prvem mestu do nas samih in do okolice (2).
  2. BAUDHIKA SATYA = intelektualna resnicoljubnost: brez nje ni mogoče delovati verodostojno. Če v intelektu/razumu prevladuje inertnost in/ali strast, potem razum ne more razlikovati med resnico in neresnico. Samo izvajanje resnicoljubnosti povzročita miren um in razum/inteklet in s tem vztrajanje v resnici. (2) Lep pozitiven primer »pozitivne zamegljenosti uma s strastjo« najdemo v obdobju zaljubljenosti do druge osebe. Zagotovo ste že slišali, da v obdobju zaljubljenosti gledamo na svet z rožnatimi očali. Spomnimo se sami pri sebi, kako smo olepševali partnerjeve lastnosti, dejanja, razmišljanja, kako nas ni nič motilo (in tudi če nas je, smo si sami pri sebi govorili, da se bo to spremenili ali celo, da bomo to mi spremenili); in kako po nekaj letih življenja s partnerjem privrejo na plan tudi stvari, ki nas motijo pri partnerju in kako niso vse lastnosti, dajanja in razmišljanja tako zelo fina kot v fazi zaljubljenosti. Zaljubljenost lahko poimenujemo intelektualna zabloda oz. funkcioniranje preko strasti.
  3. VAČIKA SATYA = besedna resnicoljubnost: to kar je potrebno povedati, naj bo izrečeno v veri izboljšanja sebe in drugih. Tukaj spada tudi držati besedo, ki jo damo sami sebi ali drugim. V skladu z jogijskimi zakonitostmi je potrebno resnico še preudariti/preučiti in jo izreči le takrat, ko je le-ta koristna in dobra za nas ter za druge (ne govorimo z namenom škodovati). Kajti zaznava resnice je relativna in včasih naš um ni sposoben presoditi kaj je res in kaj ne. (2) Tu se pojavi dilema: nekateri zagovarjajo, da je potrebno resnico povedati ne glede na posledice, ki bi jih imela na nas in okolico; drugi pa zagovarjajo jogijski način razmišljanja, da povemo resnico le, če ima korist za nas in okolico. Tu se odpre vprašanje etičnosti in moralnosti. Ali je resnica, ki gre skozi naš »filter« še vedno »resnica«. Tu obstaja velika past prilagajanja resnice za namen lastne koristi. prav gotovo to ni namen besedne resnicoljubnosti. Postavimo se hkrati v vlogo npr. starša, ki je izgubil sina. Kako povedati to staršem. Čeprav bodo starši v vsakem primeru zvedeli za smrt svojega ljubljenega sina, obstaja cel spekter načinov, kako povedati to »resnico«. Moje mnenje je, da je potrebno resnico podati naprej nespremenjeno (je ne prirejamo), da pa je zelo pomemben način, kako to resnico sporočimo. Vsekakor na način, da z njo prizadenemo čim manj oseb.
  4. ŠARIRIK SATYA = fizična/telesna resnicoljubnost: predpogoj zanjo sta intelektualna in besedna resnicoljubnost. Fizična resnicoljubnost se zrcali v dobrih dejanjih, njena posledica je dvig uma in pranskih tokov. (2)

 

  1. ASTEJA = ne-kraja ali ne-ropanje. V jogi Asteja pomeni, da človek ne zgreši fizičnega ropanja, da niti koga ne nagovori k dejanju ropa oz. da ropanje ne odobrava v umu, z besedami ali dejanji. (2)
  2. BAUDHIKA ASTEJA = intelektualna ne-kraja: ne smemo si niti želeti nekaj/razmišljati o tem, kar že nekomu pripada. Pošten je potrebno biti tudi v sanjah J Razlikovati je potrebno golo željo po posedovanju, in naše iskrene želje oz. željo po znanju/uporabi (npr. ni v skladu z ne-krajo, če si želimo prijateljevo knjigo, je pa o.k. če si želimo takšno knjigo, ki jo bere prijatelj in si enako tudi sposodimo ali kupimo). (2) Zanimiv fenomen, ki se dogaja v dobi svetovnega spleta/interneta je, da se ne spoštujejo nikakršne avtorske pravice. Najbolj uporabljene tipke pri pripravi raznih besedil (strokovnih kot tudi duhovnih ali pa čisto umetniških) sta ALT+C in ALT+V ali prevedeno v bolj laično besedoslovje (copy in paste) kopiraj, prilepi. V svetu digitalizacije se avtorske pesmi, knjige, filmi ne kupujejo ampak se »hekajo z neta« brez zavedanja, da smo tudi zelo globoko v intelektualni kraji.
  3. VAČIKA ASTEJA = besedna ne-kraja: ne uporabljamo besedil, ki niso naše (lahko pa ob svoji uporabi navedemo vir in tako razkrijemo resničen izvor besed), niti ne vzamemo človeku trenutka slave, dostojanstva, ponosa,… (2) V času, ko moramo biti vseskozi kreativni, navdušujoči, pozitivni,… je, priznam težko v tako kratkem času, kot od nas zahtevajo kapitalistične sile (služba, šole, …), poiskati globoko v sebi misel, rek,… ki bi temu ustrezal. In kaj je najlažje? Gremo na svetovni splet, malo »poguglamo« in že nekaj najdemo. Zelo malo ljudi se tu vpraša, kdo pa je lastnik tega besedila? Je prav, če ga ne navajam? Mislim, da bo tu potrebno narediti korak naprej in se zavedati, da je v času, ki ga živimo, intelektualna, besedna lastnina bolj in bolj pomembna in s tem tudi njeno spoštovanje. Veliko ljudi reče, zakaj bi odkrival »toplo vodo«, če je le-ta že odkrita. Se strinjam s pogojem, da se navaja avtorja, ki jo je odkril.
  4. ŠARIRIK ASTEJA = fizična/telesna ne-kraja: vzeti lastnino nekoga drugega s prevaro, na silo, s podlostjo ali brez dovoljenja. »Kar si še niste zaslužili, vam še ni bilo predstavljeno oz. kar ste si, pride v vaše življenje tako ali drugače. To vam pripada in vam bo prineslo srečo.« Če si človek nekaj želi, mora to zaslužiti. Takšno razmišljanje povzroča stabilnost uma in posledično prane. (2) Vsakemu od nas se je že zgodilo, da so nam kaj odtujili. Ne razumem, kaj ljudje počnejo z ukradenimi stvarmi. O.k. nekaj stvari gre na črni trg in se tam preproda, kaj pa ostalo? Kako zelo nemoralni so roparji, ki kradejo/uničujejo nam drage stvari, ki zanje nimajo niti najmanj tako velikega pomena, kot za nas, ki imamo s tem predmetom povezane zgodbe, občutke, spomine…

 

  1. BRAHMACHARJA = celibat, nečutnost, zmernost: je ena bolj kompleksnih yam (glede razlage njenega pomena). Če upoštevamo, da je Yame in Niyame potrebno izpolnjevati skladno s krajem, časom, okoliščinami in »družbenim razredom«, razlagamo brahmacharijo vse od popolnega celibata (umskega, besednega in fizičnega) za duhovnika v ašramu in do nadzora nad čutili (da nismo njihov suženj) na nivoju vsakdanjega družinskega človeka. Joga svetuje, da gledamo na spolnost kot na sredstvo za utelešenje duš na svet, z namenom doseči njihovo razsvetljenje. V nekem aspektu (ki je meni zelo blizu) brahmacharia uči, da smo 100% osredotočeni na tisto kar delamo v danem trenutku: ko ješ, samo ješ, ko se ljubiš, se le ljubiš (telesno/fizično, besedno in umsko). Brahmacharija se prakticira z namenom koncentriranja energije v točki. (2)
  1. BAUDHIKA BRAHMACHARIA = intelektualna zmernost: karkoli razmišljate, delajte to blago in z duhovno toplino, ostanite nevezani, da se um lahko giblje in razvija v življenje. Nasprotni spol je potrebno držati v visokem duhovnem okvirju in ne v ponižujočih mislih. (2)
  2. VAČIKA BRAHMACHARIA = besedna zmernost: se odraža v nadzoru nad govorom, ki vključuje seksualne izraze, ti naj bi bili zmerni in ne prostaški. (2)
  3. ŠARIRIK BRAHMACHARIA = fizična/telesna zmernost: ne v smislu prepovedi spolnosti, temveč pristopu do nje (spoštovanju). Izkusiti spolnost je vzvišeno in duhovno, je okusiti zunanje robove božje blaženosti. Ljubljenje je način usmerjenja velikih količin pranične energije izven vašega telesa. Le takrat, ko jo usmerite proti drugemu človeku z veliko psihične in umske ljubezni, se boste dotaknili iste količine ljubezni. (2)

 

  1. APRIGRAHA = ne-pohlep: je ključ za nadzor življenjske energije. Nenasilje- AHIMPSA je protiutež za uravnavanje pohlepa. (2) Ne-pohlep nam omogoča, da ostanemo nevezani od uživanja v predmetih čutil, hkrati pa ni potrebna ločitev od predmetov. Ne-pohlep smo izmojstrili v tistem trenutku, ko smo lahko ob predmetu, ki stimulira naša čutila, a nanj nismo navezani. (3)
  1. BAUDHIKA APARIGARHA = intelektualni ne-pohlep: vzpostavimo z razsodnostjo, premislekom in meditacijo. Funkcija čutila je čutiti, funkcija razuma pa je, da ugotovi kaj koristi celotnemu nosilcu (telesu/telesom) in to loči od tistega, kar povzroča le prijetno draženje čutil. Naloga uma je postaviti vsa čutila v ravnovesje. .. Zelo lep primer opisuje Garuda Purana: »Molj, ki ga pritegne ogenj, v njem izgubi življenje. Jelena ujamemo, če v gozdu razprostremo mrežo in zaigramo lepo glasbo. Očaran jelen se ujame v mrežo. Čebelo premamijo sladke vonjave rastline mesojedke. Ko pride čebela v cvet, se le-ta zapre, kar je pogubno zanjo. Vse te živali so vezane na predmet le enega čutila in tako izgubijo življenje.« Čutila povzročajo navezanost na stvari in ustvarijo željo v umu po posedovanju in s tem se um začne bati, da bo te stvari izgubil. Um tako postane nemiren, vznemirjen in s tem se tok prane razprši. Tudi v tej vzdržnosti se urimo v srednji poti (v vsakem slabem poskusimo najti kanček uspeha/dobrega; ne čutiti posebnega zanosa, ko smo res uspešni,…) Če imamo takšen odnos, potem nismo vezani in naš um je umirjen in tako priteče več življenjske energije/prane v telo. (2)
  2. VAČIKA APARIGRAHA = besedni ne-pohlep: z besedami (hvaljenjem, mikavnimi ali grozljivimi besedami) ne vzbujamo pohlepa v drugih in skrbimo, da ne obrekujemo (le-to predstavlja mentalno obliko sluzi). Izvajanje meditativne tišine (mouna) je zelo koristno. Ne smemo biti niti preveč zgovorni (da sogovorniku niti ne pustimo do besede), niti preveč besedno plitvi (govor zaradi govora samega, brez ideje zadaj). (2)
  3. ŠARIRIK APARIGRAHA = fizični/telesni ne-pohlep: ne želeti si tistega, kar ni naše. Izvajanje telesne nenavezanosti pomeni prepoznavanje resničnih in nujnih potreb ter prizadevanj zanje. Normalno je si želeti hrane, ko si lačen in obleke, ko te zebe. Umetnost pa je potegniti črto med potrebami in pohlepom. Pod fizični ne-pohlep štejemo tudi nenavezanost na ljudi (družino,…). Zavedati se moramo, da je vsak posameznik zgodba zase in lahko smo le srečni, da si ljudje želijo deliti svoj čas z nami. Ni smiselno zavidati uspeha drugemu, ampak mu ga privoščimo in se zavedajmo, da vsaka sprememba (tudi uspeh) za sabo potegne spremembe znotraj ljudi, odnosov, ki jih imajo in ni nujno, da to dojemajo pozitivno. Pomembno je, da sprejmemo kar nam pride na pot. Zadovoljni moramo biti, da imamo v vsakem obdobju svojega življenja jasno definirane potrebe in da imamo dovolj nujno potrebnih stvari za življenje, ki smo si jih pošteno pridobili. Bolj subtilno pa pomeni, da je potrebno poravnati vse dolgove na globljih spiritualnih nivojih: dolgovi do staršev, prijateljev (družabnih in poslovnih) , kulture, modrecev in svetnikov iz preteklosti ter do duhovnega učitelja. Človek odplača dolg do svoje civilizacije tako, da zapusti svet boljši, kot ga je našel. Do modrecev in svetnikov ter duhovnih učiteljev pa tako, da se duhovno razvija, da izžareva, poučuje in izpolnjuje svoje duhovne obveznosti. (2)

Ko sledimo jogijskim zakonom, ne želimo slediti njihovim okvirjem ampak njihovem duhu, bistvu. Ne ograjujemo svojega telesa, uma in delovanja zaradi »zakonov«. Poleg tega, da jih izvajamo vestno in redno, je pomembno, da nismo zaradi njih preveč strogi do sebe in drugih – joga je osvoboditev. Vsaka situacija v življenju je drugačna. Zaobljube, ki jih damo v skladu z jogijskimi načeli, jih damo samemu sebi. (1) Pri zaobljubi gre za zbiranje življenjske sile. Bistvo vzdržnosti razumemo kot izpolnjevanje zaobljube z umirjenim umom. Z izvajanjem joge pomagamo uravnovesiti raztresene energije v podzavestnem umu, razširiti zavest in postati bolj samozavedajoč, hkrati zbiramo zavestne in nezavedne energije. Šele, ko uravnovesimo podzavestne energije, izkusimo blaženost in se zbudimo v bolj subtilnih galaktičnih stanjih kozmične zavesti. (2)

Yama je naš odnos do drugih, medtem, ko je Niyama naš odnos do sebe.

Z niyamo poimenujemo zakone izpolnjevanja dolžnosti. Niyame uravnovešajo naše notranje občutke in ustvarjajo disciplino v posameznikovem notranjem življenju.(1) Z izvajanjem niyam lahko pridobimo sposobnosti (2):

  • Potegniti energijo prane iz kozmičnega vira v naše telo
  • Usmeriti energijo prane v nižje čakre
  • Dvigniti energijo prane v višje čakre
  • Uporabiti energijo prane za uravnovešenje čaker

Čakre so vozlišča energij v telesu. Energija se po telesu giblje relativno prosto in se usmeri proti posameznemu energetskemu centru, če/ko je za to potreba. (3)

Slika iz spleta (naložena dne 3.5.2013) predstavlja pozicijo čaker v telesu, desno od telesa so narisani simboli za posamezno čakro, njihova lega v telesu ter prvine s katerimi jih povezujemo.

Če je naše življenje ogroženo, se bo večji del energije preusmeril proti 1. – korenski čakri. Samoohranitveni nagon se na energetskem nivoju rodi v korenski čakri. Ko naše življenje ni ogroženo, se energija najverjetneje dvigne v 2.- spolno čakro, ki je center naše seksualne energije. Ta energija je zelo močna in edina tvorna energija, potrebna je za ohranitev vrste (medtem, ko je energija v korenski čakri naravnana na ohranitev posameznika). Akumulacija energije v spolni čakri poskrbi za zbližanje dveh (ne le na fizičnem nivoju). Ko imamo zadovoljujoč partnerski odnos ali smo prostovoljno brez njega (v obeh primerih izvajamo brahmachario), se energija dvigne višje, do predela 3. čakre, solarni pleksus=sončni pletež. Tu domujejo mišljenje, želje, interesi,… Prve tri čakre so telesne narave in njihova vloga je delovanje v svetu izven nas. 4. – srčna čakra predstavlja zožitev, most med nižjimi in višjimi centri. Bolj ko je srčna čakra odprta, lažji je pretok energije. Nesebična ljubezen odpira srčno čakro, tesnoba in izoliranost pa jo zapirata. Ko živimo ljubezen, sočutje, je energija zgoščena v srčni čakri. 5. – grlena čakra predstavlja posrednika med čustvi in razumom. Bolj ko je srce odprto, več energije se lahko usmeri v grleno čakro in s tem se poveča ustvarjalnost posameznika. 6. čakra, tretje oko predstavlja stoodstotno pozornost in je značilna za umetnike, vrhunske športnike, za vse ki so nadpovprečno dobri v tistem, kar počnejo. Ko se energije dvigujejo navzgor, se sposobnost koncentracije poveča. Več ko je energije, ki se usmeri iz nižjih centrov v višje, več je možnosti, da se zgodi koncentracija in kasneje meditacija. Meditacija je stanje, ki ponudi pot energiji proti 7. – kronski čakri. Ko se energija preseli v sedmo čakro, je vzpostavljena povezava notranjega z zunanjim. In tako se vseh 8 krakov joge zlije v najvišje, kar joga je. (delno po 3)

V skladu s Pantanjalijevem sistemom joge obstaja 5 zakonov izpolnjevanja dolžnosti ali niyam (2):

  • saucha=čistost,
  • santosha=zadovoljstvo,
  • tapas=vzdržnost,
  • svadhyaya=samo-preučevanje in
  • isvara-praninda=predanost osebnim idealom/bogu.

 

  1. SAUCHA=čistost: modrec Manu pravi, da se telo očisti z vodo, um z resnicoljubnostjo in duša z znanjem in zmernostjo. Podobno kot yame, so tudi niyame na 3 nivojih: intelektualni, besedni in fizični. (2)
  1. BAUDHINKA SAUCHA=intelektualna čistost: dosežemo jo z izvajanjem sočutja, manter. Vibracija manter (npr OM/AUM) poskrbi za to, da nečistoče odpadejo z našega uma. Intelektualna čistost se rodi, ko se energija iz spodnjih nižjih čaker vzdigne do predela srca. (2)
  2. VAČIKA SAUCHA = besedna čistost: zanjo skrbimo s harmoničnim, pomirjujočim, blagim govorjenjem (kar moralno dvigne in kar je odkrito). Čistost besed se realizira tudi s petjem in določenimi dihalnimi tehnikami. (2)
  3. ŠARIRIK SAUCHA = fizična/telesna čistost: potrebno je izvajati notranje in zunanje.
  4. Zunanja telesna čistost: ohranjamo jo z umivanjem telesa (koža je pomemben izločilni, termoregulatorni organ in bariera med notranjim in zunanjim telesom, ki zadržuje zunaj mikroorganizme), pa tudi harmonično sedenje in gibanje telesa (izpilimo jo z uporabo muder=sveti gibi). Zanimivo, da pod zunanjo čistočo navajajo tudi pridelovanje, nabiranje in uživanje hrane. (2)
  5. Notranja telesna čistost: ohranjamo jo s postenjem in posebnimi očiščevalnimi tehnikami (šatkrije ali šatkarme) lobanje, oči, nosu, požiralnika, želodca, debelega črevesa. Tudi določene tehnike pranayame so čistilne (njihov namen je ustvariti bolj prehodno, čisto telo). (2)

 

  1. SANTOSHA=zadovoljstvo: ostati zadovoljen s tem kar imamo (ne biti razočaran, če prihaja v življenje manj kot pričakujemo/želimo) in ne želeti si tistega, kar nam ne pripada (si nismo zaslužili). (2) Zadovoljstvo pomeni sprejemanje realnosti takšne kot je, brez pričakovanj, hotenj ali želja. (3) Bolj ko živimo v zadovoljstvu, bolj se zmanjšuje število zahtev in tako postane življenje enostavnejše in mi bolj zadovoljni in varni. S tem se krepi občutek obvladovanja našega življenja, kar nam daje več vitalnosti, učinkovitejše delovanje in posledično večjo samozavest. (1)
  1. BAUDHIKA SANTOSHA=intelektualno zadovoljstvo pomeni psihološko pripravljenost na to, da opravimo z vsem, česar v svojem življenju ne potrebujemo. Pomemben dejavnik pri zadovoljstvu je biti zadovoljen s tem kar imamo, vendar istočasno dosegati mirno, uravnovešeno zavest. Zadovoljstvo je izvor sreče (znotraj nas), sreča je izvor mirnega uma, miren um je izvor zbiranja energije in zbiranje energije je izvor razsvetljenja. Šele ko je človek miren, razume lepoto in pomen življenja. Človek, ki ne teži k zadovoljstvu, bo patetično zapravil vso svojo energijo, iščoč predmete užitkov in navezan bo na neskončna pričakovanja. (2)
  2. VAČIKA SANTOSHA=besedno zadovoljstvo: pomeni opustitev klepetanja, pretirane zgovornosti, grenkih besed, žalitev in vpitja. Kdor si želi doseči besedno zadovoljstvo, bo malo govoril, se izogibal besednim polemikam in si prizadeval za obdobja duhovne tišine (mouna). (2)
  3. ŠARIRIK SANTOSHA=telesno zadovoljstvo: se kaže s sprejemanjem in razumevanjem trenutnih omejitev in s harmoničnimi gibi. Na globljem nivoju pa pomeni pozabiti na krivice in žalitve, ki smo jih bili deležni. Če se odpovemo pohlepu, smo v veliki meri zadovoljstvo dosegli. Kar govori tudi pradavno učenje: »Gora je veličastna, morje še bolj in še bolj nebo, resnica je najveličastnejša. Vendar pa pohlep presega vse, ker je pohlep tisti, ki drži v pesti vse štiri svetove. Zato duša, ki se odpove pohlepu, pridobi zadovoljstvo in ima vse.« (2)

 

  1. TAPAS=vzdržnost, zmernost, samonadzor: pomeni upreti se lakoti, žeji,mrazu , vročini in vsem ostalim skušnjavam. Bahagavad Gitta navaja, da obstajajo tri vrste vzdržnosti (2):
  2. Tamas (medlo, dolgočasno): tiste, ki jih izvajamo s trmo
  3. Rajas (strastno): izvedene z namenom nekaj doseči

iii.   Sattwa (umirjene): izvedene v zadovoljstvu in je edina trajna

Joga navaja, da moramo biti zmerni pri vseh dejavnostih in postopkih (delo, igre, duhovnost,…). (2)

  1. BUHIKA TAPAS=intelektualna vzdržnost, samonadzor, zmernost: v človekovi zavesti tečeta dva toka: um in čustva. Trudimo se ju uravnovesiti in s tem odstraniti navezanost, izumetničenost in ego princip. Um poskušamo umiriti, čutila pa nadzorovati (jim ne dovolimo, da se navežejo na predmete). Lakomnost, jeza in pohlep so »vrata duševnega trpljenja« po Bahagavad Gitti in le-tem se želimo v življenju izogniti. (2)
  2. VAČIKA SANTOSHA=besedno vzdržnost, samonadzor, zmernost: izogibanje grenkim, ostrim ali preveč kritičnim besedam, tudi ostrim debatam, predvsem tistim, ki bi lahko komu škodile in ga užalile. Vzdržati se moramo tudi govorjenja, s katerim bi nekomu dali dovoljenje ali opravičilo za povzročanje krivic. Vzdržnost v govoru pomeni govoriti le smiselne, potrebne in lepe besede. Zaobljuba molčečnosti se smatra kot ekstrem besedne vzdržnosti. (2)
  3. ŠARIRIK TAPAS= fizična vzdržnost, samonadzor, zmernost: sposobnost upreti se lakoti, vročini ali mrazu, izgubi ali dobitku,… Fizična vzdržnost povečuje našo samodisciplino in je pot k zadovoljstvu. (2)

 

  1. SVADHYAYA=samo-preučevanje: samoopazovanje, analiza in znanje o naši lastni osebnosti, zavedanje o naših močeh, šibkostih, ambicijah in potrebah. Pri tem nam lahko pomagajo knjige, lastno opazovanje,… (1)
  1. BUDHIKA SVADHYAYA=intelektualno samo-preučevanje: vključuje meditacijo, ponavljanje manter (mentalno), branje in preučevanje svetih knjig in filozofij (potrebno je razumeti praktično uporabnost sporočil filozofskih in svetih besedil) in notranjo kontemplacijo. (1)
  2. VAČIKA SVADHYAYA=besedno samo-preučevanje: vključuje glasno branje svetih knjig in filozofij, glasne molitve, glasno petje manter, besed, božjih imen,… (1)
  3. ŠARIRIK SVADHYAYA=fizično samo-preučevanje: pravilna lega telesa, preučevanje občutenj v posameznih asanah, zavedanje, česa je telo zmožno,… (1)

 

  1. ISHVARA PRANIDANA=predanost osebnemu idealu (uglasitev z bogom): nedvoumna, absolutna in popolna predanost osebnemu idealu na intelektualnem, besednem in fizičnem nivoju. Ko se ukvarjamo s tistim, kar v resnici počnemo, rezultat ni pomemben, je le posledica našega delovanja. Ko smo na poti k osebnemu idealu, smo hkrati tudi na cilju. Cilj doseganja osebnega ideala je proces, ki terja nenehne izboljšave. Karkoli delate, delajte to nežno in z ljubeznijo, s posebnim zanimanjem in prizadevnostjo… in šele po zrelem premisleku. (2)

Joga ni religija, ampak je skupek tehnik, je filozofija in je znanstvena pot. (2) 

Teza, ki jo bom poskušala ovreči v tem tekstu je: Vzgoja, ki temelji na zakonitostih joge (predvsem preko yam in niyam, dotaknila se bom tudi asan in pranayame) je iluzija.

In kako sedaj vso to vedenje oz. modrost spraviti na nivo, ki je doumljiv, sprejemljiv in nevsiljiv za našega otroka. V nadaljevanju bom preko kratkih zgodbic prikazala dvome in tudi sugestije, kako jaz skozi jogijska očala vidim vzgojo otrok in kako lahko določene rešitve vzgojnih dvomov poiščemo v jogijskih resnicah.

  • Maša, 3 letna deklica, izhaja iz katoliško usmerjene družine, doma se veliko pogovarjajo o bogu in krščanstvu. Očka in mami jo striktno učita, da je vse ustvaril bog, vse kar nas obkroža je bog in druge resnice ni. Aleš, 4 letni fantek, pa ravno nasprotno izhaja iz družine, kjer se ne pogovarjajo o bogu, kjer je zelo pomembna tema prehrana. Le-ta je striktno veganska, vse kar je enkrat živelo (živali) naj ne bi jedli,… Ta dva malčka se skupaj znajdeta v vrtcu. Kako naj postopajo vzgojiteljice, da bodo obema zadovoljile, da ne bodo izvajale nad otrokoma intelektualnega nasilja? Hkrati morajo imeti tudi ostali otroci enakovredno obravnavo. Oboji straši vzgajajo otroka v svojem najboljšem prepričanju. Če pogledamo skozi gausovo krivuljo, pa prepričanja obojih staršev spadata v rdeč predel, ki je rezerviran za ekstreme.

Kar pomeni, da v primerjavi z ostalimi otroci v vrtcu, ta dva otroka izstopata. Tu ne želim spodbujati uniformiranosti otrok, kajti v razponu ostalih otrok so tudi razlike, a ne ekstremne. Ali izvajajo starši teh dveh otrok doma intelektualno nasilje? Ali obnašanje Aleša, ki za drugimi otroci iz mize pobira ostanke mesa, ker bi rad poskusil, kar okusijo tudi drugi otroci, obsojanja vredno? Ali so to trenutki, ki razkrijejo tudi njemu nekaj, kar mu je drugače prepovedano? Ali ni Maša kaznovana, ker ji oče ne pusti obiskovati joge za otroke, ker domneva, da je to širjenje »napačne« vere? Ali ni boljše, da tudi že tako malim otrokom dovolimo, da odkrivajo svet in se nato sami odločijo kaj bodo jedli, verjeli? Se odločijo na podlagi svojih izkušenj? Ali jih ne podcenjujemo in degradiramo z determiniranostjo? S kakšnim dovoljenjem omejujemo svet naših otrok? Kje je meja med intelektualnim nasiljem in dobronamerno vzgojo?

 

  • Malčka se v peskovniku stepeta za igračo. Mama Tine se z njo pogovori z umirjenim glasom, razloži ji, da čeprav je to njena igrača, jo lahko posodi tudi Jaki in da je to celo lepo. Mama Jake pa kriči nanj: »Daj že enkrat vrni igračo Tini! To ni tvoja igrača! To se ne dela! Kolikokrat ti bom še morala reči, samo jeziš me…« In tako sta mama in Jaka oba vznemirjena in slabe volje, med njima vlada napetost. Mama se kasneje sprašuje v sebi, zakaj je tako ostro odreagirala, žal ji je, počuti se krivo,… Hkrati pa je vez z njenim sinom malo bolj krhka, naelektrena. Se je Jakova mama pravilno odzvala? Bi bilo boljše, če bi tudi Jakova mama prišla do Jaka in mu s prijaznim in mirnim glasom razložila, da je to Tinina igrača in da mora prositi Tino, če mu jo posodi? Bi bilo boljše, če bi mu tudi razložila, da če Tina ne želi posoditi igrače, je to njena odločitev, katero mora on spoštovati. Bi bilo drugače, če bi mu predlagala alternativo (naj z njo zgradi stolp), če se ne želi več igrati s Tino? Ali ne bi takšen pogovor deloval na vse pomirjujoče, tudi na obe mami? Ali ne pelje uporaba nežnega, vljudnega in modrega govora (besedno nenasilje) v konstruktivno rešitev, napredek situacije in ne v frustracijo vsaj enega od udeležencev? V tej situaciji je nadaljnje še pomembno, da se malčka opravičita en drugemu in tako skleneta premirje. S tem se učita besednega nenasilja.

 

  • Velikokrat se med starši odpre polemika: ali otroka po riti (s plosko dlanjo), ko ostala opozorila ne zaležejo več? Je to nedopustno? Da takoj na začetku razčistimo, seveda nasilje nad otroki ni primerno in je nedopustno. Hkrati nas ima večina izkušnjo, da smo jo kdaj dobili po zadnji plati, pa se tega niti ne spominjamo več in tudi ni na nas pustilo psihičnih posledic. Je res? Veliko staršev, ki ne priznava permisivne vzgoje odkrito povejo, da kdaj pa kdaj (govorimo o frekvenci enkrat na 3 mesece ali manj) posežejo po vzgojnem ukrepu: eno po ta zadnji. Je to v skladu z jogijskimi napotki? Ali je telesno nenasilje tudi to, da otrok v histeriji tepe svojega starša/drugega otroka po obrazu, grize, ščipa,… ? Ali je mogoče tu ena čez zadnjo plat upravičen streznitveni moment histeričnega otroka? Ali ima otrok večjo pravico biti nasilen do starša kot starš do otroka?

 

Pod fizično nenaslije spada tudi prehrana in zdrav način življenja. Ali je prav, da otroku pustimo, da namesto kosila poje čokolado? Ali se starši s permisivno vzgojo zavedajo, da lahko takšen nezdrav obrok povzroči, da je otrok zaprt in ima težave z izločanjem blata? Kje je večje fizično nenasilje, da pustimo otroka pri kosilu, da je toliko časa ob krožniku, da nekaj poje ali da mu pustimo, da namesto tega poje sladkarije in ima nato probleme (zaprtje, boli ga trebušček,…)? Kje je meja fizičnega nenasilja nad telesom? Seveda je pri odraslem človeku to lažje razmejiti, pri otroku, kateri se velikokrat ni sposoben sam razsodno odločiti, je ta meja veliko bolj tanka in vpliv druge osebe toliko večji. Kako vzgajati otroka nenasilno, da bo jedel zdravo in raznoliko? S pestrostjo in polnovrednostjo hrane ne bo vršil nasilja nad svojim telesom – prebava bo tekla gladko, ne bo problemov z zaprtjem, driskami,… In kako mu na drugi strani nenaslino ponudimo živila, ki jih ne želi pojesti, pa so zdrava zanj? Kako zunaj družine omejiti nezdravo hrano? Kako prepričati dedka in babico, da ima naša družina drugačne prehranjevalne navade?

 

  • Saša, otrok ambicioznih in intelektualnih staršev ima v šoli težave. Učenje ji ne gre tako zlahka, kakor sta to starša pričakovala. Ali je intelektualna resnicoljubnost to, da starša sprejmeta, da njun otrok ni čisto po njunih predstavah? Ali je resnicoljubnost to, da otroka na vsak način želita pripravit do odličnjaka? Ali so naše želje (še toliko bolj neuresničene) tiste, ki vodijo nas in posledično otroka, da bi nekaj uresničil, pa čeprav si on sam tega ne želi? Je posledica ne-resnicoljubja nasilje nad otrokom? Ali tako res želimo najboljše svojemu otroku? Kje je meja med spodbudo in vsiljevanjem? Kdaj nas družbene norme zaslepijo do te mere, da ne poslušamo več otrokovih želja, ampak ga poskusimo strpati v družbeno pričakovan kvadrat? Se takrat vedemo intelektualno resnicoljubno?

 

  • 3 letni Luka vpraša mamico kako je on nastal. Kaj mu naj bi odgovorila mamica? Mu pove zgodbo o štorklji, o čebelicah? Naj z enostavnimi besedami pove, da je nastal takrat, ko sta se mami in ati ljubila? Seveda zvedavi Luka vpraša kako sta se pa ljubila? A sedaj se ne več? In še veliko več podobnih podvprašanj. Kako ravnati takrat? Ali bolj pravilno ravnajo starši, ki razložijo poenostavljeno? Ali več prinese resnično podajanje dejstev ali zgodbice, ki začasno zadovoljijo in malo zameglijo stanje? Je podajanje resnice, brez prilagajanja le-te boljše kot zamegljevanje in izmišljevanje? Veliko debat se sproža med starši tudi na temo kaj povedati malčku. Joga (besedna resnicoljubnost) uči, da povemo resnico, a na način, ki ne boli in letisto, ki nima osnovnega namena škodovati drugemu.

 

  • Kako pa reagira očka, ko ga mala Gaja nagovarja, da naj jo nese v naročju in da ne bo več hodila? Obljubi ji, da če prehodi začrtano pot, bosta na poti nazaj šla do Neže. Otrok še nekajkrat zaprosi očka, da jo nese, ampak očka vztraja in ji ponavlja isto. Gaja se trudi in naredi pot, katero sta se dogovorila. Ko pa prideta, do odcepa k Nežini hiši, očka reče, da bosta šla drugič. Je to resnicoljubno? Je očka pojedel besedo (besedno resnicoljubje) in se le-ta odraža na fizični ravni: nista šla k Neži? Je očka podcenjeval otroka, je mislil, da bo dokler prideta nazaj že pozabila? Je prav, da kupujemo kratkoročni mir s praznimi obljubami? Vam bo otrok še verjel in zaupal? Intelektualno in besedno resnicoljubje se kot posledica zrcali v fizičnem resnicoljubju.

 

  • Vsekakor pa smo mi največji vzgled našim malčkom. Ste opazili, kako nas posnemajo že takrat, ko še ne govorijo? Kaj šele, ko spregovorijo. Marsikateri starš se zdrzne ob tem, ko sliši sebe (predvsem v slabih primerih) v otrokovih besedah. Kako zelo pomembno je vaditi besedno nenasilje. Ali potekajo pogovori v hiši bolj tekoče in spoštljivo, če uporabljamo mile in pozitivne izraze ali če se obmetavamo z žaljivkami in psovkami?

 

  • Učenci 3. b razreda so dobili za domačo nalogo pripravo plakata na temo vesolja. Kako različno se odzovejo otroci, je to seštevek njihovega karakterja in naše vzgoje? Tomaž se je odločil, da naredi celoten plakat sam. Sam se je odločil kaj bo narisal in želel je, da je to njegovo avtorsko delo. Ko je naletel na težavo je prišel vprašat mamo kako naj jo reši. Mogoče mu je pri kakšni stvari mama celo pomaga (zamisel je bila še vedno njegova, le skupaj sta jo realizirala). Je Tomažev plakat najlepši v razredu? Je pristen? Je Tomažev? Odseva delo otroka? Na drugi strani, v istem razredu pa se je Mojca odločila, da bo šla po drugi poti. Prosila je mamo, da ji v službi natisne nekaj slik na temo plakata (slike je na izbrano temo določila kar mama in sicer iz dostopnih baz na internetu). Mojca nato te slike izreže in jih le nalepi na plakat. Pri tekstu ob slikah prosi za mamino pomoč. Ali se je tu Mojca okitila s tujo lastnino? Je to Mojčin plakat? Metka pa prosi svojo mamo, da ji ona naredi plakat. Njena mama je res cel plakat naredila sama, Metka ga je le nesla v razred, še dobro ni vedela, kaj je na njem. Kje je tukaj intelektualna ne-kraja? Ali je fer do drugih sošolcev, da starši naredijo plakat. Ali je fer do našega otroka, da mu mi naredimo plakat samo zato,da bo ta hipotetično najboljši v razredu? Kje pa so otrokove ideje in razmišljanja? Ali ne negiramo otrokovih idej s tem, ko jim vsilimo svoje?

 

  • V 6. c razredu dobijo za nalogo napisati kratek prispevek o življenju na Antarktiki. Klavdij posurfa po internetu in uporabi magične tipke (ctrl+c in ctrl+p) in pod besedilom napiše svoje ime. Naslednji dan odda svoj prispevek (ki ni nujno da, je pravilen in točen) učiteljici. Se je Klavdij znašel ali je to »besedna kraja«? Bi bilo kaj drugače, če bi spodaj napisal iz kje je črpal tekst? Je kaj drugače, če prepišemo iz enciklopedije, knjige in ne navedemo vira? Računalniki so nam prinesli veliko poenostavitev v našem življenju, plagiatorstvo je dan današnji lažje kot kdaj koli prej. Je bolj pravilno in v skladu z »besedno nekrajo« deloval Mark, ki si je tekst tudi sposodil, ampak je spodaj navedel vir in si ni lastil, kar ni njegovo avtorsko delo? Je pomembno, da otroka naučimo spoštovati avtorstvo? Je pomembno, da otroka naučimo da ne smemo vzeti trenutka slave avtorju oz si lastiti tisto kar ni naše (pa če tudi le na besednem nivoju)? Ste že videli kakšen otroški plakat, ki citira od kje je vzel slike, ki jih je nalepil nanj?

 

  • Bratec Miha vzame sestrici Zali njeno čokolado in jo poje, predno bi ona lahko opazila. Se vam sliši to znano? Kako se lotiti takšne fizične kraje?

 

  • Ukrademo Mihu nazaj čokolado in jo damo Zali?
  • Razložimo, da ni prav jemati stvari brez, da predhodno vprašamo za dovoljenje lastnika? Je prav, da ob tem razložimo tudi, da lastniku ni potrebno dati ali posoditi? Še več, da je to čisto o.k., ker lastnik odloča o tem? Sicer je lepo, če posodimo oz. delimo z drugimi.
  • Je prav, da Mihu razložimo, da se bo lahko znašel na drugi strani in tudi on želel nekaj, kar je last drugega otroka?
  • Ga povprašamo, kako bi se počutil on, če bi Zala njemu vzela čokolado?
  • Pustimo otroka, da se sama dogovorita?

o       Ali lahko otrok vedno dobi tisto kar hoče? Kje je meja?

 

  • Otroci, predvsem mlajši, imajo kratko osredotočenost na določeno aktivnost. Njihova pozornost plava okrog, le en glas jih lahko čisto prevzame in pozabijo na prejšnjo aktivnost. Kot starši imamo idealno vlogo tistega, ki je našim otrokom vzgled in tudi tu jim ga lahko dajemo. Na primer ko družina večerja, ob tem ne gori televizija in oče ne spremlja nogometne tekme. Veliko bolj skladno z brahmacharijo je, da smo v času obroka 100% osredotočeni nanj. Otroku, katerega pozornost je še bolj neustaljena, lahko damo nalogo, da nam podrobno opiše barve jedi, teksturo, okus,… In tako mu pomagamo, da se poglobi v proces/obrok. Bo otrok ob takšni vzgoji lažje razumel, da je potrebno za določen proces vztrajati? Bo takšnemu otroku bližje poglabljanje v eno stvar, aktivnost?

 

  • Soseda mi zadnjič pravi, da jo njen 9-letni sin prosi, naj razloži, kako poteka spolni odnos med žensko in moškim. Vsa zaprepadena in presenečena v danem trenutku niti ni vedela kaj reči. Ampak to je realnost, zakaj bi si zatiskali oči. Se tudi otroci (malo starejši) pogovarjajo o spolnosti? Ali že otroci sanjarijo o spolnosti? Že tudi preizkušajo? Kako? Nekateri berejo na skrivaj, drugi kaj drugega… Soseda se je malo posvetovala, potem pa sta se z možem odločila, da bosta en večer namenila tej temi. Seveda na koncu ni bil dovolj le en večer. Vsi trije so se usedli za mizo. Oba starša sta poskušala na otroku razumljiv (katerega znanje in razumevanje je bilo večje, kot sta si sploh upala predstavljati) način razložiti o spolnosti. Pred pogovorom sta si starša obljubila, da mu ne bosta lagala (resnicoljubnost). Bil je zanimiv pogovor. Vsa vprašanja so bila dovoljena. Od tistega večera naprej, ju je njun otrok še večkrat vprašal kaj o tej temi. Vzpostavili so zaupljiv odnos. Je to prav način? Bi bilo boljše, če bi otrok iskal odgovorov na svoja vprašanja na spletu, pri vrstnikih… Najbolj ponosen pa je bil na svojo mamo, ko mu je podarila knjigo »Blazno resno o seksu«. Je res, da starši vse prevečkrat izberemo pot: če ne govorimo o tem, to tudi ne obstaja? Je to res najlažje v danem trenutku? Sledi takšni strategiji kmalu tudi resnica, problem,…? Osebno se mi zdi zelo pomembno, da starši opremimo svojega otroka tudi z znanjem o spolnosti. Da samozadovoljevanje ni tabu in je o.k., če to počnejo. Mimogrede ali veste, da se že dveletni otroci samozadovoljujejo? Kdaj je torej dovolj zgodaj, da spregovorimo o tej temi z otrokom? Velikokrat smo že prepozni. Je boljše si zatiskati oči (moj otrok pa že ne)? Je bolje, da otroke podučimo, da je ljubljenje oz. spolni odnos, ki temelji na ljubezni o.k. in ne samo to, ampak da je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi na svetu? Seveda je ob tem primerno povedati tudi kakšna so naša in družbena pričakovanja glede primernosti let, trenutka, partnerja,… Se vam zdi takšen pogovor v duhu jogijskih zakonov in z ljubečim vzgledom, odlična popotnica v najintimnejši svet, pred katerim si ni potrebno zatiskati oči? Ne boste verjeli, ampak je res, intimni svet obstaja in ga imajo tudi partnerji,ki globoko prakticirajo jogo J in so zvesti brachmachariji na fizičnem in intelektualnem

 

  • Oče Stane je vse svoje življenje posvetil športu, nogometu. Že kot majhen je treniral nogomet, bil je v državni reprezentanci, sedaj dela kot trener manjšega nogometnega kluba. Že ob rojstvu Domna je rad povedal, da je zelo vesel, ker ima sina, bodočo nogometno zvezdo. Življenje pa se je malo poigralo z njim , želelo mu je podariti nauk, kajti Domen se je z vsakim dnem vse bolj občudoval ples, natančneje balet. Njegovi začetki plesa so bili bolj skrivni kot ne. Ko je to odkrila mama, ga je podprla v tem in se postavila na Domnovo stran. Je za očeta, športnika, trenerja lokalnega nogometnega kluba izziv, da spodbuja svojega sina Domna pri treniranju baleta? Je njegova želja, da bi Domen postal nogometni igralec očetov pohlep? Kako ostati objektivni pri otrokovih ambicijah? Kako ostati ne-pohlepni pri ambicijah, ki bi si jih mi želeli, otok pa jih ne izraža? Bi bilo lažje, če stopimo iz svojega okvira in čim bolj objektivno pogledamo na otroka kot celoto? Kako otroku prisluhniti, ko želi nekaj izven naših pričakovanj? Kako ga nenavezano spodbuditi v veri za najvišje dobro?

 

  • Mama Nataše je očarano zaljubljena v svoj hči. Vedno jo pohvali, tudi za vse čisto normalne stvari, kot je na primer zavezati čevlje. Govori ji, da je ona res posebna, posebno lepa in posebno bistra. Je to ustvarjanje zamegljene slike o realnosti ali krepitev otrokove samozavesti? Ko se je v šoli začelo ocenjevanje, je Nataša večkrat prišla domov razočarana, ker ni dobila petice. Mama je še vedno vztrajala v tem, da je ona najboljša in prepričevala hči, da je verjetno bila vprašana najtežja vprašanja; ali pa, da je učiteljica prav gotovo kaj spregledala, ko je popravljala test; ali da jo ima učiteljica na piki. Povrhu tega ji je zagotovila, da se bo ona šla pogovorit z učiteljico, da gotovo s Natašo ni nič narobe. Je mama ravnala prav? Je bila v svojih besedah ne-pohlepna? Je na tak način Nataši ustvarila nerealna pričakovanja in nerealno oceno nje same? Je resnicoljubje nad nerealno pohvalo? Je za otrokov razvoj boljša popotnica prvo ali slednje? Ali lahko nanizamo realna dejstva in damo otroku prostor za izboljšanje? Je konstruktivna kritika dobra podlaga za rast? Verjamem, da je to ena najtežjih strani za starše, da povejo otroku, da nekje pa ni najboljši ali da ga je polomil… Seveda obstajajo različni načini kako sporočati takšne novice. So zbadljivke na mestu? Je besedna čistost tista, katera bi nam in otroku prinesla več? Lahko nežne, pozitivne in konstruktivno naravnane besede prinesejo izboljšanje? Ali smo lahko na svetu vsi svetovni prvaki v kotalkanju? Je lahko otrok, ki je vzgajan v takšnem besednem pohlepu kasneje v življenju (ko je enkrat mamin dežnik odstranjen) ranjen in se ne zna spopasti z realnim svetom? Si starši želijo več, kot je realno?

 

  • V času današnjega potrošništva je res težko ohraniti pri otroku zdravo mero želje po lastnini. Iz vseh medijev, ki jih imamo na voljo, nas bombardirajo raznorazni oglasi, merila kako biti oblečeni po zadnji modi, kako shujšati po najnovejši metodi, kako se igrati z najbolj cool igračo, kako jesti najbolj bombastičen jogurt,… Ali ni bistvo nekje drugje? Kako ostati fizično ne-pohlepni tudi v vzgoji? Kako razen s svojim zgledom povedati otroku, da je ravno tako dober, če nima vsak dan nove igrače, obleke,…? Lahko otroku ponudimo alternativo prepolnim policam igrač? Kaj pa otroški bazarji? Bi imeli otroci drugačen odnos, če bi namesto nove igrače dobili že uporabljeno (pa četudi ne popolnoma brezhibno)? Bi bilo manj razsipnega potrošništva, če bi bilo otroku »normalno«, da se obleče v cunje, ki so že nekomu pripadale? Bi imeli otroci drugačno mnenje, če bi se v nedeljo namesto po nakupovalnih središčih potepali v naravi, na igriščih, po bolšjih sejmih,…? Je bolj pomembno imeti vsak dan skupno večerjo in se ob njej pogovoriti o vsem, kar se nam je dogodilo, o vseh dvomih, ki nas razjedajo,… ali je bolj pomembno imeti novo obleko, igračo,…? Lahko vzgajamo v duhu recikliranja in ohranjanja zelenega planeta že majhne otroke?

Ne želim, da bi bila moja razmišljanja in primeri, ki jih nizam,sprejeti, kot priročnik za vzgojo otrok. Želim le, da bi se straši, stari starši, strici in tete zamislili nad svojimi reakcijami na otrokovo početje, še bolj pa na svoje obnašanje. Pri vsakem sklopu, ki ga želim zapisati slej ali prej naletim na besedico vzgled. Ja, vzgledi vlečejo in tako je tudi tu. Velikokrat tudi pri vzgoji velja rek: Spremeni sebe in spremenil boš cel svet. J Današnji svet je zelo individualiziran in egocentričen. Kot protiutež lahko pokažemo svojemu otroku sočutje, intelektualno čistost. Sočutje do soljudi, do živali, do rastlin.

  • Tjaša je svojega Gala včasih res težko potolažila. Po dolgih neprespanih nočeh je počasi izgubljala potrpljenje. Zgodilo se je, da ni mogla več in se je razjezila nad otrokom, ga zmerjala. Pričakovano je otrok planil še v bolj neutolažljiv jok. Pa je prišla enkrat popazit Gala varuška, ki je imela že veliko izkušenj z otroki. Tudi to noč je neutolažljivo jokal, varuška mu je začela peti pesmice. Po nekaj pesmicah se je Gal čisto umiril. Pesmice so navadno zelo harmonične in če so zapete s pomirjujočim glasom imajo pomirjujoč učinek. V času nosečnosti je Tjaša začela obiskovati jogo. Po tem dogodku se je spomnila, da se tam učijo tudi razne »dihalne tehnike«. Naslednjo noč je ob ponovnem Galovem joku odšla do njegove posteljice in ga je samo vzela v naročje in dihala »ujai« dih. Ta ji je pomagal, da je ostala mirna in tudi malček se je kmalu pomiril in zaspal. Ali lahko takrat, ko smo čisto na tleh, živčni, umirimo? Dih je naš pokazatelj. Pranayama nam pomaga nadzorovati dih in s tem vse ostalo. Včasih tudi neutolažljivega malčka. J

 

  • Enako kot smo vzgled otrokom s svojimi dejanji smo tudi z besedami. Kako mlade mamice in očki kaj hitro slišijo odmev svojih kletvic pri otroku. Kako nezavedno izgovarjamo kletvice, prostaške izraze, žalitve (ali pač ne J), se zavemo šele, ko jih želimo ukrotiti. Za vsakega otroka je dobra popotnica poln in sočen besedni zaklad (besedna čistost). Spada med to tudi vulgaren in prostaški besednjak? Harmonijo in nežnost pri izražanju lahko že od prvih dni otrokovega življenja spodbujamo s petjem pesmic, besedil, ki se rimajo; otroci zelo radi sledijo melodiji, le-ta jih pomirja, še prav posebno, če jih poje mama.

 

  • Tadej se ni želel umivati zob. Mama mu je popuščala, vse do obiska zobozdravnika, ki je pokazal mami, da se Tadeju nabirajo obloge. Posvaril jo je, da če se bo neprimerna higiena zob in zobne votline nadaljevala , skoraj zagotovo lahko pričakuje karies. Kakor vsako dobro mamo, je tudi Tatjano zaskrbelo. Začela je z bolj striktnim in rednim umivanjem zob in ni popustila otroku, da bi si sam umil zobe (beri pojedel zobno pasto iz krtačke). Je tu moč govoriti o nasilju nad otrokom? Ali višji cilj (umiti zobje) opravičuje borbo med temeljitim umivanjem zob? Je kratkoročna borba in vztrajanje boljša od dolgoročnega kariesa in lagodja? Fizična čistost je pomembna tako pri odraslih, kot pri otrocih. Zopet se tu pojavi čarobna beseda vzgled. Ali je nekaj tedensko ali mesečno vztrajanje z otrokovimi manjšimi ali večjimi upori dolgoročna naložba v higieno otroka? Otroci se pogosto upirajo spremembam, ampak niso vse spremembe slabe in včasih je potrebna neka mera vztrajanja, nato pa se jim to opravilo zdi zanimivo, ga sprejmejo in vključijo v svojo rutino. Seveda pri uvajanju novosti pomaga igra, petje,… Zanimivo je, kako se je Vid zelo močno upiral spiranju nosa. Po nekaj tednih je že sam prosil, da si zvečer z mamo spereta nosek. Ne samo, da je lažje dihal ponoči (še zlasti v času prehladov), ampak je bil tudi manj prehlajen in prehladi so odšli hitreje.

Otroci, ki so sproščeni, praviloma dihajo zelo jogijsko, polno (s trebuhom/prepono, razširitvijo prsnega koša in zgornjem delom pljuč). Kako to ohraniti, če vemo, da večina odraslih diha zelo površinsko, le z delom pljuč (najpogosteje z zgornjim)? Pripomore k tem tudi sproščena vzgoja, brez groženj? Ali varno domače okolje to spodbuja? Kako ohraniti naraven, poln ritem dihanja tudi kasneje?

  • Neja je otrok, ki je zadovoljen. Starši niso bogati, nima vseh igrač, ki jih je mogoče najti na policah v trgovini, ampak tudi ne hrepeni po njih. Očka ji večkrat prinese kose lesa iz službe. Na domačem igrišču se igra s kamni, lesom, delčke poveže z vrvjo in v svoji domišljiji ustvarja enkrat avto in tovornjak, drugič kuha,… So grobi materiali boljše didaktično okolje kot plastična igrača iz trgovine? Starša se vključita v njeno igro in ji dasta kakšen nasvet, usmeritev. Vedno se veseli novih »kock«, ki jih dobi od očeta. Družina se velikokrat zvečer usede na kavč in berejo knjižice. Televizijo prižigajo redko, tudi zaradi reklam ne. A niso reklame tiste, ki v nas ustvarijo željo po nečem, kar sploh ne rabimo? Ali ne temelji marketing današnjega časa na tem, da ustvarijo človeku potrebo, katera nima realne osnove? Kako obvarovati otroka pred neprestanim bombardiranjem po najokusnejših bombončkih, jogurtih in najboljših igračah? Je otrok, ki ima vse to bolj zadovoljen? Kako ustvariti okolje, kjer bo otrok zadovoljen s svojim življenjem, tudi če le-to ne bo polno najnovejših igrač? Kako otroku povedati, da če ima sošolec nov ultra super mobitel, da ga on pa ne rabi? Kje je meja med omejevanjem otroka in med zdravo pametjo? Ali ni res, da današnji otroci sploh ne pridejo do trenutka, da bi si nečesa res močno želeli in bi po tem hrepeneli? Predno se želja rodi, že priteče babi, ki prinese najnovejše igrače.

 

  • V parku na klopcah ena nasproti drugi, sedita dva očeta s svojima otokoma. Mali Tim je na prvi pogled zelo miren otrok, daje vtis, da ve kaj bi rad in to tudi doseže na lep način. Tudi njegov oče Grega je na prvi pogled videti precej skuliran, zadovoljen sam s seboj, kar se je odražalo tudi na besedni komunikaciji s sinom. Tim je videl, da nedaleč prodajajo sladoled, res si ga je zaželel. Prosil je očeta: »Oči a bi lahko pojedel kepico sladoleda, prosim?« Očka Grega spusti časopis, ga pogleda naravnost v oči in mu odgovori: »Dragi moj Tim. Očka bi rad prebral to stran časopisa do konca. Berem resnično zanimivo novico in res me zanima kako se bo končala. Se zmeniva tako, da se med tem časom (trajalo bo največ 20 minut) ti še igraš z avti, ki jih imaš s sabo, lahko tudi prebereš knjigico, potem pa se skupaj odpraviva na sladoled, tudi meni bo teknil. Velja?« »Joj oči a res ne moreva takoj na sladoled?« vpraša sinko. »Tim, saj veš, da tudi ti želiš vedeti, kako se bo končala pravljica, ki jo prvič bereš, a ne?« se ne da očka. Mhm, pokima Tim. »Hvala, ker si tako razumljiv Tim,« mu še doda očka. Še predno je preteklo 20 minut sta že lizala vsak svoj najljubši sladoled in se smejala Timovim prigodam iz šole. Na drugi klopi pa sta sedela Enej in očka Blaž. Tu se je odvijala čisto druga zgodba, čeprav je bil začetek enak: očka bere časopis, sin se igra z avti. »Oči, jaz hočem sladoled!« reče Enej. Očka odvrne, ne da bi spustil pogled z novice v časopisu: »Enej, ne sedaj, berem časopis, greva kasneje. Igraj se z avti.« Ni preteklo niti 2 minuti in Enej poskusi spet: »Oči jaz hočem sladoled!«. »Enej, kasneje, sem ti že rekel« napol v časopisu odgovoril oči. Preteklo je le nekaj sekund, ko je Enej trmasto cepetal pred očijem in zahteval sladoled. Očka je jezno zaprl časopis in odšla sta do sladoledarja, jezna en na drugega. Seveda, bi bili zgodbici lahko drugačni, če bi se samo očka zamenjala. Kar sem tu želela izpostaviti je to, da je pomembna tudi izbira besed, ko želimo nekaj doseči. Prosim, hvala, oprosti in podobne besede niso niti samoumevne niti ne zanemarljive. Včasih so tiste čarobne, ki odprejo kakšna vrata ali sprožijo dejanje. Otroci so po svoji najgloblji naravi egoisti in želijo doseči svoje. Lepo je, če že od samega začetka otroke učimo lepega vedenja in s tem jim tudi približamo spoštovanje do drugih ljudi.

 

  • Tea je zelo postavna najstnica, ampak nezadovoljna s svojim izgledom. Tudi njena mama je vedno popolno naličena, oblečena in popolne postave. Doma so se velikokrat pogovarjali katera hrana redi, katera ne, kaj lahko poje Tea in česa ne. Že v rani mladosti ji je mama večkrat zaničevalno rekla, poglej ta tvoj velik trebuh, se ti ne zdi, da bi bila lepša brez njega? Mama je svojo postavo ohranjala predvsem z manjšim vnosom hrane in kajenjem. Športno obarvani vikendi so bili v tej družini velika redkost. Kar precej slab zgled zdravega življenja, a ne? Tea je bila zelo nesrečna glede svojega izgleda, pa čeprav ni nikoli tehtala več kot 50kg (pri svojih 170cm). Večkrat je bila že na posvetu pri psihiatrinji. Zaradi neješčnosti in tudi poškodovanja svojega telesa (rezala si je telo). Je bila Tea nesposobna sprejeti svoje telo takšno kot je bilo? Je bila njena podoba o njej in njeni podobi popačena? Kako bi lahko izboljšali njeno telesno zadovoljstvo? Je vzgled vse? Na drugi strani je bila njena sošolka Lili, enake višine s kakšnimi 10kg več, sproščena in zadovoljna najstnica. Njeni starši so ji prisluhnili in ko se je odločila za ples ob drogu, jo niso stigmatizirali ampak podpirali. Starše je podučila, da se ne uči plesa za nočne lokala ampak za svoje zadovoljstvo. Najprej skeptični očka, sedaj z veseljem pride na njene nastope in je ponosen nanjo. Lili velikokrat reče, da ji je ples ob drogu dal veliko samozavesti. Da je njeno zavedanje telesa veliko večje, da je tudi njeno gibanje bolj harmonično in da ji predstavlja ta ples dodaten kanal, ne le za sprostitev, ampak tudi za izražanje nje same. Je razumevanje in podpiranje otroka v smeri, ki nam ni najbližje, prava pot? Kdo smo starši, da lahko odločamo kakšne vrste vadba je prava za telo, um in dušo našega otroka?

Pri zadnjih treh niyamah je malo težje govoriti o vzgojnem procesu in videnju vzgoje preko njih. Vzdržnost, samopreučevanje in predanost osebnemu idealu. Vsekakor smo pri teh niyamah, kakor v vseh stvareh, ki so povezani z vzgojo, mi tisti VZGLED, ki najbolj vleče. Otroci so kakor suhe gobe (tiste šolske za brisanje table), ki srkajo in srkajo vse iz okolice. Starši smo njihovi prvi učitelji, vzorniki in vzgledi.

Po »jogijskem« razmišljanju bi si straši želeli imeti »sattwičnega«-mirnega (v ravnovesju) otroka. Pri razvoju in vzgoji je potrebno upoštevati tako genetske osnove kot tudi okolje. Otroci so lahko v samem »karakterju« (v tistem, kar so prinesli na svet) zelo »rajas« (strastni, impulzivni) – otroci, ki so v principu zelo aktivni, nenehno v pogonu, ki malo spijo,… ali pa tamas (medli, počasnejši), ki veliko spijo, so hipotonični, počasnejši… Kako vzgojiti otroka, ki bo s karakterjem in vzgojo/okoljem zrastel v čim bolj harmonično (sattwično) bitje? Verjetno bi temu lahko rekli vprašanje za milijon evrov. Intelektualna vzdržnost/zmernost pomeni uravnovešenje uma in čustev.

  • Vesnina starša sta oba intelektualca, naravoslovca in prisegata le na materialnost (nista verna in ne verjameta, da obstaja še kaj veš kot materija). Vesno zelo spodbujata pri branju, pri matematično logičnih nalogah, pri odkrivanju narave,… Kar se tudi vidi v njenem znanju matematike, narave, družbe,… Ob tem svetu, ki je zelo materialističen, starša razvijata tudi njeno intelektualno inteligenco. Vesnin oče je doma zelo zadržan, čustev se v Vesnini družini ne kaže pretirano,… Vesna ima velikokrat težave kako izraziti svoja čustva, kako se obnašati pred sošolcem, ki jo snubi,… To področje je njej tuje, ne počuti se domače in zato rajši kar zbeži oz. se izogiba zaljubljenem sošolcu. Bi bilo v Vesna primeru kaj drugače, če bi oče in mama razvijala tudi njeno čustveno plat? Bi bila Vesna drugačna, če bi odraščala v družini, kjer bi veliko govorili o čustvih? Kako staršem odkriti njihovo slepo pego in jih peljati iz cone udobja? Ajda na drugi strani izhaja iz družine, kjer si oče in mama izkazujeta veliko čustev. Objemanje in pogovor o čustvih je zanjo popolnoma normalen. Mama se zelo trudi, da bi jo uvedla v ezoteriko, pogovarjata se o energijah in magijah. Ajdi je včasih neprijetno z mamo. Včasih jo tudi zmerjajo, ker je veganka. Ajda ima zelo rada svojo mamo in verjame v stvari, ki jih le-ta pripoveduje in uči. Oče poskuša biti v družini mamina protiutež, čeprav tudi on verjame v energije in, da je še nekaj za materijo. V družini se ne pogovarjajo veliko o logiki in matematiki in to Ajdi ni blizu, zato tudi nima najboljših ocen pri matematiki in fiziki. Bi lahko imela boljše, če bi starši spodbujali njeno logično-matematično plat? Ali lahko starši stopimo iz svoje kože in osvetlimo nekaj kar nam ni blizu? Kako pri otrocih umiriti um in nadzirati čustva? Je to sploh mogoče?

 

  • Išina mama in očka imata spoštljiv odnos en do drugega in tudi do ostalih ljudi ter predmetov. Ko Iša kaj ušpiči dobi tudi kazen, vendar ji pred tem mama ali očka razložita, kaj je naredila napačno, kaj bi onadva videla kot pravo dejanje. Povprašata jo kako ona vidi situacijo in kako se je počutila, ko je bila v njej. Povprašata jo tudi, kako bi se počutila, če bi bila na drugi strani. Vse ji razložita z ljubečimi besedami, ne uporabljata ukazovalnega ali zaničevalnega tona. Povesta ji tudi, da jo imata rada, da pa jima ni všeč njeno določeno obnašanje. Klavdijin oče ima zahtevno službo in je velikokrat odsoten od doma. Ko je doma večkrat dela na računalnik ali se mu mudi na službeno večerjo. Svojo hči ima zelo rad, vendar si velikokrat ne vzame časa zanjo. Če mu želi kaj povedati, jo pogosto prekine in ji reče naj skrajša, ker se mu mudi. Ali, zakaj ga obremenjuje s temi nepomembnostmi, naj mu pove najpomembnejše. Velikokrat jo odslovi kot svoje zaposlene, da naj ga zmoti med delom le takrat, ko je nekaj res pomembnega. Klavdija ga sliši, ko po telefonu govori s svojimi zaposlenimi, kako velikokrat vpije nanje, da so nesposobni, da če bi ne bili tako nesposobni se to ne bi zgodilo in podobno. Mami je že večkrat rekla, da se očeta boji. Mama, ki ima podobne občutke kot hči, ji je že velikokrat rekla, da naj ne moti očeta, ker je zelo zaposlen in živčen, ker ima probleme v službi. Zadnjič je bila Klavdija sama z očetom doma. Delala je domačo nalogo in matematika ji ni in ni šla. Že nazadnje je pisala slabo oceno. Sedaj se je opogumila in prosila očeta za pomoč pri nalogi. Najprej ji je dvakrat zabrusil, ne sedaj a, ne vidiš, da imam delo? In v tretje je le prijel zvezek v roke in videl slabo oceno na prejšnji strani. Takoj jo je začel zmerjati in kričati nanjo. Klavdija je začela jokati in od takrat naprej še manjkrat prosila za pomoč očeta, še bolj se je oddaljila od njega in se ga bala. Ali surovost in žaljive besede pripomorejo k besedni vzdržnosti in zaupanju? Bi se Klavdija počutila drugače, če bi njen oče v pogovoru z njo uporabljal drugačne besede, stavke in pokazal več čustev in sočutja? Ali Miina mama dela prav, ko vsa histerična nadere svojo hči, ker ni prinesla domov petice ampak štirico?

Ali lahko rečemo, da treniramo fizično vzdržnost, če otroku ne pustimo več kot en bombon/čokolatin,.. po obroku? Bi bila fizična vzdržnost dan brez hrane? Kje je meja? Kje se začne skrb za zdravje? Je to normalno, da današnji otroci ne vedo kaj pomeni lakota? Je to, da mama vsakih 15minut vpraša otroka, če je lačen drugi ekstrem fizične vzdržnosti?

Samopreučevanje pri otrocih, je to realnost ali iluzija? Moje mnenje je,da imajo otroci samopreučevanje v svoji naravi. V določenem obdobju zelo radi preučujejo svoje telo, svoje igrače, svojo okolico,… Z razvojem je sicer način preučevanja različen: oralna faza, tipalna faza,… Bi lahko rekli, da otroci na dnevni bazi intelektualno samopreučujejo? Doživljajsko in tudi preko knjig in drugih vsebin, ki so jim dostopne. Jim lahko tu poleg vzgleda pomagamo še z usmerjanjem v poučne in moralno poučne vsebine? Je otroštvo obdobje največjega intuitivnega in spontanega samopreučevanja? Ali otrok s petjem pesmi, izmišljarij,… besedno samopreučuje? Lahko starši uvedemo otroka v fizične dejavnosti prilagojene otrokom (npr. joga za otroke, ples, gimnastika,…) in jim s tem zvečamo lastno zavedanje telesa? Ali se otrok, ki preživi večino časa sede, za računalnikom in televizijo, zaveda enako svojega telesa, njegovih zmožnosti, kot otrok, ki obiskuje športne dejavnosti? Ali je fizično samopreučevanje bolj spodbujeno pri dejavnih otrocih?

Predanost osebnemu idealu pri otrocih težko komentiram. Prepričana pa sem, da je VZGLED tisti, ki vleče. Lahko starši s tem ko damo otroku 100% pozornost, ko jo želi, usmerjamo v predanost osebnemu idealu?

 

Vsa imena v zgodbicah so izmišljena in vsakršna realna primerjava je zgolj naključje.

 

Otroci se zelo hitro lahko navdušijo tudi nad asanami. Povem vam lahko iz lasnih izkušenj. Moja 1,5 letna hči je včasih sama privlekla jogijsko blazino in kričala: »Mami streščico delat. Streščico!« J Njihovo telo ima drugačna razmerja, kot telo odraslega, hkrati so njihove kosti (sestava je bolj v prid hrustancu in vezem), mišice veliko bolj prožne, kot odrasle. Kdaj je pravi čas, da začne otrok prakticirati asane? Verjetno je odgovorov na to vprašanje prav toliko kot ljudi, ki ga zastavijo. Potrebno je poslušati otrokovo telo, želje in upoštevati določene razvojne zakonitosti. Skrben izbor asan, ki jih lahko prilagodimo otrokovim sposobnostim (vsak odrasel ima svoje karakteristike gibljivosti, vztrajnosti, moči, ovir,…; tako tudi otrok), starosti in razvojnim sposobnostim, pripelje med izvajanjem asan nasmeh na obraz otroka in starša. Seveda moramo spoštovati določena dejstva: mlajši kot je otrok manj časa traja koncentracija, zato je potrebno čas izvajanja vadbe prilagoditi starosti in karakterju otroka.

 

Otroci bodo pripravljeni z vami delati asane, ko le-te podamo v obliki pravljice, zgodbice, pripovedi. Primer jogijske zgodbice za vadbo cca 1 ure, starost otrok nad 3 leta:

Če imamo skupino otrok zelo pripomore delo v parih.

 

Za lažje razumevanje bi vam predstavila eno izmed mojih ur joge za otroke. Ta je bila namenjena že malo starejšim otrokom (nad 4 leta, ki imajo že dodobra vzpostavljeno ravnotežje in koordinacijo). Časovno smo porabili 1 celo uro in se ob tem zelo zabavali. Vadbo smo naslovili: Gremo v Afriko.

Vadbo začnemo tako, da se na začetku usedemo na kvadre in si zamišljamo, da sedimo na jasi, kamor bomo postavili šotor. Smo popolnoma vzravnani. Pred sabo imamo dračje in pristavili smo ogenj. Sedaj pa pihamo vanj, kot bi pihali skozi slamico (ujai dih). Pihamo na dolgo in vztrajno, dokler se ogenj ne vzplamti (se umirimo in prenesemo pozornost vase). Ko odpremo oči, zagledamo pred sabo risa, divjo mačko, kako nas je prišel pogledat. Ker je še jutro in je še zaspan, se preteguje. Mi ga oponašamo, naredimo mačko (bidalasana), gremo na kolena in se pretegujemo, kakor mačke zjutraj. Z vdihom naredimo okrogel hrbet, z izdihom naredimo jamico s hrbtom. Ponovimo nekajkrat. Ris na široko odpre oči in zagleda pred sabo goro. Ris da svoje šapice malo naprej in se pripravi v pozo strešice (adho mukha svanasana), da bo stekel na goro. V strešici ostane nekaj vdihov in izdihov, potem pa desno nogo počasi čim bolj približa trebuščku in jo ponese čisto tiho, kakor bi se bal, da ga bo kdo slišal, naprej med dlani. Priključi še drugo nogo. Vsi se čisto počasi vzravnamo in 1,2,3 – postanemo gora (tadasana) in vsi smo visoka, visoka gora, katere vznožje predstavljajo roke (jih potiskamo navzdol, glavo pa navzgor). Ker smo tako visoko, nekje v daljavi zagledamo žival z zelo doooologim vratom, žirafo. Postavimo svojo desno nogo daleč nazaj in dvignemo stegnjene roke navzgor – tvorimo dolg žirafin vrat, smo v pozi žirafe (virabhadrasana I), gledamo navzgor, če je na drevesih kaj listja za nas, da bi ga lahko obrali, kajti to imamo kot žirafe najraje. Žirafa ponese desno nogo naprej, se za par vdihov in izdihov ustavimo, nato pa damo levo nogo nazaj, stegnemo roke in še enkrat pogledamo, če so visoko na drevesu še kakšni slastni listki. Po nekaj vdihih in izdihih v položaju žirafe z levo nogo nazaj, pristopimo in se umirimo v gori za 2 vdiha in izdiha. Z nogama stopimo malo narazen in se dobro namestimo na cele podplate, predstavljamo si, kot da bi nam začele rasti korenine iz nog. Desno nogo dvignemo, skrčimo in jo položimo pod koleno leve noge (pokažemo za najbolj pogumne še različico, ko gre stopalo leve noge s peto k presredku). Roke sklenemo pred srčkom (vrikasana). Ker smo košat listavec, roke dvignemo k nebu in naši prstki so veje in vejice na katerih rastejo listki, ki se razprostirajo daleč ven. Kakor drevesom v jeseni odpadejo listje, tudi mi spravimo svoje roke nazaj pred prsni koš, spustimo desno nogo na tla. Naredimo 2 vdiha in 2 izdiha v gori, ter nato ponovimo enako še na drugo stran (dvignemo levo nogo v enak položaj kakor smo imeli prej desno nogo). Iz drevesa smo dobro videli, da se tam daleč sprehaja puščavska lisica. Pa poglejmo kako se počuti lisica, ta močna žival. Desno nogo počasi prenesemo nazaj in odložimo peto na tla. Prstki na nogi gledajo bolj naprej kakor peta. Leva, sprednja noga je pokrčena, koleno je tik nad gležnjem. Popek gleda k stranski steni. Iztegnemo roki tako, da leva gleda naprej in desna nazaj. Oči gledajo kam potuje leva roka. Smo močni, kot je močna lisica (virabhadrasana II). Preko leve roke zagledamo kokoško (to je žival, ki jo lisica lovi). Spustimo roke, obe stopali obrnemo proti stranski steni in počepnemo kolikor se da navzdol, prstki so obrnjeni bolj na ven kot pete in ritka je čim nižje pri tleh. Smo kokoška (malasana), ki nese jajca. Čepimo, čepimo, vse dokler ne pride jajček. Hkrati z ravno hrbtenico opazujemo, če kje prihaja lisica. Ko znesemo jajček, se dvignemo, obrnemo desno nogo proti zadnji steni, leva-zadnja noga je iztegnjena, prstki gledajo bolj navznoter kot peta. Roke iztegnemo, glej jo lisico (virabhadrasana II), ki gleda še v drugo stran, če bo prišla še kakšna kokoška. Čez nekaj vdihov in izdihov zadnjo-levo nogo prenesemo k desni in se ustavimo v gori. Iz gore pogledamo, če se še kakšna afriška žival skriva med grmovjem. In res se, poglejte ga leva. Pokrčimo noge in se usedemo na pete, kolena damo bolj narazen, prste na nogah pa skupaj, roke odložimo na stegna in zarjovemo kot levi (simhasana), pri tem z izdihom damo jeziček ven in pogledamo okrog nas, če je tu še kakšen lev. Gremo po kolenih do njega in spet zarjovemo. Vse dokler ne srečamo vseh levov v prostoru. Gremo nazaj na svoje mesto, ostanemo sede na petah in pogledamo kje se skriva kamela. Se je ustrašila leva? Ne, ne! Poglej jo! Dvignemo se, da imamo kolena (jih damo skupaj) in gležnje še vedno na tleh in se z rokami podpremo/primemo za ritko in dvigujemo prsi navzgor, kakor dela kamela grbo (ustrasana). Koliko grb ima kamela? Večkrat ponovimo odpiranje prsnega koša. (Pokažemo lahko tudi težjo različico: se primemo za pete in dvigujemo prsi navzgor-delamo grbo.) Poglejte poglejte, še ena divja zver se skriva za grmovjem. Tiger! Še vedno ostanemo z nogami na tleh, prenesemo roke naprej, kolikor gre. Tiger () da svoje kremplje ven, naredi okrogle dlani, in jih zapiči daleč, daleč naprej v podlago. Svojo zadnjico pa spušča k zadnjici, kot bi se pripravljal na lov. Ob tem pa piha skozi usta (phhhhhhhhhh) in renči (ujai dih). Pa je tiger zaslišal tovornjak, ki se mu približuje in je ušel. Noge stegnemo tako, da sedimo na zadnjici, poravnamo hrbet, stegnemo roke naprej, postali smo voznik kamiona (dandasana z rokami naprej). Ker je pot po kateri se peljemo navzdol iz gor ovinkasta, se nagibamo, levo in desno. Med tem smo čim bolj ravni v hrbtu, noge so ves čas stegnjene in ne pritiskamo niti na plin, niti na zavoro, ker kamion vozi ravno prav hitro (prste vlečemo k sebi). Kar naenkrat pa vidimo skozi okno prelepega pisanega metulja (baddha konasana). Noge pokrčimo in stopala prenesemo skupaj čim bliže presredka. Hrbet je čisto raven in plahutamo s krili (nogami), kot najlepši metulj. In ko tako letamo po zraku srečamo opico in se ji usedemo na glavo. Ker so opice vedno v družbi, se poparčkamo. Gremo na vse štiri in se prekopicamo en čez drugega. To naredimo tako, da se čisto vsak trenutek vsaj z enim delom telesa dotikamo drugega (opice iz para). Nato se kar naenkrat priplazi strašna kobra (bhujangasana). Se iz poze na vseh štirih spustimo na tla in se dvignemo v zgornjem delu. Kakor prava kobra se spuščamo in dvigujemo. Ko se kobra utrudi, damo roke pod sebe na tla in spustimo glavo na roke ter počijemo v pozi krokodila (makarasana). Ko se spočijemo, skrčimo noge, se primemo za gležnje in se kotalimo z izdihom naprej in z vdihom nazaj. Dokler nam ustreza. (dhanurasana) Kjer živi krokodil, živi tudi nilski konj. In kakor pravi nilski konji se povaljamo po blatu. Če srečamo še kakšnega nilskega konja, gremo kar preko njega, naprej. Pa se ustavimo in preko reke, v kateri smo se kopali in valjali naredimo most. Obrnemo se na hrbet, dvignemo pokrčene noge in držimo most (setu bandhasana). Ko spustimo hrbet in za njim še zadnjico na tla, se primemo za kolena in se pokotalimo po njih levo in desno ali naprej in nazaj. Pod mostom smo našli školjko. In tudi mi se obrnemo na trebuh in se zapremo v školjkico (balasana). Ko se školjkica zapre, se počasi usedemo na kvader in s z zaprtimi očmi predstavljamo, da smo v čebelnjaku in vsi oponašamo čmrlje (bramari pranajama). Ti čmrlji so najprej zelo glasni, nato pa čedalje bolj tihi. Na koncu so tako zelo tihi, da niti soseda ne slišimo več in na koncu niti sebe ne več. Ko v sobi zavlada čista tišina, počasi odpremo oči in rečemo en drugemu hvala za vadbo! Ter »lepo se imejte in veliko se smejte!«

Sem vas skozi teorijo in primere prepričala, da je vzgoja, ki temelji na zakonitostih joge možna?

 

Da, če upoštevamo načela in prakse, ki nam jih razkriva joga in živimo v jogijskem duhu. Da je lazanja način življenja, pove že Garfield. J Če je joga način življenja za nas, našo družino, se-le ta izraža tudi v vzgoji. Verjamem, da prinaša vzgoja temelječa na jogijskih zakonitostih veliko pozitivnega za otroka in starša. Verjamem, da prinese manj nasilja, več resnicoljubja, manj kraje, več osredotočenosti in manj pohlepa. Verjamem, da otroku pokloni več čistosti v razmišljanju, več zadovoljstva, več vzdržnosti in tudi več možnosti samo preučevanja. Če sledimo osebnem idealu, če globoko v sebi verjamemo, bomo delovali iz srca, v dobro najvišjega in spontano brez naporov.

Seveda, pa ni vse za vse. Žal ne živimo v izoliranem svetu (kakor jogiji v ashramu), kjer se vsi obnašajo jogijsko. Stopamo v interakcije z drugimi družinami, institucijami,… ki imajo drugačne poglede in nadzore. Mislim, da je tu srčika naše vzgoje. Kako ostati v svojem toku vzgoje in le-to vklopiti v sisteme (vrtec, šolo,…) ter se ne predati potrošništvu in plehkemu pehanju za stvarmi? Vsakdo, ki sledi svojemu lastnemu idealu (svojim načelom in vrednotam), bo lahko iskreno sledil tudi svojim vzgojnim prijemom. Pa da zaključim z besedico, ki bi jo lahko dodali k vsakem odstavku, ki je še ne vsebuje: VZGLED. Moje mnenje je, da misel: »Spremeni sebe in spremenil boš svet!« drži bolj kot bi si upali misliti.

Joga je osvoboditev! Naj bo tudi vzgoja v duhu jogijskih načel osvoboditev otroka in starša.

Pa veliko radostnih trenutkov pri prakticiranju joge in vzgoje!

 

  1. Robert Hönn in Eva Rotar Hö Manual za učitelje joge. Ljubljana, 2012.
  2. Goswami Kriyananda. Duhovna znanost Krija joge. Gnostica, 2007
  3. Robert Hönn in Eva Rotar. Mahabharata in Joga.
Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210