Narava joge, 3. del

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Literatura o Jogi

Na nesrečo ljudi, ki ne poznajo sanskrta, literatura o Jogi ni splošno dostopna. Splošna učenja o Jogi sicer lahko najdemo v Upanishadah in Bhagavad Giti, in ta so vam preko mnogih prevodov dostopna, vendar pa so to splošna učenja; nudijo vam glavna načela, vendar pa vam ne povedo nič podrobnega o metodah. Celo v Bhagavad-Giti, ki vam govori o žrtvovanjih, da morate postati ravnodušni in tako naprej, je to v smislu moralnih pravil, dejansko popolnoma nujnih, ki pa vam vseeno ne povedo, kako doseči stanja, ki vam jih predstavijo. Posebno literaturo o Jogi predstavljajo predvsem manjše Upanishade, “sto-in-osem”, kakor se imenujejo. Nato imamo obsežno literaturo, ki se imenuje Tantre. Te knjige imajo za običajno uho bralca zal pomen, vendar pa ne v celoti upravičeno. Tantre so zelo koristne knjige, zelo dragocene in poučne; v njih lahko najdemo vso okultno znanost. Vendar pa se delijo v tri razrede: tiste, ki obravnavajo belo magijo, tiste, ki obravnavajo črno magijo, in tiste, ki obravnavajo to, kar bi lahko imenovali siva magija, mešanico predhodnih dveh. Magija je beseda, ki zajema metode premišljenega vzpostavljanja nad-normalnih stanj z delovanjem volje. Visoka živčna napetost, ki jo povzročita zaskrbljenost ali bolezen, vodi v navadno histerijo, čustveno in neumno. Podobno visoka napetost, ki izhaja iz delovanja volje, pa človeka naredi občutljivega za nad-fizične vibracije. Vstopiti v sen ni nič posebnega, vstopiti v Samadhi pa je neprecenljiva moč.
Proces je v glavnem enak, vendar pa je v prvem primeru posledica običajnih pogojev, v drugem pa delovanja izurjene volje. Jogi je človek, ki se je poučil o moči volje in jo zna uporabiti, da bi dosegel predvidene in vnaprej določene rezultate. To znanje so vedno imenovali magija; to je ime za Veliko Znanost preteklosti, edino znanost, kateri so v preteklosti dali ime “velika”. Tantre vsebujejo njeno celoto; okultno stran človeka in narave, sredstva, s katerimi jo je mogoče raziskovati, načela, s katerimi se lahko človek prerodi; vse to je Tantrah. Težava je v tem, da so brez učitelja zelo nevarne, tako da človek, ki poskuša s prakso tantričnih metod brez učitelja zelo pogosto hudo zboli. Zato so Tantre dobile slabo ime, tako na zahodu kot v Indiji. Številne ameriške “okultne” knjige, ki se sedaj prodajajo, so prevedeni odlomki iz Tanter. Ena od težav je v tem, da ta tantrična dela pogosto uporabljajo ime telesnega organa za predstavitev astralnega ali mentalnega centra. Za to obstaja določen razlog, saj so vsi centri v različnih telesih medsebojno povezani; vendar pa ne bi noben zanesljiv učitelj dovolil učencu, da dela na organih telesa, dokler si ni pridobil nadzora nad višjimi centri in skrbno prečistil fizično telo. Poznavanje ene vam pomaga spoznati drugo, in učitelj, ki je šel skozi vse, lahko usmeri svojega učenca na pravo pot; če pa berete te besede, ki so vse fizične, in ne veste, na kaj se nanašajo, potem boste postali zelo zmedeni in se lahko poškodujete. Na primer, v eni izmed Suter piše, da boste, če boste meditirali o določenem delu jezika, dosegli astralni vid. To pomeni, da se, če meditirate o hipofizi preko tega dela jezika, odpre astralni vid. Posebna beseda, ki
je bila uporabljena za določen center, ima ustreznost v fizičnem telesu, tako da se pogosto uporabi za fizični organ, medtem ko je mišljeno povsem nekaj drugega. To je to, kar se imenuje “slepilo” in je namenjeno temu, da ljudi odvrača od nevarnih praks v objavljenih knjigah; ljudje lahko meditirajo o tistem delu svojega jezika celotno svoje življenje, ne da bi se kdaj koli dosegli; če pa razmišljajo o ustreznem centru v telesu, si lahko povzročijo veliko škodo. Rečeno je tudi: “Meditirajte o popku”. To pomeni o solarnem pleksusu, kajti med njima obstaja tesna zveza. Toda meditiranje o njem pomeni izpostavljati se nevarnosti resne živčne motnje, ki jo je praktično nemogoče pozdraviti. Vsi, ki vedo, kako številni ljudje v Indiji trpijo zaradi teh napačno razumljenih praks, vedo, da se ni pametno spuščati v njih brez nekoga, ki vam bo povedal, kaj pomenijo, kaj je mogoče varno prakticirati in kaj ne.
Drugi del literature o Jogi predstavlja drobna knjižica, ki se imenuje Patanjalijeve Sutre. Ta je sicer dostopna, vendar pa se bojim, da lahko koristi le redkim. Prvič, Sutre, ki so le naslovi, osvetljuje obsežen komentar v sanskrtu, ki pa je preveden le delno. In celo komentarji imajo to posebnost, da so v njih vse najtežje besede zgolj ponovljene in ne razložene, tako da študentu ne osvetlijo kaj dosti.

Nekatere definicije

Obstajajo nekatere besede, ki se nenehno ponavljajo in jih moramo zato na kratko opredeliti, da bi se izognili zmedi; te so: razvoj, evolucija, duhovnost, psihizem, joga in misticizem.
“Razvoj” se vedno nanaša na zavest, “evolucija” na oblike. Evolucija je proces, v katerem nekaj
homogenega postaja heterogeno, nekaj preprostega postaja zapleteno. Vendar pa v njej ni nobene rasti in nobenega izpopolnjevanja duha, zavesti; je vedno in v celoti prisotna, in vse, kar se ji lahko zgodi, je to, da se usmeri navzven, namesto da ostaja usmerjena navznoter. Bog v vas se ne more razviti, vendar pa lahko izrazi svoje moči skozi materijo, ki si jo je prilastil za ta namen, in materija se razvija, da bi mu služila. On sam zgolj objavlja to, kar On je. In v zvezi s tem vam lahko pridejo na um številni reki velikih mistikov: “Postani,” pravi sv. Ambrozij, “to, kar si” – protislovna fraza, toda fraza, ki povzema veliko resnico: postani v zunanji manifestaciji to, kar si v notranji realnosti. To je cilj celotnega procesa Joge.
“Duhovnost” je uresničevanje Enosti. “Psihizem” je objavljanje inteligence preko nekega
materialnega nosilca. (Glej London Lectures of 1907, Spirituality and Psychism.)
“Joga” je iskanje združitve preko razuma, znanost; “misticizem” je iskanje iste združitve preko čustva. (Beseda joga se seveda lahko pravilno uporablja za vse združitve z jazom po kateri koli poti. Jaz jo tu uporabljam v ožjem smislu, posebej povezanem z inteligenco, kot znanost, in s tem sledim Patanjaliju.)
Poglejte mistika. On osredotoča svoj um na predmet predanosti; izgubi samo-zavedanje in preide v zamaknjenost ljubezni in občudovanja ter opusti vse zunanje predstave. Potopi se v predmet svoje ljubezni, velik val čustva pa ga ponese k Bogu. On ne ve, kako je dosegel to vzvišeno stanje. Zaveda se le Boga in svoje ljubezni do Njega. To je zamaknjenost mistika, zmagoslavje svetnika.
Jogi ne deluje na ta način. Korak za korakom spoznava, kaj počne. On deluje z znanostjo in ne s
čustvom, zato vsak, ki mu znanost ni mar, ker misli, da je suhoparna in dolgočasna, ne razvija tisti del svoje narave, v katerem bo našel največjo pomoč pri praksi Joge. Jogi lahko uporabi čustvo kot sredstvo. To Patanjali jasno poudarja. Podal je veliko sredstev, s katerimi je mogoče slediti Jogi, in zanimivo, eno od številnih sredstev je “predanost Ishvari”. Pri njem se izrazi duh znanstvenega misleca. Predanost Ishvari zanj ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za doseganje nekega cilja, koncentracije uma. Takoj lahko vidite razliko v duhu. Predanost Ishvari je pot mistika. Preko nje doseže združitev. Predanost Ishvari kot sredstvo za koncentracijo uma pa je znanstven način, na katerega jogi gleda na predanost. Nobene druge besede ne bi tako dobro osvetlile razliko v duhu med Misticizmom in Jogo. Prvi gleda na predanost Ishvari kot na način doseganja Ljubljenega; druga gleda nanjo kot na sredstvo za doseganje koncentracije. Za mistika je predmet iskanja Bog sam po sebi, navdušenje v Njem je razlog za približevanje Njemu, cilj je združitev z Njim v zavesti. Za jogija pa je osredotočanje pozornosti na boga zgolj učinkovit način koncentriranja uma. Pri drugem se predanost uporabi za dosego cilja; pri prvem se na boga gleda kot na cilj in se ga doseže neposredno z zamaknjenostjo.

Spremembe zavesti in vibracije materije

Nujno je, da nekaj razumete o tej zavesti, ki je vaš Jaz, in o materiji, ki je ovoj zavesti, s katerim jaz tako pogosto istoveti samega sebe. Velika značilnost zavesti je sprememba, razen temeljne gotovosti, da obstaja. Zavest o obstoju se nikoli ne spreminja, onstran te pa se spreminja vse, in le preko sprememb postane zavest samo-zavest. Zavest je stalno spreminjajoča se stvar, ki kroži okoli ene ideje, ki se nikoli ne spreminja – ideje o samo-obstoju. Zavest se sama po sebi ne spreminja s kakršno koli spremembo položaja ali kraja. Ona zgolj spreminja svoja stanja znotraj same sebe. V materiji pa vsako spremembo stanja povzroči sprememba kraja. Sprememba zavesti je sprememba stanja; sprememba materije je sprememba kraja. Še več, vsaka sprememba stanja v zavesti je povezana z vibracijami materije v njenem nosilcu. Ko preučujemo materijo, odkrijemo tri temeljna svojstva: ritem, gibljivost, stabilnost – sattva, rajas, tamas. Sattva je ritem, vibracija. Ta je več kot rajas ali gibljivost. Je urejeno gibanje, je nihanje z ene strani na drugo na določeni razdalji, valovni dolžini,
vibraciji.
Pogosto se postavlja vprašanje: “Kako lahko stvari v tako različnih kategorijah kot sta materija in duh vplivajo ena na drugo? Ali lahko premostimo ta prepad, za katerega nekateri pravijo, da ga ni mogoče nikoli premostiti?” Da, Indijci so ga premostili, ali bolje, pokazali so, da prepada ni. Za Indijca materija in duh nista le dve fazi enosti, ampak poleg tega on s skrbno analizo odnosa med zavestjo in materijo odkriva, da v vsakem vesolju LOGOS vsili materiji prav določen odnos ritmov, pri čemer vsaka vibracija materije ustreza določeni spremembi v zavesti. V zavesti ni spremembe, kakor koli subtilne, ki si ne bi prilastila vibracije v materiji; v materiji ni vibracije, kakor koli hitre ali občutljive, s katero ne bi bila povezana določena sprememba v zavesti. To je prvo veliko delo LOGOSA, ki ga indijski spisi zasledijo pri izgradnji atoma, Tanmatre, “meri Tega”, meri zavesti. Tisti, ki je zavest, vsili svojemu materialu odziv na vsako spremembo v zavesti, kar pa pomeni neskončno število vibracij. Tako med Jazom in njegovimi ovoji obstaja nespremenljiv odnos: sprememba v zavesti in vibracija materije in
vice versa. Na ta način lahko Jaz spozna Ne-jaz.
Te ustreznosti uporabljata Raja in Hatha Joga, Kraljevska Joga in Joga Vztrajnosti. Raja Joga skuša nadzirati spremembe v zavesti in s tem nadzorom vladati materialnim nosilcem. Hatha Joga skuša nadzirati vibracije materije in s tem nadzorom priklicati želene spremembe v zavesti. Slaba točka Hatha Joge je, da delovanje v tej smeri ne more seči onstran astralne ravni in da velik napor, ki se vsili sorazmerno neukrotljivi materiji fizične ravni, včasih vodi do atrofije samih organov, katerih dejavnost je nujna za povzročanje tistih sprememb v zavesti, ki bi bile koristne. Hatha Joga pridobiva nadzor nad telesnimi organi, s katerim se budna zavest ne ukvarja več, ker ga je prenesla na svoj nižji del, na “podzavest”. To je pogosto koristno, ko gre za preprečevanje bolezni, vendar pa ne služi višjemu namenu. Ko začenja delovati na možganske centre, ki so povezani z običajno zavestjo, in še bolj, ko se začenja dotikati tistih, ki so povezani z nad-zavestjo, pa vstopi v nevarno področje, pri čemer je bolj verjetno, da jih bo ohromila kot pa razvila.
Ta odnos je edini, ki omogoča spoznavnost materije; sprememba v mislecu sproži zunanjo
spremembo, in njegov odgovor nanjo in sprememba v materiji, ki jo on sproži s svojim odgovorom, znova preuredita materijo telesa, ki je njegov ovoj. Zato so ritmične spremembe v materiji pravilno poimenovane njena spoznavnost. Zavest lahko spozna materijo zaradi tega nespremenljivega odnosa med dvema stranema manifestiranega LOGOSA, ki je eno, Jaz pa se začenja zavedati sprememb znotraj sebe in s tem tistih v zunanjih svetovih, s katerimi so te spremembe povezane.

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210