Samadhi in kaivalya po poti joge

 

Avtorica: Tina Stibilj, oktober, 2014

 

Kazalo

Uvod ………………………………………………………………………………………………………………………… 3

Yoga ………………………………………………………….…………………………………. 4

Samadhi in kaivalya …………………………………………..………………………..…………6

Zaključek ……………………………………………………………………..…………………. 8

Viri in literature …………………………………………………………….……………….…… 9

 

 

Uvod

Dharsane so ortodoksne indijske šole, med katerimi sta tudi samkhya in yoga, ki sta se kasneje združili. Prva je podprla teoretski del, slednja pa praktičnega – nastala je samkhya yoga. Sistem joge je univerzalen. Posamezniku ponuja pot iz trpljenja. Človek trpi, ker je zasičen z materialnim in intelektualnim. Pozabil je, kako se je zapletel v svoje goste mreže iluzije, njegov najčistejši del pa ga žene h osvoboditvi. Ve, da se mora očistiti. Joga je le ena od poti h osvoboditvi.

Raja joga je kraljevska joga. Iz nje so nastale vse vrste in smeri yoge, ki jih dandanes lahko srečamo širom po svetu. Nekatere se bolj, nekatere manj oddaljujeo od bistva, ki je uvid posameznika v svojo pravo naravo. Poznamo: karma, bhakti, hatha, vinyasa, ashtanga, kundalini, mantra yogo…

Na splošno nam joga pomaga pri vzpostavljanju ravnovesja, bolj poglobljeni načini pa nas rešujejo iz lastne miselne kletke, pomagajo pri obvladovanju nagonov in nas počasi preko trdnega dela na fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem področju peljejo do umiritve miselnega toka ter redke posameznike do razsvetljenja oz. samadhija ter posmrtne osvoboditve, ki se v filozofiji yoge imenuje kaivalya ali moksa.

Tradicija joge je v Indiji prisotna že več tisočletij. Patanjali je napisal Joga sutre, vendar je le njihov sestavljalec, ne avtor. V tem najpomembnejšem tekstu s področja joge, je sistematiziral znanje o jogi, ki pa je obstajalo že prej. Patanjali opisuje načine s katerimi lahko upravljamo s svojim umom; opazujemo svoj način življenja, kvalitete odnosov z drugimi ljudmi. Opisane so fizične tehnike ter meditacijske prakse, ki pomagajo odstranjevati nemir v zavesti in vodijo človeka h spoznanju svojega najvišjega potenciala.

 

 

Yoga

Patanjali je v Joga sutrah začrtal Ashtanga yogo, osemstopenjso jogo, ki vsebuje osem korakov – oz. bolje rečeno osem krakov. Oseba, ki se odloči za pot spoznanja in odrešitve, naj te stopnje uresničuje v življenju vzporedno, le tako lahko napreduje ter doseže zadnje tri stopnje, ki vodijo h osvoboditvi. Ti osmi kraki so: yama, niyama, asana, pranayama, pratyahara, dharana, dhyana, samadhi (vzdržnost, dolžnost, telesni položaj, usmerjanje življenjske energije, umik čutov, koncentracija, meditacija, razsvetljenje).

Yama. Yame so vzdržnosti. Patanjali jih našteje pet: ahimsa, satya, asteya, brahmacharya, aparigraha (nenasilje, resnicoljubnost, ne-kraja, celibat/ne-čutnost/zmernost, ne-pohlep). Potrebno jih je obvladovati na fizični, verbalni ter mentalno-intelektualni ravni.

Niyama. Niyame so dolžnosti, ki naj jih posameznik izvaja na osebnem nivoju. Gre za notranje discipline in opazovanja. Niyame uravnovešajo človekove notranje občutke in ustvarjajo discipline v posameznikovem notranjem življenju. Obstaja jih pet: sauca, santosa, tapas, svadhyaya, isvara pranidhana (čistost, zadovoljstvo, vzdržnost/zmernost/skromnost, samo-preučevanje/študij svetih tekstov, predanost presežnemu/bogu).

Asana je telesna drža . Definicija asane je udoben in stabilen položaj. Telo mora biti čvrsto in fleksibilno, torej ne togo. Tako telo omogoča dolgo sedenje v lotusu, položaju za meditacijo. Asane pomagajo tudi pri pretočnosti celotnega telesa, tako da so subtilni kanali, po katerih teče energija, odprti. Gre za posameznikovo zmožnost obvladovanja in umirjanja telesa, kar je pogoj za meditacijo.

Pranayama. Poleg različnih tehnik dihanja, ta termin označuje tudi nadzor nad življenjsko energijo ali prano. Gre za pridobivanje, kopičenje in zavestno nadziranje praničnih življenjskih energij v telesu, kot opisuje tudi Milčinski:

“Tako je indijska tradicija gojila življenjski dah ali sapo, imenovano prana. To je življenjska energija, ki preveva tudi telo in se v bitjih najočitneje razodeva kot dih.” (Milčinski-3, 171)

Pratyahara je odmik čutov ali obrat čutil navznoter. V tem stanju organi čutov niso več podrejeni svoji nalogi. Dražljaji iz okolice nehajo vplivati na njih. V tem stanju popolnoma obvladamo telo in čutila. Čutne aktivnosti ne morejo več ovirati naše zavesti.

Po prvih petih krakih se psihofizični del joge konča. Razvita je avtonomija, ki posamezniku omogoča prakso tristopenjskih tehnik: samyama (dharana, dhyana, samadhi).

Dharana je koncentracija, zadrževanje zavesti na enem samem objektu. To je lahko plamen sveče, ponavljanje mantre, sledenje vdihu-izdihu… To je stanje koncentracije, pri katerem gre za samoomejitev uma z namenom, da se odstranijo vsi moteči dejavniki, ki otežujejo umiritev uma.

Dhyana je meditacija ali popolna koncentracija. Je nadgradnja dharane. Meditirajoči se začne istovetiti z opazovanim objektom. Jogi doseže nenaporno zadrževanje uma oz. toka zavesti na nekem predmetu, kot pravi Vivekananda:

“Ko je duh izurjen, da ohrani usmerjenost na določeno notranjo ali zunanjo točko, si pridobi sposobnost, da se steka v neprekinjenem toku proti tisti točki.” (Vivekananda, 72)

Samadhi. Razsvetljenje, kontemplacija, direktna povezava s transcendentalno zavestjo. Pred dosego samadhija so še obstajali meditirajoči, objekt meditacije in akt meditacije; v stanju samadhija pa ne obstaja več ločitev med temi tremi, vse je enost. O tem piše tudi Milčinski:

“Cilji yoge so v Patanjalijevem delu opisani v smislu različnih kontrol oziroma stopnjevanih načinov discipline, usmerjenih k umirjanju duha. To vključuje postopna napredovanja v kontroli telesa in duha, ki naj bi vodila v prenehanje vseh gibanj in misli, tako da je duh posrkan vase in zgubi občutek dvojnosti med objektom in subjektom.” (Milčinski-1, 259-260)

Samadhi je razsvetljenje, pri čemer so dpravljene vse iluzije in domišljije. Preko samadhija meditirajoči spozna resnico, vidi stvari takšne kot so. To je popolna in večna intuicija. Ob razsvetljenju človek preseže občutek ločenosti med njim in svetom okrog njega. Iz te izkušnje pride prebujen – postane modrec, prerok, svetnik. Narava človeka, ki doživi združitev z nadzavestjo, se popolnoma spremeni, preoblikuje.

 

 

Samadhi in kaivalya

Cilj jogijskega delovanja je usmerjen onkraj, h osvoboditvi. Ko jogi doseže samadhi ali razsvetljenje, mu je zagotovljena osvoboditev po smrti, imenovana kaivalya ali moksa. To je osamitev čiste zavesti od vsega, najsibo tostransko ali onostransko.

Po samkhya yogi obstajata dva večna principa: purusa in prakrti. Prakrti je najvišja prvobitna narava, materialni princip ter hkrati nezaveden princip; purusa pa je zavestni princip, najvišja neskončna zavest ali z drugimi besedami – čista, prvinska zavest. Prakrti delovanje dolguje purusi. Oba principa sta med seboj tesno povezana.

Preko globoke prakse yoge posameznik lahko doseže samadhi, v katerem je prakrti podrejen purusi. To je stanje umirjenosti, enakodušnosti, polnosti čiste energije in življenjske sile. Stanje razsvetljenja je moč doseči tekom življenja. Razsvetljeni še vedno ima telo, ki ga lahko uporablja kot orodje za izpolnjevanje sočutnih dejanj – na tej točki ego ne obstaja več oz. je popolnoma tih in se ne umešava. Razsvetljenega vodi čista energija in deluje po zakonih v najvišje dobro vseh. Zadnji cilj človeka pa je, da doseže ločitev puruse od prakrti. To je osvoboditev, kaivalya, ki pa je možna le po smrti. Ko modrec doseže samadhi, mu je po smrti zagotovljena kaivalya; odplačal je vso karmo, tako da se mu ni potrebno več roditi, po smrti bo njegova duša združena z večnim izvirom energije, njegovo telo pa bo šlo nazaj h naravi.

Rammurti Mishra se poglobi v razlago samadhi-ja. Obstajata dve vrsti: samprajnata samadhi in asamprajnata samadhi. V prvem je meditant združen s Kozmično zavestjo in preseže kozmično drevo najvišje narave, prakrti. Gre za združevanje, povezanost z najvišjim Puruso, v asamprajnata samadhiju pa gre za istovetenje z njim. Pri samprajnata samadhiju so vse karme premagane s tem, da so spremenjene v seme, ki ga je mogoče vnovič posejati (zopet živeti tostransko življenje); v asamprajnata samadhiju pa je tudi seme karm požgano in duševnost ostaja v svoji kozmični obliki. V prvem meditant pozna puruso, v slednjem on je purusa.

Po besedah Rammurti Mishre je asamprajnata samadhi dveh vrst: bhava pratyaya in upaya pratyaya. Prvo stanje dosežejo tisti, ki so dosegli brezstrastnost, niso pa opravili analize Sebstva in niso dosegli samospoznanja. Slednje pa dosežejo tisti, ki prispejo na cilj:

“Jogin doseže upaya pratyaya samadhi preko samozaupanja, samodiscipline, samozaščite, silne vneme in energije, nenehne pozornosti in budnosti, redne vadbe samadhija – koncentracije, kontemplacije in meditacije – ter preko analize Sebstva in samospoznanja.” (Rammurti, 149)

Kaivalya pa je vzpostavitev spoznavne moči v njeni lastni naravi, kot pravi Vivekananda:

“Narava je opravila svojo nalogo, nesebično nalogo rejnice, ki si jo je naložila. Nežno je prijela za roko nesebično dušo in ji pokazala vse izkušnje tega vesolja, vse manifestacije in jo povedla vse višje, skozi različna telesa, dokler ni duša našla izgubljene slave in se spomnila lastne narave. Tedaj se je dobra mati vrnila po poti, po kateri je prišla, saj so še druge duše, ki so zašle v brezpotju puščave življenja. Tako deluje brez začetka in brez konca. In tako – prek radosti in trpljenja, prek dobrega in zla – odteka neskončni tok duš v ocean popolnosti in samoizpolnitve.” (Vivekananda, 179)

 

Zaključek

            Človek se odloči za pot samospoznanja ter si prizadeva doseči stanje čistosti in nezaslepljenosti – tako jogijsko prakso imenujeno sadhana. Tekom prakse naleti na soočanje s svojimi temačnimi platmi in se razgali sam pred sabo. Gre za prečiščevanje duševnih vsebin. Začetnik v praksi yoge si želi doseči radost, mir in zadovoljstvo. Ko doseže višjo stopnjo zavedanja, začne opuščati svoj ego. Osvobaja se želja in predstav, dokler ne ostane le še popolna povezanost s transcendentalnim virom vsega življenja. Na tej točki se oseba razsvetli. Če obenem tudi umre, doseže osvoboditev. Ne vrne se več v krog življenja in smrti, vendar se njegova esenca združi z večnim, transcendentalnim – s čisto energijo.

Yoga kot vsestranska praksa nagovarja posameznika, da mu meditacija postane več kot le tehnika – naj postane temeljni princip življenja. Meditacija odstrani konflikte z vseh ravni človekovega bivanja. Občutenje stanja meditacije je umirjenost duha, odprtost srca ter postopno spreminjanje posameznikove stopnje zavedanja v višja stanja zavesti. Najvišja stopnja je popolno zavedanje, da je človek božansko in svobodno bitje, ki biva večno v svoji duhovni obliki.

Test, ki ga opravljamo med meditacijo, ni namenjen ocenjevanju tega, ali smo zmožni doživeti vizije ali nadnaravne pojave, temveč nam sporoča kako se spreminjamo kot osebnost v vsakdanjem življenju. Med meditacijo se sicer lahko pojavljajo vizije, vendar le kot stranski proizvod in ne kot glavni cilj. Razsvetljeni poseduje tudi različne moči ali sidhi-je, za katere pa je bolje, da ostanejo skriti. Te tematike se dotakne tudi Milčinski:

“To je samotna pot skozi brezoblično tišino, zagotavlja zatočišče v naši lastni prvinski naravi in modrosti. Spoznanj in nadnaravnih sposobnosti ne gre prikazovati oz. jih publika, ki bi jih opazila ali ocenjevala in priznala, lahko že s tem dejanjem samim devalvira.” (Milčinski-3, 177)

Stanje samadhija je nad razumom. Um ga ne more doseči. Zato o uvidih ni možno govoriti oz. razsvetljeni ni razumljen od ostalih, ko želi objasniti doživljanja onkraj.

“Od rojstva smo ujeti v bit in uročeni od nje. Mislimo, delujemo, živimo na način bitij. Ne izkušamo praznine – ne poznamo orodij, načinov, da bi jo izkusili, spoznali. O njej niti ne mislimo, zato imajo razsvetljeni težave, ker te izkušnje drugim ne morejo posredovati z besedami.” (Milčinski-2, 224-225)

Gre namreč za izkušnjo, kateri se besede sicer lahko približajo, vendar ni namenjeno, da bi jo lahko opisale. Ta izkušnja transcendence je namenjena le meditirajočemu in je dar vesolja najbolj discipliniranim, resnim in predanim. Gre za odpoved vsemu, kar človek pozna in popolno predajo duhovnemu, kot pravi Vivekananda:

“Ko se odpovemo celo mislim na vsemogočnost in vsevednost, nastopi popolna odklonitev užitkov in skušnjav, ki jih izžarevajo nebesna bitja. Ko jogin vidi vse te čudovite sposobnosti in jih zavrne, doseže svoj cilj.” (Vivekananda, 164)

 

Viri

 

  1. Milčinski, Maja: Azijske filozofije in religije. Ljubljana: Založba mladinska knjiga, 2013.
  2. Milčinski, Maja: Telo-duh v filozofsko-religijskih tradicijah. Ljubljana: Slovenska matica, 2013.
  3. Milčinski, Maja: Strategije osvobajanja. Ljubljana: Založba Sophia, 2006.
  4. Vivekananda, Swami. Radža joga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.
  5. Mishra, Rammurti S. Filozofija in psihologija joge. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 2001.
  6. Honn, Robert. Mahabharata in joga. Ljubljana: Joga Do, 2011.
  7. Zapiski s predavanj pri predmetu Azijske filozofije, religije in kulture na Oddelku za filozofijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
  8. Gradivo z Učiteljskega tečaja joge Joga Do
Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210