Joga in škodljivost njene prakse

Pred kratkim je bil v The New York Times objavljen sledeč članek, ki je predvsem govoril o nevarnosti prakse joge, o številnih poškodbah, ki jih ta praksa prinaša.

http://www.nytimes.com/2012/01/08/magazine/how-yoga-can-wreck-your-body.html?_r=1

Odzivi različnih učiteljev joge širom sveta so bili…hitri. V roku tedna je po medmrežju in tudi po tiskanih publikacijah izšlo kar nekaj člankov, ki nam govorijo nasprotno.

http://nicoledeavillayoga.net/ResponsetoNYTArticle.aspx

http://www.youtube.com/watch?v=iDggk8MB39I&feature=youtu.be

http://ayny.org/how-the-nyt-can-wreck-yoga.html

http://www.thedailybeast.com/articles/2012/01/10/yoga-instructors-push-back-at-new-york-times-article-on-injury-risk.html

Kaj naj si torej nekdo, ki z jogo nima nobenega stika, o vsem skupaj misli?
Kaj naj si misli ogromno ljudi, ki obiskuje tečaje joge, ali jo prakticira doma?

Osebno menim, da je razumevanje tega, kar joga v resnici je, zelo široko. Nekateri pod prakso joge razumejo prakso asan, nekateri meditacijo, spet drugi sprostitev…
Joga je v svojem bistvu stanje in hkrati metoda, ki nas temu stanju približa. O jogi je bilo govora mnogo pred tem, ko so se pojavili zapisi o telesnih položajih. Vrednost in uporaba asan (telesni položaji) se je močno razširila na zahodu v zadnjih 100 letih.
To je čas, ki je prakso joge iz votlin, ashramov, templjev ali tišine domov prenesel v telovadnice, studie in večnamenske dvorane.

Sprašujem se, kaj je avtentična joga?

Ko je disciplina nekoč v času našla svoj odgovor na zastavljeno vprašanje, se je njen način začel širiti od ust do ust. Praksa se je v začetku svoje zgodovine prenašala ustno, v razmerju Učitelj – Učenec. Sama praksa joge je obstajala že mnogo pred prvimi zapisi o njej.
Treba je razumeti, da praksa izhaja iz okolja, ki je mnogo bolj cenil izrečeno besedo kot napisano. Še danes v Indiji za nekoga, ki veliko ve, pravijo da je “naslišan”, (SRUTI), medtem ko na zahodu uporabljamo za isto osebo izraz načitan.
Joga se je tako razvijala. Praksa je bila na svojem začetku metoda transcendence, metoda, ki je usmerjena v preseganje običajnega stanja, ko smo razpeti med procesi razuma, informacijami čutil…

Vse klasifikacije joge (pa naj bo govor o štirih poteh joge, naj bo govor o tradicionalni hatha jogi ali modernimi dinamičnimi stili hatha joge) so tu le zato, da služijo želji po predalčkanju zahodnega uma. To, kar je joga v Sloveniji, Evropi, Zahodu…je predvsem oblika skupinskih vadb, ki imajo več ali manj komponent tega, kar joga je v svoji osnovi. In pri vsaki aktivnosti seveda obstaja možnost poškodbe, pa naj bo to tek ali hoja po stopnicah…

Ali danes obstaja avtentična joga?
Ali imajo šole z dolgoletnimi tradicijami in slavnimi imeni v svoji verigi več “avtentičnosti” od mlajših?
Ali je lahko dober učitelj nekdo, ki ni vezan na linijo Guruja?

Verjetno bi okrog tega lahko močno filozofiral. Zdi se mi, da je vrednost sporočila, ki se je tako dolgo prenašalo, v svojih predajah kaj hitro lahko doživelo komunikacijski šum. In zdi se mi, da je posledično kaj hitro prišlo do mutacij izvirnega sporočila. Mislim, da je danes vprašljiva vsa avtentičnost, kajti prenos informacij v zadnjih letih (v smislu joge zadnjih 1000 – 2000 let) je močno zaznamovan z vsemi sporočili, ki v um prenašalca sporočila pridejo nezavedno (teh sporočil je seveda na število informacij, ki tečejo naokrog sedaj seveda mnogo več kot nekoč…). Tako da je avtentičnost joge verjetno smisel iskati v širokem okvirju učiteljevih besed, raziskovanju prakse joge skozi lastno izkušnjo in prebiranju tekstov, od tostih najstarejših, pa vse do tega, kar nastaja v današnji dobi.

Zato naj velja osnovno pravilo. Tisto, kar počneš, počni s polnim zavedanjem in osredotočenostjo le na to, kar v resnici počneš. Na ta način in ob upoštevanju, da je bolečina sporočilo telesa, da nekaj NI v redu, boš najverjetneje ostal v mejah tega, kar je tebi primerno.
Učitelji smo različni, eni dajejo več poudarka na samo gibanje med prakso asan, drugi manj.
Tudi učenci smo v skupini različni. Eni so pripravljeni prisluhniti telesu in besedam učitelja, spet drugi ne.

Tako pod črto lahko glede članka, ki je vzdignil nekaj prahu na “jogijski” sceni, rečem le to.

– Verjetnost poškodbe na praksi joge (asan) seveda obstaja.
– Ta verjetnost se povečuje, če ste izrazito tekmovalni in vas predvsem zanima, da boste najbolj gibljivi, najmočnejši, najlepši… v skupini.
– Ta verjetnost se še poveča, če pred vami stoji vase zagledan učitelj, ki je po možnosti malenkost bolj gibljiv, močnejši ali lepši…od vas.
– Ta verjetnost se še poveča, če ta isti učitelj skrbi za to, da vam bo vsako uro dokazal, da je bolj gibljiv, močnejši in lepši…od vas.
– In če je ta isti učitelj “prišel do joge skozi fitness industrijo”, in bo joga kot skupinska ura bolj spominjala na Body Pump, attack,…ali kaj podobnega in vas bo navduševal z medklici v stilu: “No pain, no gain!” in podobno…
je verjetnost poškodbe na uri joge še večja.

A ne trdim, da je tak učitelj joge (skupinske vadbe bi bil boljši izraz) slab.
Menim, da je tam le zato, ker ga VI potrebujete.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 217