DIHAM, TOREJ SEM…

Avtor: Robert Hönn

Brez hrane lahko človeško telo preživi štirideset in več dni, brez vode kakšen teden. A brez zraka postanemo preteklost že v nekaj minutah…Kaj je dihanje?
Dihanje se ves čas dogaja v našem telesu. Pri omembi besede dihanje najprej pomislimo na vdih in izdih. Seveda je to ena od komponent našega dihanja. A dihanje je mnogo več kot to.
Celo naše telo diha. Celično dihanje je izmenjava plinov v vseh kotičkih našega telesa, vsak atom našega bitja diha skupaj z nami. Brez kisika, ki se v pljučih naloži na našo kri in tako oskrbi celoten organizem s potrebno energijo, ni življenja. Lahko bi rekli, da je zrak in tisto kar je v njem, naša najmočnejša vez z življenjem.
Dihanje je proces, ki hkrati poteka na zavedni in nezavedni ravni. Če o dihanju ne razmišljamo, sam proces vdihov in izdihov še vedno teče in dihalni aparat poskrbi za to, da je naše telo oskrbljeno s potrebnimi količinami kisika za naše življenje. Kadarkoli pa se zavemo samega diha, ki nas polni, imamo moč ta trenuten ritem vdihov in izdihov spremeniti. Lahko zadržimo dih, globoko vdihnemo ali izdihnemo, žačnemo dihati hitro in sunkovito…

Ritem življenja
Zakaj bi želeli spremeniti tok diha, ki ga je telo ubral sam od sebe? Telo deluje na način, kjer neprestano skrbi za to, da vse funkcije organizma delujejo. Naravnan je predvsem samoohranitveno in tako vsi procesi, ki se dogajajo znotraj našega materialnega telesa, iščejo neko razmerje, ki je najmanj obremenjujoče. Vsi vemo, da je rekreacija in športna aktivnost zdrava. A vendar je ničkolikokrat potrebno telo prisiliti, da se premakne iz mirujočega položaja na kavču in se odpravi na kratek sprehod. Um je tisti, ki izda povelje po gibanju in telo mu sledi. Dognanja raziskav pokažejo, da je gibanje ključnega pomena za zdravo življenje in kvalitetno staranje, a vendar se naše telo nagiba k ne-delu. V gibanje ga moramo skoraj prisiliti.
Z dihanjem je podobno. Ko naše misli potujejo naokrog in se ukvarjajo z raznimi izzivi, je tok diha plitek. Podobno kakor pri gibanju se telo tudi pri dihu naravna na funkcijo počitka, samoohranitve. Dihamo le toliko, kolikor je potrebno za naš obstoj. Samo naša volja je tista, ki lahko ritem diha spremeni, vdih in izdih se poglobita, telo tako bolje oskrbimo s kisikom in aktivnosti, ki so pred nami, niso več tako zahtevne. Utrujenost čudežno izgine, ko si privoščimo nekaj globokih ritmov diha in pripravljeni smo na novo delovanje.
Dihanje je neposredno povezano s srčnim utripom. Človek, ki na minuto vdihne približno osemnajskrat(18) ima srčni utrip okoli dvainsedemdeset(72) udarcev na minuto. Raziskave so pokazale da srce udari štirikrat v času ritma enega vdiha in izdiha. S kontrolo diha lahko posredno vplivamo tudi na srčni ritem. Živali, ki imajo počasnejši ritem utripanja srca, živijo dlje kakor tiste, ki jim srce bije hitreje in enako velja tudi za človeka. Stresne situacije, kjer dih postane plitek, hiter in neenakomeren, pospešijo tudi naš utrip srca. Ko smo mirni, je tak tudi naš dih.
Miren dih je umirjen um.
V času, ko nas okolica neprestano obstreljuje s svežimi informacijami, potrošimo ogromno energije že za to, da ločimo koristne od nepotrebnih. Neprestano smo izpostavljeni dražljajem, ki našo pozornost obračajo navzven. Stres je danes reden spremljevalec večine ljudi, ki nenehoma hite iz enega opravila na drugega, tudi sprostitvene dejavnost so postale obveza, nekaj, kar mora biti prisotno v našem življenju, da zadostimo zahtevam družbe po »zdravem« posamezniku, ki le kot tak sodi vanjo. Vse, kar se v šablono ne vklaplja, družba postavlja na stran. A vse to zahteva davek. Zdrav je le tisti posameznik, ki mu uspe poiskati primerno ravnotežje med delom, zabavo, rekreacijo, hobiji in vsem, kar tako ali drugače vklopi v svoje življenje. Prevelika stremenja nas vodijo k depresijam, stalni utrujenosti, nejevolji in razdražljivosti. A dih je tisti, ki lahko v naše življenje ponovno vnese mir.

Naslednje tehnike diha so preproste in primerne za vsakogar. Nekatere nas bodo umirile, nekatere nam pomagajo vzdrževati večjo mero koncentracije, z dihom se lahko v vročih dneh tudi hladimo in v mrzlih grejemo… Preponsko dihanje naj bo osnova, na kateri gradimo. Ko ga osvojite, se lotite še ostalih tehnik. Vadite minimalno tri minute, lahko pa tudi dalj, zgornje omejitve ni. Tehnike lahko uporabljate kjerkoli, med sestankom, pred izpitom, pred spanjem ali zjutraj. Preverite njihov učinek in prednosti nadzora diha se vam bodo razkrile praktično takoj.
Pomemben element dihanja je tudi naša pozornost. Č e ugotovimo, da le ta skače v preteklost ali prihodnost in se ne ukvarja z našim trenutnim početjem, dihanjem, bo rezultat manj celovit. Sledimo toku zraka, ki nas polni s svojo zavestjo in vedimo, da nas vsak vdih napolne s svežo energijo. Vsak izdih odnese napetosti telesa in uma stran od nas. Predajmo se ritmu, ki nas povezuje z življenjem!
Preponsko dihanje
Kako torej pravilno dihati?
Poskrbimo, da je hrbtenica vzravnana. Idealno vadimo sede, lahko pa tudi stoje ali celo leže. Dihamo skozi nos. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Dih naj poteka mirno in brez napetosti! Krčevitost, ki se pojavi, če ne spoštujemo lastnih omejitev, je signal, da preveč stremimo k počasnemu dihu. Vdih in izdih naj tečeta enakomerno, začutiti moramo, kako se telo postopoma polni od spodaj navzgor, med izdihom smo pozorni, da zrak brez napetosti zapušča naše telo od zgoraj navzdol.
Lunin dih
Razum je preko celega dne izpostavljen različnim dražljajem. Ko želimo umiriti in uravnati procese v telesu, je lunin dih izredno učinkovit.
Sedemo vzravnano in desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Zamašimo desno nosnico s palcem in opazujemo, kako vdih polni naše telo skozi levo. Opazujemo, kako se najprej napolni spodnji del pljuč(trebuh izstopi), potem srednji in na kocu se ključnici privzdigneta.. Ko se naša pljuča popolnoma napolnejo, za trenutek zamašimo obe nosnici, sprostimo drugo in sledi izdih skozi desno nosnico. Opazujemo praznjenje pljuč od zgoraj navzdol skozi desno nosnico. Na koncu izdiha se trebuh pomakne navznoter, proti hrbtenici. Dihamo mirno in sproščeno, krčevitost ne sodi v umirjeno telo. Vsi vdihi potekajo skozi levo nosnico noter, izdihi skozi desno ven. Ponovimo vsaj devet ciklov.
Sončev dih
Lunin dih je naš um in telo umiril, sončev dih pa pospeši celično dihanje, nas poživi in pripravi na nove izzive, ki so pred nami.
Sedemo v zravnan položaj, telo naj bo sproščeno. Desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Sledi poln vdih (trebuh, rebra, ključnice) skozi desno nosnico. Ko se pljuča popolnoma napolnjejo, za trenutek zamašimo obe nosnici in sledi izdih skozi levo. Tok zraka naj bo enakomiren, ko je izdih končan, za trenutek zamašimo obe nosnici in sprostimo desno. Sledi vdih na desni. Ne pozabimo na miren tok diha in sproščeno telo, iščemo občutek brez napetosti. Vsi vdihi tečejo po desni nosnici navznoter, po levi izdihujemo.
Dih energije
Ko imamo veliko potrebo po energiji, med samo aktivnostjo ali tik pred njo, je preprosta tehnika diha, ki nas napolni le v nekaj trenutkih, še kako dobrodošla.
Silovito vdihnemo skozi obe nosnici z dvema vdihoma, drugi je malenkost daljši od prvega. Poskrbimo, da smo vdihnili toliko zraka, kot ga lahko. Sledi močan dvojni izdih skozi usta. Vdih in izdih sta glasna, pri izdihu ustvarimo zvok, kot bi izdihnili HA- HA. Ponovimo šestkrat, po želji tudi večkrat.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210