Bhakti skozi oči jnani jogini

Nataša Petavs

Bhakti skozi oči jnani jogini

Znanje v objemu predanosti in ljubezni

Seminarska naloga

 

 

Recenzent: Robert Hönn

 

 

Ljubljana, 2015

 

 

Ni vrline večje od ljubezni, ni zaklada večjega od ljubezni, ni znanja večjega od ljubezni, ni zakona večjega od ljubezni, ni religije večje od ljubezni, ker ljubezen je Resnica, ljubezen je Bog. Ta svet je bil ustvarjen iz ljubezni, obstaja v njej in bo navsezadnje končan v ljubezni.

 

Swami Sivananda

Kazalo

 

Kazalo. 3

Predgovor. 4

Uvod. 5

Skrivnosti predanosti in ljubezni 6

Zaključek. 19

Viri in literatura. 20

 

Predgovor

 

V letu dni, od zaključka usposabljanja za pridobitev naziva učiteljice joge RYT 200 sem z užitkom prebirala literaturo na temo Bhakti. Najbolj sta se me dotaknila avtorja Vivekananda in Sivananda, najbolj pa se je moj um boril z besedili njegove milosti Srila Prabhupade. Spoznanje, da je dojemanje sveta v polnosti odvisno od narave delovanja uma se je v meni le še okrepilo. Zato sem se tudi odločila, da dopolnim naslov seminarske naloge. V tem trenutku svojega duhovnega razvoja namreč lahko gledam na Bhakti le skozi pristranske oči Jnane.

Uvod

 

V vsakem najmanjšem delcu stvarjenja obstaja nekakšna inteligenca. Zdi se, kakor da bi bila vse od začetka stvarjenja na delu neka čudežna sila. Lahko jo imenujemo Sila, Energija, Inteligenca, Bistvo, Narava, Prisotnost, Notranji opazovalec, Ustvarjalni princip vesolja, Absolut, Vrhovno Bitje, Brahman, Jahve, Allah itd. Ta Inteligenca je Resnica, čista ljubezen. Utelešenje modrosti. Neodvisna. Nespremenljiva. Nedoumljiva. Vseprisotna. Vsemogočna. Polna večnosti, znanja in blaženosti.

 

Praktikanti duhovne poti bhakti to silo imenujejo Bog.

 

Bog je en sam. Skupni imenovalec svetovnih religij in filozofij je čaščenje istega Boga skozi različne aspekte, koncepte in umske predstave o njem. Osebna oblika Boga ni ločena in različna od brezosebne oblike Boga le, da je Brahman kot Enost ali Absolut za človeški um preveč abstrakten, da bi lahko bil čaščen in ljubljen. Zato se pripadniki različnih poti bhakti odločijo za relativen aspekt Brahmana v obliki Ishta Devate, izbranega božanstva. Ishta Devata je najvišja manifestacija Absolutne Resničnosti oziroma najvišja oblika zaznave Absoluta s strani človeškega uma. Ljubezen praktikanta se namreč pretaka k Bogu v skladu z njegovo notranjo naravnanostjo.

 

 

Skrivnosti predanosti in ljubezni

 

 

OPREDELITEV POJMA BHAKTI

Sanskritska beseda Bhakti ima več pomenskih odtenkov: predanost, ljubezen, navezanost, čaščenje, vera, pobožnost do nekega duhovnega ali religijskega principa kot sredstva osvoboditve.

 

Sivananda Bhakti opiše kot spontano izlitje čiste, nesebične duhovne ljubezni k Bogu, brez pričakovanja, brez pogajanja. Nekakšen sveti občutek, neopisljiv z besedami, ki je iskreno okušan s strani praktikanta in ga združuje z Bogom.

 

Vivekananda bhakti jogo razume kot resnično, pristno iskanje Boga, iskanje, ki se začne, odvija in konča v ljubezni. In ta ljubezen ne more biti omejena na zemeljsko dobrobit, dokler namreč traja materialna želja, se te vrste ljubezen ne pojavi. Pristni ljubezni in predanosti do Boga pravi Bhakti pisano z veliko začetnico.

 

Prahlada, kralj bhakt, poudarja, ko povzema besede starodavnih modrecev, da ljubezen do kateregakoli drugega bitja, čeprav še tako veličastna, ne more biti Bhakti, saj so vse posvetne stvari podvržene spremembi, vezane na rojstvo in smrt, vzrokovane s karmo. Ob spoznanju prave narave, veličastnosti Boga, se v praktikantu rodijo navezanost na izbrano obliko Boga, predanost in ljubezen. Bhakti pot se morda res začne z običajnim čaščenjem in zahteva veliko mentalnega truda, konča pa se v intenzivni ljubezni do Išvare.

 

Sanskrit loči več odtenkov izraza ljubezen. Sneha je ljubezen usmerjena k otroku, Prem k prijatelju in partnerju, Sraddha k učitelju in staršem, Bhakti je ljubezen usmerjena k Bogu. Izraza Bhakti in Kama sta sorodna. Kama označuje bolj čustveno povezavo z odtenkom čutne predaje in erotične ljubezni. Bhakti je, nasprotno, duhovna, ljubezen in predaja načelu verovanja, ki vključuje tako čustva, kot intelekt. Praktikant poti bhakti se imenuje bhakta.

 

Izraz bhakti se pojavlja v večini v povezavi s Hinudizmom, čeprav je tradicij, ki vsebujejo bhakti čašenje več: Vajšnavizem časti Boga Višnuja in njegove inkarnacije, s poudarkom na Krišni. Šivaizem časti Boga Šivo, vendar ponavadi kot transpersonalno bitje, ki presega konceptualno delitev na osebno in brezosebno. Šaktizem časti Boginjo v katerikoli izmed njenih poosebitev (Kali, Durga, Sarasvati, Lakšmi, idr.). Sikizem časti Boga kot vseprisotnega, vseobsegajočega Duha, nevezanega na čas, prostor in obliko. Sufizem skozi notranje očiščenje išče izkušnjo ljubezni do Boga Allaha. Krščanstvo veruje v troedinega Boga. Poleg naštetih obstajajo še druge tradicije.

 

Bhakti je lahko usmerjena k Višjemu Jazu (Atma-Bhakti), k Bogu v brezosebni obliki (Ishwara-Bhakti), k Bogu v osebni obliki (Ishta Devata-Bhakti) ali k Bogu v poosebljenju učitelja (Guru-Bhakti).

 

Tradicionalni Hinduizem govori o petih različnih Bhavah (bitih naklonjenosti, notranjih naravnanostih, predanostih odnosa) do objekta predaje:

  1. Santabhava, neposredna ljubezen do Boga; nežen, miren odnos, ki so ga imeli starodavni Rishiji,
  2. Dasyabhava, odnos služabnika do svojega gospodarja, kakršen je bil odnos Hanumana do Gospoda Rame,
  3. Sakhyabhava, prijateljski odnos, kakršen je bil odnos Arjune do Krishne,
  4. Vatsalyabhava, odnos matere do otroka, kakršen je bil odnos Yashode do Krishne v času njegovega odraščanja,
  5. Madhurabhava, odnos ženske do svojega ljubimca, kakršen je bil odnos Radhe do Krishne.

 

Nekateri viri omenjajo še Tanmayabhavo, odnos kakor, da je Bog prisoten povsod.

 

Sivananda razkriva, da ta odnos do izbrane oblike pojmovanja Boga lahko nosi lastnosti vrline (sattva), lastnosti strasti (rajas) ali lastnosti nevednosti (tamas). Katera lastnost prevladuje v posamezniku je odvisno predvsem od njegove narave, vendar je le satvična čista, božanska. Razvije se s primerno prakso. Ko Bhava praktikanta popolnoma dozori, um vstopi v Bhavasamadhi, stanje zavesti v katerem um postane enotočkovno osredotočen na objekt predaje.

 

Ramakrishna Paramahansa trdi, da prava Bhava pomeni vzpostavitev odnosa z božanskim in njegovo zavestno ohranjanje vedno in povsod, “pri hranjenju, pitju, sedenju, spanju”.

 

Najpomembnejša in temeljna sveta spisa bhakti poti sta Srimad Bhagavatam in Bhagavad-gita. V Srimad Bhagavatamu je naštetih devet postopkov vdanega služenja Bogu:

  1. Sravanam, poslušanje,
  2. Kirtanam, petje,
  3. Smaranam, spominjanje,
  4. Pada-sevanam, služenje Njegovim lotusovim stopalom,
  5. Arcanam, čaščenje,
  6. Namaskar ali Vandanam, posvečanje molitev,
  7. Dasyam, izpolnjevanje Njegovih ukazov,
  8. Sakhyam, prijateljevanje z Gospodom,
  9. Atma-nivedanam, popolna predaja.

 

Bhakti poglobimo tudi s preučevanjem svetih spisov, obiskovanjem svetih mest, druženjem s skupino podobno mislečih ljudi (Satsang), druženjem z učiteljem in uresničenimi modreci.

 

Vrst Bhakti je po različnih opredelitvah več. Sivananada jih omenja šest: Gauna Bhakti in Mukhya Bhakti, Vidhi in Ragatmika Bhakti, Vyabhicharini in Avyabhicharini Bhakti, Sakamya in Nishkamya Bhakti, Apara Bhakti in Para Bhakti ter satvična, radžasična in tamasična Bhakti.

 

Gauna Bhakti, Vidhi in Vybhicharini so nižje vrste Bhakti. Mukhya, Ragatmika in Avyabhicharini pa višje vrste Bhakti.

 

Sakamya Bhakti je predaja z željo po materialnih dobrinah. Posameznik prakticira bhakti pot z željo po bogastvu, zdravju, sreči. Prošnje in molitve so usmerjene v dobrobit posameznika. Ta pot ne vodi do uresničitve. Nishkamya Bhakti se v posamezniku razvije, ko je zadovoljen s položajem v družbi, družino, materialno podprt in se lahko preda višjemu namenu, samouresničitvi skozi ljubezen do Boga.

 

Apara Bhakti je pripravljalna, obsega obrede in slavnosti okraševanja božjih podob, darovanja hrane, ponujanja cvetja, lučk, dišav. Primerna je za praktikante začetnike. Sčasoma preraste v najvišjo pojavnost človekove ljubezni do Boga – Para Bhakti. Praktikant Boga časti v srcu, njegov tok misli je neprekinjeno usmerjen na Boga. Predmetne podobe, simboli, knjige postanejo nepotrebni in niso več dokaz predanosti. Praktikant ljubi, ker je to narava ljubezni. Na ta način pretrga spone uma in materije in postane svoboden.

 

Znotraj satvičnega odnosa v praktikantu prevladuje lastnost vrline. Boga časti zato, da mu s tem služi, odstrani Vasane (karmične vtise) in Samskare (mentalne vtise) in se mu lahko v čistosti približa. Rajasična Bhakti nosi v sebi lastnosti strasti. Praktikant časti Boga zato, da bi pridobil bogastvo, ime in položaj v družbi. Tamasičen odnos v sebi skriva jezo, ljubosumje, ošabnost in predrznost. Praktikant časti Boga zato, da bi premagal sovražnika, pridobil uspeh po nezakonitih poteh, se maščeval idr.

 

Sivananda navaja, da se Bhakti znotraj praktikanta stopnjujoče se izrazi kot nežno občutje, topla naklonjenost, žareča ljubezen in goreča strast. V njem se prepletajo občutki globokega spoštovanja, užitka ob misli na božanskost (Priti), sladke bolečine in grenkobe zaradi odsotnosti Ljubljenega (Viraha). Navzven se to izrazi kot solze, naježenje, krčenje mišic, jok, smeh, potenje, nezmožnost govora, omedlevica.

 

Sredstva s pomočjo katerih praktikant lahko okrepi svojo Bhakti so po Sivanandi naslednja:

  • Razlikovanje, sposobnost presoje med dobrim in zlim.
  • Nadzor strasti, obvladovanje čutov s katerim preprečimo, da bi se usmerili navzven, na predmete materialne narave tako, da jih usmerjamo z lastno voljo.
  • Praksa samoodpovedovanja in samozanikanja, s katerima um usmerimo na Vsevišnjega.
  • Nesebično delovanje, s katerim se praktikant žrtvuje za dobro drugih.
  • Čistost, zunanja (čistost telesa, vnos prečiščene hrane) in notranja (resnicoljubnost, iskrenost, nenasilje, neobrekovanje, odsotnost ljubosumja).
  • Moč, telesna (zdravje) in umska (trdna odločenost, volja).
  • Nadzor čustev, s katerim preprečimo nihanja med skrajnostima prekomerne radosti in pretirane resnobnosti. Spoznanje je mogoče, ko je um umirjen, stabilen, uravnovešen.

 

 

PREPLETENOST RAZLIČNIH POTI JOGE

 

Bhakti ni edina pot, ki jo praktikant lahko izbere s ciljem osvoboditve. Različne poti dajejo poudarke različnim metodam, navidezno nasprotnim, za dosego istega cilja. Medtem, ko je pot karma joge nesebično delovanje za dobro drugih, brez pričakovanja sadov svojih dejanj, pot jnana joge pridobivanje znanja, modrosti in razvoj intuicije, pot raja joge odmik čutov od predmetov materialne narave in umiritev miselnih vsebin, je pot bhakti joge popolna predaja Bogu s tem, ko um napolnimo z mislimi o njem.

 

Swami Chinmaya razloži, da iskalec sebe vidi kot pogojeno zavest. Poti bhakti, karma in jnana joge mu pomagajo sprevideti, da je v resnici nepogojena zavest. Ko so um, intelekt in ego odstranjeni, se pogojena zavest spoji z nepogojeno čisto zavestjo. Pot bhakti joge praktikantu pomaga porušiti zid uma, pot jnana joge mu pomaga porušiti zid intelekta, pot karma joge mu pomaga porušiti zid ega. Ko je odstranjen katerikoli izmed treh so odstranjeni vsi trije, saj so narejeni iz iste snovi – misli. Kar ostane je čista zavest.

 

Sivananda izpostavi primerjavo, da so delovanje, čutenje in intelekt trije konji, ki usmerjajo kočijo telesa, srca in uma. Za dosego cilja morajo delovati v popolnem ravnovesju. Vzoren praktikant ima glavo Shankare, srce Buddhe in roke Janake.

 

RAZLIKE in PODOBNOSTI MED BHAKTI IN JNANA JOGO

Med jnana jogo in bhakti jogo v resnici ni niti tako veliko razlike, kot si včasih predstavljamo. Sčasoma se obe poti zbližata in se srečata v isti točki. Enako je z raja in karma jogo, vse poti se slej ko prej harmonično združijo v eno.

Jnani stremi k enosti, celovitosti vsega, želi razumeti neko absolutno, s čuti nezaznavno, abstraktno Silo, s tem ko razume njo, razume vse. Bhakta se želi predati kontretni Božanski osebnosti, s tem ko ljubi njo, ljubi vse.

Obstaja pomenski odtenek v mnenju učiteljev jnana poti in učiteljev bhakti poti, čeprav oboji priznavajo izjemno moč Bhakti. Jnaniji Bhakti pojmujejo kot orodje osvoboditve, za bhakte pa je hkrati orodje, torej sredstvo, in cilj sam.

Vivekananda v tem ne vidi velike razlike. Med tem, ko oboji preveč pomembnosti pripisujejo vlogi metod čaščenja, pozabljajo, da s popolno ljubeznijo pride tudi pravo znanje, čeprav ga ne iščemo, in da od popolnega znanja ljubezen v resnici ni nikoli ločena.

Sivananda pravi, da je jnani največji bhakta. Veličine Bhakti namreč ni mogoče ločiti od modrosti Jnane, in enako z druge strani, ko Bhakti dozori, se preobrazi v Jnano. Pravi jnani je pripadnik Gospodu Krishni, Rami, Sivi, Durgi, Sarasvati, Lakshmi, Jezusu, Buddhi itd. Postane Samarasa bhakta, vsevključujoč. Jnani v sebi nosi predanost, zmotno je mišljenje o nasprotnem. Dokaz za to so veliki modreci, kot so Shankaracarya, Appayya Dikshita, Swami Rama Tirtha, Ramakrishna Paramahamsa idr. Bhakti in Jnana sta medsebojno odvisni, se dopolnjujeta in nadgrajujeta. Sivannada sprašuje, kako naj nekdo, ki je spoznal enost z Atmanom ne časti in služi svetu, ki je Atman sam?

V Bhagavadgiti 12.1-5 Arjuna vpraša Krishno: “Kdo je popolnejši jogi: kdor Ti zmeraj vdano služi, ali tisti, ki časti brezosebni Brahman, nepojavno?” In Krishna odgovori: “Za najpopolnejše imam tiste, katerih um je osredotočen name in ki Me nenehno častijo z največjo vero. Tisti pa, ki se popolnoma posvetijo čaščenju nepojavnega, tistega kar je zunaj dosega čutne zaznave, vsepričujočega, nedoumljivega, nespremenljivega, stalnega in negibnega – brezosebnega aspekta Absolutne Resnice – tako da obvladujejo čute ter so enaki do vseh živih bitij in delujejo za dobro vsakogar, nazadnje prav tako pridejo k Meni. Vendar je za tiste, katerih um je predan nepojavnemu Absolutu, težavnost napora na poti dosti večja.”

Krishna se v tem odgovoru dotakne tako bhakti kot jnana joge in potrdi, da obe peljeta do istega cilja, poudari pa da je pot jnana joge težja.

FANATIZEM V BHAKTI JOGI

Nedvomno je prednost bhakti joge ta, da je najlažja med potmi in najbolj naravna.

Njena velika pomanjkljivost je, da se v svojih nižjih oblikah lahko izrodi v fanatizem. Ta osredotočena navezanost na objekt ljubezni pogosto postane vzrok nepriznavanja in izključevanja podobnih poti. Šibak, nerazvit um znotraj neke religije ali filozofije sprejema le en način čaščenja svojega ideala – s sovražnostjo do vseh drugih idealov. Fanatik izgubi moč objektivne presoje. Zameglijo jo njegove osebne preference. Cel njegov svet namreč temelji na danem filozofskem sistemu in vse kar je v nasprotju z njim predstavlja potencialno nevarnost za identiteto praktikanta. Seveda je to možno v vseh sistemih, le pri praktikantih različnih smeri bhakti joge je bolj pogosto. Logika in tehtna argumentacija v načinu vrednotenja informacij fanatičnega praktikanta bhakti joge izgubita relevantnost. Pomembno postane kdo je avtor neke trditve. Moč trditve je večja, če je avtor znotraj nasledstva učiteljev, če je bližje izvornemu učitelju in če je trditev citirana iz verodostojnih svetih spisov izbrane bhakti smeri. Tako se lahko zgodi, da je isti človek, ki je prijazen, pošten in ljubeč v odnosu do somišljenikov, privzeto sovražno nastrojen do drugih, ki izhajajo iz nasprotnega filozofskega sistema. A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, avtor komentarjev slovenskega prevoda Bhagavad-gite Kakršna je, na več mestih v knjigi v svojih komentarjih odkrito kritizira in omalovažuje impersonaliste.

K sreči Vivekananda poudarja, da ta nevarnost obstaja le v fazi Bhakti, ki jo imenuje pripravljalna. Ko namreč Bhakti postane zrela in preide v svojo višjo obliko po kakovosti in stopnji, izgine strah pred njeno fanatično pojavnostjo. Duša, ki je prepojena s to višjo obliko Bhakti, je preblizu Boga, da bi ostala orodje širjenja sovraštva.

SADOVI BHAKTI

 

Sivananda navaja, da Bhakti zmehča srce, odstrani ljubosumje, sovraštvo, slo, jezo, egoizem, ponos in aroganco. Podari radost, božansko ekstazo, blaženost, duhovni mir in znanje. Vsi strahovi, skrbi, umska trpinčenja in bridkosti popolnoma izginejo. Podanik se osvobodi iz samsaričnega cikla rojstev in smrti. S tem, ko se popolnoma preda Bogu postane nesmrten.

 

DUHOVNO URESNIČENJE KOT CILJ BHAKTI JOGE

Cilj bhakti joge je duhovno uresničenje, osvoboditev, izpolnitev, tako kot je to cilj drugih poti joge. Po različnih opredelitvah obstaja več izrazov za to stanje, kot so Moksha, Samadhi, Mukti, Vivekanda uporablja izraz Tadiyata (samopredaja).

Prabhupada osvoboditev opredeli kot stanje, v katerem živo bitje nima več materialne zavesti, temveč razvije čisto zavest, ki ni pod vplivom gun materialne narave.

Skozi oči bhakte je jubezen do Boga najvišja oblika uporabnosti človeškega obstoja. Pridobivanje znanja bhakta uporablja zato, da krepi svojo motivacijo, izven teh okvirov mu delovanje z razumom ne predstavlja pomembne kakovosti za dosego uresničitve. Njegova pot je tlakovana bolj v smeri opustitve razumskih dejavnosti, da bi lahko po Gospodovi milosti pridobil neposredno zaznavo – stanje v katerem občuti, izkuša, uživa božjo ljubezen v njegovem Kraljestvu.

Ko bhakta doseže najvišji ideal ljubezni, vse filozofije odpadejo, saj je zanj cilj uživanje v tej božanski ljubezni. Biti eno z Bogom zanj ni dovolj. Večno srečo si predstavlja kot blaženost ljubečega odnosa z Bogom. Ne želi torej popolne neodvisnosti Kaivalya-mukti. Želi odnos v katerem služi Bogu.

Sivananda navaja štiri vrste osvoboditeve znotraj bhakti joge. Če bhakta ostane v Loki, kot prebivalec sveta v katerem prebiva Božanstvo, je to Salokya Mukti. V Samipya Muktiju bhakta pride v neposredno bližino Boga, kakor kraljevi podanik. V Sarupya Muktiju dobi enako obliko Gospoda, kakor kraljev brat. V Sayujya Muktiju postane eno z Bogom, kakor sol in voda. To je najvišja stopnja osvoboditve v bhakti jogi.

V Bhagavad-giti 18.62 je zapisano, da se transcendentalni mir in najvišje, večno prebivališče dosežeta po Njegovi milosti.

Po mnenju Vivekanande v bhakti jogi vsi začnemo kot dualisti. Bog je za nas ločena entiteta. Nekje na poti poglabljanja navznoter se zgodi preobrazba. V prisotnosti Svetlobe spoznamo navdihujočo resnico, da so Ljubezen, Ljubimec in Ljubljeni Eno.

ODPOVED KOT NAJMOČNEJŠE SREDSTVO DUHOVNEGA URESNIČENJA

Najmočnejše sredstvo s katerim praktikant vstopi v kraljestvo osvoboditve je odpoved. S tem, ko praktikant odmakne svojo pozornost stran od predmetov materialne narave, se lahko prične proces obračanja navznoter.

 

Karma jogi se odpove sadovom svojih dejanj in se ne veže na rezultate svojega delovanja. Raja jogi si pridobi spoznanje svoje ločenosti od materialne narave, njene minljivosti in svoje večnosti. Jnana jogi z razumskim prepričanjem spozna, da je vsa trdna narava iluzija in prekine vso navezanost nanjo. Bhakti jogi se odpove užitkom čutil, intelekta in čustev v svoje sebične namene, da jih lahko usmeri k Bogu, preda višjemu namenu.

 

Resnični namen odpovedi je torej v tem, da se praktikant odpove želji, hrepenenju, sebičnosti, egoizmu in ne le materialni posesti, temveč občutku imeti in to nadomesti s preprosto biti.

 

OVIRE NA POTI DO DUHOVNEGA URESNIČENJA

 

Sivanada je mnenja, da je razumevanje številnih ovir na poti do osvoboditve ključnega pomena za uspešnost aspiranta. S tem, ko se jih zaveda, jih lažje premaga. Ovire, ki jih navaja so naslednje:

  • Šibko zdravje. Duhovna praksa ni mogoča brez trdnega zdravja. Zato mora praktikant skrbeti za telo z rednim gibanjem na svežem zraku, vadbo jogijskih položajev, pranajamo, zdravo prehrano in rednimi obroki, zmernostjo pri delu, ustrezno količino spanja in počitka, pozitivno mentalno naravnanostjo. Čeprav filozofija Vedante vzpodbuja nenavezanost na telo, svetuje naj telo ohranjamo čisto, močno in zdravo, da bomo lahko izvajali svojo izbrano prakso. Telo primerja s čolnom, ki nas lahko prenese na drugo stran k Nesmrtnosti, s konjem, ki nas pripelje na željen cilj. Bistvo je, da se z orodjem ne poistovetimo, a hkrati ustrezno skrbimo zanj.
  • Nečista hrana, prevelike količine hrane.
  • Lenobnost, zaspanost, preveč spanja.
  • Sanjanje v budnem stanju.
  • Nezmožnost odmika čutov in uma od predmetov čutne zaznave.
  • Močna spolna sla.
  • Želja po ugledu in slavi.
  • Slaba družba, nepravi prijatelji.
  • Nenadzorovanje uma.
  • Zadovoljstvo z omejenim uvidom in pridobljenimi sposobnostmi (siddhiji).
  • Samooklicane duhovne avtoritete.
  • Moralni in duhovni ponos, prevzetnost.
  • Predsodki, nestrpnost, nesprejemanje drugačnega mnenja.
  • Umska nemirnost, nestanovitnost.
  • Brezciljno tavanje uma.
  • Prazni pogovori, prekomerno govorjenje.
  • Neredna praksa, izguba interesa za prakso.
  • Neprevzemanje odgovornosti, pripisovanje krivde drugim.
  • Nepopustljivost starih mentalnih vtisov (Samskar).
  • Samoopravičevanje.
  • Sovraštvo.

 

VLOGA UČITELJA

Naš Resnični Jaz je popoln in vsako bitje bo ob koncu svojega potovanja vstopilo v to stanje popolnosti. Kakršnikoli smo v tem trenutku, je rezultat naših dejanj in misli v preteklosti, z dejanji in mislimi v tem trenutku pa določamo svojo prihodnost. Hitrost naše osebne rasti in razvoja lahko pospeši zunanji impulz v obliki učitelja.

Krishna Arjuni priporoča v Bhagavad-giti 4.34: “Poskusi izvedeti resnico tako, da se predaš duhovnemu učitelju. Ponižno mu postavljaj vprašanja in mu služi. Samospoznane duše ti lahko posredujejo znanje, ker so videle resnico.”

Vivekananda trdi, da se pravo znanje lahko prenaša le od duše do duše in ne more izvirati iz knjig. Knjige lahko proučujemo celo življenje in postanemo zelo intelektualni, na koncu pa ugotovimo, da se v duhovnem smislu nismo kaj dosti razvili, dodaja. Intelektualni razvoj namreč ne hodi nujno z roko v roki, v sorazmerju, z duhovnim razvojem. S preučevanjem knjig smo včasih zavedeni v miselnosti kakšno pomembno pomoč nam nudijo vendar, če razčlenimo učinke pridobljenega znanja lahko kaj kmalu ugotovimo, da je intelekt tisti, ki pridobiva korist in ne naš notranji duh. To je tudi razlog zaradi katerega večina nas lahko izbrano govori o neki duhovni temi, težje pa to udejanji v svojem življenju.

Najlepše je, če svojega učitelja prepoznamo s srcem in razumom hkrati. Intuitivna zaznava nam pomaga začutiti, če smo skladni s potencialnim učiteljem. Analitični del uma pa preizkusi, če učitelj izpolnjuje prave pogoje za uspešen prenos učenj, ki jih potrebujemo na poti duhovnega razvoja.

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati Shiksha (učenec) so čistost misli, besed in dejanj, iskrena želja po znanju in vztrajnost. Popolna osredotočenost na proces učencu pomaga premagovati ovire na poti. In zgolj poslušanje predavanj in branje knjig nista zadosten dokaz za srčno predanost. V borbi s svojo nižjo naravo mora učenec ohranjati najvišjo raven notranje motivacije, saj proces traja nedoločeno dolgo.

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati Guru (učitelj) so dobro poznavanje naukov svetih spisov in življenje v skladu z njimi, notranja čistost in nesebičen motiv za poučevanje.

Pri posredovanju znanja se učitelj ne sme preveč osredotočati na igro besed, temveč mora poskušati predati bistvo učenja skladno z naravo dojemanja dotičnega učenca. Vivekananda opozarja, da je poudarek na izboru in postavitvi besed ter umetelnosti njihovega povezovanja namenjen bolj uživanju v učiteljevi lastni učenosti in ne doprinese bistveno k razvoju učenčeve duhovne zaznave. V tem Vivekanda prepozna sled bahaštva in željo, da bi bili prepoznani kot veliki učenjaki. Učitelj bi moral učencu prikupiti vsebino tako, da bi slednji občutil globino njene vrednosti.

Stik z Bogom ali vpogled onstran verjetnega se ne zgodi dokler oseba ni čista. Zato je brezmadežnost temperamenta in osebnosti učitelja eden izmed dokazov o njegovi vibraciji zavesti. Bolj pomembno je to, kar učitelj živi, kot pa to kar govori. Učitelj je nekakšen prevodnik znanja in v njegovem interesu ne bi smelo biti, da spodbudi že obstoječe intelektualne sposobnosti učenca, temveč da mu omogoči uvid v pravo naravo resničnosti. To lahko naredi le preko osebnega zgleda. Za to mora biti notranje čist.

Učiteljev motiv ne smejo biti denar, ime in slava. Vsako njegovo dejanje naj bi izhajalo iz brezpogojne ljubezni do vseh čutečih bitij. Edini medij preko katerega se lahko pretaka duhovna sila je namreč ljubezen.

V sodobnem času se tudi duhovnost izkorišča kot poslovno dejavnost, ki prinaša dobiček. Pravi iskalci se zavedajo, da se najvišje modrosti ne da kupiti. Večja nevarnost obstaja za tiste, ki so na začetku svoje poti. Veliko je učiteljev, ki delujejo v nevednosti in takih, ki v sponah svojega napuha mislijo, da jim je uspelo razvozlati skrivnost večnega znanja. Iskanje vodstva pri neizkušenemu ali celo prevarantskemu človeku ima lahko pogubne posledice.

Učitelj mora posedovati sposobnost prenosa znanja, učenec mora biti pripravljen znanje sprejeti. Prebujeno mora imeti radovednost, nenehno občutiti notranje koprnenje in si ves čas, ne glede na ovire, vztrajno prizadevati za uresničitev. Odnos do učitelja naj bi bil zgrajen na veri, zaupanju, ponižnosti in poslušnosti. Vendar šele, ko je učenec pripravljen odpreti srce, postane pripravljen za sprejem učenj. In to ne samo s strani ljudi in življenjskih okoliščin, temveč od vsega kar ima korenine v obstoju univerzuma.

Nihče izven nas samih nas ne more naučiti asimilirati znanja in začutiti njegove vrednosti, če pa v nas obstaja predpogoj ljubezni do duhovnih vsebin, nam uresničeni učitelj lahko pomaga odstirati tančice do uvida.

ČAŠČENJE BOGA

Čaščenje (Upasana) je napor praktikanta, da bi začutil bližino Boga oziroma Resničnega Jaza z osredotočanjem nanj v skladu z učenji Šaster in Guruja. Obsega telesne in mentalne načine, ki praktikanta vodijo do spoznanja zaznave Boga znotraj sebe.

Čaščenje očisti srce in umiri um. Spremeni naravnanost uma in ga preoblikuje v satvičnega. Uniči Vasane (karmične vtise), Trishne (želje in hrepenenja), egoizem, jezo in sovraštvo, itd. ter vse ostale ovire na poti do spoznanja Boga.

Patanjali v svojih Joga Sutrah poudarja pomembnost Upasane za Raja jogija. Ishtapranidhana (samopredaja Bogu) je eden izmed petih korakov znotraj Niyam. Kot zaščitnika jogijev omenja Gospoda Shivo.

Sivananda izpostavlja, da je usmerjenost čaščenja odvisna od stopnje zavedanja, duhovne rasti in razvoja praktikanta. S časom se spreminja, nižje stopnje naravno odpadejo in se nadgradijo. Najnižje je čaščenje narave, njenih elementov, živali (ognja, reke Ganges, svete krave, drevesa Bodhi, pod katerim se je razsvetlil Buddha). S čaščenjem junakov (Shiva, Nrsimha) si praktikant želi pridobiti junaške lastnosti. Čaščenje relikvij je čaščenje telesnih ostankov svetih oseb. S čaščenjem prednikov se praktikant pokloni svojim preteklim koreninam. Čaščenje Guruja, Rishijev, svetnikov in božanstev je predhodnik najvišjemu čaščenju Boga samega, v njegovi osebni ali neosebni obliki. V osnovi gre za čaščenje edine Absolutne Resničnosti, razlike v obliki in imenu se pojavijo zaradi razlik med častilci. Bistvo vseh religij je enako. Ljudje se med seboj prepiramo zaradi razlik v podrobnostih.

Sivananda navaja dve vrsti Upasane. Saguna Upasana, meditacija na kip, podobo Boga, njegovo fotografijo, in Nirguna upasana, meditacija na transcedentalnega Brahmana brez oblike in lastnosti. Saguna je konkretna meditacija na predmetno ali slikovno podobo Boga Rame, Krishne, Shive, Gayatri Devi idr. Nirguna je abstraktna meditacija na vseobsegajoči eter, neskončno modrino neba, vseobjemajočo svetlobo sonca idr.

Saguna Upasano sestavljajo poslušanje in branje Gospodovih Lil (iger, zabav, aktivnosti), Kirtan (petje Njegovega imena ob spremljavi instrumentov), neprestano spominjanje na Boga, služenje Njegovim lotusovim stopalom, darovanje cvetja, prostracije, molitve, Japa (izgovarjanje manter), samopredaja, služenje bhaktam, idr.

Nirguna Upasano sestavljajo petje mantre Om, meditacija na So-Ham in Shivoham, meditacija na Neti, Neti (ne to, ne ono), meditacija na katero izmed štirih glavnih trditev iz Upanishad (Mahavakyas), kot je npr. Aham Brahmasmi (Jaz sem Brahman) ali Tat Tvam Asi (To si ti), idr.

Metod Saguna Upasane se poslužujejo praktikanti bhakti poti, metod Nirguna Upasane pa praktikanti jnana poti. Obe metodi imata isti cilj vendar Sivananda opozarja, da je Nirguna Upasana neprimerljivo težja, saj zahteva oster, odziven intelekt, da lahko ohranja svojo pozornost na brez lastnostnem Brahmanu.

Najvišja oblika čaščenja Boga v bhakti jogi je čaščenje njegovih Avatarjev.

Avatariji so Učitelji vseh učiteljev, utelešenje Boga na Zemlji. Bog se odloči vstopiti v objektivno stvarnost zato, da bi pomagal človeštvu. Pregnal zlo in vzpostavil vrlino. Človeštvo v resnici ne more videti Boga, razen preko njegovih pojavitev v vidni obliki. Pripadniki bhakti poti verjamejo, da ni razlike med čaščenjem Boga in čaščenjem njegovih Avatarjev ali njegovih nadomestnih podob. Kadarkoli poskušamo misliti o Bogu, kakršen je v svoji absolutni popolnosti, se srečamo s prepreko. Dokler smo namreč v človeškem telesu si Boga nismo zmožni predstavljati drugače kot v človeški podobi, zatrjuje Vivekananda. Prišel bo čas, ko bomo presegli svojo človeško naravo in ga spoznali takega kot je, do takrat pa ga moramo častiti v podobi nas samih, saj um ni sposoben zaznati veličine vseprisotnosti, vsemogočnosti, nespremenljivosti.

Po Vivekandandinem mnenju le dve skupini ljudi ne častita Boga v njegovi človeški podobi. Neobčutljivi brezvernik in Paramahamsa, osvobojena duša, ki je presegla šibkosti in omejitve svoje človeške narave. Zanj je ves obstoj postal njegov lastni Jaz. Le on lahko Boga časti takega, kot je. Prvi Boga ne časti iz nevednosti, drugi pa zato ker ga je spoznal v sebi samem.

 

ČAŠČENJE BOGA V OBLIKI PODOBE

Čaščenje podobe Boga v obliki Murtija (kipa, idola), ki predstavlja božanstvo, je najbolj primerna oblika prakse na začetku. Oprijemljiv simbol Boga je nekakšen opomnik. Materialna podoba prikliče mentalno idejo. Z osredotočanjem na zunanjo podobo se praktikant uri v koncentraciji. Težko bi svoj um odložil na nekaj Neskončnega, si povsod predstavljal prisotnost Boga in se predal Neoprijemljivemu. Pomoč zunanjega simbola je v procesu bhakti joge nepogrešljiva. Murtije se časti s posebnimi obredi Pujami, ki obsegajo različne kretnje, molitve, hvalnice, daritve idr.

Upodobitev Boga v obliki kipa je medij, ki privlači srce praktikanta, s pomočjo katerega lahko začuti prisotnost Boga in mu izlije svojo predanost. Predstavlja nekaj svetega. Sivananda to primerja z vrednostjo, ki jo zastavi svoje države pripisuje vojak na bojišču. Zanjo je pripravljen dati življenje. V njem vzbuja notranjo motivacijo za boj, tako kot podoba Boga v častilcu vzbuja predano ljubezen.

Murti je za praktikanta utelešenje Boga samega in ne le podoba iz kamna, lesa, gline, kovine. Murtiji so izdelani po predpisih iz Shilpa Shaster. Umetniki ustvarjajo v stanju globoke jogijske meditacije. S posebnim obredom Prana Pratishta Božanstvo vstopi v podobo.

Sivananda zatrjuje, da smo praktikanti različnih poti joge na nekakšen način vsi častilci podob, vključno z Vedantisti, saj je tudi mentalna slika oblika podobe. Razlika ni v vrsti, le v stopnji. Vsi častilci, ne glede na to kako intelektualni, ustvarijo znotraj svoje meditacije podobo v umu in um odložijo nanjo. Pa čeprav je to abstrakten simbol, morda le Om, in ne nujno oblika iz kamna ali lesa.

Sivananda obsoja sodobnega intelektualno naravnanega človeka, ki uporablja premeten izgovor, da je kip le materialna struktura, v resnici pa mu ego preprečuje, da bi se priklonil pred podobo Boga. Na račun svojega ponosa zavrača prakso osredotočanja na obliko, čeprav se sam ne zmore osredotočiti na ne-obliko. V obrambo se postavlja s svojo učenostjo, sproža prazne razprave s katerimi seje dvom v obstoj Boga in poudarja pomen posvetnega znanja. Moder intelektualen človek naj bi ohranjal širino, ostajal odprt za različne interpretacije in svojega dojemanja ne omejeval na zaključen krog splošno sprejetih poenotenih idej.

Vivekananda poudarja, da je Apara Bhakti (nižja, obredna predaja), v procesu katere praktikant razvije ljubezen z zunanjo pomočjo idola, le odskočna deska za Para Bhakti, (višja, napredna predaja), ko praktikant čuti Boga v vsem. V procesu praktikant preide skozi različne stopnje. Najprej izgine oblika, obredi in potovanja na sveta mesta izgubijo svoj namen, praktikant preraste simbole, mantre in knjige. Templji in cerkve, celotna religija – vse te omejitve naravno odpadejo. Nadalje meditacija na Neosebnega Brahmana preraste v samouresničenje. Hinduizem torej iskalca postopoma pelje od čaščenja predmetne podobe na mentalno podobo, preko osebnega Boga k neosebnemu Absolutu in združitvi z njim v Nirvikalpa Samadhi.

 

 

ČAŠČENJE BOGA Z JAPO

Japa je nepretrgano izgovarjanje izbrane mantre, s katero praktikant enotočkovno osredotoči um. Japa omogoči namerno usmerjanje uma v izbrani tok misli. V bhakti jogi je to največkrat misel na Boga s ponavljanjem njegovega imena. Načelo delovanja metode japa leži na tesni povezavi med imenom in obliko. Narava delovanja uma nam onemogoča, da ne bi hkrati z besedo pomislili tudi na njeno obliko, in obratno, ko se v umu ustvari podoba, se skupaj z njo prikaže tudi ime.

Chidananda trdi, da Absolutno resničnost lahko izkusimo izključno preko Dhyane (meditacije). Vendar je, po njegovem mnenju, metoda jape na začetku prakse uspešnejša in hitrejša od meditacije. Ne moremo poleteti na krilih meditacije, če nismo prej razvili moči koncentracije oziroma izmojstrili spretnosti osredotočanja uma na eno samo točko kadarkoli to želimo. Pri tem nam učinkovito pomaga japa. Z japo razvijemo tudi predanost. Ob izgovarjanju imena Boga si vizualno predstavljamo njegovo podobo in občutimo njegovo prisotnost v srcu. Mantro lahko izgovarjamo naglas, lahko jo tiho šepetamo, najmočnejša pa postane, ko si jo ponavljamo mentalno.

S tem, ko izgovarjamo ime Boga in si mentalno predstavljamo njegovo obliko, um prevzame njegovo podobo. Podoba ustvari mentalni vtis (Samskaro). Če je ta vtis dovolj dolgo prisoten in ponavljan, se v umu oblikuje težnja, ki se spremeni v navado. Na tak način lahko posameznik preoblikuje naravnanost svojega uma. Ponavljajoča se misel ustvari spremembo v strukturi prevladujočega mentalnega toka.

Sivananda odnos med japo in meditacijo razloži takole: Japa je ponavljanje mantre, Gospodovega imena. Dhyana je meditacija na njegovo obliko in njegove lastnosti. Obstaja japa brez meditacije (Japa-Rahita) in japa z meditacijo (Japa-Sahita). Ko praktikant napreduje na svoji poti, japa s časoma sama odpade. Ostane meditacija.

ČAŠČENJE BOGA S KIRTANOM

Kirtan je skupinsko petje Gospodovega imena s predanim občutkom, ljubeznijo in vero. Prvi glas (vodja) zapoje mantro, nato pa ostali z odgovorom ponovijo mantro s posnemanjem. Najpogosteje je petje spremljano s tradicionalnimi indijskimi glasbenimi instrumenti harmonij, karatali, mridanga ali table. Bhakte pojejo in plešejo v duhovni ekstazi, da bi pozabili nase in se izgubili v ljubezni do Boga. Prabhupada je mnenja, da je v tej dobi Kali Yuge Kirtan najlažja in najhitrejša pot do samouresničitve. Poudarja, da imajo le redki sposobnost prakticiranja Vedante in Jnane, Kirtan pa je primeren za vse ljudi, tudi visoko intelektualne. Z njim se najlažje vstopi v predano razpoloženje, v stanje enotočkovne mentalne naravnanosti na Boga.

ČAŠČENJE BOGA Z DAROVANJEM HRANE

Darovanje hrane je sestavni del bhakti joge in je izraz bhaktove ljubezni do Boga. Z darovanjem se materialna hrana poduhovi, prečisti in postane prasadam, kar v sanskritu pomeni Gospodova milost.

 

Prabhupada poudarja, da je uživanje prasadama eden bistvenih sestavnih delov bhakti joge. Pravi, da je pri drugih vrstah joge treba čute obvladati umetno, bhakti jogi pa svoje čute obvada tako, da jih zaposli z duhovnimi dejavnostmi, ki jim dajejo zadovoljstvo. Z jezikom na primer okuša hrano darovano Gospodu. Čuti se tako očistijo in spontano jih pritegne duhovno uživanje, ki je veliko večje od vsakega materialnega uživanja.

 

Kar jemo, to postanemo, saj se telo gradi s hrano, ki jo vnašamo. Naj bo zato hrana preprosta, lahka, polnovredna in hranljiva. Krishna v Bhagavad-giti 17.8-10 hrano razvrsti v tri skupine, ki odgovarjajo trem gunam materialne narave. Hrane v gunah strasti in nevednosti ne moremo darovati Krishni. Poleg mesa, rib in jajc so v nižjih gunah še čebula, česen, gobe, pekoča hrana, postana hrana ter opojna sredstva, kot so kava, pravi čaj in alkohol.

 

Po subtilnih zakonih narave ima kuharjeva zavest vpliv na hrano, in ko hrano zaužijemo, se ta vpliv prenese na nas, pravi Prabhupada. Hrano je potrebno pripravljati z mislijo na Gospoda in je med pripravljanjem ne okušamo. Kuhanje je del meditacije, saj ne kuhamo zase, temveč za Gospoda, ki naj skuhane jedi tudi prvi okusi in uživa v njih. Tako je darovana hrana karmično očiščena.

 

Vivekananda podpira argument filozofije Samkhya po kateri tri gune sestavljajo vsebino in kakovost Prakrti in so kot take osnovni gradnik človeškega telesa. Potemtakem je za duhovni napredek nujna prevlada satvičnih gradnikov in lastnosti v posamezniku. Snov, ki jo v telo vnesemo s hrano, v veliki meri vpliva na delovanje uma. Zato je hrani smiselno nameniti pozornost, vendar, tako kot na vseh ostalih področjih, pretiravanje ni vmesno. Prečiščenje hrane Vivekanada vidi bolj kot pridobitev znanja s pomočjo katerega čuti ostanejo nedotaknjeni z vidika navezanosti ali odbojnosti do hrane. Ko s tem znanjem prečistimo svoje zavedanje, pridobimo satvične lastnosti uma in ga lažje naravnamo na Vseobsegajočo Resnico.

 

SKRIVNOST POPOLNE PREDAJE

 

Samopredaja mora biti popolna, nezadržna, nepogojena. Ne sme biti prakticirana s ciljem osvoboditve. Iskreni praktikant ne sme želeti ničesar v zameno. Samopredaja ne pomeni odmaknitve v samoto gozda in ne pomeni nedelovanja. Kar je bolj pomembno je notranja predaja, s katero ego in poželenje ugasneta. Potrebno je popolno zaupanje Bogu in vera, da deluje v naše najvišje dobro. Na tak način se doseže blaženost, duhovni mir in radost.

 

 

Zaključek

 

V seminarski nalogi sem poskušala odgovoriti na vprašanja kaj je Bhakti, kako jo lahko razvijemo, kakšen naj bo odnos, ki ga vzpostavimo z Bogom in s katerimi metodami bhakti joge lahko spoznamo Boga, da bi dosegli samouresničenje.

 

Na Bhakti zdaj gledam z drugačnimi očmi. Dojela sem, da je jnana visoka filozofija in le redki zmorejo živeti življenje v skladu z njo. Največja nevarnosti, ki praktikantu preti na tej poti je, da preceni zmožnosti svojega intelekta in da napačno interpretira trditve iz svetih spisov.

Spoznala sem, da je duhovnost uresničenje skozi katerega se zrcali razlika med besedičenjem in intuitivno izkušnjo. Kar izkušamo v globinah svoje duše je spoznanje in da ga dosežemo, je potrebna predaja. Razumsko dojemanje s tem nima odločilne povezave. Je pa lahko odlična odskočna deska, če je narava posameznikovega uma taka, da potrebuje logiko in analitično razmišljanje, da si lahko odpre vrata do spoznanja, če hoče vstopiti, pa se mora predati.

Naj zaključim s Sivanandinimi besedami: Odstrani sebičnost. Umiri strasti. Izkorenini egoizem. Prečisti srce. Razčleni svoje misli. Prouči svoje motive. Ne skreni s poti poštenosti. Govori resnico. Bodi neustrašen. Spoznaj Boga. To je esenca pridig vseh prerokov, svetnikov in modrecev, učenj Buddhe, Jezusa, Mohameda, Konfucija, Chaitanye, Shankare in ostalih. To je pot k Bogu, k samorealizaciji, ki je cilj vseh poti joge.

 

 

Viri in literatura

 

Bhaktivedanta Swami Prabhupada, A. C. (1998). Bhagavad-gita Kakršna je. Nemčija: The Bhaktivedanta book trust.

 

Bhaktivedanta Swami Prabhupada, A. C. (2012). Bhakti – skrivnost večne ljubezni. Nemčija: The Bhaktivedanta book trust.

 

Cinmayananda, S. (2002). Kindle life [elektronska izdaja]. Mumbai: Central Chinmaya Mission Trust.

 

Sivananda, S. S. (2001). The philosophy and significance of idol worship [elektronska izdaja]. Shivanandanagar: The divine life society.

 

Sivananda, S. S. (2004). Guri-Bhakti Yoga [elektronska izdaja]. Shivanandanagar: The divine life society.

 

Sivananda, S. S. (2007). Practice of Bhakti Yoga [elektronska izdaja]. Shivanandanagar: The divine life society.

 

Vivekanada, S. (2003). Bhakti yoga [elektronska izdaja]. Leeds: Chelephais press.

 

Manninezhath, T. (1993). Harmony of religions. Delhi: Motilal Banarsidass publishers.

 

https://en.wikipedia.org

 

http://vedabase.net

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 217