ROMANTIČNA ZGODBA O JOGI, KAMELI IN AZIMU

Nena Vukčevič:

Facebook je fenomen. Me ne čudi, da se je izmed toliko oblik družbenih omrežij, ravno Facebook tako dobro ukoreninil v naši kulturi. Že uraden razlog njegovega obstoja je fenomenalen. Poiskati long lost friends. Vsi jih imamo in vsi koga pogrešamo. Kakšen brezsrčnež moraš biti, da ugovarjaš takšni razlagi. Poleg uradne razlage, bi lahko samo iz udeležbe posameznika na Facebook spletni strani sestavili njegov psihološki profil, saj povsem eklatantno pokaže odnos vsakega „frienda“ do sveta. Poznamo opazovalce, ki, kot ime samo pove, radi opazujejo in spremljajo vsako dogajanje in vrhunec njihove udeležbe, je da sem ter tja kaj polajkajo. Pravzaprav se mi niti ne sanja koliko njim facebook pomeni. Radi so na tekočem in ne potrebujejo posebne potrditve za svoj obstoj. Potem so tu nastopajoči, ki res mislijo, da kogarkoli zanima kaj so jedli in kako je to zgledalo preden so pojedli ali celo po tem, na kateri hrib so zlezli in kako so zgledala njihova stopala med hojo ali celo kam bodo postavili novo omaro v hodniku. To sta dve meni ljubi skrajnosti, ampak dejstvo je, da je Facebook nezgrešljiv.

 

S takšnimi in podobnimi mislimi sem poskušala zabavati svoj um, da ne bi podlegel evforiji. Roko na srce, Facebook je kriv, da sem se sploh odpravila na to potovanje. In kje sem? Saj sploh še ne vem, nekje v zraku, na istem sedežu že ne vem koliko ur, blizu separea poslovnega razreda. Ni lepšega od sončnega vzhoda nad oblaki, sicer bi pa raje svet obletela malo nižje, pod oblaki, v helikopterju.

 

Popolna stevardesa je odgrnila zaveso, ki nas ločuje od poslovnega razreda in prizor me je nasmejal. Nekaj udobno nameščenih moških in nekaj udobno nameščenih feredž. Nato se je pod eno feredžo za trenutek zableščalo nekaj relativno velikega. Diamant pod krinko, sem pomislila. Na tej razdalji še nisem videla tako velikega diamanta. Kakšen občutek je, če imaš na sebi proračun manjše države. Je feredža cena za ta občutek? V tistem trenutku me je po celem telesu spreletel občutek svobode in zadovoljno sem sem naslonila na neudoben sedež.

 

***

 

Že čez par ur sem stala sredi prašne ceste, sonce me je topilo, vlaga je bila neznosna in zavidala sem coca-coli v hladilniku. Počutila sem se kot Sting, ko je pisal Englishman in New York. Dozdevalo se mi je, da me vsi gledajo kot svetovno čudo, povrhu pa nisem imela pojma kakšen bo moj dom.

 

„Ko stopiš z aviona, se ne premikaj.“ so mi v mislih odmevala Lanina navodila. Torej, ne premikam se, čakam, gledam vse naokoli. Obožujem dopust v drug svet, kot temu ljubkovalno pravim. Mogoče iz ptičje perspektive ljudje zgledamo enako, počutimo se pa tako različno. Občutek je vse, kar imamo, je svet v katerem živimo in trenutno je bil moj svet hiter, neznan, hladen, poln prežečih presenečenj.

 

Rute na ženskih glavah naj bi imele poleg osnovne funkcije, ki je verjetno varovati ženske pred pohotnimi moškimi očmi in mislimi, tudi funkcijo varovanja pred žgočim soncem in s tem ohranjanje lepote. Kaj vse lahko ponudi ena ruta, tisoč in eno varnost. Mogoče si jo celo omislim, ker moja krema za sončenje ni tako multifunkcionalna.

 

***

 

Lana se je odločila začasno se preseliti v srž muslimanskega sveta. Sama pa sem se odločila z njo preživeti letošnji dopust. Ko mi je obelodanila ta svoj novi projekt, sem najprej želela prikriti svoj, predvidevam povsem zmeden izraz

„Mislim, da je muslimanska vera idealna. Sploh ideja harema se mi je od nekdaj zdela zelo logična in ženskam prijazna rešitev. Vsaka doma za nekaj poskrbi, delo se porazdeli, polna hiša otrok in smeha. Samo moški se mi malo smili, sam proti tolikim.“

Takrat sem na Laninem obrazu opazila presenečenje.

„Kako veš?“ me je vprašala.

Dejansko se je selila v harem, ampak ne kot devetnajsta žena, temveč učiteljica joge.

„Če ti nisi nora…“ sem zašepetala.

 

Lana je rojena jogini. Njena mati je bila jogini in za Lano bi zlahka rekla, da je na svet prišla v položaju lotosa, s priprtimi očmi in zlogom Om na ustnicah. Jogo dojema kot zrak, nikoli ni pomislila, da bi nehala dihati ali da bi malo manj dihala ali da kakšen dan ne bi vdihnila. Ona diha. Vsak dan, ves čas. Tako kot vsi mi. Njen nasmeh je stabilen in neodvisen, njen pogled ne dvomi, njeno telo je lahko in gibanje mačje. Pogrešam jo in nikakor mi ni bilo jasno kako je do tega njenega novega popotovanja sploh prišlo in nisem je spraševala. Saj tudi njej ni bilo povsem. Pojasnila mi je, da jo je na facebooku-u kontakrirala šestnajsta žena šejka Jusufa. Ime ji je Fatima, stara je 23 let.

 

„Kdo te je kotaktiral?“ sem jo vprašala, tokrat ne da bi poskušala prikriti karkoli.

„Pomiri se, saj ne gre za drug planet, samo drug del Zemlje je.“ se je smejala in nadaljevala „Saj veš kako je pri nas, joga je postala moderna. Vsi hodijo na jogo. Ali pa imajo premišljen, na podlagi izkušenj zgrajen odnos do joge, ker poznajo vsaj nekoga, ki hodi na jogo. Ta odnos nato prenesejo tudi na spremljajoče aktivnosti kot je prehranjevanje, ker jogiji so vsaj vegetarijanci, in odnos do sveta, ker jogiji so pacifisti, pa malo so dolgočasni, ker itak ne znajo žurat, pa te bejbe znajo biti malo nadute, ker jih pač vsi želijo pofukat. Toliko predsodkov, da se mi joga zdi že kot neka slavna oseba, ki je nihče ne pozna, ampak so toliko prebrali in slišali o njej, da imajo občutek, da so si res blizu. Sprejeli so jo za svojo in si dovolijo govoriti o jogi, ne da bi enkrat globoko vdihnili ali zaznali polno praznino misli ali občutili resno hvaležnost za svoj obstoj. Zadnje čase zelo težko s svojimi besedami ali primerom prodrem kamorkoli globlje. Toliko ljudi se zelo radi potopijo globoko v površino. Malo sem utrujena od tega. Vem, da je to moj problem, vendar ga odražam navzven in to je slabo. Potrebujem daljši dopust in če ob tem uspem komu kaj podariti, me dobiš prerojeno nazaj.“

„Razumem.“ sem rekla in pomislila kaj se je meni dogajalo zadnje čase, da tega pri njej nisem opazila „Srečno pot. In piši!“

 

***

 

Vidim jo kako počasi hodi proti meni. Če ne bi poznala njene hoje in mačjega gibanja, je ne bi prepoznala. Ruto ima. Seveda ima ruto, saj je pametna punca. „When in Rome, do as the Romans do“ nama je moj oče ves čas ponavljal. To, pa naj se ne baševa s sladkarijami. Zadnjega nisem nikoli najbolje razumela.

 

Ko je odvila ruto, sem vedela, da je vse v redu. Njen nasmeh je še vedno izražal njeno popolno zaupanje v življenje. Objeli sva se.

„Izvoli.“ dala mi je ogromno, krasno svileno ruto in se nasmehnila „Jedla boš sladoled, kot ga še nisi v življenju. Tu je dovoljeno vse in hkrati nič. Všeč ti bo.“

Odpravili sva se proti avtomobilu. Bil je nek ogromen, črn terenec.

„Kaj misliš s tem vse in nič?“

„Kar ti je samoumevno, je prepovedano, vse ostalo pa si lahko privoščiš.“ je bil njej odgovor.

Smejala sem se. Pojma nisem imela o čem govori, ampak bo že čas pokazal.

 

„Kako business?“ sem se morala pohecati.

Razložila mi je, da uči šest žena, seveda tudi šejka Jusufa in njegovega sina Azima.

„Saj ne boš verjela, ampak šejk Jusuf in Azim sta že dolgo časa resna praktikanta joge, šejk je želel nadgradnjo zase in učiteljico za Fatimo, ki je začetnica, ampak cela navdušenka. Všeč ti bo. Tudi Jusuf.“

„Upam, da bom tudi jaz njim…“

„Tu je zelo veliko ponudbe različnih učiteljev joge, če se lahko tako izrazim. Več ali manj so bili vsi javnosti znani jogiji že njegovi učitelji, pa se je odločil, kot sam pravi, poskusiti še nekaj novega.“

„Novega?“ mi ni bilo jasno „Veliko več bi naredil, če bi poskusil kaj starega. Kaj pa je novega v jogi?“

„Z vsakim, ki se dotakne joge, se rodi nekaj novega. To so njegove besede.“

„Torej imamo opravka s filozofom.“ se pripomnila.

„Imamo. Ampak, se ne jemlje preveč resno.“

 

***

 

In res mi je bil všeč. Sprejel naju lep, zravnan, močan, gibek moški, nedoločljivih let, s pogledom, kot da se zaveda svoje veličine in je hkrati nenavezan nanjo. Ni se mi zdel neskončno lep, imel pa je neko meni do tedaj še neznano privlačnost in nisem mogla ugotoviti njenega izvora. Ker moram vsaj delno okviriti vsakega, vprašam Lano „Vemo koliko star?“.

„Seveda vem, dvainšestdeset.“

„Pa saj se šališ“, je zletelo iz mene.

„Joga je eliksir mladosti!“ se je smejala.

 

Ko sva vstopili v Jusufovo palačo, naju je poleg Jusufa sprejelo večje število strežbe in pred menoj se je odprla ogromna dvorana, obogatena z veliko slikami, kipi, reliefi, preprogami, nekateri so bile tako lepe, da sem pomislila, da morda res obstajajo leteče preproge. Na stenah so bile razstavljene tudi razne stare mačete, ščiti, bodala. Takoj sem vzljubila Jusufa. Iz svoje palače je ustvaril galerijo.

 

On pa je z zanimanjem opazoval moje začudenje. Bil je resen, s toplim in direktnim pogledom, brez maske bi lahko rekla. Seveda mi je bil všeč. Presenetljivo odprt, takoj mu je bilo jasno moje iskreno čudenje njihovemu pogledu na svet in predvsem načinu življenja. Povrhu so res bogati. Za nas nepojmljivo. Z ogromnim posestvom, krasnim dvorcem. In osemnajstimi ženami. Prepotoval je svet, bil je marsikje in srečal marsikoga, zato ga niti moj način niti prvo vprašanje nista presenetila. Povsem umirjeno mi je začel pojasnjevati

„Moški so se vojskovali, nekdo je moral poskrbeti za ženske, zato Koran dovoljuje poligamijo“.

»Razumem«, sem rekla, kaj pa naj drugega in prvič sem resno dojela kako nam predsodki blokirajo percepcijo. V trenutku mi je zmanjkalo samozavesti za naslednje vprašanje, saj je bil to eden tistih momentov, ko se do bolečine zavem kako malo mi je jasno.

 

Po krajšem ogledu palače, naju je Jusuf pospremil do vrat harema, kjer je obstal in mi razložil, da je to edini prostor v njegovi palači, za katerega niti ne ve kako je opremljen.

 

In dejansko obstaja harem. Če prevedem v naš svet, gre za ogromno dnevno sobo za ženske. Krasen, udoben, domač prostor, kamor moški nimajo dostopa, če so starejši od sedem let in kjer so ženske ljudje, neobremenjene s svojim videzom ali vtisom. Sproščene in najlepše. Zmedeno smo se opazovale med seboj in zadrego je pretrgalo dekle, ki je vihravo priteklo ne vem od kod. Mlada, nasmejana, polna življenja, zvedava, neukročena, krasna Fatima. Takoj me je očarala. Ni znala niti besede angleško, zato sva se samo gledali.

„Kako se pa sporazumevata?“, sem vprašala Lano.

„Hitro ti bo jasno.“ mi je pomežiknila. Nič mi ni bilo jasno.

 

Soba za goste, ki mi je bila dodeljena, je bila štirikrat večja od mojega stanovanja. Imela sem uro časa, da se malo očedim za prihajajočo večerjo s šejkom Jusofom in celo njegovo družino. V vsem tem razkošju mi je bila ponujena pomoč tudi za to in nisem vedela, če je dostojno, da jo odklonim, zato sem jo z nasmeškom sprejela. Lepa Fatima se je ponudila za mojo prvo stilistko. Z rahlim nasmeškom in hkrati odločno je odkorakala do velike omare, jo odprla in se zamislila. Z resnim obrazom me je premerila, mi pokazala naj se zavrtim, nekaj je momljala. Ničesar njej podobnega še nisem doživela. Tako nežna in dojemljiva, da je ne znam bolje opisati, kot z besedo pretočna. Za komunikacijo z njo, besede niso bile potrebne. Imela sem občutek, kot da razume vsak moj gib. Na moment zastrašujoč občutek, kot bi bila prozorna, kot da me ne bi bilo. Nato sem sklenila prepustiti se toku, se predati lepi Fatimi in njenemu načinu.

 

Ob njej se mi potrdil občutek, da ljudje dejansko komuniciramo na povsem drugih nivojih in da so besede le ovira do resničnega sporazumevanja. Čedalje bolj se mi dozdeva, da so besede potrebne v znanosti in leposlovju, ne pa tudi v sami komunikaciji. Vsak gib in pogled povesta več, kot zmoremo izgovoriti. Pa kako močna je energija, ki jo vsak posameznik oddaja. Mislimo, da vtis naredimo z oblačili, nastopom, končno pa sproščenemu in dojemljivemu opazovalcu svoje energije ne moremo prikriti. Otroci so takšni opazovalci. Fatima je dajala otroški občutek, bila pa je odrasla ženska. Tudi sama sem bila Fatimi všeč in veliko truda je vložila v moj outfit, moje počutje.

 

***

 

Ko sem stopila v veliko jedilnico, ki je dajala vtis udobne in domače orientalske gostilne, sva se z Lano spogledali in vem zakaj se je na ves glas začela smejati, ona mi bere misli že od najinega tretjega leta starosti, ko sva se prvič zagledali. Ne samo, da je začutila moj strah, ampak tudi rahlo nelagodje. Fatima me je okrasila kot trebušno plesalko, z vsemi mogočimi zvončki, zapestnicami, ogrlicami. Vsa okrašena sem prirožljala do dvanajst metrov dolge in pol metra visoke mize in bila napotena na blazino ob Lani približno sredi mize. Nasproti naju je sedel Jusuf, na njegovi levi Fatima in na desni ženska pri svojih šestdesetih. Šeherezada ji je ime in je Jusufova najstarejša žena. Prava lepotica. Okoli cele mize so se zvrstile preostale žene in takrat sem dojela, da ima Jusuf enostavno rad lepe ženske. Vse do zadnje so bile lepotice. Pri mizi sta bila tudi njegova najstarejša sinova, Hasan s svojo edino ženo in drugi sin Azim, neporočen. Nedvomno gay, je bila moja prva misel, kako bi mu sicer uspelo. Nato je Azim spregovoril v popolni angleščini z nezamenljivim oxfordskim naglasom. V njegovem načinu je bilo zaznati lahkotnost in stabilnost hkrati. Govoril je o jogi, očitno je iskal temo, ki bo vsem zanimiva.

 

»Vsak izmed nas ves čas prehaja skozi razne miselne vrtince, doživljamo seveda tudi intervale miru in udobja. Vsa ta stanja vsi doživljamo drugače, ker ob tem doživljamo samega sebe in razlikujemo se med seboj. Dobesedno neopisljivo je. Tako kot je neopisljiva lepota ali sexapil ali gnus. Vse to lahko zaznamo in občutimo, z resno težavo pa opišemo. Tako tudi težko opišemo kaj je joga, vendar je praksa joge ta, ki nas usmeri v opazovanje vseh teh neštetih miselnih vrtincev in na njihov vpliv na naše počutje in življenje. Ravno z opazovanjem sčasoma lahko ugotovimo kako prevzeti vajeti lastnim mislim in jih obrzdati. V veliki meri je joga opazovanje.“

 

Lana je zadovoljno rekla „Yoga citta vritti nirodhah“, kar v prevodu pomeni Joga je umiritev odvečnih miselnih vsebin in nadaljevala „Ravno zato skozi prakso joge počasi začnemo v sebi zaznavati stanje pomirjenosti z ustrojem sveta in opustitev nesmiselne borbe proti. Kot bi se vrnil občutek iz otroštva. Zato so jogiji umirjeni. Opustili so borbo proti, proti mlinom na veter. To je moment, ko se obraz sprosti in pljuča razširijo, telo pa izgubi ogromno teže. Korakanje v neznano. Srečamo občutek enotnosti preko absolutnega sprejemanja.“

 

Vse je govorila z nasmeškom in dojela sem, da ji res ustreza sprememba okolja. Tu očitno od nje nihče ni zahteval ničesar izven joge. Nihče ni od nje zahteval, da bi bila njegov psihoterapevt ali nutricionist ali fizioterapevt, kot se ji je doma dogajalo na dnevni bazi.

 

Azim se je obrnil proti meni in pojasnil, da takšnega učitelja še ni imel.

„Njena lepota je v iskreni želji svojim učencem predstaviti lastna odkritja in dognanja ter nas napotiti na pot raziskovanja oceana sebe, kot se sama rada izrazi. In niti ne pomisli podati svojim učencem formulo kako postati in ostati jogi.“ Se je res lepo izrazil.

Ja, sem pomislila, ja, to je Lana. Ta tip mi že malo postaja všeč. Konkreten je. Sicer filozof, ampak naj bo. Lepim več oprostim.

 

„Njena enigmatičnost in privlačnost nista posledica skrbnega sledenja naukom joge“, je nadaljeval, »temveč odraz vedenja, ki ga je sama dognala in njenih lastnih doživetij skozi leta in leta lastne prakse, iskanja, odkrivanja, lahko bi rekli tudi popotovanja. Ne morem mimo misli, da ljudje vedno sledimo posamezniku, ne nauku, ki ga podaja, saj posameznikovo ponotranjeno znanje pritegne sledilce in ne gola forma nauka. Tako tudi ne smemo iskati besede, ki bi opisale kaj učitelj nosi, da pritegne, saj jih ni oziroma so zelo omejene in bistva energije takšnega posameznika ne morejo opisati. Takšna energija in karizma sta ravno tako prepoznavni, žal ne tudi opisljivi.“

Lana, ki ji je bilo sedaj že malo neprijetno zaradi oblice komplimentov, je želela malo spremeniti temo, Azim pa temu ni sledil. Med njimi je očitno običajno, da se dobro pohvali in verjetno tudi slabo pograja. Zato je enostavno nadaljeval

„Seveda obstaja definicija joge, enkratna je in edino, česar se res zavedam je, da je potrebno pri vsaki prakse joge najprej ugotoviti, kaj so naši miselni vrtinci. Včasih so tako prepleteni z nami samimi, da jih sploh ne ločimo od sebe, postali so del nas kot je vsaka opeka del hiše. In začetek je vedno najtežji. Ko uspemo zaznati svoj miselni tok in ga opazovati ločeno od sebe, smo na pol poti vzpostavljanja kontrole nad njimi. Počasi se naučiti nadzirati svoje misli.“

„Torej se lahko veselim, da bom nekoč z mislimi manipulirala svoje misli?“ sem še sama obrnila na šalo.

Azim pa je še vedno resno odgovoril „Takrat bo manipulacija že izgubila smisel.“

 

„Včasih imam občutek, da je lažje nadzirati tuje misli kot lastne.“ se je zasmejala Šeherezada.

 

Ko je spregovorila, sem dojela koliko karizme ženska nosi v sebi in miline. Vsak njen gib in vsaka beseda, vse na njej je bilo mehko in nečemu namenjeno, kot da bi ves čas natanko vedela kje je njen fokus, kaj je relevantno in kaj balast. Upam, da to pride z leti, sem pomislila. Če je prirojeno, iz mene ne bo nikoli nič. Pa se spet primerjam. Kako neprimerno zanimiveje je življenje, ko na trenutke pozabim na to pogubno razvado.

 

Šeherezada je bila najstarejša ženska za mizo in delovala je strahotno samozavestno, verjetno, ker se ni primerjala z nikomer in ker je bilo očitno, da ljubi Jusufa. Meni je bila enigmatična. Kako lahko ljubi moškega, ki mu sama tako zelo ne zadošča, da ima poleg nje še sedemnajst žena. Povsem razumem, da imaš lahko rad več ljudi, ampak ali res lahko ljubiš več žensk hkrati? Ali pa jih morda ne ljubi in se samo zaljublja, poroči, potem pa jih ima rad, jih spoštuje, poskrbi za njih? Če je temu tako, kako lahko Šeherezada ljubi Jusufa, če on ne ljubi nje? Ženske smo res trčene. Ampak, v vsakem gibu, pogledu Jusufa je bilo opaziti, da ji je predan, da ji zaupa, jo spoštuje, pa da je zaljubljen v Fatimo. Kakšna kombinacija!

 

„Šeherezada si svoje ime zasluži“ je s ponosom rekel Jusuf, »če je ne bi tako poimenovali ob rojstvu, bi se prej ali slej morala preimenovati.“

 

V redu, vsi poznamo zgodbo o Šeherezadi iz Tisoč in ene noči in verjetno ima gospa bujno domišljijo, sem pomislila.

 

Jusuf pa je nadaljeval „Žensko osvojiš s pozornostjo.“ pogledal me je v oči in nežno nadaljeval „Ženske ste odvisne od pozornosti. Ko moški pokaže zanimanje, nevsiljivo zanimanje in vas pusti do besede, ni daleč od predstave, ki si jo ustvarite, da mogoče je on pravi, saj ga dejansko zanimate. Pri čemer je od moškega odvisno ali vam bo znal v pravem momentu galantno odreči svoje zanimanje in vas s tem popolnoma pritegniti nase. To se mora zgoditi, ko je vaša domišljija že ustvarila predstavo in ko naš trud še ni očiten. Če se prezgodaj zgodi, nadaljujete s svojim življenjem ne oziraje se na naš vložen trud, če pa se zgodi, ko smo že postali očitni, zlahka postanemo igrača v vaših rokah. Fant postane moški, ko ima dovolj samozavesti oceniti svoj položaj in ravnati taktno. To velja za vsako ravnanje, osvajanje ženskih src je samo prispodoba. Šeherezada pa naj ti pojasni kako osvojiti moškega.“

„Končno nekdo!“ sem pomežiknila Lani.

 

Šeherezada je tudi jedla zapeljivo. Gledala je zapeljivo, govorila, sedela, se nasmihala, vse brez napake. Ta ženska bo do smrti vznemirjala moške, sem pomislila. Umetnica zapeljevanja je najprej svojemu šejku namenila dolg pogled z neskončnim nasmeškom, se obrnila k meni in me vprašala

„Res poznaš zgodbo o Šeherezadi?“

„Ne.“ je bil najvarnejši odgovor. „Pa bi jo z veseljem.“

 

Šeherezeda je začela pripovedovati

„Mogočnemu perzijskemu sultanu Šahrijaru je zlomila srce njegova mlada in lepa, vendar nezvesta žena. Dal jo je obglaviti. Njegova žalost in gnev sta se nehote usmerila v ves ženski svet. Vsako noč se je poročil z novo devico, ki mu je v dnevih prebolevanja izgube prekrižala pot in ga vsaj v nečem spomnila na izgubljeno ljubezen in vsako jutro mu je bila prejšnja žena povsem odveč, zato jo je dal obglaviti. Tisoč si jih je privoščil in zjutraj obglavil, njegova praznina pa je bila še vedno popolna, nespremenjena. In strah pred zlomljenim srcem je z vsako novo devico samo rasel. In z vsakim dnem si je bil manj všeč, vendar si je pred tem dejstvom močno zatiskal oči.

Šeherezada, lepa vezirjeva hči, je bila izobražena, dostojnega vedenja, zvedava in igriva, brez strahu pred življenjem in zato neukrotljiva. Požirala je knjige, zgodbe in legende prejšnjih časov, prebrala je tisoče knjig, recitirala izbrano poezijo tistega časa, študirala filozofijo, zgodovino, umetnost in bila je izjemno prijetna. Slišala je za početje velikega sultana in se, navkljub nasprotovanju očeta, odločila ga spoznati.

Ko sta se zagledala, se je zgodil znan proces, od bolečine pijan sultan se je odločil jo oženiti, ona pa mu je brez strahu gledala v oči in se smehljala, saj je videla le neutolažljivo bolečino. Po veliki pojedini, v njegovih sobanah, preden je sultan uspel zaužiti njen cvet, ga je prosila, če mu lahko najprej pove eno zgodbo. Začuden je sultan privolil, saj česa takega še ni doživel.

Šeherezada je začela pripovedovati počasi in tako doživeto, da je sultan obležal na postelji in jo z zanimanjem poslušal. Ko je zgodbo končala, je začela z novo in tudi ob prvih sončnih žarkih, je še vedno napeto poslušal, Šeherezada pa mu je pojasnila, da se noč izteka in da lahko zgodbo nadaljuje naslednjo noč. Sultan, ki ga je zgodba tako pritegnila, Šeherezada pa še bolj, čeravno se tega v tistem momentu niti ni zavedal, se tisto noč ni znova oženil in je ponovno povabil Šeherezado v svoje sobane. Šeherezada je prišla še lepša in bolj dišeča, vendar mu ni dovolila blizu, saj je morala dokončati zgodbo prejšnje noči. Pripovedovala je kot da nič drugega na svetu ne obstaja in sultan se je v zgodbo preselil in tudi v naslednjo in tudi naslednjo noč.

Njeno pripovedovanje je trajalo tisoč noči in povedala mu je tisoč zgodb, tisoč in prvo noč pa mu je rekla, da nima ničesar več zanj, da mu je dala vse, kar ona je. Takrat je sultan dojel, da se je v tisoč nočeh zaljubil v Šeherezado in postala je njegova kraljica.“

 

„Bodimo realni“ je nadaljevala Šeherezada, „sultan Šahrijar se je zaljubil že prvo noč, vendar v kolikor bi jo prvo noč zaužil, bi mu s tem tudi ona potrdila kako zlahka ženske podležemo mesenim užitkom in tudi do nje bi naslednje jutro začutil gnus, kot ga je do svoje nezveste žene ter jo dal obglaviti, kot da uničuje svojo izgubljeno ljubezen. Isto noč pa bi jo brezglavo iskal v drugi ženski. Nihče ne more vedeti česa smo sposobni, ko so čustva v vrtincu.“

V tistem sem zaslišala nežen zvok kitare in Fatima se je izvila iz šejkovih rok in pričela plesati, čutno, kot da pleše samo za svojega ljubimca, nato je malček odprla oči, ki so se takoj srečale z Jusufovimi in dojela sem kako močno ga ljubi.

 

Na mizo so prinesli nargile, čaj in sladice, zastrli svetlobo, Fatimi pa sta se pridružili še dve dekleti. Vsi smo utihnili in uživali v gibanju njihovih krasnih telesih. Bile neverjetno elegantne, izurjene v veščini telesnega zapeljevanja, pa težko bi rekla, da je šlo za erotično zapeljevanje. V vsem njihovem gibanju in načinu je bilo močno čutiti neko neprodorno distanco, začinjeno z iskreno sproščenostjo. Bile so zelo privlačne do meje, ki kot da bi bila določena od nekoga ali nečesa zunanjega in dajale so vtis, da njihovo telo in um pripadata nečemu, kar nam nikoli ne bo znano. Povrhu so vse počele s pristnim nasmeškom, njihovemu gibanju pa je posebno očarljivost dajala pritajena svetloba in dim nargil.

 

***

 

Bila sem sita, omotična, očarana od pogovorov, novih ljudi, utrujena od potovanja in z Lano sva z roko pod roko odkorakali do moje sobe, se zleknili in se brez besed dolgo gledali, dokler me niso predramili prvi nežni, a odločni glasovi molitve bližnje mošeje.

 

Odprla sem oči, Lana je še vedno spala ob meni. Njena notranja ura je natempirana na 5.30, ne prej ne kasneje. Takrat se bo zbudila, pa če bodo pred tem okoli nje bombe padale. Ob šestih je čas njene joge. Takrat se je ne moti. Pa ne, ker bi drugače težila, ampak, ko imaš človeka rad, ga začutiš, veš kaj mu veliko pomeni in kaj mu je potrebno vzeti iz rok, ker ga kvari. Počasi se je predramila, se mi nasmehnila in veselo rekla

„Ob osmih pridi v harem, kjer bo ura joge s puncami. Aja, pa lahko si v pajkicah.“

 

***

 

Jutranjo uro sem izkoristila za sprehod po posestvu. Vrt oziroma bolje park je bil neverjetno pisan, premišljeno urejen, z ogromno rastlinja, manjšimi fontanami, ribniki, ptiči, papagaji, naletela sem celo na stajo s konji. Lana si je ta odklop pametno omislila.

 

Vrnila sem se v palačo in v haremu so bile po tleh že razporejene blazine za jogo, Lana se je veselo pogovarjala z eno žensko, ki je pri večerji nisem opazila. Verjetno jo je šejk oženil šele po večerji.

 

Izkazalo se je, da je prevajalka. Lana nam je pomignila naj sedemo in razporedile smo se po blazinah, prevajalka na blazino ob Lani, ki nas je z umirjenim glasom pozvala naj zapremo oči, umirimo dih… in se vprašamo „Kako si?“.

Velikokrat s temi besedami začne uro. Če ji slediš, kmalu zaznaš hitrost in globino svojega diha, jakost srčnega utripa, dejavnost uma in količino misli, ki jih neumorno premleva. Vse to nam nazorno pokaže kako dejansko smo in kaj bi nam v danem momentu najbolj odgovarjalo. In tu nastopi magija joge. Samo zato, ker nam to lahko omogoči.

 

Ura je bila nežna, še vedno začetniška. Poznam Lanin način in opazna je bila njena želja, da joga pri dekletih ne bi ostala na tem tečaju. Bila je nežna in hkrati je ves čas spremljala njihove zmogljivosti, se trudila, da bi pravilno izpeljale asane in ne izzivale meja svoje gibljivosti in moči. Predvsem se je trudila, da se ne primerjajo med seboj, saj vsako primerjanje jogi odvzame smisel. Primerjanje vodi v tekmovanje, slednje pa je vse, kar joga ni.

 

Opazovala sem tudi dekleta, nisem si mogla pomagati. Saj sem vendar na drugem koncu sveta, ne morem resno spremljati ure joge sredi harema. Kdo bi mi sploh verjel!

 

Fatima je sledila povsem predano, brez vprašanj. Je že dojela, da bodo odgovori sami prišli in njo Lana lahko nauči samo še tehniko, bistvo ji je že jasno. Pri njej ni bilo zaznati niti trohice nasilja ne nad seboj ne nad drugimi. Niti v enem momentu se ni trudila preseči sebe, temveč z globokim spoštovanjem do svojega telesa sledila Laninim navodilom.

 

Za razliko od divje rdečelaske, ki je jogo doživljala kot telovadbo. Tudi njo je bilo zabavno opazovati, saj je pri vsakem gibu je poskušala oponašati Lanin premik in končno doseči njeno globino položaja, kar seveda ni bila več asana, temveč navaden razteg. Tudi do ideje, da je hrbtenica naša osnovna os in s tem najbolj relevanten del telesa, še ni prišla. Njen um je bil nemiren in zato telo zmedeno. S težavo je vztrajala v ravnotežnih položajih in v njenem početju ni bilo zaznati stabilnosti. Vsak zunanji dogodek jo je odpihnil, odpeljal, zapeljal, celo razveselil ali prizadel. Ena od stvari, ki jo je resno motila, je bila njena soseda z mnogo lepšimi pajkicami, mislim, da jih je z zavistjo opazovala približno 30 odstotkov ure. Kako zelo sta s skupaj s Fatimo potrjevali, ne samo, da sta telo in um tesno povezana, temveč ju ni moč ločiti. Vsaka dejavnost uma se takoj izrazi na telesu, mirno telo je posledica mirnega uma.

 

Posebej me je pritegnil prevajalkin glas. Govorila je umirjeno in ravno prav glasno, njen glas pa bi lahko razglasili za nov inštrument, poimenovali bi ga kar po njej, Nurija. S svojo jasnostjo in melodičnostjo, tudi milino, je zapolnil vsak kotiček harema. Na momente sem imela občutek, da bi se ga lahko dotaknila, mogoče ga celo zajahala kot letečo preprogo in odletela v nek božanski svet. Kakšno mogočno orožje.

 

S koncem ure je leteča preproga izpuhtel in raztreščila sem se na tisoč koščkov. Obožujem ta občutek, ko se moram od nečesa fascinantnega sestaviti, pa zdaj že vem, da bodo koščki mene, ko jih vse naberem, drugače sestavljeni kot so bili do sedaj. Spremenila me je ta izkušnja. Kasneje mi je Lana pojasnil, da je prevajalka sicer zelo znana pevka. Kaj vse si bogati lahko privoščijo.

 

Lana se je nežno vsem zahvalila za prisotnost, nas povabila k naslednji uri, še malo poklepetala z Nurijo, nato se je obrnila k meni „Greva jahat.“

 

***

 

Čez pol ure sva že drveli, vsaj meni se je tako zdelo, proti pet kilometrov oddaljenem jezeru. Namenjen mi je bil temen arabski žrebec, vajen vsega. Med tem je naju prehitela Šeherezada na svoji črni kobili, za njo še Jusuf. Izginila sta z obzorja. Luštno. Tudi ob jezeru ju ni bilo opaziti.

„Kako se mu ljubi, sem glasno razmišljala „toliko žensk, toliko pozornosti, ki jo ves čas deli med njih.“

 

Lana, ki je očitno o tem že veliko premišljevala, je zamišljeno rekla

„Mislim, da ne gre za vprašanje ali se mu to ljubi, njemu je to res fajn. Tudi sicer ne verjamem več v lenobo. Prišla sem do zaključka, da je ta beseda izmišljotina. Lenobe ni. Je pa otopelost. Nikoli nismo neaktivni zaradi pomanjkanja delavnosti, ampak volje do življenja. Ne ljubi se nam početi stvari, ki nas ne zanimajo ali pa nas ne izpopolnjujejo. Delo samo po sebi je skrivališče, varno in spoštovano in… pogubno.“ Zadnjo besedo je razvlekla. Nato pa nadaljevala

„Aktivnost in delavnost sta različna pojma. Jusuf živi povsem svobodno življenje, rad ima ženske, živi z njimi in za njih. Ne ovira ga strah, je lepši izraz, kot ne boji se. On res uživa v deljenju vse te pozornosti ženskam, izpopolnjuje ga njihovo občudovanje. To je njegov smisel. Ne morem ga soditi, mislim, da nikogar več, ki sledi svojemu notranjemu glasu, ne morem.“

 

„Ampak česa se bojimo? Kaj je tisto, kar mislimo, da izgubljamo, če sledimo svojim sanjam?« sem na glas premišljevala „Nas je strah spremembe? Gre za strah pred neznanim? Ali je to strah pred izgubo znanega.“

 

Lana, ki je opazovala ujedo pri lovljenju miši, je tiho odgovorila „Človek ne potrebuje sanj, ki bi jim sledil. Tudi sanje so skrivališče.“

„Pred čim?“

„Pred dejstvom, da življenje živimo ta trenutek. Sanje ali sanjarjenje predstavljajo nek imaginarni svet, ki ga ni.“

„Saj se niti ne zavedamo, da ne živimo v danem momentu.“ sem pristavila.

„To je res. Mislim, da je bolj kot karkoli drugega pomembno biti zvedav. Ko zvedavost preseže strah, se dotaknemo občutka večnosti in s tem smisla življenja. Saj se spomniš kako Woody Allen v Midnight in Paris preko Hemingwaya govori, da je ljubljenje s ‘trully incredible woman’ tisto, kar te pelje v pozabo smrti in daje smisel življenju. Ni pa povedal, da sta temeljna samozavest in fokus pogoja, da si sploh drzneš vzeti to ‘trully incredible woman’. Ampak slediti pravi in iskreni zvedavosti je očitno enako nagonsko dejanje kot sam spolni akt. Kako se trudimo to v sebi pokončati, samo da bi bili na varnem. Bojimo se odpreti srce svetu, ker mu ne zaupamo. Ne zavedamo se, da ta svet smo mi sami. Človek se ustraši, ko na obzorju zagleda svoje meje. Če jih ne išče, jih ne more videti. Takšen človek resnično živi. In tak je Jusuf.“

 

Opazovali sva ujedo, ki je sedaj jedla ulovljeno miš.

„Ali te res nikoli nikoli ni mikalo, da bi vsaj poskusila okus mesa?“ me je zanimalo,

Lanin odgovor pa je bil „Ne. Misliš, da s tem kaj zamujam?“

„Ne.“ sem rekla. „Pa prav imaš, strah blokira vse in nagon po golem preživetju zavzame ves miselni prostor. Tako ne ostane prostora za lepoto. Čemu potem živeti?“

 

Od daleč sem zagledala Fatimo in Azima, ki sta očitno tekmovala. Do zadnjega mi ni bilo jasno kdo bo zmagal, saj sta gonila uboga konja kot da jima gre za življenje. Tako zelo igriva je lepa Fatima. Ko je skočila s konja, je takoj napadla Lano s tisoč vprašanji o različnih asanah, njuna komunikacija pa je bila komična. Fatima se je zvijala in obračala, stegovala roke in noge, vrtela boke, mežikala, tleskala z rokami. Lana pa je vse to spremljala in se vrtela, ji poskušala razložiti posamezne položaje. Komično je bilo pravzaprav samo to, da sta ob sebi imeli Azima, ki bi lahko prevajal.

 

Azim se je obrnil k meni „Boš prisostvovala tudi naši uri joge.“

„Kdo ste vi?“ mi ni bilo jasno.

„Moška ura, ampak, če želiš si lahko prisotna, Lana nam je povedala, da si njen najboljši asistent.“

Lana je carica, sem pomislila, v življenju nisem asistirala pri uri joge.

„Z veseljem se vam pridružim.“ Nasmešek. Gledam ga v oči, ampak ga ne vidim. Red alert!! To me vedno in najbolj pritegne pri ljudeh. Mogoče jih ne vidim, ker so me tako pritegnili. To uganko je še potrebno razrešiti.

„Katera joga pa tebi najbolj ustreza?“

Saj sploh ne vem kaj naj se pogovarjam. Nekaj mi je začel govoriti, pa sem ga pozabila poslušat. Nenaaaaa, skoncetriraj se!

„…razlika je v poti, različni karakterji hodijo po različnih poteh.“ sem ujela.

Kje smo zdaj? Mah, bom kar sodelovala, saj ne komuniciramo z besedami.

„Seveda, se strinjam, več je poti, en je cilj. Tudi poti do joge je več. Eno je spoznanje.“

Gledal me je in se smehljal, upam, da je navdušen nad mano, ker tole je zvenelo pametno. Groza, všeč mi je ta tip. Tudi brez tega bi šlo.

 

Lana in Fatima sta se še vedno smejali. Smeh je kot sadež in seme hkrati, sladek je in se množi na vse strani, njegov najlepši stranski učinek pa je njegova nalezljivost. Ampak ne absolutna, nisem še srečala prestrašenca, ki bi se bil sposoben iz srca nasmejati. Ostali se smejijo.

Tudi Azim ju je opazoval in mi pojasnil, da skuša Fatima uloviti Lano v igro, nekakšno pantomimo o državah sveta.

„To njeno zvijanje in cepetanje naj bi predstavljalo značilnosti posamezne države. Hmmm… kot jih sama dojema. New York naj bi bil znan po ogromnem tigru, ampak o tem tigru sem ji sam razlagal, hotel sem ji opisati kako razkošen živalski vrt imajo. Uf, Italija naj bi slovela po boju proti onesnaževanju Zemlje. Ampak res ne vem od kod…. Lana nima šans. Opa, Anglijo je uganila. Strinjata se, da slovi po James Bondu!! Ženske glave…“

Ženske glave??!! Torej si lahko dovolim marsikaj! „Zakaj nisi poročen?“

Dolgo me je gledal. „Ker vem kaj iščem in me ne moti biti sam.“

Obrnil se je, odkorakal do konja, nas pa pozval, naj se počasi odpravimo proti domu in odvihral. Mogoče je pa res gay.

 

***

 

Naslednja ura joge je bila za Jusufa in Azima. Potekala je v sobi, v delu palače, ki je še nisem uspela obiskati. Obrnjena na notranje dvorišče, z visokimi stropi in ozkimi, kakšnih pol metra širokimi okni brez stekel, razporejenimi na en meter, segali do od stropa do tal, svetlobo pa so zastirale pisane zavese. Tla so bila slonokoščeno bela, marmornata, stene v celoti prekrite z mozaiki in nežna večerna svetloba, ki je polzela skozi okna in zavese, je dajala prostoru posebno toplino. Štiri blazine so bile razporejene in Lana mi je pomignila katera bo moja. Sedla sem. Nisem imela pajkic, ampak dimije iz tankega elastičnega materiala, sešite po Laninem naročilu posebej za jogo.

Pri kosilu mi je Lana razložila, da bo ta praksa trajala približno dve uri in pol in da je zadnje pol ure namenjene meditaciji.

 

Prostor je objela nežna glasba, sedli smo na blazine in zaprli oči. Lana pa ni pričela voditi ure, temveč je rekla

„Danes želim opazovati vašo komunikacijo s svojim telesom. Ne bom vodila ure, samo opazovala vas bom. Želim, da ponotranjite idejo ‘poslušaj telo’. Sami začnite z vadbo v momentu, ko tako začutite, tudi intenzivnost sami izberite, asane in njihovo zaporedje je ravno tako v vaših rokah. Blazine bomo premestili v tri različne konce dvorane, ker hočem preprečiti kakršenkoli medsebojne vplive. Vsi trije ste že resni praktikanti, niste pa še sposobni povsem zaupati svojim občutkom in pri vseh treh sem opazila tendenco, da podležete tujemu vplivu. Želim, da se zavedate prisotnosti drugega in da se hkrati naučite izogniti vplivu tuje prisotnosti. Zaupajte sebi in svojemu telesu. Vse, kar vam pove, vsako najnežnejše sporočilo upoštevajte. Tudi telo postane sramežljivo, saj ga um zna ignorirati ali celo okarati, če je kakšen dan manj razpoloženo. Iščemo enotnost telesa in uma. To je namen današnje ure.“

 

Blazine smo premestili in med seboj smo bili oddaljeni približno 10 metrov. V tistem momentu mi ni bilo povsem jasno zakaj nas je ločila. Dvomim, da zaradi moje prisotnosti, mislim, da je zaznala nekakšen kratek stik med Jusufom in Azimom. Edini signal, ki ga je bilo zaznati, je bila distanca v njuni telesni komunikaciji. Predvidevam, da je Lana to prepoznala in ni želela, da bi trenuten hlad v njunem odnosu prerasel namen današnje prakse joge.

 

Vedno me je fasciniral mir, ki ga zlahka zaznamo v posameznikih, ki resno prakticirajo jogo in meditirajo. Kot da nekaj vedo, nekaj pomirjujočega, kar bi vsi želeli vedeti pa ne znamo vprašati ali pa ne znamo poslušati odgovora. Vem samo, da ta mir ni prišel sam po sebi in tudi ne ostaja v posamezniku brez razloga. Zahteva nego in pozornost. To je Lana danes želela naučiti Jusufa in Azima. Dejstvo, da navzven ne krilita z rokami in se ne prepirata, nikakor ne pomeni, da v obeh ne vihra vojna.

 

Poslovanje njihove družine je razvejano, poteka v več deset državah, Azim, ki je skoraj celo svoje življenje preživel v Evropi in Ameriki, saj je bil že pri sedmih letih poslan na šolanje v London, je očitno imel povsem drug pogled na posel. Jusuf je videl svet, vendar tuja miselnost ni uspela predreti njegove. Trk vzhoda in zahoda. Očitno se je takšna situacija že zgodila in Lana je bila pripravljena. Enako resno je dojemala svoj posel kot onadva. Predvidevam, da jo je Jusuf zato izbral.

 

To uro je bil moj fokus močnejši kot običajno. Očitno je bil to prostor, v katerem Jusuf redno meditira, saj me je v momentu, ko sem zaprla oči potegnilo v moj mir, ne da bi sploh morala najprej obrzdati misli. Redna meditacija prostor očisti in to čistost zaznam, ko zaprem oči. Lahko bi rekla, da je bila moja vadba res kvalitetna, bila sem povsem pomirjena s svojim telesom in tudi z zunanjim svetom, vame se je naselil občutek, da je vse točno tako kot mora biti in bi vsak moj poskus kontrole pomenil samo odvečno odmetavanje energije. Lana je opazila kje sem in se mi vso prakso ni niti približala.

 

Po vadbi sta bila tako Jusuf kot Azim povsem spremenjena. Njuna obraza sta bila sproščena in tudi hlad ju je zapustil. Jusuf je začel sproščeno govoriti

„Trenutno je zame joga občutek miru v nekih nemogočih položajih in resnici na ljubo je bilo do nedavnega tudi sedenje na tleh z zaprtimi očmi zame povsem nemogoč položaj. Predvsem te zaprte oči. In strah, ki se je ob tem pojavil, da mi bo svet za trenutek pobegnil. Panika ob izgubi kontrole. Sčasoma sem začel dovoljevati svetu, da mi je za teh nekaj momentov pobegnil in ko sem odprl oči, sem začel dojemati zakaj je v filozofiji toliko govora o iluziji. Dejansko nič ni res in vse je posledica naših misli, našega dojemanja sveta, predsodkov. Vse kar obstaja, smo mi sami. Uživam v tem miru, podoben je miru, ki ga vsak posameznik doživi, ko mu misli za pogledom odtavajo v puščavo ali v valovanje oceana. Občutek prostranosti, pomirjenosti in spoznanje kako poguben zna biti naš poskus organiziranja.“

Obrnil se je k Azimu „Prav imaš. Naredila bova po tvoje.“

Nato se je obrnil še k Lani »Hvala.«

„Podvoji ceno!“ sem ji pomežiknila.

„Enako razmišljava!“ se je zasmejala nazaj.

 

Azim me je gledal kot da imam nekaj njegovega. Za trenutek sem zaznala kako se je počutila tista miš, ko je lovila ujeda. Upam, da bo od mene kaj ostalo, sem pomislila. Lana je vse opazila, pristopila mi je in predlagala, da večerjava same, pozna res dobro restavracijo.

 

***

 

Čez pol ure je zelo lepo urejena pritekla v mojo sobo z novico

„Najin mali podli plan se je izjalovil! Azim gre z nama. Pravzaprav midve z njim.“

„Kako pa to?“ me je zanimalo in težko bi rekla, da me je ta novica spravila v slabo voljo.

„Pritegnila si ga. Samo to je. Ni neke strašne filozofije v ozadju.“

 

Pa saj miš nima nobene možnosti proti ujedi, s čim naj se sploh brani?

 

Restavracija, ki jo je izbral Azim je bila povsem zahodnega tipa, mize s prti, običajni stoli, pribor, natakarji so bili v oblekah s kravatami, na meniju velika izbira alkoholnih pijač, od aperitivov pa vse do digestivov, izbrana vina in veliko gostov je kadilo. V kotu je bil manjši band in na repertoarju nežen blues. Ženska v dolgi ozki rdeči obleki s temno rjavimi lasmi, ki so ji segali skoraj do pasu in izrazitim rdečilom na ustnicah, je zamaknjeno pela in se z nikomer spogledovala.

 

Natakar se je Azimu rahlo priklonil in nas odpeljal do mize, ki je bila očitno rezervirana zanj. Kasneje sem izvedela, da je pravzaprav to njegova miza. Edina posebnost menija je bila, da na njem ni bilo cen.

 

„Zakaj Koran prepoveduje svinjino?“ me je zanimalo.

„Prepovedal je samo mrhovino, kri in meso svinje ter živali, zaklane v imenu koga drugega, ne edinega Boga. Ni pa greh, če to zaužiješ iz nuje, brez želje po prepovedanem in brez pretiravanja. Bog zares odpušča in je milosten. Tako je govoril Alah in tako piše v koranu.“ je rekel Azim.

„Vse si mi povedal.“ sem ironično zavzdihnila.

Azim se je zasmejal in rekel „Svinjina je hitro pokvarljivo meso in prenašalec veliko bolezni, včasih ni bilo hladilnikov in jih tudi danes marsikje ni.“

„Pa si jo kdaj poskusil?“

Pogledal me je zamišljeno in odgovoril „Vse sem poskusil.“

„Tudi post?“

„Seveda. Štiridesetdnevni. Zanimiva izkušnja. Najhujši je bil tretji dan brez hrane, potem sem dobil občutek, kot da začenjam novo življenje s povsem drugo energijo. Zanimiv je bil tudi moj proces vegetarijanstva.“ je nadaljeval „Imenujem ga proces, ker mislim, da ne gre za stanje. Po moji odločitvi, da se preizkusim brez mesa, mi je prvi dve leti meso samo smrdelo in ga iz tega razloga nisem jedel. Nisem imel posebnega odnosa do živali ali razvite empatije do te mere, da bi ob pogledu na meso pomislil, da je kos nekoga mrtvega na mojem krožniku. Šele po približno dveh letih mi je meso začelo tako zelo smrdeti, da sem začutil gnus ob vonju, kasneje celo ob pogledu nanj. Počasi se je ta gnus selil s krožnika na uživalce mesa. Razmišljal sem kako kos nekega trupla potuje od ust, skozi požiralnik, kako gnije v želodcu in črevih in kako se nabira v debelem črevu. Šele nato, po približno osmih letih sem bil empatično tako daleč, da nisem mogel doumeti kako lahko kdorkoli poje nekoga drugega samo iz razloga, ker mu je tisti moment všeč okus. Pa saj zlahka preživimo brez mesa. Razvijati sem začel povsem konkreten odpor do ljudi. Vse sem dojemal kot nore. Skratka, po dveh letih borbe s človeštvom, nisem imel več moči in sem se odločil, da ni mogoče, da so vsi okrog mene nori, temveč, da sem verjetno sam nor. Pa sem ponovno začel jesti meso. Kot da nikoli nič ni bilo.“

 

„Lana v življenju ni okusila mesa.“ sem mu ponosno pojasnila, kot da imam kakršnokoli zaslugo pri tem „zato pri njej ni bilo nobene borbe. Pa tudi sicer mislim, da je ne bi bilo, saj je povsem pomirjena s človeško norostjo, tudi okus mesa ji ne manjka. Sicer pa, bodi iskren do sebe, pogrešal si okus mesa in si mu podlegel. Če je človek lahko nor, je seveda lahko noro tudi človeštvo. Mislim, da je najprej potrebno zaupati sebi in v tem smislu sam ustvariti svoj temelj, spoštovati svoja spoznanja in poiskati svojo pot. Kot Alica v Čudežni deželi, ko je med tremi potmi izbirala pravo, ne da bi vedela, da so vse prave, saj je vsaka njena.“

 

Azim se je zamislil „Prav imaš. Očitno je najtežje biti iskren s seboj. Ampak je v skladu s to idejo tudi moja odločitev ponovno jesti meso prava, saj je moja.“

Nasmehnila sem se. Kaj naj na to odgovorim? Tudi sama jem meso.

 

„Lepota in grozota uma,“ se je zasmejala Lana „prepričal nas bo v vse in nam ustvaril lepo ali grdo življenje.“

„Pa misliš, da je to dejansko mogoče? Sama sem opazila, da sem močno odvisna od zunanjega sveta. Predvsem v obdobjih, ko sem imela občutek, da sem stabilna in neodvisna, pa se nekdo pojavi, ki me s svojim nezadovoljstvom precej vznemiri.“ sem jo vprašala.

Nasmehnila se je „Veliko več smo sposobni kot si mislimo. Um je potrebno pridobiti na svojo stran. Dobra ali slaba volja, zadovoljstvo ali nezadovoljstvo, vse nam ustvari um. Naučiti se moramo manipulirati z njim, ki se končno tudi z veseljem podredi, ko ugotovi, da njegove vajeti niso potrebne. Noben zadovoljen posameznik nima vsega, kar si zaželi ali v kar ga um prepriča, da potrebuje. Zadovoljen je, kdor zna brzdati um.“

„Govoriš o Bitki na Kurukšetri.“ je rekel Azim.

Seveda je bral Bhagavat Gito.

Nadaljeval je „Gre za bitko, ki se odvija v vsakemu posamezniku. Enako bi lahko rekli za Džihad. Rad ju primerjam. Bitka na Kurukšetri metaforično opisuje predajo posameznika Bogu, ki je v vsakemu od nas. Krišna ali božansko v nas, poučuje Arjuno, naš um, kako se predati in kako zaupati. V bitki je Krišna prevzel vajeti kočije in poučeval Arjuno, kočijaša. Opisoval mu je pot in ovire, ki se posamezniku pojavljajo v njegovi poti v iskanju moči za predajo Bogu. Enako Džihad. Žal je muslimanska vera zlorabljena in Džihad se napačno interpretira kot borba proti nevernikom. Pa je nepravilna interpretacija. Gre za borbo proti neverniku v nas samih. Proti lastnim šibkostim, ki smo jim težko kos. Gre za notranji boj, ravno tako gre za iskanje popolnoma enake moči za predajo Bogu. Ljudje se bojijo verovati, ker se bojijo predati.“

 

Za nekaj trenutkov smo vsi utihnili.

 

„Ali poznata koga, ki živi svoje sanjsko življenje“ me je zanimalo „Kogarkoli, ki zase z veseljem trdi ‘It is good to be me!’ Upam, da me razumeta. Osebno ne poznam nikogar, ki mu vse klapa, da je z osebo, ki jo res ljubi, da opravlja delo, ki ga res želi oziroma se ukvarja s stvarmi, ki ga izpopolnjujejo, da ima čas za ljube osebe, da ima dovolj denarja za vse svoje želje itd. Vsi smo slišali za nekoga, ki se je preselil ne vem kam in tam spoznal ne vem koga in živi v ne vem kakšni hiši, ampak te osebe ni v naši bližini. Torej, ali poznata nekoga, ki živi svoje sanjsko življenje?“

„Seveda ne“ se je smejala Lana „To so zgodbe, ki jim radi nasedamo v svojo tolažbo. Obstajajo bolj ali manj zadovoljna, ne pa tudi popolna življenja. Saj ne živimo v raju.“

 

Azim se je nasmehnil „Odvisno od definicije raja. Bogastvo moje družine marsikdo dojema kot raj in težko bi rekel, da so mi vse ugodnosti, ki jih denar ponuja, odveč, vendar se malokdo zaveda koliko odgovornosti je na mojih plečih.“

Zamislil se je „Ne samo skrb za dobre odnose z zaposlenimi in med zaposlenimi, kar je poglavje zase. Tu so še poslovni partnerji, ki zahtevajo mojo konstantno pozornost. Ljudje smo pohlepni in tega se je potrebno zavedati na vsakem koraku in na vsakem nivoju.“

„Kako misliš na vsakem nivoju?“ me je zanimalo

„Če vzamem za primer zaposlene, je zelo težko vzdrževati stanje, v katerem bi večina optimalno delala. Vidijo kolega, ki ima višjo plačo in bi tudi sami višjo plačo ali kakšne druge ugodnosti. Če jim odobrim ugodnosti, bodo nekaj časa zadovoljni, nato pa zahtevali več. Če jim odrečem, bodo delali slabše, torej manj od optimalnega. Ves čas je potrebno iskati ravnovesje in zaenkrat se je kot optimalen pokal sistem, ki ga vpeljujejo vse večje organizacije. Pravila in višino plače narediti transparentno in pod enakimi pogoji vsem dostopno. Tako vsi vedo kaj lahko pričakujejo in tudi kdaj. Zelo pomemben je občutek zaposlenega, da lahko napreduje. Sama po sebi se ustvari nekakšna hierarhija med zaposlenimi, do katere sam niti nimam dostopa in je tako tudi najbolje. Potem pa je tu še pohlepnost poslovnih partnerjev. Njim posvečam največ pozornosti in glede na dejstvo, da ima Jusuf poleg moje matere še sedemnajst žena, mu za partnerje malo zmanjka časa in tu nastopim jaz.“

 

Za nekaj trenutkov je nastopila prijetna tišina. Vsi trije smo bili povsem sproščeni in zadovoljni. Opazila sem, da je večina gostov restavracije že odšla.

 

„Katera je tvoja mati?“ sem vprašala

Azim pa nadaljeval kot bi se predramil „Šeherezada. Ampak, če naj dokončam, malokdo se zaveda kako previden je potrebno biti pred vsemi šakali in jastrebi, ki ves čas samo čakajo in niti najmanjša napaka ne ostane nekaznovana. Če ne drugega, sem se naučil svoje napake resno jemati, nikogar drugega kriviti za njih in služijo mi izključno, da se iz njih nekaj naučim.“

„Česa te je pa najbolj strah?“

„Strah me ni ničesar. Verjetno preveč gledata filme, vendar morata vedeti, da meni ne grozi nobena mafija in mi tudi nikoli ne bo, saj smo mi tisti, zaradi katerih se mafije organizirajo in ki se nas bojijo. Ne bojim se države ali njenega aparata, ne bojim se na primer zapora. Ljudje s toliko denarja ne gredo v zapor. Moja vest je moj sodnik. Vsak dan posebej želim svoje molitve opraviti čistega srca in čistih misli.“

„Pa pred eno uro si rekel, da si poskusil vse. Predvidevam, da nisi mislil samo na hrano?“

Nasmehnil se je „Kako pa misliš, da sem prišel do svojega spoznanja?“

 

Zanimiva mi je bila ideja, da Azim dejansko nikogar ne smatra kot avtoriteto v smislu, da bi obstajala oseba, ki bi ga lahko grajala ali pohvalila za opravljeno delo. On je dejansko odrasel človek. Odrastemo, ko dojamemo, da imamo vse potrebno, da smo sami sebi avtoriteta. Zunanja avtoriteta nas šibi. Njegova vera je njegova avtoriteta. Zaupa si.

 

Natakar je prinesel predjed, ki je izgledala kot umetniška stvaritev in nisem se mogla zadržati „Mislim, da imam resno težavo uničiti tako krasen mozaik izključno zaradi trenutnega užitka okusa.“

Azim se je zasmejal „Resnična umetnost te stvaritve je ravno v njenem okusu. Zaupaj mi.“

Nisem vprašala kaj ta jed je, zato še danes ne vem, ampak v momentu, ko sem začutila popolnost okusa, lahko bi rekla to zaokroženost, sem nehote zamižala in blues v ozadju je popolnoma utihnil. Okus me je tako prevzel, da so vsa ostala čutila povsem obnemela in mi dovolila njegov absoluten užitek.

„Počasi začenjam zaznavati prednosti bogastva, ki ti niso odveč.“ sem se zasmejala.

 

Vse jedi so bile milo rečeno veličastne. Vzdušje je bilo tako prijetno, da smo se pogovarjali in filozofirali do sončnega vzhoda in strežba nas z ničemer ni opomnila na uro. Z nespremenjenim prijaznim načinom so na mizo nosili razne jedi, k vsaki jedi izbrano vino, sladice, nam ponujali cigare in cigarete. Pravzaprav je Azim ob jutranjem svitu naročil zajtrk. In smo ga tudi dobili.

Po zajtrku je Lana rekla, da je čas za njeno jogo in bi rada šla. Ura je bila pol šestih. Kdo bi si mislil.

 

„Pa ti nikoli ne uide tvoja ura joge?« jo je vprašal med vožnjo domov.

„Seveda mi uide.“ se je zasmejala Lana „V prakso joge se ne silim, rada jo imam.«

„Ampak s tem negiraš pomen discipline.“

„Res jo. Disciplina je po mojem prepričanju posledica nekega drugega cilja, kot je samo redno izvajanje določenega rituala. Ne predstavljam si razlog za disciplinirano početje zaradi početja samega. Saj človek od tega lahko znori. Če pa se na obzorju pokaže nek potencialen višji cilj, potem je disciplina pravzaprav samo pot do tega cilja in ni sama po sebi cilj. V kolikor cilja ni na obzorju, po mojem mnenju lahko disciplina pripelje tudi v norost.“

 

„Azim, moraš razumeti, kar se joge tiče mislim, da imata z Lano malček drugačno predstavo o tem kaj pomeni redna praksa.“ sem mu nežno poskušala približati Lanino stališče.

„Seveda mi je jasno, predvsem nama je obema jasno, da ni bližnjic. Karkoli želimo, pa naj gre za kakšno stvar ali položaj, znanje, tudi osebo, jo moramo sami pridobiti, v kolikor jo resnično želimo dojemati kot del sebe. Če nam je podarjena, je lahko enako hitro tudi izgubljena, saj je ne znamo obdržati. Ni daril, ni rešiteljev. Tako je verjetno tudi z redno vadbo in njenim učinki, katere sčasoma začnemo doživljati kot del sebe.“

 

Zehala sem in ni mi bilo več do pogovorov. Pa tudi imela sem občutek, da se lahko sprostim in da je ‘poslovni’ del minil, zato sem se začela igrati

„Imela bi ne samo bližnjico, ampak sredstvo za teleportiranje v posteljo in helikopter.“ Nihče me ni niti poslušal, zato sem zaprla oči. V ozadju pa sem poslušala še vedno pametno Lano.

 

„Tako je življenje.“ je rekla, tudi ona je bila zaspana »Bojim pa se, da smo ljudje velikokrat tako strahotno pasivni, da edino veselje najdemo v tolažbi, da bo nekoč nekaj padlo z neba ali se bo pojavil rešitelj in vseh naših težav bo konec. Takrat bom pokazal kdo res sem in kaj vse zmorem. Komedija življenja. Tak način dojemanja sveta, je običajno podzavesten, vodi pa le v starost, v kateri se posameznik zave, da je žal ogromno tega preprosto zamudil.“

„Helikopter bi mi res lahko padel z neba. Ali pa Batman.“ sem rekla. Tokrat sta me oba zdolgočaseno pogledala.

 

„In to stališče je v direktnem nasprotju z rekom, da se je potrebno učiti na napakah drugih.“ je nadaljevala. „Tega sicer nikdar nisem razumela in še danes žal ne. Zavidala sem tistim, ki so bili tega sposobni, vse dokler nisem dojela, da takih ni. Ljudje se učimo iz lastnih izkušenj in pridobimo točno toliko izkušenj, kolikor zvedavosti nosimo v sebi. Učenje iz tujih izkušenj je le od drugih preseljeno vedenje. Ni pa naše spoznanje. Svet je potrebno raziskovati, ne glede na raziskovalce, ki so to storili pred nami. Oni so raziskovali svoj svet, ne našega. Poskusiti je potrebno čim več, na čim več koncih, s čim več ljudmi.“

„In obe živita to idejo.“ je rekel Azim in v tistem smo se pripeljali do palače.

 

***

 

Lana ni pričakovala, da bom prisostvovala uri joge v haremu, saj nismo spali celo noč. Ko me je zagledala ni rekla nič, samo zadovoljno mi je prikimala, jaz pa ji nisem niti odkimala in prišla sem, ker sem ugotovila, da po vsem dogodkih ne morem zaspati.

 

Nisem imela energije opazovati dekleta in odločila sem se posvetiti meditaciji. Skratka, uspeh je bil jalov, saj je na vsak način je vame želela prodreti misel oziroma vprašanje zakaj ima Jusuf osemnajst žena. Če je zaljubljen v lepo Fatimo, ki mu polni življenje z veselo in zvedavo energijo in če mu Šeherezada predstavlja steber stabilnosti in oporo, čemu so namenjene preostale žene? Svojega bistva dejansko ne more deliti med vse njih. Ne more vsaki nuditi moža, ki ga ženska želi in potrebuje.

 

Naj neka uganka ostane nerešena. Kot mi je mama vedno odgovorila na moja številna otroška vprašanja „Ko odrasteš, se ti bo samo pojasnilo.“

Očitno nisem dovolj zrela, da to dojamem. Življenje je kot potovanje, vržen si vanj in končno tudi izvržen. Lahko si najdeš vodiča, ki te bo za roko vodil od znamenitosti do znamenitosti, lahko ga pa sam raziskuješ in se čudiš.

Po jogi, sem se odpravila spat z mislijo, da moram pri večerji spregovoriti vsaj z eno od žena, ki zna angleško.

 

***

 

Zbudila me je Fatima in mi dala vedeti, da je čas večerje. Prespala sem cel dan.

 

Večerja je bila ponovno cel dogodek. Dojela sem, da ni več nobene potrebe skrivati se za Lano, občutek domačnosti se je začel naseljevati vame. V angleščini sem spraševala kam lahko sedem, saj sem na vsak način želela govoriti z eno od žena. Sedla sem k lepotici z mandljevimi očmi, ki mi je v res lepi angleščini povedala, da lahko sedim kjerkoli in me povabila k sebi.

Pri večerji se je ves čas se je ukvarjala z menoj, mi pojasnjevala katere jedi jemo in počasi sem v najin pogovor vpletla vero. Začela sem s povsem nedolžnimi vprašanji o njihovih verskih obredih, kar vse mi je z veliko mero predanosti pojasnjevala. Predvsem o zavračanju alkohola, ki po njenem mnenju jemlje moškemu vso moškost in ga naredi šibkega in nediscipliniranega, pripelje do zanemarjanja verskih, družbenih in družinskih dolžnosti. Pojasnila mi je, da naj bi vsak musliman vsaj enkrat romal v Meko. Povedala sem ji, da v naši kulturi imajo moški eno ženo, ki naj bi ji bili zvesti in da so moški in ženske enakopravni, da ženske hodimo v službe in se oblačimo včasih zapeljivo, včasih pa kot moški.

„Pa so moški zvesti svojim ženam?“ jo je zanimalo.

„Nekateri so, nekateri niso. Veliko zakonov se konča z ločitvijo.“

„In v čem je vaš način boljši?“ me je z zanimanjem pogledala in dojela sem, da v njenem vprašanju ni očitka, temveč preprosta zvedavost.

„Ne vem, če je boljši ali slabši, pri nas to deluje. Sem lahko iskrena?“

„Prosila bi te, da bodi, sicer nama bo po tem pogovoru toliko jasno, kot nama je brez pogovora.“

Še ena močna ženska, sem pomislila. Na tem potovanju še nisem srečala nikogar, ki bi se kakorkoli sprenevedal. Očitno ne poznajo kazni za iskrenost. To misel sem tudi na glas izrazila.

Zamišljeno mi je odgovorila „To ni odvisno od kulture, potreba po iskrenosti je stvar posameznika.“

„V redu, zanima me kaj ti dejansko imaš od svojega moža. Osemnajst vas je, on je pa en sam. Kdo si ti? Kaj delaš? Zakaj si se poročila z njim? Kaj ti nudi?“

„Veliko vprašanj, ampak bom poskusila. Izviram iz številčne in zelo tradicionalne, vendar ne preveč premožne družine. Oče je do vseh svojih otrok vedno gojil spoštovanje, za kar sem mu zelo hvaležna. Moja želja je bila poiskati smisel svojega obstoja in se umestiti v naše okolje. Še vedno pa sem za svoj mir sem potrebovala spoznati zahodni svet. Večina mojih misli je zapisanih. Pisateljica sem. Od otroštva sem iskala potrditev, da je naša vera in naš način življenja prava ali pravilna. Sedaj vem, da v tem okolju naš način deluje. V drugem okolju verjetno ne bi. Jusuf me pozna že od rojstva in že v najstniških letih ponudil poroko ter mi povedal, da bo poskrbel zame in mi omogočil vse potrebno za moje šolanje ter mi omogočil pisati. Pristala sem. Najina poroka je dogovor. Tu ni ljubezni kot je med njim in Šeherezado ali Fatimo. Ampak ne iščem ljubezni moškega, moja nagnjenja niso usmerjena v moški svet. Veliko bolj so me že otroštva privlačile ženske.“

„Dogovor.“ sem ponovila za njo „Ampak, ali ne čutiš pomanjkanja ljubezni? Si ne želiš, kot sedaj razumem ženske, ki bi jo ljubila in ona tebe?“

„V naši kulturi bi bil takšen način strogo kaznovan. Sicer pa imam svojo ljubezen ob sebi in pogledala je žensko na drugem koncu mize, ki ji je vrnila topel nasmešek.“

„Torej nisi nikoli spala z Jusufom?“

„Ne, to nikoli ni bil del dogovora. Del dogovora je bil, da bo moja ljubezen z menoj.“

„Zakaj pa se je oženil s teboj? Kaj ima on od vajine poroke?“

„Si opazila, da vse gledaš skozi oči qiut pro quo?“ naredila je kratek premor in mi dala čas, da se mi njena misel poleže.

„Jusuf in moj oče sta res dobra prijatelja, vedno mi je bil kot drugi oče in da bi me zaščitila sta sklenila dogovor. Jusuf se je čutil sposobnega mi pomagati. Nisem se želela preseliti v zahodni svet, želim biti med svojimi in sem našla način. Pravzaprav smo ga skupaj našli.“

Pogled mi je odtaval po vseh prisotnih ob mizi in opazila sem, da me Azim nepremično gleda.

„Kako ti je ime?“ sem vprašala. „Jaz sem Nena.“

„Azra sem.“

»O čem pa pišeš Azra?«

»Vse štiri moje knjige so prevedene v angleščino, za kar je seveda Jusuf poskrbel in ti z veseljem podarim izvod vsake. Dva sta domišljijski, otroški knjigi. Obožujem otroke, zato jim želim nekaj dati. Drugi dva sta malce nadrealistična romana.“

„Umetnica si.“

„Sem in nisem, kot smo vsi. Umetnost je v vseh nas. Vprašanje je koliko ji dovolimo na plan, ker nujno pomeni razgaljenje.“

„Zakaj razgaljenje?“ me je zanimalo njeno stališče „Misliš, da ni mogoče ustvariti nič resnega, ne da bi kos sebe pustil v tem?“

„Ni mogoče biti resen umetnik in dovoliti egu, da te kontrolira. Seveda so umetniki lahko občudovalci samega sebe, vendar resno dvomim, da se je mogoče občudovati med ustvarjanjem samim. Ustvarjalnost nima prostora za nič izven nje same.“

„Kaj pa nadarjenost? Kakšna je njena vloga?“

„Nadarjenost je posledica iskrene želje. Ne bom pa na tem mestu obšla dejstvo, da nekateri ljudje na primer imajo posluh in nekateri ne. Moja ideja je, da vsak lahko poišče svoje sredstvo izražanja, v kolikor čuti potrebo po izražanju.“

Opazovala sem Lano, ki je nekaj veselo pojasnjevala Jusufu, ta pa jo je z zanimanjem poslušal. Vprašala sem se ali je njen dar učenja vendarle le iskrena želja svojim učencem pokazati, da je njihova pot, katerakoli že je, prava, če se le odločijo stopiti nanjo.

 

Kaj je moj dar? Ga sploh imam. Ali sploh imam potrebo po izražanju? Te misli so se mi začele porajati in v naslednjem momentu sem dojela, da se ne ukvarjam več zakaj ima Jusuf osemnajst žena in kaj ima katera od njega. Poligamija dobiva povsem nov smisel. Vsak nesmisel dobi smisel, če mu dovoliš, da te najde.

 

To noč nobena ni zaplesala. Večer se je bližal koncu in ženske so ena za drugo odhajale v svoje sobe. Tudi Jusuf se je poslovil in pojasnil, da ima delo. Lana se je poslovila in čudila sem se, da je zdržala tako dolgo. Zamenjala sem noč in dan in moja prva misel je bila, da bi z veseljem eno nežno turško kavo. Z Azimom sva ostala sama. Tudi on je prespal cel dan.

 

„Ne morem mimo dejstva, da si veliko večino časa začudena.“ se je zasmejal.

„Tudi ti bi bil na mojem mestu.“

„Verjamem, vendar je moje odraščanje potekalo tako v vašem svetu kot v našem. Nikoli nisem doživel kulturnega šoka. Mogoče je moj pogled oziroma zanimanje bolj usmerjeno v posameznika kot kulturo samo.“

Morda se res ne razlikujemo tako zelo, sem pomislila.

„Azim, počasi se v meni poraja nemir, nekaj dni bom še zdržala, potem bom morala narediti nek premik, vsaj za kakšen dan. Kakšne so opcije? Razmišljam sicer o puščavi, ena mojih večjih želja je doživeti puščavo.“

„Opa, nemiren um!“ se je zasmejal „Kako pa to?“

„Pustiva filozofijo, tako pač je. Potrebujem premik. Saj se vrnem. Vedno se vrnem.“

Azim se je resno rekel „Tudi če se ne vrneš, sem vesel, da sem te spoznal. Ne vem pa kaj želiš? Želiš, da ti organiziram kamelo in vodiča za puščavo ali želiš malo večji konvoj, kateremu bi se pridružil vsak, ki bi želel?“

„Pa je vse to odvisno od moje želje?“ všeč mi je bila ta moja trenutna moč.

„Povej kaj bi rada, saj ne kupujemo nove naftne ploščadi. Tu bi te ustavil.“

„In je tudi ne bomo, ker ne vem kaj naj z njo počnem! Skratka, všeč bi mi bila družba.“

Več o tem nisva govorila.

 

„Nisi mi pa odgovorila kaj je s tem tvojim nemirom, ki te tako neusmiljeno zagrabi?“

„Saj me ne zagrabi, ves čas je prisoten.“

„In potem začasno pobegneš?“

„Ja. Če mi ni dovoljeno, pa trajno pobegnem.“ sem se kislo nasmehnila.

„Ni čudno, da si pri teh letih še samska.“

„Nisem še samska, ampak spet samska.“

„Kaj pa iščeš?“

„Težko bi odgovorila na to vprašanje. Saj niti ne iščem, svoje popotovanje ustavim, ko naletim na kaj zanimivega.“

„In joga je dovolj zanimiva? Za koliko časa?“

„Ja, razumem tvoje vprašanje. Ne poznava se še. Jogo dojemam kot odnos s samim sabo. Gre za momente, ko se posvetim izključno sebi. V trenutkih prakse ni ničesar izven mene same. Sicer pa mislim, da dobro veš o čem govorim.“ Tišje sem nadaljevala „Če zanemarim jogo, zanemarim sebe. To nima nobene veze z mojo potrebo po konstantnih premikih. Joga mi rešuje življenje, ker me vsakokrat opomni, da pred seboj ne morem zbežati.“

Azim me je zamišljeno pogledal „Prav imaš, dobro vem o čem govoriš.“

Za trenutek se je zamislil in godila mi je tišina. Istočasno sva dojela, da sva si podobna.

Ne da bi me pogledal je nadaljeval »Iskalec išče, se ustavlja, vendar se nikoli dokončno ne ustavi.“

„Ker ve, da nobeno spoznanje ne obstaja samo zase.“ sem dodala „Zaklad v obliki spoznanja se lahko posamezniku porodi skozi njegovo lastno zaznavanje in ne obstaja nauk, ki bi nam ga pokazal ali oseba, ki bi nam ga darovala.“

„Tudi sam iskreno menim, da je napaka podrediti se nauku, saj se v tem momentu naše iskanje zaključi. Ravno tako pretirano iskanje zoži fokus iskalca na iščoč predmet ali iščočo razsvetljenje. Zapre ga pred zunanjim svetom in posledica je, da marsikaj in marsikdo fascinanten lahko zdrvi mimo, iskalec pa nadaljuje svojo pot ne oziraje se, z mislijo saj ne iščem tega. Iskanje je zato potrebno interpretirati bolj kot široko odprte oči, in ne kot nesmiselno bezljanje po duhovnosti tega sveta.“

 

Azim se je nasmehnil in točno vem zakaj. Pogovor sva začela z mojim nesmiselnim bezljanjem in končala s smislom v bezljanju.

 

„Azim, zakaj moram biti v pogovoru s teboj vedno 130% prisotna?“

„To je tvoja izbira. Mogoče me želiš impresionirati.“

„Pa mi je uspelo?“

„Pa je pomembno?“

 

Dober je, sem pomislila. Mogoče je to napaka, ki jo ves čas počnem. V odnosu z vsakim. Mogoče pa ni napaka in takšna enostavno sem. Nekateri ljudje me fascinirajo in si želim ravno njihovo potrditev. Azim je enostavno en od teh.

 

***

 

Naslednji dan sem ga videla šele pri večerji. Ves dan je delal in deloval je še vedno svež in poln energije. Nekateri ljudje imajo več življenjske energije kot drugi. In on je glede tega izjemen. Pristopil mi je in mi povedal, da čez dva dni odrinemo v puščavo, kot sem želela. Ničesar ne potrebujem, ker bo za vse poskrbljeno.

 

Tudi Lani je bil moj predlog všeč in odločila se je za nekaj dni puščavske joge. Vse učenke je navdušila, pa tudi Azra se je odločila za izlet in tudi svojo ljubezen je prepričala, da se nam pridruži, Nurija pa je tako potrebna, saj je bila prisotna na vsaki uri joge. Ni mi predstavila svoje ideje, samo dve iztočnici mi je razkrila, ravnotežje in pranayama. Seveda, tudi Lana prekipeva od življenjske energije.

 

***

 

Naslednje jutro je bilo pripravljenih dvaindvajset kamel, organiziranih v štiri povorke. Privezali so jih eno za drugo, tako, da je bila vsaka privezana z gobcem za sedež sprednje, vodilne so jahali fantje, ki sem jih prvič videla. Azra mi je pojasnila, da so naši vodiči iz nomadskega plemena, ki poznajo puščavo in znajo s kamelami. Kamele nimajo nobenega posebnega interesa po premikanju zaradi premikanja samega in se ne da jahati ene kamele, razen seveda izkušenemu jezdecu. Ko kamela zagleda nekaj zelenega takoj steče tja in niso vodljive kot na primer konji. Bile so pa otovorjene s šotori, vodo, hrano, odejami, osnovnim kuhinjskim priborom, skratka vsem, kar bomo potrebovali in dojela sem, da bomo povsem odvisni od nas samih. Začutila sem kako mi adrenalin narašča in ta občutek me je na čuden način miril.

 

Skobacali smo se na kamele in počasi krenili. Kamele so hodile počasi, stabilno, kot da bi vsakemu koraku dajale smisel, njihova kopita pa so počasi bredla po pesku. Majala sem se v sedlu kot nihalo ure in če bil sedež udobnejši, bi verjetno zaspala.

 

Z vsakim korakom smo se oddaljevali od našega izhodišča in kmalu nikjer v pesku nisem več opazila nobenih stopinj prejšnjih sprehajalcev, edine stopinje v puščavi so bile naše. Premikali smo se globlje v divjino puščave, ki se je razprostrla pred menoj kot neskončna rumeno oranžna svetlikajoča preproga, ki prekriva nešteto hribčkov. Bila sem očarana.

 

Prvi del našega popotovanja je trajal štiri ure, kar je veliko za zadnjico, ki ni navajena kameljega hrbta. Skratka, z veliko težavo sem se pobrala s kamele in odracala proti čelu kolone, kjer so že potekali dogovori o postavitvi šotorov in organiziranju tabora. Lana je predlagala Jusufu, da bi prva ura joge potekala na peščeni sipini in sicer kar takoj. Jusuf ni bil ne presenečen ne proti. Vendar bosta z Azimom pomagala pri organizaciji tabora.

 

Odpravili smo se na bližnjo sipino in hoja je bila zelo zabavna. Ves čas sem podrsavala in noge so se mi ugrezale, čevlji so se mi napolnili s peskom in kamorkoli sem se uzrla, sem videla le toplo in neusmiljeno puščavo. Ista stvar nam lahko v različnih trenutkih zbudi občutek popolnosti ali pa grozo. Hvaležna sem bila za ta trenutni občutek popolnosti in dojela, da je to en od momentov, ko zaznam hvaležnost za svoj obstoj, brez kakršnihkoli vprašanj.

 

Na vrhu nas je Lana pozvala naj razgrnemo odejice, ki smo jih prinesle in sedemo, zapremo oči… vse, kot običajno. Obnašala se je, kot da ji je praksa joge v puščavi nekaj vsakdanjega. Ena od deklet je dovolj glasno reka, da nikoli ne bo dobra jogini, ker ni dovolj gibljiva in ker nima potrpljenja. Nurija pa je to prevedla. Nisem slišala katera, ker sem tudi sama zaprla oči. Začela sem opazovati Lano in njen nežen nasmešek, pri še vedno zaprtih očeh mi je povedal, da bo točno ta pripomba iztočnica za uro in da je verjetno v trenutku spremenila idejo, ki je imela pripravljeno. Začela je nežno govoriti, Nurija pa še nežneje in bolj melodično prevajati

 

„Ker sta telo in um v popolnem sozvočju, z raztezanjem telesa, raztezamo um. Um se seveda ne razteza le v eno smer in kdor se odloči za pot joge, ki zajema tudi asane, bo sčasoma spremenil ne le dojemanje lastnega telesa, temveč tudi dojemanje večine znanega. Če opazujemo samo telo, s pridobivanjem gibljivosti postaja čedalje manj zahtevno, lahko bi rekla udobno. Ni več občutka zategnjenosti, izginejo morebitne sporadične točkovne bolečine v hrbtu, ki se pri nekaterih rade pojavljajo, na primer v ledvenem delu ali med lopaticami. Počasi se začne vračati občutek iz otroštva. Ampak, kot sem rekla, takrat se začne spreminjati naše dojemanja sveta. Zato posameznik, ki na spremembe ni pripravljen, tudi ne more raztegniti telesa. Telo in um v sozvočju lahko tudi ne dovolita novosti ali pa jih ne sprejmeta.“

 

Za trenutek je utihnila. Slišati in dojeti sta dve različni operaciji. Nato pa še mehkeje nadaljevala:

„Za pridobitev gibljivosti se je potrebno sprostiti in biti pozoren, čuječ, saj vstopamo v nov svet. Vse se še naprej odvija, kot se je do sedaj in življenje teče svojo pot. Popolnoma nič ne spremenimo, če izgubljamo energijo s kontroliranjem, preurejanjem, vplivanjem, ugajanjem, ustrahovanjem ali če si dovolimo predvsem opazovati. Z opazovanjem pričnemo dojemati na katere dogodke imamo vpliv in je vanje vredno vložiti trud in kateri so povsem izven naše kontrole. Na zunanji ravni bi temu lahko rekli, da pridobivamo samozavest in res je. Samozavest je zunanja manifestacija vedenja, to je moment, ko tudi um postane udoben.“

 

„Kako dolgotrajen pa je ta proces?“ je povsem iskreno vprašalo dekle, Azrino dekle, ki je nehote načelo temo.

Lana pa je povsem umirjeno odgovorila „Kot vsi notranji procesi, dokler živimo. Saj se vsako notranje doživljanje ves čas spreminja.“

„Razumem“ je odgovorilo dekle, ki ji še nisem vedela imena in nadaljevala z vprašanji „Kdaj bom lahko pravilno izvedla asane?“

„Vem kaj me sprašuješ, ampak vedeti moraš, da je idealno, če sto ljudi eno asano izvede na sto načinov. Izvedba asan ni odvisna le od gibljivosti posameznika, temveč tudi od telesne konstitucije. Imamo različno dolge roke, noge, vratove, različno široke kolke, ramena, različno poudarjene posamezne dele telesa. Posledica je, da se v istih asanah različno počutimo. Mogoče podobno, nikoli isto. Tudi posamezno asano ni mogoče dvakrat isto izvesti. Mogoče zunanjemu opazovalcu tako deluje, vendar je občutek vsakokrat drug. Iz tega razloga je potrebno imeti dobrega učitelja, ki vidi posameznikovo konstitucijo in se zaveda telesnih razlik. Slikicam v knjigi ali videoposnetkom na internetu lahko sledimo šele, ko nas učitelj nauči kaj opazovati. Lepota asan ni v njihovem končnem položaju, katerega pravzaprav ni, saj je položaj vedno lahko še globlji. Vsaka asana v določenem momentu nekaj nudi, ko se  gibljivost praktikanta poveča, ista asana ponudi nekaj novega, drugačnega. Ne morem pa reči, da več vrednega.“

Ker jo je dekle gledalo z rahlim začudenjem in hkrati z neko pomirjenostjo, ji je Lana rekla samo „Vse je tako, kot mora biti.“

 

Lana je nato zaprla oči, ni več govorila, umirila je dihanje. Sledili smo ji in po nekaj minutah je vstala in pričela z zelo počasnimi gibi prehajati iz ene asane v drugo in jih zadrževati dlje, kot smo bile navajene. Asane je bilo zelo težko izvajati, noge so se mi ugrezale v pesek in spodrsavalo mi je. Stabilno oporo je bilo potrebno poiskati na drug način, kot smo ga navajati na blazini.

Lana je nadaljevala z asanami in z mirnim glasom, kot je bilo mirno njeno gibanje, rekla

„Pri vsaki konstrukciji, kakor bi tudi lahko poimenovali asane, je potrebno najprej poskrbeti za temelj. Naša stopala morajo najti stabilnost še pred začetkom položaja. Ne glede na do sedaj nam neznano podlago, ki se celo ves čas spremenja, najprej poiščemo ravnotežje v treh točkah vsakega stopala. Začutiti moramo stik sredine pete s tlemi ter mezinca in palca. Noge morajo biti močne z napetimi mišicami in potisnjene stabilno v tla, trebušne mišice napete in trtica spodvihana kot rep, hrbtenica zravnana in vrh glave potisnjen daleč stran od trtice. Sedaj pridejo na vrsto roke, ki so pravzaprav namenjene končnemu raztegu in nikakor ne lovljenju ravnotežja.“

 

Lana je izgledala kot puščavska roža. Elegantna in graciozna med peskom in nebom.

 

„Če zamižimo, bo naš položaj na začetku neprimerljivo težje izvedljiv, kot če pogled usmerimo v določeno točko. Poiščite katerokoli točko na tleh in se fokusirajte nanjo.“

 

Opazovala sem dekleta, ki so sledila njenim navodilom in žal moj um ni prenesel tega fascinantnega prizora. Sedla sem na tla in se kar po zadnjici spustila do vznožja sipine, poiskala mojo kamelo, iz torbe potegnila fotoaparat in tekla nazaj v lov za dobro fotografijo. Če se ne umirim in mi aparat pade iz rok, ga bom žrtvovala za nič, ker ga bo pesek pokončal, pa niti fotografij ne bom uspela izdelati. Umiri se, umiri se! Umiri se. Ustavi se. Zamiži. Dihaj. Ne vem s kom naj se o tem pogovorim, ampak vsakokrat, ko primem aparat v roke z nekim ogledanim ciljem, se tako vznemirim, da preostali svet enostavno izgine. Zlahka bi se sprehodila mimo Christiana Bale-a ali prestopila kovček poln denarja.

 

Naredila sem nekaj zanimivih posnetkov. Nekaj samo z Lano, puščavsko rožo in nekaj skupinskih. Posebej pri srcu mi je posnetek z začetkom sončnega zahoda, ko je bilo sonce še dovolj močno in je sijalo vame, tako, da so vidni le obrisi desetih žensk sredi puščavskih sipin v položaju bojevnika I.

 

Medtem je bil naš tabor že pripravljen in tudi dosedanji jezdeci so se prelevili v vešče kuharje. Pripravljali so čufte, riž, polnjene bučke, kruhke, omake, tudi ogenj so zakurili in okoli postavili blazine za večerjo. Bila je prijetna noč, vendar se je začelo ohlajati. Ogenj je bil zelo dobrodošel.

 

Po večerji sem z odejo prilezla nazaj na sipino, legla na tla in opazovala puščavsko nebo. Bilo je tiho, brez vetra in zaspala sem v pesku. Zbudila me je Lana z dvema kozarcema rdečega vina v rokah.

„Kako ti je pa to uspelo?“

Pomežiknila mi je „Fantje so res prijazni.“

Kakšno uro sva sedeli naslonjeni s hrbti, srkali vino in gledali zvezde. Nisva govorili.

 

***

 

Zjutraj me je predramil pogovor med vodiči, ki so že pripravljali vse za odhod, tudi zajtrk. Kako pomembna jim je hrana. Prešinilo me je, da od kar sem prestopila kontinent, nisem opazila nikogar, ki bi kadarkoli metal hrano vase ali celo jedel sam. Obrok je bil vedno skupen in zanj so si vsi vzeli čas, to je bil družabni dogodek. Tudi v njegovo pripravo se vloži veliko časa in truda , kar je bilo vsem samoumevno. Všeč mi je.

 

Za zajtrk so nam pripravili suho sadje, oreščke, med, kruhke, marmelade, čaj in zame kavo. Brez kave mi ni do življenja. En recept imam za lepše življenje in je zelo preprost: Popij kavo.

 

Šele to jutro sem dojela, da povsem napačno kuham turško kavo, za katero do tedaj nisem sprejemala nobene kritike. Vsa nemirna sem opazovala vodiča, ki jo je kuhal. Vem, da zveni nenormalno, ampak, če mi kdo prvič kuha prvo jutranjo kavo, sem malo nervozna, ker če bo slaba, se prvi užitek dneva spremeni v trpljenje. Ne pretiravam. Slaba kava mi predstavlja trpljenje. Moram jo popiti iz dostojnosti in če je prva tega dne, mi gre obenem na jok.

 

Skratka, opazovala sem tega fanta, ki je opazoval mene. Nisem še srečala nikogar s toliko miru v sebi, on pa si je verjetno ravno obratno mislil o meni. Pogledal me je v oči in njegove črne oči so se iskrile, kot da govorijo tisoč jezikov hkrati. V momentu sem se še sama umirila. Povabil me je bližje in rekel naj opazujem. Če mi ne bo všeč, mi bo skuhal novo in še eno, dokler mi ne bo všeč. Mislim, da sem takrat dosegla njegovo stopnjo miru.

 

Imel je džezvo, ki jo je prazno postavil nad ogenj. Ko se je segrela, je nasul kavo brez vode, jo segrel, da je rahlo zadišala, odmaknil džezvo z ognja, počasi vlil mrzlo vodo, ves čas mešal in jo vrnil na ogenj, da je počasi zavrela. Pustil, da se je polegla in mi jo postregel. Poskusila sem jo in se zadovoljno nasmehnila:

„Skrivnost je v mrzli vodi.“ To je bilo razodetje zame.

„Če bi bila skrivnost, ti ne bi pokazal.“ se je zasmejal „Me veseli, da ti je všeč.“

 

Začela sem bližje opazovati naše vodiče. Počasi sem dojemala kako zanimivi ljudje so ti nomadi. Mogoče bi jih samo na prvi pogled opisala kot zamaknjene, dejansko so bili zelo dostopni, prijazni, polni humorja, vsi so na pogovorni ravni govorili več jezikov in predvsem me je fasciniralo njihovo dostojanstvo. Mogoče je puščava vzrok temu. Dostojanstvena puščava porodi dostojanstvo v človeku. Sama pa živim v nekem pol hektičnem mestu.

 

Ponovno sem se nekako povzpela na kamelo, ki je obenem izpustila zvok sreče, vsaj tako sem si ga interpretirala. Vodič mi je pojasnil, da so kamele lene in da je nisem osrečila.

Prišepnila sem ji „Mogoče si ti mene jahala v prejšnjem življenju, ali pa me še boš v prihodnjem.“ in si pomirila vest.

 

***

 

Po približno dveh urah potovanja je pričel pihati veter in en od vodičev nam je namignil naj si rute prevežemo preko obraza, veter pa je pihal čedalje močneje. Brez rute ne bi mogla več dihati. Ko sem bila otrok, sem slišala, da beduini, da bi preživeli peščeni vihar, obraz vtaknejo kameli v anus, sicer bi jih pesek zadušil. V hudem viharju nobena tkanina ne prepreči pesku prehoda in je ta izbira nujna. Nisem se mogla znebiti misli o kamelji riti. Zakaj sem to morala pomisliti, to zagotovo ni res in obstajajo druge rešitve. Ko vsaj ne bi prišlo do viharja.

 

Obrnila sem pogled stran od kamelje riti, za katero je bila privezana moja kamela, ki sem ga ves čas nehote fokusirala. Zagledala sem se v pesek. Kakšnih deset centimetov nad tlemi se je vlekel plast peska, ki ga je nosil veter, kot dim, nato se mi je zazdelo preveč organizirano za dim in me spomnilo na tisoče kač, ki se v sinhroniziranem valovanju premikajo v isto smer. Kakšno doživetje, pa še kamelja rit mi je izpuhtela iz misli.

 

Veter se je polegel, moja fascinacija pa ne. Žal mi je bilo, da tega nisem mogla fotografirati.

 

***

 

Prispeli smo do mesta v puščavi, ki je bilo barve puščave, z nekaj zelenja okoli. Imela sem vtis kot bi se nekaj peščenih sipin strdilo v obliki stavb. Bila je oaza, na kateri so zgradili mesto. Mesto je bilo majhno, vendar zelo živahno in ulice pisane. Veliko trgovcev je po malih ulicah prodajalo ogromno različnih predmetov, tudi preprog in pisanih rut, ki so bile razstavljene po vrveh. Kakšno zanimivo mesto, od daleč kot kameleon, znotraj pa cela fešta.

 

Jusuf nam je poiskal prenočišče. Dogovoril se je z več tamkajšnjimi trgovci, da so nam odstopili svoje hiše za eno noč. Ni bilo izvedljivo, da bi katera od njegovih žena brez njega prespala v tuji hiši med tem ko so lastniki doma. Vse je uredil.

 

Pozno je bilo, pot je bila res dolga in dogovorili smo se, da takoj večerjamo. Pripravili so jo eni od gostiteljev in ponovno je bila večerja obilna in pripravljena z veliko topline. Sedela sem na Lanini levi, na njeni desni pa najprej Fatima, ob njej pa Nurija. Fatima je bila navdušena nad spremembo, ki jo je začutila v ravnotežju po tem, ko je sledila vsem Laninim navodilom včeraj.

 

Lana je ta ista navodila ponovila že nekajkrat in dobro je vedela, da Fatima velikokrat deluje povsem instinktivno in je ne posluša, zato ni bila presenečena, da jih je sedaj prvič slišala. Nurija je prevajala.

 

„Fokusiran pogled ali drišti začetnikom omogoči, kasneje pa lajša izvedbo asan, saj se z umiritvijo pogleda in fokusiranjem ene točke umiri naš um in seveda tudi telo. Vendar bistvo drištija ni le omogočanje oziroma lajšanje stabilnosti pri izvedbi asan, temveč je njegov učinek veliko globlji. Naš pogled je usmerjen v določeno točko, katere ne gledamo, čeprav jo vidimo. Naučiti se je potrebno gledati skozi točko našega pogleda. V tem momentu lahko dojamemo pomen drištija, ki je v obračanju čutil navznoter in koncentraciji. Sposobni smo se osredotočiti le en predmet in ko svoj fokus usmerimo na izbrano točko, vse ostalo bolj ali manj ostane izven fokusa. Predmete bližje fokusiranemu vidimo malo bolje in manj popačeno, bolj oddaljene, pa slabše in bolj popačeno. Tako delujejo naši možgani. Ko pa usmerimo pogled proti določeni točki in skozi njo, opustimo tudi fokus na to točko, tako jo hkrati gledamo in je ne vidimo, posledično se naši možgani nehajo ukvarjati s to točko in se povsem posvetijo notranjemu dogajanju, vse izven nas samih pa v veliki meri izgubi pomen. Zato je drišti mogoč tudi pri priprtih in zaprtih očeh.“

„Razumem.“ je rekla Fatima in hitro dodala „Ne razumem.“

„Saj boš razumela, naj se ti ne mudi.“

„Opazila sem, da se mi misli ustavijo, ko se koncentriram na določeno točko.“ je nadaljevala Fatima.

Nurija je prevedla in dodala „Vidiš, to je prvi korak, v nadaljevanju pa boš začela opažati, da tvoj fokus pogleda izginja in se čutila obračajo navznoter. Sem prav razumela?“

„Seveda.“ je bila zadovoljna Lana, posebej ker je Nurija vedno samo prevajala in nikoli sodelovala na uri joge.

„Je to bistvo joge?“ je Fatima nadaljevala z vprašanji.

Vprašanje Lane ni zmedlo, morala pa je pomisliti kje naj začne.

„Tudi to je. Odvisno kako daleč smo pri naši praksi ali pa vsakodnevnem počutju. Ni vsak dan enak in nekatere dni smo bolj sposobni in druge manj. Vsak naj bi vsak dan našel svoje bistvo. Ampak, če pogledamo ashtanga yogo in Patanjalijevih osem vej oziroma udov joge,ki so Yama ali vrednote, katerih se moramo držati, če želimo miren um – nenasilje, resnicoljubje, ne lastiti si tuje, zavedanje Boga in umerjenost v materialnih dobrinah:“

„Zveni kot deset božjih zapovedi.“ sem pristavila.

„Saj tudi so.“ se je nasmehnila Lana in nadaljevala „Naslednji ud je Niyama, gre za dolžnosti in navade, ki nam omogočajo pot – čistost, zadovoljnost, skromnost, poglabljanje vase in predajo Bogu. O asanah se že ves pogovarjamo o Pranayami bomo govorili kmalu. Peti ud je Pratyahara, inverzija čutil in tega smo se danes dotaknili. Nasledji ud je Dharana, koncentracija na eno točko, intenziven fokus, tudi tega smo se poskusili danes dotakniti. In če smo iskreni v svoji nameri in predani cilju, se nam morda lahko zgodi, da pridemo do meditacije, stanja, v katerem uspemo um umiriti do te mere, da tok zavedanja usmerimo do izbrane točke koncentracije. Osmi ud je Samadhi. O tem ne bom govorila, ker tam še nisem bila. To je točka, ko doživimo razsvetljenje.“

„Kakšno razsvetljenje?“

„Ne vem. Verjetno občutek popolnosti ali enotnosti z vesoljem, Bogom. Ne vem.“

„Kakšna učiteljica joge pa si, če tega ne veš!“ smo slišali Jusufov in Azimov smeh za hrbtom.

Azim pa je pristavil „Približno taka, kot je bil Sokrat filozof, ki je celo vedel, da nič ne ve.“

 

Prisedla sta za mizo, z njima pa še vsi štirje vodiči. Azim je sedel poleg mene, namignila sem mu, da je vse pod kontrolo in se presedla k vodiču, ki mi je zjutraj skuhal najboljšo kavo. Morala sem razčistiti svojo zmedo o peščenem viharju in kameljimi anusi. Tiho sem mu zaupala svojo otroško predstavo o beduinih, hudem peščenem viharju in kameljim anusom. Dolgo me je gledal, potem pa se je začel na glas smejati. Vsi so ga gledali. Rekel pa je

„Poznaš mogoče irski rek: As tight as a camel’s arse in a sandstorm ?“

Še sama sem se začela smejati, ostalim pa ni bilo jasno, kaj se pogovarjava.

„Pa je res tako „tight“ in a sandstorm?“

„Še za iglo ni prostora, ne vem kam bi ti z glavo rinila…“

„Pšššššš.“ zaskrbelo me je, da bo komu povedal, kaj sem ga vprašala.

„Pa jo stisnejo? Mislim kamele, rit…?“

„Kamele so zelo posebne živali. Povsem prilagojene življenju v puščavi. Ne samo, da v peščenem viharju stisnejo anus, temveč tudi v poletnih mesecih zdržijo brez kaplje vode tudi do 10 dni. Njihov urin je koncentriran in tudi blato je bolj slama, saj v njem ni vode in tako vodo zadržujejo v telesu. Njihova telesna temperatura močno niha in se ne začnejo potiti vse dokler ne dosežejo 41 stopinj celzija, ponoči pa se ohladijo na 34, njihova dlaka jih podnevi ščiti pred žgočim soncem in ponoči pred mrazom, dolge trepalnice zastirajo sonce in pesek. Peščeni vihar, kar te najbolj zanima, pa prebrodijo tako, da se obrnejo proti vetru in v njihovih nosnicah so nežne mišice, ki preprečujejo pesku dostop do pljuč. So zelo zanimiva in enkratna bitja, brez katerih bi bilo naše življenje zelo težko.“

„Puščava te nauči potrpežljivosti.“ sem nehote na glas rekla in se presedla nazaj med Lano in Azima, ki sta me spet debelo gledala.

 

Večer je bil enkraten, umirjen in zabaven, vendar se nismo predolgo zadržali, kajti Lana je že imela pripravljen načrt za naslednje jutro.

 

***

 

Prebudila me je pred sončnim vzhodom in mi pomignila, da grem z njo, ker še ni želela prebuditi ostalih. Nabrali sva trinajst blazin za jogo in jih znosili na ravno streho hiše, kjer sva spali. Potem sva skočili v kuhinjo, skuhali kavo in jo odnesli nazaj na streho. Opazovali sva barve puščave tik preden se zdani. Nenadoma se je zdrznila, skočila na noge in tekli sva prebuditi ostale. Uspelo nama je in posedli smo na blazine, vsi obrnjeni proti vzhodu in čakali, nato se je utrnil. Prvi sončni žarek. Bil je hkrati mogočen in neskončno nežen. Košček puščave je obarval z bleščečo oranžno, kmalu zatem so privihrali še ostali. Skoraj pol ure smo samo sedeli in gledali sončni vzhod in to je bil Lanin načrt, ki ga ni želela zvečer nikomur povedati. Nato je začela govoriti

 

„Jutra so posebna. Vsako predstavlja novo rojstvo, kot tudi vsak vdih. Z vsakim vdihom telo napolnimo s kisikom in novo energijo, z izdihom pa staro odvržemo. Da bi se rodilo novo, mora staro umreti, narediti mora prostor novemu. Zvečer sem omenila pranayamo, gre za nadzor diha. Prana pomeni dih ali življenjsko energijo, ayama pa razsežnost, razširjanje. S pranayamo se naučimo preko prane nadzirati najprej telo in um, sčasoma pa tudi druge življenjske funkcije in tudi predstavlja pot v višja stanja zavesti. Opazujte svoje dihanje brez kontrole.“

 

Bilo je krasno sveže jutro, z rahlo sapico, sicer pa popolno tišino. Res smo lahko opazovali svoje dihanje. Spomin se mi je nehote vrnil na dogodek iz najstniških let, ko nama je Lanina mama razlagala o pomenu zadrževanja diha, ni pa vedela, da sva z Lano brali o bojevnikih, ki so dih zadrževali do nezavesti. Lanina mama nama je povsem umirjeno govorila o Khumbaki, zadrževanju diha, o tem kako se um naveže na dih, mu sledi in s prekinitvijo oziroma zadrževanjem diha, sprostimo um, vsaj za tisto minuto ali dve in naj opazujeva, absolutno brez kontrole, prostor, kjer se najin um znašel. Ko je bilo najino dihanje povsem umirjeno, nama je rekla, naj globoko vdihneva, napolniva spodnji del trebuha, prsni koš, aktivirava mula bandho – zapora presredka in uddiano bandho – kontrakcija trebušnih mišic od popka navzdol, da nama energija ne bi uhajala, potisneva brado proti grlu, aktivirava jalandhara bandho – zapora grla in zadrživa dih dokler je občutek udoben, nato počasi izdihneva in nadaljujeva z umirjenim dihanjem. Sledila sem ji in vedela sem kaj Lana poskuša. Nič me ni bilo strah, samo zvedava sem bila. Sama nisem imela poguma, ker sem se bala, da bo Lanina mama jezna. Če bi bila moja, bi nedvomno poskusila tudi sama. Vdihnila sem in skrivoma opazovala Lano, ki je povsem mirno sedela, kmalu se je začela zibati, nato pa se je sesedla. Njena mama je skočila, ji vzela glavo v naročje in prvič v življenju sem videla paniko v očeh. Lana je takoj začela dihati in vse je bilo v redu. Takrat sem dojela, da pridni bolj malo izkusijo.

 

Lana je nadaljevala v tem puščavskem jutru

„Sedaj počasi izenačite trajanje vdiha in izdiha. Priprite oči in opazujte kako se telo in um počasi sproščata. Vdih in izdih naj trajata vsak po štiri enote. Ko se dih umiri, je miren tudi um.“

Naredila je nekaj minuten premor, da so se dekleta privadila na dihanje. Ostali smo bili že vajeni. Nato je nadaljevala

„Poglobite dihanje. Še vedno naj bo umirjeno in enakomerno, samo globlje, polno. Pri vdihih počasi napolnite spodnji del trebuha, tako, da se trebuh izboči, nato prsni koš, da se močno razširi, nato potisnite vrh glave čim višje proti nebu in brado proti grlu, da se cela pljuča napolnijo, izdihnite v obratnem vrstnem redu, zadnji se sprazni trebuh.“

 

Dihali smo enakomerno, že po nekaj minutah polnega dihanja sem imela občutek, da dihamo povsem usklajeno. Seveda to ni bilo res.

 

Zamižala sem in na svoji desni močno občutila prisotnost Azima. Na nek način, kot da je drugje in me hkrati vabi s seboj. Bolj, ko se je stopnjevala moja koncentracija, bolj je Azim rasel ob meni in nenadoma se mi je zazdelo, kot da se dviguje od tal, še vedno v sedečem položaju. Vsi ostali so izpuhteli in ostal je le on, večji kot običajno in v položaju lotosa kakšna dva metra od tal. Nato sem se dvignila tudi sama. Vse okoli naju je bilo enotne svetle barve in ves moj svet sva tvorila midva.

 

V ozadju sem ponovno slišala Lanin glas

„Počasi bomo prešli na Ujjayi dih, zmagoviti dih. Malo stisnite grlo, zaprite usta in dihajte izključno skozi nos, ta dih se tudi sliši. Že s preprostim podaljševanjem izdiha dajemo telesu informacijo, naj se sprosti. Po treh izdihih se nič ne zgodi. Potrebno si je vzeti nekaj časa. V kolikor pa želimo telo predramiti in um fokusirati, storimo obratno, podaljšujemo in poglobimo vdihe, saj s tem povečamo vnos kisika v telo. Poskusimo najprej s podaljševanjem izdihov. “

 

Bila sem na tleh, obrnila sem pogled proti Azimu in videla, da je še vedno v povsem zamaknjenem stanju. Njegov obraz je bil povsem sproščen, usta malce priprta, ni sledil Laninim navodilom, zašel je v meditacijo. Tudi njega je puščava odnesla.

 

Ko smo zaključili z uro, pospravili blazine, sem slišala Lano, ki na dekletom še pojasnjevala in ujela sem le

“Da pa bi bil um fiksiran na dih, je potrebna močna koncentracija, ki sprva ne more trajati celo prakso in nam bodo misli ves čas uhajale. Zato, enostavno, ko dojamemo, da je neka misel ubrala svojo pot, vrnemo zavedanje nazaj na dih. Posledica fiksacije uma na dih, je da začnemo dih kontrolirati. Dejansko se naučimo dihati. Dih nam več ne beži po svoje, temelj za to pa je bil, da je um nehal bezljati naokoli. Ko smo sposobni nadzirati dih, je um že pod kontrolo.“

 

„Pa se to nujno zgodi?“ je zanimalo Nurijo, ki je na teoretični ravni že zaplavala v jogo.

 

„Seveda.“ ji je odgovorila Lana „Tudi to nam joga prinese. In spoznamo se. Spoznamo se na najintimnejši ravni. To spoznavanje pa pride samo zato, ker smo se opazovali. Ker smo opazovali svoj srčni utrip, hitrost in globino svojega diha, misli, ki se nam podijo, vse skozi dihanje, koncentracijo in izvedbo asan. In sčasoma, se bomo imeli nujno radi, če se slučajno še nimamo. Nemogoče se je spoznavati na najintimnejši ravni in se ne imeti čedalje rajši, saj običajno ne maramo stvari, ki jih ne razumemo. “

 

Za trenutek je utihnila in vsa dekleta so bila zamišljena. Vsaka bi nekaj na sebi spremenila. Nobena še ni bila na stopnji Šeherezade.

 

„Naj omenim še eno zanimivost kot posledica kontrole diha.“ je še dodala Lana. „Kot rečeno, dih med prakso joge naj ne bi podivjal in pazite, da se ne zadihate. Torej je potrebno popolnoma vsako asano izvesti počasi in kontrolirano, tudi tiste, ki nam niso najljubše in ki jih dejansko ne zmoremo. In vsakokrat, ko jih izvajamo, jih ne zmoremo v popolnosti izvesti in s tem se je potrebno sprijazniti. Ne moremo asano na hitro nekako izpeljati in biti zadovoljni z izvedbo, saj je bilo v redu. Tega pri jogi ni. Da asana ni bila dobro izvedena, je tako očitno, saj je nismo izvedli na hitro, izvedli smo jo počasi, da ne bi pokvarili ritma diha in več kot očitno je, da mi asana ponovno ni uspela. In kaj sedaj? Nič. Enkrat bo ali pa tudi ne. S tem se je potrebno sprijazniti in se naslednji dan z enako vneme potruditi. Joga pač. Pomembneje je biti iskren kot izvesti asano.“

 

***

 

Sama sem se odpravila na sprehod po peščenih sipinah. Hodila sem in hodila, želela sem zadržati občutek praznih misli. Še vedno sem imela misli prilepljene na dih in gibanje tudi. Nadaljevala sem z jogo. Ne vem kako dolgo je to trajalo. Meditacijo mi je prekinila misel, da od kar se je pričel ta moj dopust, ni nastopil moment, da bi si težila, da bi se v karkoli priganjala. Včasih se, kot se rada pohecam, razcepim v dve Neni, ko počnem nekaj na hitro ali na silo. Ena Nena me priganja in kar grobo spodbuja, druga pa se opravičuje za svojo slabo izvedbe in išče izgovore, da lahko prekine s trenutnim početjem. Mislim, da te momente vsi poznamo in niso moj izum. In en pomembnejših momentov, ki mi jih je praksa joge prinesla je, ko sem se odločila, da ni več cepljenja in da se bom enostavno upoštevala. Če sem iskala izgovore, da nečesa ne zmorem, sem poskusila ugotoviti zakaj je tako, kaj me moti. Kaj je drugače, kot na primer prejšnjega dne. Tako tudi, ko sem prekipevala od energije in je ena Nena predlagala hitro izvedbo asan z uporabo moči. Tudi v tem primeru sem se zamislila in poskusila ugotoviti vzrok in največkrat nato ponovno sedla za nekaj minut ter umirila evforijo. Nehote se vsa spoznanja razširijo na vso doživljanje, ne samo prakso joge.

 

Ko sem se vrnila, me je Azim čakal na vhodu v mesto.

„Dolgo te ni bilo.“

Nisem odgovorila. Gledala sva se v oči.

„Boš ostala?“

„Tu?“ sem res začudeno vprašala.

„Ne. Z menoj?“