Neuspehi? Da, prosim!

Vsi zelo dobro poznamo občutek, ko imamo v glavi jasno začrtano pot do našega cilja, pa se stvari nikakor ne odvijajo tako, kakor bi si sami želeli. Včasih so za naše neuspehe krivi drugi, včasih slabo vreme, včasih imamo enostavno slab dan. Posledica tega je, da se nam v glavi slej kot prej postavi vprašanje:
»Ali bom sploh kdaj izpolnil svoja pričakovanja? Kaj je narobe z menoj?«
Večkrat tako tudi podvomimo o samem sebi, pa tudi o smiselnosti našega početja. To so tako rekoč prelomni trenutki, trenutki, ko je naša volja postavljena pred težko preizkušnjo. Nadaljevati z začetim ali pa odnehati? Zakaj bi silil z glavo skozi zid, če lahko enostavno odneham, saj moje početje tako ali tako nima pravega pomena, če pa že ima pomen, potem pa ni videti nikakršnih rezultatov. To in še veliko podobnih misli obstreljuje okope naše volje, tako da je le-ta postavljena pred težko izbiro.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da ljudje zelo različno dojemamo pravzaprav enake življenjske situacije. Kar je za nekoga težka psihična obremenitev, drugemu predstavlja le dodaten izziv, ki ga je treba pač premagati na poti k želenemu cilju. Da je to tista glavna razlika, ki loči zmagovalca od poraženca, smo že ugotovili. Ampak kako se pripraviti, da bomo tudi mi z večjo lahkoto sprejemali vsakodnevne napore in prepreke, ki nas ovirajo na poti do naših ciljev?

PRVIČ : Za naše neuspehe NIKOLI, ampak res nikoli niso krivi drugi, temveč vedno le mi sami. To je dejstvo, ki ga bo pač potrebno sprejeti, če želimo v življenju stopiti še korak naprej in prebroditi težave, katere so se ta trenutek ovile okoli nas. Za vsak odnos sta vedno potrebna vsaj dva, tako da je nesmiselno kriviti samo drugega za karkoli, kar se nam že neprijetnega dogaja. Če ste s svojim trening-partnerjem dogovorjeni, da boste odšli na trening ob petih, pa vas v zadnjem trenutku pokliče in pove, da res nima časa, je samo vaš problem, če boste tudi vi ostali doma in tako izpustili svoj trening.Včasih se ljudje res obnašamo kakor idioti, ampak zaradi enega idiota se vaš svet res ne sme zamajati. Vsi imamo svoje življenje in neumno bi bilo pričakovati, da se bo cel svet vrtel okoli nas. Skozi naše oči se svet res vrti okoli nas, prav tako pa, skozi oči koga drugega, se vse vrti izključno okoli njega. Svetov je namreč toliko, kolikor je ljudi. Minimalno. Tako da je nesmiselno v drugih iskati vzroke našega neuspeha.
DRUGIČ : Za vsakim vzponom pride padec, za vsakim hribom dolina. Stara resnica, ki jo verjetno že vrabci čivkajo. Vzponi in dosežki nas polnijo s pozitivnimi občutki, medtem ko nam padci in neuspehi jemljejo energijo in voljo do nadaljevanja začetega. Pa mora res biti tako? Vse je močno odvisno le od kota, s katerega gledamo na celotno situacijo. S spreminjanjem gledišča se tako spremeni tudi stvar našega opazovanja. Uspehi nas vse polnijo z veseljem, tako da tu niti ni potrebno razmišljati o kakšnem drugem zornem kotu, ampak si le dajmo duška in jih začutimo čim bolj polno. Kaj pa padci?
Če bi živeli v naravnem okolju s takšno klimo, da nas nikoli v življenju ne bi zeblo, niti ne bi poznali pojma mraz, potem nam v danem okolju tudi vroče ne bi bilo. Lahko bi se znojili, ampak to ni pomembno, ker bi nam to predstavljalo vsakodnevno rutino in naši možgani ne bi vsega skupaj dojemali kot informacijo »vroče«, saj bi bilo to za njih stanje brez spremembe. Kakorkoli že, povedati želim le, da ima vsaka stvar svojo negacijo, saj jo ravno ta materializira. Vsak dan ima svojo noč, vroče mrzlo, suho mokro…Ja, lahko bi naštevali v nedogled. Tako imajo tudi vzponi svoje padce in so tako eni kakor drugi vsem nam neizbežni. Padci sami po sebi niso prav nič slabega. Lahko jih razumemo kakor opozorilo, da nekaj ne počnemo prav. In če bomo vedno izbrali pravo pot, še ne pomeni, da se ne bomo srečevali z neuspehi. Imamo vse možnosti, da spremenimo naša dejanja in na ta način storimo korak proti svojemu cilju. Vsi neuspehi imajo močan izobraževalni naboj in nam ponujajo vse odgovore na pladnju, če smo jih le pripravljeni pogledati brez predsodkov in čim bolj objektivno. Padci seveda nimajo le negativne narave, saj je v vsaki stvari identična količina plusa in minusa, jina in janga…Tako, da je trenutek, ko pademo v luknjo in smo res globoko v njej, pa ne vidimo izhoda na nek način tudi katarzičen. Posebno še občutek, ko se zavemo, da ne glede na to, kaj se bo še zgodilo, luknja ne more postati globlja kakor je in nas vsak korak vodi le še navzgor. In to je vedno dobro vedeti.
Vsak trenutek se zavedajmo, da padci niso nič negativnega. Enostavno so. Treba jih je le sprejeti take, kot se ponujajo in iz njih potegniti najboljše. Tako da vsem skupaj želim še mnogo padcev in vzponov. Da bo življenje vredno živeti.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210