POTOVANJE K IZVIRU

Avtor: Robert Hönn

Če nisem svoja misel, če sem več kot le fizično telo, kdo potem sem?

kdo sem?
Že stari filozofi različnih šol so se neprestano vračali k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem?«. Odkar smo ljudje kot razumna bitja evolucijsko napredovali do stopnje, kjer se zavedamo, da se lahko zavedamo, je v različnih kulturah, krajih in času iskanje resničnosti dobilo polet. Kakor mladič ptiča, ki prvič razpre krila in poleti, se je človek zavedel, da obstaja še nekaj, kar presega našo navidezno realnost. Z opazovanjem sveta so se razvile znanosti, ki podrobno opisujejo naravo planeta, ustroj človeka in drugih živalskih vrst, njihovo delovanje. Vemo, da se nekatera naša dejanja zgodijo impulzivno, nagonsko, nekatera pa so plod idej, načrtovanj in same realizacije. Človek kot psihosomatsko bitje je skupek misli, občutkov, telesa, lahko bi rekli, da nekako vibrira na različnih ravneh hkrati.

zakaj meditacija?
Vsi smo podvrženi vplivom okolice, nekateri se odzivamo tako, drugi drugače. Obveznosti vsakdana se prepletajo z našimi načrti, enkrat smo polni elana, spet drugič smo na tleh. Zaradi obilice dražljajev, ki jih prejemamo iz svoje neposredne okolice, je naš um neprestano poplavljen z močnim miselnim tokom, ki ponavadi skače z enega predmeta na drugega. Ko je naš um prilepljen na predmet pozornosti, ki nas osrečuje, smo zadovoljni, ko se miselno zadržujemo na objektu, ki v nas ustvarja nelagodje, se počutimo neprijetno. Tako občutki, ki se nam porajajo, kakor tudi telesno počutje so rezultat miselne energije, ki se sprošča v nas. Isti prizor v naravi lahko vzbudi v nas vzhičenost ali pa nas pusti popolnoma hladne. Ker je slika narave ista, je očitno, da je naša naravnanost tista, ki dražljaje čutil obarva s pozitivnim oziroma negativnim predznakom. Ne glede na to, ali je predmet, ki okupira naše misli prijeten ali ne, smo ujetniki svojega miselnega toka. Občutek sreče, zadovoljstva je vsakemu posamezniku svojstven. Z aktivnim potovanjem v svojo notranjost lahko vsi odkrijemo izvir vseh naših občutij, se srečamo z rojstvom svojih misli. Globoko v nas ležijo odgovori na vsa vprašanja. Mir naše notranjosti je tisti, ki lahko preseže nihanja vsakodnevnih občutenj. Meditacija služi kot orodje, je metoda neposrednega uvida v dani trenutek. Z različnimi meditacijskimi tehnikami lahko potujemo različnim ciljem naproti. Povečana pozornost, polnejša zavest, usmerjenost na le en predmet, blaženost ali zavest Boga (Alaha, Krišne,Višje kozmične energije,… izbira imena Vseprežemajoče energije je prepuščena bralcu), so najbolj pogosti cilji meditacij. Meditacija nam ne glede na izbran cilj ponudi drugačen, bolj stvaren vpogled v svoje življenje.

Kaj je res?
Meditacija se močno razlikuje od relaksacije. Sproščanje je stanje, kjer se telo in um predata teži, se uskladita z dihom in dopustita, da napetosti zapuščajo telo. Globoka sprostitev ima veliko vrednost v regenerativni fazi, ko telo in um potrebujeta sveže gorivo za svoje delovanje. Meditacija pa je stanje, kjer je um v začetni fazi skoncentriran na en predmet opazovanja in tako ves čas aktiven, telo pa sproščeno iztegnjeno. Ko je naša koncentracija popolna, se aktivnost uma počasi preda občutku, ki nas polni. Ta intuitivna zaznava čutenja je iskrica, ki rojeva naše misli, vzrokuje dejanja. Dražljaji, ki prihajajo preko čutil do uma, sprožijo v nas miselno reakcijo, ki je pogojena z našimi preteklimi izkušnjami, z izkušnjami naših staršev ali skrbnikov, ki so nam določen vzorec delovanja nekako privzgojili in tako programirali našo podzavest.. Naš zavestni del skupaj z podzavestnimi izkušnjami presodi, kakšna reakcija je v danem trenutku prava. Saj poznate tisto o dveh možakih, ki sta vstopila v isto sobo, kjer je bil pes. Prvi je imel za seboj izkušnjo ugriza in se je psa prestašil, drugi pa je imel od malega predstavo, da so psi naši prijatelji in se ga je zato razveselil.
Z meditacijo presegamo svoje miselne omejitve podobno, kot z redno vadbo dvigujemo svoje telesne meje. Zavedanje postane bolj prisotno v naših vsakodnevnih življenjih. Ko prebudimo zavedanje, se naša vrednostna lestvica morda tudi spremeni, saj močneje čutimo, kaj je za nas resnično pomembno. Odkrijemo, da sreče ne moremo ne iskati ne najti izven sebe, saj je ključ vseh občutenj skrit v nas. Naš notranji svet je edino, kar je resnično naše.

Kako meditirati?
-Meditiramo vedno v položaju, kjer je hrbtenica iztegnjena pravokotno na tla. Bolj gibki ali izkušeni praktikanti joge boste morda sedli v položaj lotusa ali popolnega položaja. Tisti, ki imate kakršnekoli telesne omejitve, težave z nogami, lahko sedete na rob stola, tako da je hrbtenica pokončna in iztegnjena proti stropu brez opore naslonjala. Če vam tudi ta položaj predstavlja preglavice, si med naslon stola in hrbet položite blazino.
-Ko tako poiščemo položaj, ki nam ustreza, zapremo oči in nekajkrat globoko izdihnemo in počasi vdihnemo. Postopoma umirimo ritem diha in pustimo telesu da diha, kakor si želi. Plitko, hitro, globoko…ni pomebno kako, le pozornost opazovanja ves čas zadržujemo na toku diha skozi nosnici ven in noter brez nadzora. Medtem, ko se misli pojavljajo na ekranu našega zavedanja, jih poskušamo preseči z neprestanim opazovanjem zraka, ki potuje v nas in iz nas. Če ugotovimo, da nas je odneslo, da misli begajo naokrog, se brez občutka krivde ali nezadovoljstva vrnemo na opazovanje toka diha.
-Hrbtenica naj bo res iztegnjena, prsni koš odprt, vrh glave nad anusom, sicer se bodo pojavljale bolečine v hrbtu. Prisotnost bolečine našo pozornost odvrača od našega predmeta opazovanja – dihanja, in nas s tem ovira na prvem koraku k meditaciji. Če bolečino zaznate, se nežno popravite (iztegnete hrbtenico v zrak, kakor da bi želeli z glavo podpreti strop, ne usločite preveč ledvenega dela hrbtenice), naredite globji izdih in se vrnite na opazovanje diha. Vse naj poteka kar se da umirjeno, delujte čim bolj skladno z občutkom, ki se z ritmičnim dihom že prebuja v vas.
-Pozornost zaprtih oči naj bo usmerjena v točko med obrvmi, kakor da bi gledali v oddaljene vrhove gora. Če se v očeh pojavi napetost, zrete previsoko. Tudi tu velja pravilo, da je meditativen položaj udoben, a aktiven. Ko so naše zaprte oči obrnjene navzdol, je to signal telesu, da se postopoma ugašamo in slej ko prej se pojavi spanec. Ko je pogled privzdignjen in navkljub zaprtim vekam usmerjen v daljavo, naš um ostaja v aktivni pripravljenosti.
-Tehnika opazovanja diha postopoma obrne naš um navznoter. Čutila sprejemajo vedno manj informacij zunanjega sveta, vsa pozornost je usmerjena v center našega zavedanja. Ko postanemo eno s svojim predmetom opazovanja, ritmom diha in se misli ne pojavljajo več kot moteč element, lahko odvržemo še zadnjo misel, ki nas preplavlja (tok diha) in se predamo občutku, ki nas polni. Ta občutek zgolj uživamo brez miselnega analiziranja, poskušamo ga razumeti na intuitivni ravni. V trenutku, ko zaznamo, da se je v naši glavi spet pojavila misel, se vrnemo na opazovanje toka diha. Ritem diha uporabimo kot pripomoček do odkrivanja občutka, ki presega našo dvojno naravo(neprestan boj med pozornostjo, obrnjeno navzven in resničnostjo, ki je znotraj).
-Ko želite meditacijo končati, se postopoma vrnete na opazovanje diha, ki ga spet poglobite. Začutite vsak vdih, vsak izdih. Zavedanje počasi obrnete navzven, začutite prostor, ki je okrog vas, zvoke, ki vas obdajajo, vonje, ki vas obkrožajo. Staknite obe roki pred prsnim košem in opazujte pretok energije med dlanema. Izdihnite in odprete oči. Ko se slika zjasni, ste tu in zdaj.

Koliko časa meditirati?
Velik jogi Jogananda je dejal, da je veliko bolj modro meditirati kratek čas v veselem in udobnem stanju uma, kot pa naporno poskušati meditirati celo uro. Če je meditacija naporna, ni meditacija. Čas meditacije postopoma podaljšujte. Ko um začne tavati, se narahlo vrnete na predmet meditacije (v zgoraj opisanem primeru ritem diha) ali pa nežno zaključite z meditacijo. Najdite vsak dan nekaj časa, ga poklonite samemu sebi in si privoščite čudovito popotovanje nazaj k izviru, potovanje domov..

Zlata pravila meditacije:
1. Meditacija je gibanje uma brez napora. Je dejanje, ki ga je potrebno izvesti brez napora telesa in uma.
2. V meditaciji mora biti pozornost usmerjena na um brez napetosti v umu.
3. Ni pomembno, kolikokrat um zatava med meditacijo, temveč kako na rahlo ga pripeljete nazaj na predmet meditacije.
4. Ni pomembno, kako dolgo meditirate, marveč kako globoko.

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210