Ana Plešec
ZAHVALA
Zahvaljujem se učitelju Robertu Hönn-u za vse znanje, ki nam ga je nesebično predajal skozi celoten tečaj in delavnice. Hvaležna sem za sošolke in sošolce, saj sem se preko njihovih teles, izkušenj in pogovorov veliko naučila.
Zahvaljujem se tudi učiteljici joge Nataši Petavs in njeno prakso Nada Restorative joge, katera je v meni vzpodbudila neke nove aspekte in me hkrati popeljala nazaj domov.
Hvaležna sem tudi sebi, da sem se odločila za to šolanje, ki mi je prineslo ogromno novega znanja in širine.
V sebi čutim zadovoljstvo in mir. Od začetka tečaja do danes sem enostavno drugačna oseba.
UVOD
Kar nekaj časa sem razmišljala o čem naj pišem, čakala sem na pravi navdih.
In prišel je. Glede na to, da nimam specifičnega znanja v nobeni izmed smeri joge, sem se odločila, da bom pisala o vsem, kar sem na svoji poti joge do danes, izkusila.
Kaj je tisto, kar je najbolj pritegnilo mojo pozornost, katere delavnice in izkušnje so me še posebej zaznamovale in do kakšnih spoznanj sem prišla.
Pisala bom o sebi, o prvem stiku z jogo, o izobraževanjih, dogodkih in na koncu še nekaj o zvoku, kateri ima name prav poseben vpliv, saj v sebi skriva posebno moč.
- O MENI
Že od nekdaj sem se veliko rajši pisno izražala, čeprav moji spisi v šoli nikoli niso bili najboljše ocenjeni. Učitelji so rekli, da so preveč domišljijski, niso imeli repa in glave in tudi polni ”napak” so bili. Danes vem, da so vsa ta ocenjevanja zelo relativna in sem vesela, da me le ta niso preveč zaznamovala. Mogoče tudi ta naloga ne bo imela repa in glave, ampak to sem pač jaz in to je način na kakršnega se izražam in najboljše kar znam in kar lahko dam.
Kot otrok sem bila zelo povezana z naravo, 5 let sem bila stara, ko smo se preselili v domači kraj očeta, v Presko pri Medvodah. Blizu nas je gozd, ogromno narave, hribov, potočkov, jezer, kar sem dodobra izkoristila in spoznavala skozi svoje otroštvo. Bila sem svojeglava in samosvoja. Šola me ni nikoli preveč zanimala, bila sem zamišljena in odsotna, v času pouka sem veliko gledala skozi okno in čakala, da bo konec pouka, da lahko odložim torbo, pojem krompir J in se odpravim v naravo raziskovat. Še sedaj točno ne vem kaj vse sem v naravi počela. Hodila sem in raziskovala, igrala sem se z vodo v potočkih. Velikokrat so me iskali, saj sem kar izginila in odšla iskat živalce. Grozno se si namreč želela imeti muco, zato sem jih začela iskati na cesti in nositi domov, dokler se me niso nekega dne usmilili in smo posvojili eno mucko in od takrat so moje sopotnice v življenju, seveda poleg vseh ostalih živali.
V začetku osnovne šole sem začela plesati balet v prvi skupini blatene šole Stevens. Bila sem dobra, imela sem potencial, dokler me ni začela motiti glasba na katero smo ves čas plesali, tako otožna se mi je zdela. Glede na moje ocene v osnovni šoli so me nenehno opozarjali, da se ne bom mogla vpisati na srednjo baletno šolo, zato sem izgubila voljo in svojo strast našla v ritmični gimnastiki, kjer je bilo več dogajanja, več barv, več življenja in vedno neka novega. V gimnastiki sem vztrajala slabih 5 let, potem se tudi to opustila.
Skozi mojo srednjo šolo in fakulteto sem preizkusila nekaj plesnih zvrsti, trenirala sem tudi boks, vendar sem se vsega kmalu naveličala, ko je začelo nekaj postajati moja rutina, mi ni bilo več zanimivo. J
Sestra je že od svoje srednje šole vaditeljica aerobike in različnih skupinskih vadb, zato sem začela občasno k njej hoditi na vadbe, zadnja leta na njeno pilates – jogo. Vendar, ker nekaj časa nisem več redno trenirala, je moje telo začelo izgubljati na moči in raztegljivosti. V pilatesu sem vztrajala nekaj časa, čeprav mi niti malo ni bil všeč (motilo me je prisiljeno dihanje), ampak sem počasi zopet začela malo raztezati svoje telo. Tukaj pa se je vse pričelo…
- MEDITACIJA
Meditacijo sem začela odkrivati po končani fakulteti in svoji prvi redni zaposlitvi. V službi sem začela opažati, da enostavno nimam več kontrole nad sabo, da dovolim okolici, da me posrka s svojo energijo. Moje počutje je postajalo odvisno od ljudi in delovnih nalog, s katerimi sem se srečevala tisti dan. Več čas nihanja v razpoloženju. Vsi drugi so bili krivi, samo jaz ne. Nihče me ni razumel. Ves čas sem se pritoževala nad drugimi in igrala vlogo žrtve oz. vlogo nekoga, ki ve in ima prav, samo ni mi bilo jasno kako drugi ne opazijo tega in kako imajo lahko tako drugačna mnenja, življenja in navade. Enostavno nisem več znala nadzirati svoje jeze, vzkipljivosti in stresa. Zapirati sem se začela vase in oddeljevati od sveta, v katerega po mojem mnenju sploh nisem nikoli spadala. Začela sem si postavljati vprašanja kot: Kdo sem? Kaj delam tukaj? Kaj je sploh pomen tega obstoja? Zakaj ne morem ničemur pripadati? Ipd.
Seveda je vse skupaj nekje moralo prikukati na plano in tako so se pričele moje hormonske težave. Bolj kot sem si želela očistiti svojo dušo in svoj um, sem si želela očistiti tudi svoje telo. Odločila sem se, da v svoje telo ne želim vnašati več nikakršnih kemičnih substanc in umetnih hormonov, zato sem po več letih jemanja kontracepcijskih tablet tudi te opustila. Pričele so se ”težave” s hudimi cističnimi aknami, izgubo las, izgubo menstruacije, pridobivanje telesne mase ter takšnimi in drugačnimi ”motnjami”.
Začela sem se poglabljati v iskanje vzroka samega nastanka težav, pričela sem zopet iskati stik sama s sabo, katerega sem skozi šolanje in družbo izgubila. Odkrivati sem začela spet lepote narave in se povezovati s svojim bistvom.
Našla sem meditacijo. Prakticirala sem vodene meditacije, katere sem si vsak dan predvajala preko Youtube kanala, različnih zgoščenk… V tem sem vztrajala kar nekaj mesecev, dokler me ni začel motiti ton glasu in besede zveze, ki so jih uporabljali. Spoznala, sem da potrebujem samo mir in ne še enega nepotrebnega čvekanja, kajti sama s sabo sem imela polno monologov.
Tako sem začela vsak dan meditirati sama, usedla sem se in samo opazovala. Na začetku sem si velikokrat pomagala z afirmacijami in sugestijami, da sem si ponavljala različne stavke in na ta način preusmerila svoje misli, dokler si nisem dovolila, da jih opustim in jim ne posvečam prevelike pozornosti ter samo grem čez to, nad to. To prakticiram še danes, vsako jutro in vsak večer, včasih dlje časa, včasih manj, včasih odplavam globoko, včasih mi enostavno ne uspeva, ampak vztrajam in ob tem se počutim dobro. Brez tega več ne znam. Ko zaprem oči, ponorel svet zbeži. Seveda v sebi nosim vtise, čustva in doživetja, ki so se zgodila, ki so me na nek način tudi zaznamovala, ampak za tistih nekaj sekund, tistih nekaj minut, ko samo sem in ko nič ni, izgubim neke identifikacije in tako lažje plovem čez različne življenjske preizkušnje. Vedno nekdo si, večino časa z nekom si, le tukaj je tistih nekaj trenutkov, v katerih ti ni potrebno biti nič in kjer si lahko popolnoma sam, sam s svojim mirom.
Ob pisanju teh stvari, mi misli odplavajo nazaj v otroštvo, spomini o tem, kako brezskrbni smo bili, kako igrivi…neobremenjeni z okolico, z družbenim redom, z marketinškimi in medijskimi vsebinami. Kako malo vtisov iz okolja smo imeli in še te, ki smo jih imeli, so bili lepi, mirni, naravni…naši, dovolili smo si doživljati in biti to kar smo. Zakaj v nekem svojem obdobju vse to opustimo, zakaj dovolimo, da nas okolica tako posrka vase, zakaj se izgubimo v vrtincih misli, prepričanj, načel, ki v resnici sploh niso naša…ne vem, vem pa, da nam telo daje znake in če smo jih pripravljeni sprejeti in spregledati, se lahko vrnemo nazaj v ta trenutek tukaj in sedaj, edini, ki je in ki obstaja.
Že od nekdaj sem zelo občutljiva oseba, zelo čustvena, rahlo introvertirana, rada sem bila sama s sabo predvsem pa se je ta moj del začel kazati v kasnejših letih, ko sem se resnično začela umikati stran od vsega in zapirati vase. Enostavno, sem začela stiske in tegobe drugih ljudi doživljati preveč osebno. Družbeni in tehnološki ”razvoj”, mi je postajal zelo tuj, nisem se več videla v takšnih in drugačnih vlogah, v delu, ki sem ga opravljala nisem videla smisla. Spoznavanje sebe in odkrivanje različnih mask, ki smo si jih nadeli, ki so nam jih nadeli, se mi zdi ena izmed težjih ampak tudi najbolj zabavnih nalog v življenju. Lahko sem vse, pa čeprav v bistvu nisem nič. J
Ravno skozi te stvari in čez neprestan tok misli, mi pomaga meditacija, da si zavestno vzamem čas zase, da se posvetim sebi in svojim mislim, da si prisluhnem, da se vprašam, da si dopustim, da mi občutki in telo odgovorijo. Hkrati pa najtežji del, da potem najdem zopet neko harmonijo, da se zavem tega, da ne živim v kameni dobi in v jami, da enostavno moram tudi delovati v družbi, da si postavljam izzive in poskušam sprejemati in razumeti vse okoli sebe, da si pustim odprtega duha.
- PREHRANA
Ne morem čez to nalogo, ne da bi pri tem na kratko omenila prehrano, saj me je na moji poti zelo zaznamovala in mi pomagala.
Že kot otrok nisem marala jesti mesa, niti ne prihajam iz zelo mesojede družine. Meso smo jedli mogoče 2x na teden, zelo odvisno. Ampak še vseeno smo ga, ker je to nekaj s čimer odraščaš in nekaj družbeno zelo samoumevnega.
Dokler se mi ni nekaj let nazaj čisto uprl in sem ga čez noč enostavno nehala jesti. V nekem obdobju sem večino stvari opustila in zamenjala čez noč, s čimer sem si verjetno naredila več škode kot koristi. Enostavno si nisem več predstavljala, da bi lahko v svoje telo vnesla še košček mesa. Verjetno sem zaradi moje velike povezanosti z živalmi, še bolj čutila ves ta odpor in gnus, do mrtvega kosa mesa. Sploh pa se v nekem trenutku začneš zavedati, da so ti bile neke stvari kar vsiljene in da nikoli prej nisi niti razmišljal o samem pomenu hrane in o hrani kot energiji.
Ko so se začele moje hormonske težave sem čisto spremenila svojo prehrano, prišla sem do veganskega načina prehranjevanja, za katerega se je čez nekaj časa izkazalo, da se ga trenutno ne morem posluževati in da enostavno moram zaužiti tudi nekaj živalskih maščob, da jih moji hormoni potrebujejo. Začela sem preučevati veganstvo in vegetarijanstvo, različne študije in certifikate, prehranska dopolnila, kitajsko medicino, ajurvedo in veliko načinov sem preizkusila tudi na sebi.
Hitro sem postala preveč obremenjena in obsedena s celotnimi informacijami in svoje telo še enkrat šokirala, saj sem se kar na enkrat začela izogibati vsemu, kar naj bi bilo škodljivo zame, več let pa sem v svoje telo vnašala le to.
Sedaj skrbim, da se s tem preveč ne obremenjujem, še vseeno pa pazim, da v svoje telo vnašam vse hranilne snovi, ki jih potrebujem in ki jih potrebujejo moje celice in hormoni. Hrana mi je veliko pomagala in kar se tega tiče, se nikoli nisem počutila bolje.
Naravna pot zdravljenja je vedno najdaljša in zahtevna, vendar na koncu, zame edina prava in primerna izbira, če človek želi enkrat izstopiti iz začaranega kroga.
Zdi se mi, da ljudje hrani ne posvečajo prav posebne pozornosti, da je hrana kot tolažilno sredstvo za vse, kar se nam v življenju dogaja. Da smo pozabili, da je hrana naše zdravilo in da z uravnoteženo prehrano, izkazujemo tudi ljubezen do sebe in do svojega telesa.
Nič ni bolj pomembno, od našega zdravja in dobrega počutja, telo je edini prostor v katerem tukaj in sedaj lahko delujemo, zato se mi zdi ključnega pomena, da skrbimo zanj in da se v svojem telesu dobro počutimo. Kako zaživi, ko ga negujemo in hranimo z živo hrano in vodo iz okolja, s tistim kar nam je bilo vedno dano.
Tempo življenja, narekuje hiter in zapakiran način prehranjevanja, ki nam posledično proizvaja še več stresa in takšnih in drugačnih oblog, čustev in tesnobe. Bilo bi lepo, da bi se zopet začeli obračati nazaj k naravi in mogoče več časa vzeti za pripravo obrokov, da bi imeli vsi zopet svoje vrtove in da bi si svoje pridelke izmenjevali.
Tukaj bi rada dodala samo še to, da se nikoli nisem in ne bi želela omejevati s tem, jaz sem to in ono, ker ne jem tega ali tega, ker ne nosim tistega ipd.. S svojim obstojem ne želim povzročati še dodatnega nasilja, vendar ne želim povzročati tudi miselnega nasilja in odpora do ljudi, kateri mislijo in delujejo drugače. Vsak ima svojo pot in zato se tudi vsak sam odloča, kaj bo vnašal v svoje telo, in res nisem tukaj za to, da bi kogar koli lahko sodila. Se mi pa zdi lepo, da nas že sama okolica vedno bolj ozavešča o pomembnosti narave in živali, če smo temu le pripravljeni prisluhniti. Vsi namreč lahko zmanjšamo vnose živalskih produktov v svoje telo, saj to res ni tisto kar bi potrebovali za svoj obstoj, moramo se zavedati onesnaževanja okolja, ki jih takšna pridelava in vzreja prinaša in tudi pomembnosti vseh živih bitij, katera res niso na tem planetu zato, da polnijo naše že tako prepolne hladilnike in trebuhe. Zmernost in harmonija v vsem, to je tisto kar nam prinaša dobrobit za celotno človeštvo in naš prelep planet.
- SATYANANDA JOGA
Leta 2015 sem zaradi raziskovanja meditacije, želela izvedeti tudi več o sami jogi. Kar na enkrat sem dobila preblisk, da si želim v tej smeri bolj poglobljeno raziskovati. Želela sem se začeti izobraževati in prebirati knjige na to temo. Na internetu sem poiskala različne jogijske šole in tečaje. Našla sem oglas za šolanje za učitelja joge, kjer naj bi učili izvirno indijsko jogo, to je takoj pritegnili mojo pozornost, saj me resnično ni zanimal samo gibalni aspekt joge, ampak sem si želela nekaj več in zdelo se mi je, da bi kaj takšnega sigurno lahko dobila na tem tečaju.
Ko se spomnim, same prijave in prvega dne tega izobraževanja, mi gre kar na smeh. Znašla sem se med skupino ljudi, kateri so se med seboj že poznali, se pogovarjali v nekakšnih meni neznani terminih. Ko nas je učiteljica začela spraševati o naših izkušnjah in ko sem na vrsto prišla jaz, ki sem več kot očitno kot nek vesoljec ”padla” v to skupino, sem mislila, da jo bo še kap, ko sem omenila, da nimam nikakršnih izkušenj z jogo in da pravzaprav niti ne vem kam točno sem prišla, da pa me zelo zanima in si želim v tej smeri raziskovati. Niti nisem vedela, kakšna veja joge sploh je Satyananda koncept. Rekla je, da verjetno ne bom mogla ostati, saj se kaj takšnega še ni zgodilo, da imajo vsi iz skupine izkušnje in so že več let pri njih, ampak da naj na prvem sklopu tečaja sedaj ostanem. Skozi prakso asan in verjetno, ker sem po naravi bolj miren in ponižen človek, je rekla, da v meni vidi potencial in da bom lahko ostala, ampak, da bom od vseh imela najtežjo nalogo in da se bom morala ogromno učiti. Bila sem vesela in počaščena.
Začela sem obiskovati hospitacije, se učiti in raziskovati. Bila sem na treh vikend tečajih, obiskovala sem tudi Satsang-e, dokler se ni v meni sprožil grozen nemir in začutila sem odpor. Hudo mi je bilo, nikogar nisem želela razočarati, ampak enostavno sem vedela, da tja več ne morem hoditi. Govori, načini predaje znanja, kako naj učimo, energija tam…je bilo nekaj, kar ni bilo zame. Po navadi najprej nekaj preizkusiš, se pozanimaš kam greš in v kakšno smer se podajaš, jaz pa sem samo skočila. Tudi tam, sem se v tem kratkem času marsikaj naučila, za kar sem izredno hvaležna, samo spoznala sem, da to enostavno ni bilo zame in se pravi čas-takoj na začetku tudi umaknila.
Ni vse za vsakega in to vsekakor ni bilo zame, ampak dokler ne preizkusiš, ne veš. Mogoče bi sedaj ta tečaj razumela že čisto drugače kot sem ga takrat, ne vem, vem, pa da sem se tisti trenutek odločila prav in našla zase trenutno najbolj dragocen tečaj joge.
- HATHA JOGA
Sestra in mati sta mi že nekaj časa govorili, da naj grem preizkusiti jogo k Robertu Hönn-u, enkrat sta bili namreč pri njemu na delavnici. Ampak ker sem svojeglava, sem najprej morala preizkusiti nekaj kar sem našla čisto sama in kar je bilo mnogim nepoznano.
Ko sem tam zaključila tečaj, sem kontaktirala Roberta in že na prvi uri joge pri njemu sem vedela, da je to točno to, kar potrebujem.
Zame je bil največji izziv, da se podam na tečaj joge v osnovi seveda želja po znanju, ampak tudi soočenje s svojim velikim strahom, nastopati, se izražati in voditi množico ljudi. Ampak ker zadnja leta delam veliko stvari, katerih se bojim in katere me spravljajo v resnično nepoznane in adrenalinske svetove, je bila to še ena stvar s katero sem se želela soočiti in spopasti.
Redno sem začela obiskovati ure joge in kmalu sem začela opažati napredek, ne samo na fizičnem ampak tudi na psihičnem nivoju.
Šele sedaj sem resnično začela spoznavati in čutiti svoje telo. V treningih ritmične gimnastike, smo delale na tem, da bi bile čim bolj raztegljive, da smo naredile špago, premete in mnoge elemente, ob katerih me sedaj kar zmrazi, ko samo pomislim na njih. Brez zavedanja, brez občutenja, samo podal si se v položaj, da si dosegel končni cilj. Nobenih poudarkov, da moraš poslušati svoje meje, da lahko pride do poškodb. Mogoče je tudi to eden izmed večjih izzivov zame, saj veš namreč kako raztegljiv si bil nekoč, do kam si lahko popeljal svoje telo in včasih se zdi, najtežje to, da mu prisluhneš. Potreben je tudi pogum, da včasih zavzameš kakšno stopnje nižje od te, za katero drugače veš, da si jo bil nekoč sposoben doseči, vendar pa tvoje telo od tebe trenutno zahteva samo nežnost in počasen napredek. In to, da se resnično nehaš primerjati z ostalimi okoli sebe, da tvoj ego ne kriči, ko nekdo zraven tebe z lahkoto zavzame globino položaja, ki jo ti trenutno res nisi sposoben doseči. V jogi sem se prvič srečala, da uro prakticiramo zaprtih oči in to je tisto, kar mi resnično pomaga pri zavedanju sebe, svojih občutkov in svojih meja. In tako, zunanji svet in celotna okolica za tistih nekaj trenutkov zame, postane zares nepomembna.
Poleti 2016 sem se najprej podala na eno tedensko delavnico hormonalne joge na Pašman, kjer smo vsakodnevno po par ur izvajale različne prakse, ki naj bi pomagale pri hormonskemu ravnovesju. Bilo je zanimivo, čeprav sedaj vem, da z različnimi pranayamami in asanami, lahko dosežem podobne učinke. V mesecu septembru 2016 pa sem odšla tudi eno tedenski seminar k Jadranku Miklecu, kjer sem dobila diplomo o opravljenih 50 ur seminarja, katera je tudi del njegovega 600 urnega tečaj za učitelja joge. Bilo je zelo zanimivo, vsak dan smo imeli skoraj po 10 ur predavanj, delali smo zelo nežne asane, veliko meditacije in pranayame, tudi od njega sem se ogromno naučila.
Ker si na področju Hatha yoge želim še veliko naučiti in raziskovati, se bom v tej smeri še naprej izobraževala.
Moja velika želja je odditi v Indijo na 6-mesečni tečaj k Sadhguru-ju. Ker ni ravno enostavno izpolniti vseh njihovih zahtev, še ne vem točno kako bom do tega prišla, trenutno je to še uganka. Seveda pa si najprej želim zaključiti učiteljski tečaj joge v Sloveniji, potem pa nadaljevati izobraževanje Hatha joge v Indiji. Verjamem v to, če je neka želja tako močna in če je nekaj res tisto pravo, vesolje že poskrbi, da se zgodi in zato se samo prepuščam. Če ni namenjeno to, pa se bom v vsakem primeru še naprej izobraževala, saj sem v tem našla svoj smisel in strast.
- JOGA NIDRA
Besedna zveza joga nidra se pojavi že v zapisih Mandukjo Upanišadah in Hata joga pradipiki, kasneje so v 70. letih prejšnjega stoletja Svami Satjananda Sarasvati, Svami Rama in Šri Ram Šarma Ačarja dodelali tehnike joga nidre ter ponesli to znanje v svet.
Sama sem se s to vrsto meditacije prvič srečala, na učiteljskem tečaju Satyananda joge. Že ob prvem prakticiranju sem bila navdušena, takoj me je pritegnilo in resnično hitro sem lahko umirila svoj um, svoje miselne procese.
Joga nidro zelo rada prakticiram. Prebrala sem tudi nekaj literature na to temo in raziskave in študije o samemu učinku prakse joga nidre, me navdušujejo.
Omogoča nam zavestno ter globoko fizično, psihično in mentalno sprostitev. Všeč mi je zaradi tega, ker prakticiranje joga nidre poteka v ležečem položaju tako, da je res primerna za vsakogar in nihče nima izgovorov, da ne more sedeti toliko časa s pokončno hrbtenico, ampak se samo udobno uležeš, odročiš roke in noge ter težo telesa predaš zemlji.
Postopno vodeno sproščanje omogoča ohranjanje zavesti na globljih nivojih med budnostjo in spanjem.
Vedno začnemo z zavedanjem zvokov iz okolice in potem zvokov znotraj sebe. Pozornost začnemo posvečati različnim delom telesa. To izvajamo mentalno, brez dejanskega premikanja. Ko omenimo nek del telesa, to v mislih ponovimo, pomislimo na ta del in se ga zavemo. Potek zavedanja delov telesa se vedno prične pri desnem palcu na roki in gre zelo podrobno do desnega mezinca na nogi, nato preide na levo stran, zadnjo stran in nazadnje na sprednjo stran telesa.
Pomemben člen joga nidre je tudi sankalpa. Sankalpa je pozitiven, kratek in v sedanjem času izražen namen, katerega trikrat v mislih ponovimo. Dobro je, da pred vadbo razmislimo in izberemo svojo pozitivno namero, katera je usmerjena v napredovanje naših osebnih karakteristik ali dvig pozitivnih lastnosti. Nikoli ne izberemo sankalpe, ki vključuje besede ne oz. zanikanje nečesa. Raje izberemo pozitivno trditev. Ko enkrat izberemo sankalpo, je ne spreminjamo, dokler ne dosežemo rezultatov. Ti pa so odvisni od narave namena ter kako globoko jo bomo vsadili v svoj um.
Na koncu lahko uporabljamo tudi vizualizacijo simbolov, katere naj bi si vsi praktikanti naslikali in zamislili znotraj sebe, raziskano je bilo, kako različni deli narave…npr. drevo, morje in predmet, kot je sveča ipd. vplivajo na našo astralno telo, samo s tem ko si ga v delu prakse joga nidre prikličemo oz. predstavljamo.
Naši vtisi v podzavesti so polni simbolov, s pomočjo joga nidre in simbolike pa lahko svojo podzavest s tem prebudimo in vanjo zasidramo dobre misli, občutke, vibracije, ki jih potrebujemo, da lahko z njimi izničimo ali zasenčimo nekatere, ki nas bremenijo in nam ne služijo v najvišje dobro.
To je ena izmed odličnih tehnik, kako lahko očistimo in sprostimo svoj um nepotrebnih vtisov ali samskar.
Učinki joge nidre in doživetja so seveda odvisna od posameznika.
Raziskano je, da joga nidra pomaga pri:
– Hitremu pomnenju in učenju
– Pomaga pri spancu
– Možgani v tem stanju producirajo alfa valovanje
– Zmanjša se stres in anksioznost
– Zviša se občutek sreče in veselja
– Popolnoma se sprostimo vse do notranjih organov, sproščeno stanje jih še dodatno napolni s potrebno krvjo in kisikom
Joga nidro lahko vadimo kot del jogijske prakse, recimo po sami izvedbi nekega zaporedja asan, lahko pa je samostojna tehnika, ki jo prilagodimo svojim potrebam in času, ki ga imamo tisti trenutek na voljo.
- TIBETANSKE SKLEDE
Pojoče sklede so se pojavile zunaj Tibeta po kitajski invaziji leta 1951, ko so Kitajci uničili več kot 90 odstotkov tibetanskih templjev in jih porušili do tal. Menihi so bili tisto nekaj lastnine, kar jim jo je uspelo prinesti iz Tibeta, prisiljeni prodati.
Tako so se na stojnicah tržnic v Nepalu in severni Indiji pojavili religiozni artefakti, med njimi tudi pojoče sklede, ki v svojem izvoru združujejo šamanistične religiozne rituale Bona in budistično meditacijo. Lame so uporabljali pojoče sklede pri skrivnih, tajnih obredih, ki so jih vodili priznani mojstri zvoka. Uporabljali so jih zase, ne javno, na potovanjih duha, da bi dosegli duhovno čistost in samospoznanje ter prišli v stik z drugimi razsežnostmi, planeti, duhovi in celo z mitsko deželo nesmrtnosti, Šambalo.
Po tradiciji so sklede izdelane iz zlitin petih do sedmih kovin: zlata (Sonce), srebra (Luna), živega srebra (Merkur), bakra (Venera), železa (Mars), kositra (Jupiter) in svinca (Saturn). Vsaka kovina ima poseben zven harmoničnih tonov in nadtonov, skupaj pa ti zvoki proizvajajo izredno zveneč, doneč zvok. Resnična razmerja med kovinami v skledah različno vplivajo na kakovost njihovega zvoka. Vse sklede niso izdelane iz sedmih kovin; včasih je kovin več, včasih manj. Danes je zelo težko 100% vedeti in trditi iz katerega materiala in od kod izvirajo skledice, ki jih kupujemo na naših tleh.
Prave tibetanske sklede navadno vsebujejo več srebra in kositra, medtem ko imajo nepalske sklede zlat sij. Okrogle kovinske sklede so različnih velikosti. Nekatere so zloščene, druge motne in brez leska, tretje zlate, tu in tam se najde tudi kakšna črna. Poleg tibetanskih skled obstajajo še nepalske, japonske in bengalske ter kristalne sklede, izdelane iz stekla. Ena od razlag, zakaj je sestava pojočih skled tako različna, pravi, da potujoči kovači materiala niso prenašali s seboj, ampak so uporabljali rude in kovine, ki jih je v gorah in planotah “strehe sveta” v izobilju. Znanje izdelovanja pojočih skled, ki so ga premogli ti nomadski kovači, se dandanes izgublja, zato večina skled, izdelanih v zadnjih štirih desetletjih, ni več narejenih po tradicionalnih postopkih. Toda na Zahodu se povpraševanje po njih vztrajno povečuje.
Številne tibetanske sklede krasijo vzorci zvezd, krogov, pik in listov. Včasih je na zunanji strani vtisnjen napis, ki označuje lastnikovo ime ali ime obreda, pri katerem so uporabili posodo.
Obstajajo tudi tako imenovane koledarske sklede: njihova natančna raba ni znana, vendar domnevajo, da so na temelju zvoka sklede in gibanja vodnih kapljic po njej sklepali, katere kozmične moči vplivajo na določen dan in kateri je najboljši dan za rabo sklede. Številne pojoče sklede so v tibetanskih samostanih uporabljali tudi kot žrtvene posode, saj je moral biti dar, ponujen v njih, povsem harmoničen. Verjetno je tudi, da so zlitine skled vsebovale homeopatske potence pomembnih mineralov. Tako so ženske, ki so pravkar rodile, mesec dni jedle hrano samo iz pojočih skled. Sicer pa so sklede služile tudi za vsakdanjo rabo in kot glasbila.
Neverjetno je kako se med seboj razlikujejo in kako pomembna je kvaliteta posodice. Pri nekaterih zvok tako dolgo traja, spet pri drugih izzveni v trenutku.
Letos sem bila na brezplačni delavnici in predstavitvi pojočih posodic pri ge. Mojci Malek, katera mislim, da je ena izmed prvih, ki je v Slovenijo pripeljala znanje in izobraževanja za pojoče posodice. Pri njej je možno kupiti res kvalitetne posodice. Manjšo lunino tibetansko skledico sem si letos privoščila tudi sama.
Ga. Mojca nam je tudi povedala, da zvok pojočih posod sprošča napetosti in odplavlja blokade fizičnega telesa in subtilnejših nivojev, umirja čustveno in mentalno telo. Odplavlja ter razgrajuje vse, kar je zdravemu telesu tujega ter prebuja izvorne frekvence naših celic, organov, našega bitja. Zvok himalajskih posod prebuja celični spomin. Vsaka posoda resonira OM, zvok, ki prebuja izvorne informacije, zapisane v DNK in aktivira naše izvorne energetske kode. Telo in um se globoko sprostita, leva in desna možganska polovica se uravnovesita. V tem posebnem stanju se spontano dogaja proces očiščevanja starih miselno-čustveno-vedenjskih vzorcev, ki nam ne služijo več.
V kolikor imamo himalajsko posodo le za to, da meditativno poslušamo njen zvok, je dobro biti pozoren na to, kako dolgo nam to prija in se zavedati, da bo zvok vibriral v našem energetskem polju še dolgo zatem, ko bomo posodo nehali igrati.
Pravzaprav pa bi himalajska pojoča posoda sodila v vsako družino, saj so možnosti njene uporabe za kvalitetnejše življenje številne…
Nekaj let nazaj sem prvič na vodeni meditaciji, videla in slišala kako zvenijo tibetanske pojoče posodice. Vzhodne tradicije že tisočletja govorijo o atomih, ki ustvarjajo zvok, kar potrjujejo tudi raziskave fizikov. Različnim ljudem seveda prijajo različne frekvence zvoka, zvok, ki ga oddajajo te skledice je meni zelo ljub, saj me resnično lahko ponese v posebna stanja zavesti.
V jeseni 2016, je v Joga Yamo prišel tudi program Nada Restorative joge, katerega vodi Nataša Petavs. Njena praksa se me je tako zelo dotaknila in to je eden izmed programov katerega redno obiskujem. Nataša izvaja tudi zvočno masažo, kar pomeni, da nam posodice polaga na telo in uglašeno posodico premika po različnih delih telesa. Od mesta, kjer je posoda na telesu položena, se širijo vibracije zvoka – katerih ne le slišimo, pač pa jih fizično doživljamo – po telesu. Zvok kot reka potuje po nadijih in meridijanih, krvnih in limfnih žilah. Vsako celico, vsak atom telesa zvok napolni in zavibrira z informacijo zdravja, harmonije, ravnovesja. Zato imenujemo zvočno masažo tudi celična masaža. Ta masaža tako blagodejno vpliva name. Zvok se dotakne vseh mojih kosti in še dlje, celotno telo ti vibrira in občutek je tako sprostilen.
Verjamem, da ni naključje, da sem se lani srečala z Nada Restrorative jogo, kjer sem prvič lahko to izkusila združeno skupaj z jogo. Zvok teh posodis si želim tudi sama vključevati v svojo prakso joge, saj je to nekaj kar deluje zame in nekaj kjer sem se resnično našla.
- MOJA URA JOGE – OPRAVLJANJE IZPITA
Do samega izpita in praktičnega dela joge, je še slab mesec zato lahko, da se bo do takrat spremenila tudi moja ideja in želja po sami predstavitveni praksi.
Trenutno pa čutim, da bom na uri svojega izpita v prakso vpeljala zvok in veliko sproščanja. Imela bom bolj subtilno in nežno prakso, ki bo namenjena prav vsem. Vsem, ki si želijo sprostitve in obnovitve. Pranajama, meditacija in zvok posodice, bo tudi eden izmed elementov, ki jih želim vpeljati v prakso.
Zaradi hormonov, moram paziti, da se ne ženem preveč, da telesu ne povzročam dodatnega stresa s preveč intenzivnimi praksami in poskrbeti moram za to, da ne izgubljam zdravih maščob v telesu, ki jih potrebujejo moje celice za proizvajanje hormonov.
Le kar trenutno občutim sama in kar trenutno ugaja mojemu telesu, lahko ponudim tudi drugim in to je nežna in bolj meditativno poglobljena praksa.
Vključila bom tudi asane iz Satyananda joge, saj so mi res všeč sklopi Pawanamuktasane, kjer gre za popolnoma nežne in subtilne gibe, kateri skrbijo za pretočnost energije in mehčanje zategnjenih tkiv. Po prakticiranju teh sklopov, se sama počutim odlično in lahkotno.
Ime moje prakse joge bo: Anahata joga. Besedna zveza izhaja iz mojega imena in tudi iz same Hatha joge. Ponazarja pa našo 4. srčno čakro, fizično prikazana na področju srca. Ne bo šlo za to, da bi v tej praksi prakticirali asane za odpiranje prsnega koša – srca, ampak na splošno, da naj bi vse kar v življenju počnemo, počeli z ljubeznijo in predanostjo, da delamo za najvišje dobro. Iz tega izhaja tudi prakticiranje naše joge, da bi celotno prakso in tudi same asane delali resnično z ljubeznijo do svojega telesa, do zemlje, katera prenaša našo težo, do naših pljuč-do našega diha, brez katerega ni življenja v fizičnem telesu. Ljubezen, hvaležnost in sprejemanje sebe, trenutnih občutkov in obstoja, to je tisto kar bi si želela za vse nas. Na svoji uri joge, bom izhajala iz tega in si želela, da nekaj od tega med prakso joge, izkusijo tudi ostali. Vse kar počnemo, počnimo iz ljubezni in z ljubeznijo.
Na kratko teoretični del o moji uri vodenja na izpitu, za vse ostalo pa se bom prepustila takratnemu navdihu in trenutku. Toliko časa vnaprej ne morem imeti že sestavljenega celotnega koncepta prakse, saj se vsakodnevno spreminjam, tako tudi moje potrebe in občutki. Kar bo tisto pravo za takrat, to bom poizkusila dati od sebe kakor najbolje zmorem in znam.
ZAKLJUČEK
Sonček sveti danes na moj obraz skozi okno moje sobice. Pozdravlja me in mi na obraz privablja nasmeh. Končujem z zadnjim delom pisanja moje naloge. Razmišljam kako hitro je minilo leto učiteljskega tečaja, a tokrat vem, da sem ga izkoristila do popolnosti. Vem, da sem v tem letu dala od sebe vse kar sem lahko, da sem naredila veliko, tako zase, kot tudi za druge. Zavedam se, da je to le pričetek novega poglavja v moje življenju, pričetek nečesa veličastnega in drugačnega. Nazaj več ne gre. Spremenjena in navdahnjena se odpiram za vse kar mi življenje prinaša.
Joga in ta tečaj je ena izmed boljših stvari, ki sta mi prišla v življenju nasproti.
Resnično ne gre samo za prakticiranje asan, čeprav jih izvajam vsako jutro, da z lahkotnostjo prebudim svoje telo, da ga razgibam in pripravim na nov dan, ampak zavedanje, da smo toliko več kot le telo. Kako pozoren postaneš na svoje vsakodnevno delovanje, na odnose z ljudmi, na delovanje v družbi, na besede in dejanja, ki jih daješ svetu. Začnejo se prebujati različni vzorci. Marsikaj pride na dan; strahovi, bolezen, žalost in neizmerna sreča in radost, vsi deli nas. Ampak način sprejemanja se spremeni. Ozavestimo dele svojih subtilnih teles. Ni vedno enostavno, je pa vredno. Odrivanje samega sebe je vse življenjsko učenje.
Najbolj zanimivo pri jogi je to, da vedno več, ko slišim o tem, vedno več kot preberem, vedno bolj se zavedam tega, da enostavno ne vem nič. Veliko stvari je nejasnih, ampak se prenehaš obremenjevati s tem, saj veš, da je na mentalni ravni to nemogoče pojasniti.
Ne gre za to, da bi se razsvetlili, ampak za to, da bi bili drugačni, da bi v nekaterih priložnostih znali odreagirati prav (prav za najvišje dobro in ne prav samo za nas).
Sreča in igrivost, to mislim, da smo na poti odraščanja vsi nekje izgubili. Ko danes hodiš po cesti in za trenutek pogledaš obraze ljudi, vsi nekam hitimo ves čas smo v delovanju, ampak v delovanju za kaj in za koga? Kdo nam narekuje tempo življenja? Mislim da na svetu res nismo za to, da bi doštudirali, 45 let hodili vsakodnevno po 8 ur v službo, ki nas resnično ne osrečuje, si našli ustreznega partnerja in ustvarili družino, ker če tega nimaš, si čuden, saj to je namreč smisel življenja. Kaj če bi mogoče, kdaj pomislili na kaj več od tega. Ne pravim, da je s tem kaj narobe, ampak če bi v nekem trenutku svojega življenja lahko odložili vsa prepričanja okolice, vzgojo staršev in družbe, vtise iz življenja, bi si še vedno želeli isto? Kaj je tisto kar ostane? Kaj je tisto kar bi si res želeli početi, če ne bi imeli nikakršnih strahov, nikakršnih prepričanj. Bi mogoče samo bili povezani in v sožitju z naravo. Bi bili sprememba in doprinos našemu planetu samo s svojim obstojem in ljubeznijo, ki bi jo tako nesebično delili z vsemi, z naravo, z ljudmi in živalmi, s celotno okolico. Kaj je tisto, kar jaz lahko dam, kaj je tisto kar jaz lahko pustim za sabo, da poskrbim, da bodo generacije za nami živele še lepše, še svobodnejše, še bolj čisto in v skladu s samim seboj.
Pa da ne bom preveč zašla. Se vrnem nazaj na samo prakso joge.
Jogo v prvi vrsti prakticiram zaradi sebe, sledim svojim občutkom, ki me vlečejo v te smeri, željna sem znanja in novih spoznanj. Težko bi opisala z besedami, kaj vse ti joga lahko da, verjetno to, kar si tisti trenutek pripravljen sprejeti in kar tisti trenutek potrebuješ.
Skozi učiteljski tečaj joge, sem sama pri sebi prišla do spoznanja in do želje, da je moja naloga, da bi lahko nekaj svojih spoznanj čez čas delila z mladimi, z mojimi vrstniki in z mlajšimi osebami. Zdi se mi, da smo mi tisti, kateri lahko resnično začnemo spreminjati svet na bolje in da začnemo širiti ljubezen, sočutje in etične in moralne vrednote. S tem, ko bomo mi začeli spreminjati svoje razmišljanje in delovanje, temu primerno se bo odzivala in oblikovala okolica-družba. In začeti je treba pri mladih.
Vem kako sem se sama v nekem obdobju začela upirati okolici, saj je začela postajati nekaj kar nisem več poznala. Nikoli nisem bila tip človeka, ki bi lahko sledila neki skupini, nekim prepričanjem, ki jih je družba začela ustvarjati.
Opažam pa, da je medijski pritisk začel postajati vodilno merilo v življenju ljudi. V tem delu bi rada izpostavila predvsem žensko populacijo. Mislim, da še nikoli prej, mlada dekleta niso bila tako močno izpostavljena in oblegana z nekimi lepotnimi ideali, ki naj bi jim bilo potrebno ustreči, da bi imele neko vrednost, da bi bile sploh pomembne in želene.
Družba narekuje kakšni so standardi ”pravih” ženskih oblin, postav, mišične mase, barve oči, barve las, dolžine las, dolžine nohtov, dolžine trepalnic, dolžine kril in oblačil, ki naj bi jih nosile. Hlačke, ki oblikujejo postavo, lasni vložki, ki dajo ”pustim” lasem pravi izgled. Smo res tako močno zašli? Kaj sploh je lepota? Kaj sploh je ideal?
Izgubil se je pomen naravne lepote. Resnično ni pomembno v kakšnem telesu si se rodil, ampak kaj boš z njim naredil. Se zahvališ vsak dan za to, da imaš roke, da imaš noge? Da lahko hodiš? Ali te bolj skrbi, samo to, kaj boš dal nase, da boš družbeno ”spodoben”.
Ne rečem, da ni nikoli nič od tega vplivalo name, da nisem bila obupana in nesrečna, ko so celoten moj obraz pokrivale hude akne. Ampak, prišel je tudi trenutek, so sem se zavedla svoje minljivosti, ko sem srečala nekoga, ki me je ves nasmejal obšel s palico v roki, ker ni imel možnosti videti, ampak je čutil, čutil, vso lepoto okoli sebe in uporabljal vsa ostala čutila, ki jih je lahko, vse ostale dele telesa, ki jih je imel, s tako večjim zadovoljstvom in hvaležnostjo.
Če bom lahko s svojim obstojem na tem planetu vsaj malo pripomogla k spreminjanju družbenih vrednot in mlade spodbujala k sprejemanju sebe in iskanju stika s seboj in z naravo, distanco od virtualnega sveta, ki je v veliki meri krivec za anksioznost in nezadovoljstvo ljudi, bi s tem zadovoljila svoje potrebe in željo po tem, da družbi nekaj dam, da lahko s svojim obstojem na tem planetu, življenju nekaj prispevam. Za sabo želim pustiti sledi in želela bi si, da so te sledi lepe in dobre.
Prepričana sem, da mora v prvi vrsti človek sam čez nekatere preizkušnje in spoznanja, soočenja s strahovi ipd., da potem lahko to preda naprej v svet, svoja občutja in svoja spoznanja. Saj se učimo celo življenje, samo nekaj je lahko resnično pristno in doživeto predano naprej, nekaj pa so lahko samo zopet lastna prepričanja in teorija, ki je samo posledica ega.
Ločiti se od tega, odstraniti večino ”nalepk” in popolnoma ”golega” predati svetu, to je nekaj po čemer hrepeni moja duša.
Za konec bi rada dodala še pesem največjega perzijskega lirika in sufijskega mojstra HAFISA, za katero menim, da se zelo lepo povezuje z mojo potjo joge in s pomenom joge na sploh.
Iz knjižice z naslovom: Zapleši z menoj v prevodu Barbare Škoberne.
Prebudi se malo
Prebudi se malo.
Ni treba, da za vedno, samo za zdaj.
En korak na mehkem krilu Neba bi bil dovolj. … Prebudi se, ljubi moj. Bodi prijazen s svojim spečim srcem. Pelji ga ven, na širna polja Svetlobe, in mu dovoli, da zadiha.
Reci, “Ljubezen, vrni mi moja krila. Dvigni me, dvigni me bliže.”
Reci soncu in luni, reci našemu dragemu Prijatelju,
“Zdaj Te bom popeljal, Ljubljeni, na tisti čudoviti Ples, ki si ga obljubil!”
Hafis
ELEKTRONSKI VIRI:
http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-pomo%C4%8D/2231/Zdravilni-zvok-tibetanskih-skled
http://www.ajurjoga.si/joga-nidra/
