Joga in tek. Back to basic.

Tek in joga…Marsikdo bi na prvi pogled ocenil, da gre za dve popolnoma različni kategoriji. Zdi se, da je tek predvsem telesna disciplina, medtem ko je joga usmerjena v umiritev miselnih procesov. Ker pa stvari nikoli niso le črne ali bele, kaj hitro lahko ugotovimo, da se praksa joge in tek med seboj še kako prekrivata.

Nikoli ne teče le naše telo. Redna vadba nam vzpostavi določen nivo kondicije, tečemo lahko hitreje in večje razdalje. Ker pa smo sestavljeni še iz kvalitet, kot je razum, občutki, misli, pričakovanja, strahovi in pričakovanja, slej kot prej ugotovimo, da na naš tek vpliva ne le telesna pripravljenost, temveč tudi stanje vseh prej naštetih kvalitet.

Kakšen bo rezultat teka torej ni odvisno le od treniranega telesa. Dejstvo je, da bo rezultat najboljši, ko bomo tekli »skupaj« s svojim telesom, ko bo v cilj usmerjen naša razum, volja in ne le noge.

Pogledali si bomo vpliv različnih komponent tega, kar smo in poskusili poiskati še manjkajoče koščke v mozaiku naše tekaške izkušnje.

Med samim tekom se v gibanju vloga različnih mišic telesa neprestano spreminja. Med prenašanjem teže iz ene noge na drugo se mišice izmenično krčijo vzdolž celega telesa z namenom, da bi telo zadržalo svoje težišče stabilno v smeri gibanja. Ponavljajoči gibi tekačev specifično oblikujejo telo tako, da se na telesu okrepijo predvsem tiste mišice, ki so med treningom opravile več dela, zato se telo tekača maratona razlikuje od tekača krosa ali gorskega tekača.

Posledice nesimetričnega razvoja mišičja telesa se odražajo v posameznikovi drži, ki lahko ustvari določen tip napetosti v različnih predelih telesa. Za večino tekačev so značilne napetosti, ki se odražajo v zadnjem delu nog, spodnjem delu hrbta, med lopaticami in prehodu med rameni in vratom. Določene obremenitve, ki so del posameznikovega vsakdanjega življenja te napetosti poudarijo. Zato tekač, ki svoj delavnik preživi za računalnikom nosi več napetosti med lopaticami in rameni, kot nekdo, ki recimo med svojim delom veliko čepi in opravlja neko drugo delo.

Da bi se v prihodnje lažje poglobili v celotno sprostitev in se posledično bolje naučili usmerjati svojo pozornost v dejansko početje, v našem primeru torej tek, je smiselno poskrbeti za razteg mišičja, ki je opravilo med tekom največ dela. Naslednje vaje so prilagojeni položaji, ki jih v jogi imenujemo asane. Naš namen je torej uporaba orodja (telo) za odstranitev nepotrebnih napetosti, ki so morebitna posledica teka (težke noge, »musklfibr«,…). Predlagam, da izvajanje prilagojenih asan vključite v svoj vsakdanjik. Ni smiselno, da bi asane izvajali tik pred ali po tekaškem treningu. Z raztezanjem pred aktivnostjo namreč povečamo možnost poškodb zaradi slabših mikro nastavitev po raztegu, z raztezanjem po treningu pa lahko mikro poškodbe tkiva še povečamo.

Da bi iz uporabe položajev iztržili kar največ, je smiselno pozornost usmeriti na dejansko početje. Sprostitev mišic je celovit proces, ki ne zahteva le fizičnega raztega skrčene mišice, temveč tudi mentalno usmerjenost v isti namen. Lahko bi rekli, da je tisto, kar smo, ekipa, ki je najbolj uspešna, ko so vsi igralci usmerjeni k istemu cilju. Trener naše ekipe je naša volja, ki želi sprostiti napete mišice. Igralci naše ekipe so telo, razumska komponenta, čustvene vsebine, želje, strahovi, pričakovanja…Ko je naša pozornost usmerjena v kateregakoli od igralcev posamezno, izgubimo povezanost ekipe. Kar preprosto pomeni, da smo v svojem početju manj uspešni.

Položaji, ki so pred vami, naj torej ne bodo le nekaj mehanskega. Opazujte zaprtih oči občutek, ki se v telesu razvija, ko vztrajate v položaju. Opazujte, kako je občutek odvisen od načina dihanja, ki ga trenutno imate. Umirite svoj dih in se usmerite v spremembe, ki jih vaš gib sproža v notranjosti…

Stopimo v širino kolčnega sklepa, rahlo pokrčimo koleni, stopali sta vzporedno. Zapremo oči. Umirimo svoj dih, pustimo, da postane dolg in umirjen. Poskrbimo da je teža enakomerno na obeh stopalih. Vrh glave naj bo čim višje, ne da bi pri tem telo napenjali. Opazujemo občutek in poiščemo idejo, da je telo sproščeno, medtem ko je vsebina telesa živa v svojem namenu biti dolg. Opazujemo občutek, dokler nam ustreza. V položaju gore vztrajamo cca 1-2 minuti. (SLIKA 1)

slika1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Roke položimo na svoje boke, pokrčimo koleni (pazimo, da koleno ostaja na črti med kolkom in gležnjem, in da ne gre preko prstov na nogi), iztegnemo hrbtenico in poskušamo vrh glave kar se da oddaljiti od trtice. V predklon potujemo do aktivne faze, do tja, kjer naša hrbtenica še ostaja dolga in iztegnjena. Kolena krčimo do te mere, da telo pripeljemo vzporedno s tlemi, če je to mogoče.(SLIKA 2)

slika 2

 

 

 

 

 

 

 

 

Ne pretiravamo, skrbimo da položaj zadržujemo na ta način, da naš dih lahko umirjeno teče v istem ritmu ves čas. V položaju vztrajamo 5-10 dihov. Počasi se zravnamo v začetni stoječi položaj in zaprtih oči opazujemo svoj občutek.

Odpremo oči in pogled usmerimo v točko. Pokrčimo levo nogo in jo za zadnjico primemo z isto roko za gleženj. Poskrbimo, da je medenica vzporedno s tlemi, obe koleni sta v isti višini.

Ramena potegnemo nazaj in dol, dvignemo prsni koš.

Vdihnemo, trebuh potegnemo noter, stisnemo mišice presredka in zadržimo stisk medenične in dvig trebušne prepone 5- 10 dihov. (SLIKA 3)

slika 3

 

 

 

 

 

 

 

 

Z izdihom spustimo nogo in se vrnemo v položaj gore. Nekaj trenutkov opazujemo razliko med levo in desno polovico telesa. Odpremo oči, pogled usmerimo v točko in ponovimo na drugo stran.

Kolena spustimo na tla. Pustimo, da vdihi navidezno polnijo naš trebuh, rebra vse do grla, pustimo, da izdihi mehko praznijo telo od zgoraj navzdol, od grla proti trebuhu. Težo enakomerno razporedimo med dlani in koleni. Po nekaj vdihih in izdihih, dlani prestavimo naprej za eno dolžino. Pokrčimo koleni in z rokami potisnemo zadnjico daleč nazaj, stran od dlani. (SLIKA 4)

slika4

 

 

 

Kolena zadržimo pokrčena do te mere, da je hrbet maksimalno iztegnjen. V položaju vztrajamo nekje do ene minute. V primeru neudobja seveda položaj zapustimo v trenutku, ko zaznamo svoje napetosti.

 

Sprostitev odvečnih napetosti je ključna za kvaliteto našega treninga in vsakdanjika. Sproščeno telo in um sta tista, ki poskrbita, da je med treningom ali tekmo naše delovanje lahko osredotočeno le na to, kar v resnici počnemo. Vsak presežek našega rezultata je le rezultat tega, da je naša sposobnost koncentracije na trenutno delovanje boljša. A o tem kdaj drugič.

Z razumevanjem, kako napetosti nastanejo, razvijamo mehanizme, ki služijo prepoznavi le teh. In s sproščenostjo ni drugače kot z rezultati naših treningov. Veliko truda je potrebnega za to, da pretečemo maraton, ogromno treninga in celotne psiho fizične priprave. Ko se odločimo, in elemente sproščanja vključimo v naš osebni trening, je potrebno nekaj časa, da pravzaprav telo na instinktivni ravni dojame, kaj počnemo. In ko sprostitev odvečnih napetosti postane del našega vsakdana, bomo presenečeni, kako se bodo spremenili naši rezultati in še pomembnejše, kako se bo spremenil naš odnos do samega treninga.

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210