Kako sva se spoznala?

Kupil sem kolo. Navdušenje, ki je raslo od trenutka odločitve do realizacije želje v otipljivo obliko, je bilo kot val, ki me je počasi preplavljal. Tako sem ga, oblečen v kolesarsko opremo, prevzel v trgovini in poln adrenalina sem se odpravil na prvo turo. Veselje je bilo vrteti pedala! A žal ni trajalo dolgo. Prevozil sem manj kot pet kilometrov, ko se je voznik avtomobila, ki me je tik pred križiščem prehitel, odločil, da bo zavil desno. Na mojo veliko smolo pa je pozabil, da se v križišče peljem tudi jaz. In tako se je moja adrenalinska vročica navdušenja sprostila ob stiku s pločevino in kosom zadnje luči avtomobila, zapičenim v moje prsi. Jeza ob razbitem biciklu je bila večja od bolečine, to sem začutil šele tedaj, ko je popustil šok.

Zdaj se zavedam relativnosti našega vrednotenja dogodkov. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, je bilo v meni cel kup jeze, žalosti, bolečine. Ko sem nekaj mesecev kasneje moral na operacijo ramena, kajti v nezgodi se mi je kos hrustanca v ramenskem sklepu odkrušil in je natrgal ramensko manšeto, je obdobje rehabilitacije prineslo v moje življenje veščino, katere veličino sem spoznal šele mnogo kasneje. In še jo spoznavam. Danes sem vesel, da se mi je ta nezgoda pripetila. Brez nje bi bilo moje življenje drugačno.

Ko sem po operaciji obiskoval različne fizioterapije, sem spoznal tudi nekoga, ki mi je nekaj razlagal o jogi, in mi pokazal nekaj položajev. Vse skupaj se mi je zdelo simpatično privlačno z mističnim pridihom Orienta. Tako so jogijski položaji, asane postale del mojega procesa rehabilitacije, kasneje pa del mojega treninga v fitnesu ali pripomoček, ki me je po daljšem sedenju na kolesu malenkost sprostil in raztegnil še kako napihnjene mišice. Ker v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o internetu, sem postopoma začel prebirati knjige o jogi. Seveda so mi bile na začetku privlačne predvsem »slikanice« o jogi, knjige, ki imajo maksimalno slikic in opisov položajev, pa malo manj teksta. Moj um je takrat deloval po principu »Zakaj izgubljati čas?« in zdelo se mi je, da seveda s tem, ko raziskujem in izvajam položaje, udarim naravnost v črno. Tako je moja joga prvih nekaj let prakticiranja bila svojevrsten streching. Le da se tega takrat seveda nisem zavedal. Bil sem prepričan, da prakticiram jogo. Nekaj malega o filozofiji joge sem sicer prebral, a glede na to, da sem informacije črpal predvsem iz slikanic o jogi, kaj globljega od tega, da je joga združitev uma in telesa, pa nekega blebetanja o čakrah, ki so se mi zdele sicer zanimiv, a mojemu umu takrat nedojemljiv koncept, pa ne. Ali pa sem morda celo prebral, a so moji možgani to preprosto označili kot nevredno nadaljnje obravnave. Moje zanimanje za prakso joge je raslo in udeležil sem se nekaj delavnic, kjer se je moj napihnjeni ego primerjal z ostalimi v tem, koliko je prožnosti v telesu. Kako zahtevno asano lahko naredim? O poglej, ta pa dalj časa stoji na glavi kot jaz, ta je pa res hud! In tako bi se verjetno godilo še danes, če mi nekega dne slučajno ne bi prišla v roke knjiga The Science of Yoga. Prebral sem jo v enem mahu. Večkrat. Knjiga ni imela niti ene fotografije. In kar nekajkrat sto strani je štela…Ko sem jo bral, se mi je zdelo, da se različni kamenčki mozaika mojega življenja postavljajo na svoje mesto. Dobil sem odgovore, na večino vprašanj, ki so mi rojila po glavi. S tem ne mislim le vprašanj, ki pokrivajo tisto neopisljivo stran življenja. V mislih imam čisto konkretna vprašanja, ki se porajajo sleherniku, razumevanje svojih odnos z ljudmi, ki me obkrožajo, ocenjevanje njihovih odzivov na moja dejanja in podobno. Seveda ne želim reči, da sem ob tej knjigi doživel razsvetljenje! Stik s to knjigo mi je bil kot vstop na novo platformo obstoja. Na začetku, se je spremenila moja praksa. Sprememba se niti približno ni zgodila preko noči. Bral sem o osem stopenjski jogi, bral sem o vrlinah. Bral sem o nenasilju, resnicoljubju in o tem, da je asana udoben in stabilen položaj. Bral sem o predanosti svojemu idealu, o čistosti in samo nadzoru. Bral sem…Ni in ni bilo konca. Več teorije, ki sem jo osvajal preko jezika besed, logičnega argumentiranja neopisljivega, mi je dalo širše polje eksperimentiranja v lastni praksi. In seveda sem tudi kdaj pa kdaj zavil v slepo ulico, napačno izvajal različne tehnike, položaje, napačno interpretiral vsebino besed, ki sem jih bral v knjigah, ki niso bile le slikanice o jogi. A vse to je bil še kako uporaben del učenja, kajti učenje iz napak ima to vrednost, da res razumeš, da se določene stvari pač tako ne počne…

Število delavnic joge, ki sem jih obiskal, se je namnožilo, opravil sem tudi izobraževanje za učitelja joge, a vedno bolj mislim, da je vsa teorija o jogi popolnoma brez vrednosti, če je ne preliješ v prakso. In ko sedaj rečem praksa, v mojih misli ni izvajanje telesnih položajev. Čeprav so ti lahko del prakse, nikakor niso nujno potrebni za to, da bi nekdo prakticiral jogo. Bistvo joge, ki ga lahko pokažemo ljudem okrog nas, je v delovanju. V osredotočenosti v trenutno početje. Osebno poznam ljudi, ki so o jogi morda kdaj spregovorili, morda kaj slišali, a se konkretno za njo niso zanimali. A vendarle je v njih več joge kot v meni, ki se trudim jogo prakticirati skoraj dve desetletji. Joga je stanje in je proces. Joga je stanje popolne predanosti v svojem delovanju, joga je proces, ki nas postopoma usmerja k temu, da bi bila naša pozornost lahko dalj časa osredotočena le na en predmet opazovanja ali početja. Ko se občutek tega, kar imenujem jaz, sreča s popolno osredotočenostjo, se lahko s predajo približamo trenutku, ko na nek način postanemo svoje početje. Enostavno izgine potreba po osredotočanju, ves napor, vložen v koncentracijo se postopoma umakne doživljanju. Joga je preseganje omejitev lastnega uma, je način, ki lahko posamezniku odstre vpogled v to, kar dnevno doživlja. Vrednotenja dogodkov, lestvica ocenjevanja različnih stvari ali oseb začne postopoma razpadati. Joga je gibalo evolucije posameznika na poti k čistemu človeku, z osnovno predpostavko, da je nezadovoljstvo posledica identifikacije z lastnim telesom ali mislijo.

Newageovska gibanja so tudi iz sporočila joge povzela različne ideje moderne spiritualnosti in tako se je morda sporočilo joge v svoji močno okrnjeni verziji približalo širšemu krogu ljudi. Zdi se mi, da je osnovna razlika v tem, da ti joga dejansko ponuja različna orodja na poti do bolj doživete realnosti, ostale »v sedmih korakih do…« tehnike pa navržejo ogromno balasta. Je pa res, da smo ljudje močno različni in vžigalna vrvica dobrega počutja nekaterih se mogoče prižge z največjo puhlico povprečne zgoraj omenjene knjige. Zato novodobna spiritualnost ni slaba, najde pač svoj krog ljudi. In če jih s svojim sporočilom malenkost premakne iz tečaja, je moč reči, da je to pozitiven korak v razvoju posameznika, kajti vztrajanje na mestu je edino nazadovanje, ki ga ljudje lahko doživimo.

Osebno sem vesel, ko vidim, da se spreminjam. Nekaj sprememb je posledica časa, nekatere spremembe pa so posledica moje prakse. Zdaj mi je mnogo bolj jasno, da so vse neprijetnosti, ki jih eventualno doživljam le zrcalo mene samega, kajti izkušnja, ko se dejansko tvoje okoliščine spremenijo, ko se spremeniš sam, je najboljši učitelj. Spremembe ki nastanejo spontano, so resnične spremembe. Verjamem, da je moč preko noči zamenjati cel kup svojih navad in zaživeti drugače. A na ta način ne bom prerasel svoje odvisnosti, svoje nagnjenosti k določenemu dejanju, misli. Rekel bi, da je sprememba končana šele takrat, ko se ti v možganih ne pojavi več želja po določenem predmetu ali dejanju, čeprav si v tistem trenutku v priložnosti, da ta predmet uporabiš ali dejanje izvršiš. Zanimivo se mi zdi, ker še vedno počnem stvari, za katere sem prepričan, da niso v redu. Še vedno me kakšen dogodek vrže iz tira. Še vedno sem kdaj jezen, slabe volje in še vedno bi kdaj najraje koga nekam poslal. Razlika med danes in menoj pred 18 leti je le v tem, da se zdaj zavedam, kako se stanje v meni spreminja. Razumem, kaj je bilo v resnici tisto, kar me je pripeljalo do občutka, ki nikakor ni jogijsko. In krivec nikoli ni nekdo drug. Vedno sem sam tisti, ki izberem, kakšen odnos imam do dogodka ali osebe. Le sam definiram svoj svet.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210