Knjižna polica

MAHABHARATA

Mahabharata je verjetno najbolj obsežen ep svetovne književnosti. Skozi stoletja sta se oblikovali dve osnovni recenziji sanskrtskega teksta v Indiji. Po obsegu je to približno desetkrat daljši ep od Iliade in skoraj dvanajstkrat daljši od Odiseje. Mahabharata je razdeljena na osemnajst knjig (Parvan) in skozi njih se prepleta osnovna zgodba o nasledstvu dveh vej družine Kurujev. 

Ker je Mahabharata najverjetneje nastajala vsaj dvesto do petsto let, nekje med 700 pr.n.š. in 200 pr.n.š. (nekateri indologi jo uvrščajo v časovno obdobje 1000 pr.n.š), je treba razumeti, da je osnovna zgodba nekakšna hrbtenica, na katero so se skozi čas pripenjale nove zgodbe, ki so se nekako vklapljale v osnovno ali pa so zavzele stransko vlogo v obširnem epu.

Najslavnejši del Mahabharate je Bhagavadgita ali Gospodova pesem. Gre za dialog med Krišno in Arjuno, v katerem Krišna prežene oblake dvoma, ki so pred bitko zakrili pozornost Arjune. Krišna nastopi kot veliki učitelj joge in kot vse prežemajoče božanstvo, ki ustvarja vse in to uniči, ko je čas za to. Bhagavadgita je bila najverjetneje v ep vstavljena po nastanku okvirne zgodbe, saj obstajajo drugi deli v knjigi, ki Krišno obravnavajo kot navadnega človeka z neizbežnimi slabostmi. Mahabharata sama trdi, da je delo modreca Vyase, ki se v sami zgodbi večkrat pojavi v različnih vlogah. Vyasa je povedal zgodbo svojemu sinu in nekaj svojim učencem in eden od njih jo je med obredom žrtvovanja kač povedal Džanamedžayi, potomcu družine Kurujev.

Zgodba, ki je pred vami, ni prevod obsežnega dela, je le povzetek osnovne zgodbe na podlagi hrvaške izdaje iz leta 1989. Mahabharata je zgodba o vrednotah in o notranji bitki človeka, v kateri boj poteka med izbiranjem dobrih in slabih dejanj posameznika, kjer bogovi prevzemajo izrazite človeške oblike, zaradi česar ima človek priložnost spoznati svoj lastni božanski aspekt (Rudy Jansen 1993: 7). Poudaril bi, da je moj namen izdaje te knjige predvsem poljudne narave- verjamem, da lahko s prebiranjem čudovite zgodbe marsikdo najde navdih in se posveti študiju resničnih prevodov tega dela.

Mahabharata govori o jogi. Poglavje z naslovom Joga v objemu instant kulture avtorice Eve Hönn nam poda pogled na razvoj joge, njeno širitev na zahod in razvoj skozi čas. Podpoglavje o času hitrih sprememb definira pojem instant družbe, v kateri živimo, in spremembe vrednot zaradi spremenjenega dojemanja minevanja časa. Mahabharata je velikokrat omenjena kot eden pomembnejših tekstov o jogi. Poglavje Joga in Mahabharata na podlagi primerov iz zgodbe poda nekaj definicij joge. Joga je disciplina, ki s pomočjo različnih orodij umiri miselne procese.

Mahabharata je zgodba o vrednotah in te so del prakse joge. Razumevanje večplastnosti joge se nam skozi tekst Mahabharate razkrije v svoji preprostosti. Umirjen um ni podvržen željam in pričakovanjem, ki našo lestvico vrednot s svojo aktivnostjo popačijo. Različni stili hatha joge so le odsev različnih učiteljev. Delitev na tradicionalne in moderne, dinamične stile je posledica logičnega zahodnega uma, ki želi vse stvari ali dogodke ustrezno kategorizirati.

Joga je stanje uma, je preseganje omejitev dvojnosti, ki jih naš razum ustvarja z miselnim tokom in preko zaznave čutil. Telesni položaji so le eno izmed orodij, ki nam pomagajo približati se stanju celovitosti. Mahabharata opisuje jogo predvsem kot preprosto metodo, ki učinkovito rabi svojemu namenu. Telesni položaji se le majhen kamenček v celovitem mozaiku prakse joge… več.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210