SENSA:
Če torej to, kar smo lahko videli na predstavitvi z naslovom »Kaj ni joga?« ni joga…Kaj potem joga je?
ROBERT:
Joga je metoda, disciplina, ki s pomočjo različnih orodij kot so telo, dih in predvsem naša pozornost sledi ideji umiritve nepotrebnih miselnih vrtincev. Sliši se morda abstraktno, vendar je potrebno razumeti, da ne gre za obliko telesne vadbe. Gre za razumevanje vseh komponent, ki jim rečem Jaz. Razum je pač tista komponenta, ki največkrat preglasi ostale in hitro pridemo do tega, da se identificiramo s svojo mislijo, predsodkom ali željo. Pogosto se identificiramo z občutki ali izgledom svojega telesa. A dejstvo je, da verjetno nisem svoja noga, roka, glava…in verjetno nisem svoja misel. Vsi se od rojstva naprej vzpenjamo po lestvici lastne evolucije in to kar smo mislili da smo, se je s časom spreminjalo. Le pomislite…spomnite se, v kaj ste verjeli, ko ste bili stari, recimo petnajst let manj kot danes?
Vsem se zdi normalno, da z leti dozorimo. In to je edina logična pot, oziroma naj bi bila. Jogo lahko torej razumemo kot način, ki naš lasten razvoj predvsem na podlagi samo- opazovanja in poglobljenega zavedanja pospeši. V šali bi morda rekli, da smo prej plezali po evolucijski lestvi, ob pravilni praksi joge pa se sedaj v smeri evolucije premikamo z dvigalom.
SENSA:
Aha. Torej s prakso joge ne bomo postali bolj gibčni? Vse slike jogijev v različnih telesnih položajev namreč močno krepijo mišljenje, da je joga neka oblika telovadbe. Kot nasprotje pa vsi pod jogo kaj hitro razumemo tudi sliko sedečega asketa, ki išče Resnico. Je torej joga nekje vmes, je bolj telovadba ali je bolj meditacijska praksa?
ROBERT:
Hmmm…Poglejmo. Če se boste zaposlili kot zidar, bo vaša osnovna naloga opravila na gradbišču. Ukvarjali se boste s prenašanjem zidakov, mešanjem malte in podobnimi zadevami. Posledica vašega dela pa bo to, da boste verjetno s časom opravljanja svojega dela postali močnejši, kot če bi v enakih okoliščinah, ob enaki prehrani in življenjskemu stilu opravljali poklic računovodje in bi večina vašega dneva minila sede v stolu pred računalnikom.
Veste kaj želim povedati? Za prakso joge ni potrebno izvajati telesnih položajev, ki jim rečemo asane. Lahko pa jih izvajamo.
Za prakso joge ni potrebno izvajati različnih dihalnih tehnik. Lahko pa jih izvajamo.
In tako bi lahko našteval še in še. Nekateri se s prakso joge srečajo v popolni predanosti svojemu idealu, spet drugi najdejo svojo prakso joge v nesebični pomoči drugim, nekateri prakso joge izvajajo izključno sede, v meditativnem položaju, spet drugi si joge ne morejo predstavljati brez potovanja skozi asane. Ne gre za to, kateri način je boljši od drugega. Obstaja le tisti način, ki je pravi za mene in tisti, ki za mene ni pravi.
In naj še odgovorim na prvo vprašanje. Ali boste s prakso joge postali bolj gibčni? Če bo vaša praksa joge uporabljala telo kot inštrument raziskovanja, se bo verjetno telo prilagodilo novim okoliščinam. Velja enako kot na kateremkoli področju. Praksa, praksa, praksa,…in rezultat bo viden. Če bo torej vaša joga iskala telesne ekstremitete, jih boste verjetno našli. Ampak to potem ni joga temveč trening. Če bo vaša joga iskala sozvočje z vašim telesom pa morda ne boste pridobili toliko gibljivosti, se boste pa morda naučili slišati. To pa je mnogo bližje temu, kar joga je.
SENSA:
Veliko se ukvarjate z individualnimi pripravami posameznikov, redno sodelujete tudi v pripravah tekačev. Kje se joga in tek srečata? Zakaj bi nekdo, ki ga zanima le to, ali bo pretekel maraton ali morda izboljšal svoj rezultat, potreboval prakso joge?
ROBERT:
Vsi lahko s prakso joge pridobimo. Prvi rezultati se ponavadi pokažejo v bolj sproščenem telesu. Naslednje kar opazimo, je bolj sproščen odnos do okolice. In ko rečem sproščen ne mislim brezbrižen. Ne gre za to, da zapademo v neko megleno stanje, kjer resničnost beži mimo nas. S prakso joge bi morali postati bolj živi, morali bi se bolj intenzivno zavedati okolice in predvsem opažati, kakšen odnos razvijamo do vsega, kar je okrog nas. Tu je pravzaprav začetek naše joge…
In če potegnem vzporednico s tekom. Če je torej stopnja mojega zavedanja višja, bolje zaznam spremembe v telesu, dihu in predvsem hitreje opazim, v kakšnem mentalnem stanju sem pred tekom, med treningom, pred tekmo, na tekmi. Izkaže se, da je predvsem naša sposobnost, da v cilj ne teče le naše telo, temveč skupaj z njim tečejo še naše misli, pričakovanja, strahovi, želje…Če boste dvomili v svoje sposobnosti se boste odrezali slabše, kot če si boste zaupali. In tu je točka, kjer se joga in tek prelijeta v eno raven opazovanja. Ko se tekač nauči slediti trenutku teka in ne skače v svoja pričakovanja ali strahove, ko se tekač nauči osredotočiti in vso svojo pozornost usmerja tja, kamor v resnici gre, ko tekač zaupa telesu, da ga bo to prineslo na cilj in mu misli ne bežijo naokrog, takrat se sreča z svojim trenutnim maksimalnim rezultatom. Gre preprosto zato, da vse komponente tekača dejansko tečejo v cilj in ne skačejo naokrog.
S prakso joge naj bi tekači pridobili zmožnost povečane osredotočenosti na trenutno delovanje. Boljši rezultat pa je le posledica. Ne gre torej zato, da bi različni telesni položaji, ali nadzor diha do te mere spremenili vaše telo, da bi maraton pretekli hitreje (morda tudi s časom a nikakor ne na kratek rok!).. Lahko pa se s pomočjo telesa, diha in še česa naučite slišati komponente sebe. Lahko se naučite osredotočiti, kar preprosto povedano pomeni, da maksimum sebe usmerite le v eno točko…Tu se prične joga.
SENSA:
Še enkrat bi se vrnili na vašo atraktivno demonstracijo. Ljudem ste torej želeli sporočiti predvsem to, da spretnost vašega telesa nima nič opraviti z jogo, ne glede da ste učitelj joge?Ali se v vaši demonstraciji leži še kakšno drugo sporočilo?
ROBERT:
Prakso joge razumem kot intimno doživetje, ki s prostorom okrog nima prav veliko skupnih točk. Kar ne pomeni, da se odmikam od sveta, ki je zunaj, temveč gre za intimno doživljanje na podoben način kot ljubezen do partnerja, otroka, prijateljev. Je nekaj , kar doživljam le jaz (saj je občutek moj…J). Zato ne potrebujem stoje na glavi. Čeprav jo rad prakticiram. Ampak je ne potrebujem.
Skozi moje oči je bilo doživljanje v trenutku, ko sem se med ljudmi usedel na svojo blazino, seveda polno zunanjih vtisov, spraševal sem se, zakaj potrebujem to nastopaško burlesko, medtem ko bi lahko počel kaj drugega in podobno. Ko sem le malenkost umiril svoj dih in so se moja čutila manj ukvarjala z okolico, sem se v notranjosti osvobodil še prej intenzivnih občutkov in misli. Seveda v glavi nisem imel nek v naprej dodelane koreografije, nekje v ozadju sem vedel le to, da če želim ljudem povedati, da pri jogi ne gre za tekmovanje in stoj na glavi, je morda smiselno, da jim pokažem prav to. Medtem ko sem potoval skozi položaje, se je v nekaterih trenutkih celo pojavil tisti občutek, ki me ponavadi spremlja med osebno prakso (občutek o katerem govorim, se lahko pojavi tudi v mirovanju. Ne gre torej za to, da občutek joge najdeš v gibanju in položajih. Joga je odnos. Do sebe in okolice. Do dejanj in predmetov…). Pa sem potem spet podlegel čutilom in se ukvarjal s tem, kaj naj še pokažem ljudem. In tako nekako do konca demonstracije. Ko se je zaključila, sem bil zadovoljen. Ne zato, ker bi izgledalo dobro ali slabo. Bil sem poln zadovoljstva, ker sem tisto, kar sem se namenil narediti, opravil najboljše, kot sem v danem trenutku lahko. Ta trenutek je bil moja joga. Vse tisto prej pa je bila predstava. Oči opazovalcev so ujele le mojo predstavo. Občutka zadovoljstva oči opazovalcev niso mogle registrirati. Občutek je bil v meni…
Pred nami je Ljubljanski maraton. Za nekatere bo to trenutek sreče radosti, spet drugi bodo domov prinesli razočaranje, jezo, obup,…Tisti, ki se ukvarjate le s tem, da morate prekositi svoj najboljši dosežek, ste bližje potencialnim občutkom sreče ali obupa, ko bo ura na cilj povedala svoje. Vsi, ki tek razumete kot uporabo telesa na način, ki v vas sprosti določene mentalne in telesne napetosti, pa imate priložnost, da v sebi odprete ventil tistemu občutku zadovoljstva, o katerem sem govoril, da me je prelil, ko je bila moja demonstracija joge končana. IN če ga srečate. SE BOSTE IMELI ČUDOVITO. In zdi se mi, da le to šteje.
Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).
Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.