Joga je ENA.

Joga za ženske, joga za suhe, joga za debele, joga v vročem prostoru, joga za bolečine v hrbtu, joga za sprostitev, joga za kuharice, joga za plesalce, joga za športnike…Se vam zdi znano?
Zdi se, da je v današnjem času v Zahodnem svetu joga postala odgovor na številne težave. Zdi se, da je joga veščina, s pomočjo katere lahko izgubite odvečno težo, svoje telo bolje pripravite na telesne izzive, se z njo učinkovito sprostite, igrate, zabavate in še in še…
Vse to je res. Do neke mere. Večina podobnih oglasov pa je le poskus približati potencialnemu kupcu storitev, ki jo nekdo pač prodaja. Pred leti bi me kakšen od podobnih oglasov verjetno močno pritegnil, kajti ko sem v svojem spoznavanju joge potoval od tiste grobe substance sebe k mehkejšim, sem bil na začetku svoje poti predvsem navdušen nad telesom, njegovo sposobnostjo giba, močjo in skladnostjo. Podobno jogo razume marsikateri zahodnjak, saj se je joga v svojem razvoju in širitvi po svetu v zadnjih trideset do petdeset letih iz templjev, ashramov in intimnosti posameznika prešla v telovadnice, fitnese in wellness centre. Ampak tisto, kar sporočilo joge vsebuje, je mnogo več od tega, da lahko nekaj trenutkov vztrajate z nogo za vratom…
Telesni položaji, ki sem jih res z veseljem izvajal in filozofija, ki je govorila o resničnosti, o življenju, o odnosih, so počasi našli svoje mesto v moji praksi joge. Počasi sem videl, da je moj odnos do telesa na podlagi za jogo med prakso asan zgolj slika tega, kar sem vsak dan, vsak trenutek. Ko sem na blazino stopil agresiven, je bila taka tudi moja praksa. Ko sem bil brez volje, se je to poznalo na moji praksi. Ko sem bil vesel, je bila moja praksa drugačna od tiste, ko sem bil potrt. Z dovolj veliko mero samo opazovanja sem bil s časom sposoben precediti neko esenco sebe v prakso, vsi občutki, ki sem jih s seboj prinesel na blazino, pa so nekako izpuhteli. Občutek je postal čist. Slika se je postopoma jasnila in kmalu sem prakso joge razumel kot način, da se distanciram od različnih občutkov dvojnosti, ki so tu zaradi mojega vrednotenja stvari. A moje življenje se v resnici ni kaj dosti spremenilo. S takim načinom prakticiranja sem uril določene kvalitete zaznave, nisem pa prišel niti blizu vzroka tega, da stvari še vedno doživljam in vrednotim glede na trenuten občutek sebe. Joga je lahko vsaka tehnika, ki jo vztrajno in zbrano gojimo in s katero napredujemo v višja stanja zavesti, ki ustreza stanju joge. Zaradi tega lahko govorimo o različnih jogah, pri tem pa moramo kljub vsemu jogo razumeti kot strogo in natančno disciplino, ne glede na poudarke njenih posameznih poti. Te poti posamezniku omogočajo slediti tistim poudarkom, ki so najbližje njegovi osebnosti. Pravzaprav lahko rečemo, da so različne poti joge nastale zaradi razlik posameznih osebnostnih značilnosti oz. temperamentov. Vsaka joga ima svoje različice, kar je posledica tudi tega, da vsak učitelj joge svojo prakso, ali pot joge v tem primeru, uči na svoj način, ki je običajno najbližji ali enak njegovi samostojni praksi. A dejstvo je sledeče: končni cilj joge naj bi ostal isti.

Osebno mi je bil princip telesa, ki sem ga z veseljem uporabljal na take in drugačne načine le pripomoček, ki mi je dajal otipljiv dokaz bivanja. Vedno, ko sem bil zaradi telesne aktivnosti zadihan, ko se mi je kdaj na kakšnem kolesarjenju mogoče zdelo, da ne morem več, je bil občutek, da sem živ, še kako resničen. Neprimerno bolj kot takrat, ko je moj dan mineval ob stvareh, ki jih nisem pretirano cenil in me je v mislih že vleklo drugam. Zato sem iskal močne impulze, ki so mi potrjevali stik z živim, iskal sem vse oblike adrenalina, ki so me lahko premaknile iz občutka povprečne nezavednosti. Zato je logično, da sem se z jogo srečal preko telesnega aspekta. In čeprav je bila moja joga na začetku bolj v stilu: »Kaj zdaj? Aha, lahko bi naredil trikotnik! Kako že? A, takole se nagneš…Ok, zdaj sem v položaju. Koliko časa še? Hmmm, v knjigi je pisalo nekaj o dihanju. Bom štel vdihe! Ena, dva…«, je čas naredil svoje in med vsemi trikotniki, bojevniki, predkloni in zakloni je občutek sebe, medtem ko počnem nekaj, kar mi morda niti ne jemlje diha, počasi priplaval v prvi plan opazovanja.

Vsi odrazi joge, ki v svoji praksi uporabljajo telo, bi jih na grobo lahko uvrstili v prakso Hatha joge, ta pa med štirimi glavnimi smermi joge, kot jih opisujemo danes, tvori tudi prvih pet krakov Radža joge. To je skladna kombinacija vseh obstoječih poti joge, njen osrednji poudarek pa je meditacija. Osmim »krakom« Radža joge (pogosteje v slovenskem jeziku beremo o osmih »korakih«, vendar ta termin prehitro napačno razumemo v smislu doseganja določenih stopenj in napredovanja po korakih) bi lahko rekli tudi praksa Aštanga joge, kot jo je v Yoga Sutrah opredelil Patanjali. Še natančneje: gre za klasifikacijo osmih »stopenj«, skozi katere se poda posameznik na svoji poti do samorealizacije. Ta klasifikacija posamezniku služi kot zemljevid poti, obenem pa je tudi priročnik, ki ponuja navodila o tem, kaj vse je potrebno opraviti, da bi dosegel stanje joge.

Karma joga je pot nesebičnega delovanja. Drugi pomemben vidik karma joge je razumevanje svojih dejanj, kot posledico nekega vzroka. Da Karma joga ne predstavlja popolnoma ločene poti, dokazuje njena vsebina, saj skozi čistost telesa in uma preko nesebičnega delovanja išče stik z ultimativno resničnostjo. Ta ideja mi je, ko sem se seznanil z njo, bila blizu glede samega delovanja. Tisto nesebično pa…uhhh, pa saj se ti ja ne da neprestano delati zato, ker bi to koristilo drugim! Moj takratni okvir, skozi katerega sem vrednotil svet, je bil pač bolj sebičen. Še vedno znam biti pravi egoist. Ampak se tega pogosto zavedam že med samim dejanjem egoizma. In mogoče ga bo s časom vedno manj in manj. Vem da bo moja joga bolj iskrena, bolj resnična takrat, ko ga bo manj.

Jogo modrosti in intelektualnega raziskovanja, ki gre onstran običajnih umskih meja imenujemo Gjana joga (zapisano tudi kot Jnana). Skozi prakso Gnjana joge posameznik poskuša videti stvari, »takšne, kot so«, torej poskuša razločevati med resničnostjo in tem, kar »se kaže njegovim očem« v neki zunanji obliki. Osebno sem Gnjana jogo razumel kot kopičenje teorije, da bi se ščasoma moja praksa spremenila. A gre za več kot le prebiranje starih spisov. Gnjana joga je ponotranjenje teorije. Do tega pa pridemo s prakso.

Za ponotranjenje znanja je potrebna še ena kvaliteta, ki mi je, ko sem v svojem raziskovanju joge napredoval, predstavljala morda največji problem. To je predanost. Bhakti joga je joga spontanega delovanja, storjenega bolj ali manj neposredno za predajo osebnemu idealu. Praksa Bhakti joge med drugim vključuje petje, ponavljanje manter in molitev. Vsako dejanje je tu le z namenom daritve osebnemu idealu, brahmanu, bogu.

Odraščal sem v ateističnem okolju, Cerkev se mi je, s svojimi škandali, svetimi vojnami, ubijanjem v imenu križa od malega zdela izredno svetohlinska organizacija, zato je bilo za mene ključno razumevanje koncepta energije. Preko jezika znanosti, preko fizike in matematike sem spoznal tisto, kar nekateri odprtega srca sprejemajo kot del svoje resničnosti od malega. Sedaj lahko spoštujem religije, kajti razumem da je njihovo osnovno sporočilo samorealizacija posameznika. In nobena religija, nobena sveta knjiga ni slaba. Samo njihove interpretacije, institucije, ki stoje za njimi so tiste, ki to sporočilo prepogosto umažejo. Tako s prakso joge ateist najde učinkovito orodje za samo uresničitev svojih potencialov, vsak vernik, ne glede na veroizpoved, pa lahko s pomočjo joge močno okrepi svoj notranji dialog z bogom. Ker sem bil v času svojega srečanja z jogo obseden s telesom, z akcijo, z dinamiko, seveda nisem srečal vidikov joge, kot so predaja, nesebično delovanje v skupnosti, razumevanje. Moj odnos je skozi oči joge potreboval dolgo pot, da je bil pripravljen razumeti, da nihče od nas ni le dober. Vsi smo celota, ki vsebuje take in drugačne reakcije. Kdaj smo iskreni, drugič se lahko obnašamo kot navadne riti…Zato se je moja joga začela z osvajanjem stoje na glavi. Druge kvalitete joge so počasi sledile in sčasoma morda prerasle tisto, kar sem na svojem vrtičku gojil na začetku. In mogoče je novi vrt dobil celo lepšo podobo kot prej. V bistvu je delitev joge na štiri smeri tu le zato, da lahko zaslišimo tisti del sporočila, ki nam je trenutno bližje. Ko pustimo, da joga vstopi skozi naša vrata, ko ne izbiramo več, kaj bi od joge vzeli in česa ne, delitev na štiri poti izgine. Je le joga, kjer se vse poti združijo v eno.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210