Moja pot joge in kako mi pri tem pomaga metoda Feldenkrais®

 

Registered Yoga School Joga Do

DIPLOMSKO DELO

Moja pot joge in kako mi pri tem pomaga metoda Feldenkrais®

Petra Potočnik Almandinger

Ljubljana, junij 2014

Uvod

Za začetek ne morem brez tega, da povem, da mi je pravzaprav mogoče celo malce nerodno, ko te svoje izkušnje prelivam na papir. So zelo osebne in precej daleč od nekega popolnega pristopa, ki bi se pričakoval za nekoga, ki se kolikor toliko resno ukvarja z jogo. In ravno to je tisto, kar želim deliti: »Ni potrebno biti niti popoln, niti najboljši, da lahko z nečim pričneš/se ukvarjaš!« Vse preveč ljudi poznam (in sem bila dolgo tudi sama med njimi) ki se kljub obilici znanja, vedenja, izkušenj nekako ne lotijo zadev, ker jih je strah. Ker niso najboljši v tem. Ker še ne vedo vsega, ker še niso popolni. Še ne znajo zadosti. Kaj, če kdo odkrije, da ne vedo vsega? Kako prenašati znanje in učiti druge, če si še sam učenec?

Zato se mi zdi pomembno, da povem nekaj o svojih nerodnostih in prigodah na tej poti. Seveda tudi o spoznanjih in odkritjih, ki so lahko komu v pomoč. Da bo postala bolj življenjska, bolj primerna za vsakogar. Ker daje neprecenljivo bogastvo. Ker vsak dan odpre nekaj novega. Ker jo je vredno hoditi.

 

Začetki spoznavanja z jogo in odnos do nje

 

Odkar sem se naučila brati, so imeli moji starši problem zaradi stalnega kupovanja novih knjig zame. Knjižnice ni bilo v bližini, mene pa je zanimalo vse po vrsti. Tako so nekega dne, davnega leta 1991, pri založbi Mladinske knjige izdali knjigo z naslovom “Joga”.

Seveda nisem odnehala, dokler me starši niso peljali v mesto in mi kupili svoj izvod. Dobesedno sem požirala vse kar je dišalo po duhovnosti v tisti knjigi (op. bila sem izredno senzitivna in vse kar je imeli pridih mistike, sem morala preučiti), asane (op. jogijski položaji) so me fascinirale. Verjetno tudi zato, ker so bile tako zelo drugačne od šolske telovadbe, ki sem jo sovražila. In zaradi navdušenja, da sem našla ključ, kako ostali v življenju vitalna. Imela sem namreč dve sorazmerni mladi stari mami (op. babici), ki sta nenehno jamrali o vseh možnih težavah. Joj-mene-joj, če bo pri tridesetih tako hudo, ne vem če je pametno iti tja. Mislim, da me je bilo včasih prav strah odrasti in se postarati zaradi tega.

Petero načel, ki so jih v tisti knjigi predstavili za prakticiranje joge v zahodnem svetu – pravilna relaksacija, pravilna prehrana, pravilna telovadba, pravilno dihanje ter pozitivno mišljenje in meditacija je bilo nekaj, kar sem sprejela v svoje takratno življenje. V tišini svoje sobice sem pričela prakticirati jogo. Kljub napakam, ki jih delaš, ko se nečesa učiš le po knjigi, je vse skupaj funkcioniralo prav zadovoljujoče… Navdušeno sem skoraj vsak večer izvajala pozdrav soncu (Surya namaskar), klešče (Paschimottanasana), plug (Halasana), most (Setu Bandhasana), ribo (Matdyasana), zasuke (Ardha Matsyendrasana, ipd.), itd. Vse skupaj je bilo tudi izredno blagodejno za moj ego, saj sem edina na celi šoli vedela karkoli o jogi. Če sem bila že pri rokometu tako nerodna, sem vedela vsaj nekaj o jogi. Čeprav se mi zdi, da »tovariš« za športno vzgojo ni bil ravno navdušen, ko sem mu skušala nekaj pripovedovati o tem.

Počasi so prišla poznejša najstniška leta, prva resna zveza, fakulteta s službo poleg, osamosvojitev in druge, “bolj zemeljske” skrbi. Vse skupaj je za dobrih pet let kar nekako zbledelo, se izgubilo, potonilo.

 

Ponovno odkritje magičnega orodja za vitalnost

 

Sredi dvajsetih se je od nekod potiho priplazil nazaj tisti najstniški strah po staranju, bolečinah in odpor do jamranja. Čez noč se je v moje življenje naselilo neizmerno veselje do hoje v hribe, kolesarjenja, plavanja tudi izven poletne sezone, ipd. Manjkalo je le nekaj za tiste turobne zimske dni, ko pride v račun le malo od napisanega. Nenadoma se je povrnil spomin na jogo.

Tako sem ponovno pričela s prakso joge. Pravzaprav bi bilo bolje, da temu rečem obiskovanjem skupinskega izvajanja jogijskih asan, saj je bil moj motiv nekje med željo po ohranjanju gibčnosti telesa in skladnosti postave ter umikom od stresnega vsakdana in potešitvijo slabega občutka, da premalo naredim zase. Tokrat sem se je lotila s popolnoma telesnega nivoja. Neke pretirane nagnjenosti k duhovnosti so bile v tistem času zaradi par slabih izkušenj, pa tudi zgodbic o čudnih izkušnjah določenih osebkov, ki so krožile naokoli, postavljene precej na stranski tir. Predvidevam, da nisem bila edina v dvorani, s takšnim fizičnim pristopom. Verjamem, da je to še dandanes prvi motiv marsikomu, ki se je odločil spoznati z jogo.

Za to obdobje lahko rečem, da je bilo značilno, da so me določene asane spravljale prav ob živce. Nikakor jih nisem marala in komaj čakala, da minejo. Spomnim se, da sem velikokrat gledala na uro, češ koliko časa še do konca… Hudo ne-jogijsko, če o tem razmišljam danes. Tudi to, zakaj se je učitelj sredi vsega izmislil, da moramo izvajati pranajamo, mi takrat niti najmanj ni bilo jasno. Zakaj neki naj bi sredi lepega flowa gibanja – no ne vem, če je bil moj ravno lep – morali vmes sedeti in dihati po nekem vzorcu. Tu res dolgo časa nisem našla nobenega globljega pomena. Moj cilje je bile le, da sem po koncu vadbe gibčna, v ravnovesju in pomirjena s seboj.

Z leti obiskovanja tedenskih skupinskih praks se je nekako popravil tudi moj odnos do joge. V njem sem počasi pričela odkrivati več. Ne samo čudovito gibčnost in pretočnost telesa, ki mi jo je praksa podarila, temveč predvsem miren in osredotočen um. V tisti uri in pol prakse, mi je nekako uspelo odklopiti zunanji svet, pozabiti na vse, kar se je sicer z neverjetno hitrostjo ves čas premlevalo po glavi. Sicer sem občasno še vedno kukala proti stenski uri, a bilo je enkratno. Obenem sem dobila vse v paketu – gibanje, ravnovesje in sprostitev ter meditacijo. Z mojega izjemno racionalnega gledišča (ni časa zapravljati čas), ki mi je bil v tistih časih v blazen ponos, maksimalen učinek, za minimalno vloženega časa.

 

Felden-kaj?

 

Enkrat v tem istem obdobju sem se prvič srečala tudi s Feldenkrisom. Ja, ime sem morala za začetek ponoviti vsaj kakšnih 10-krat, da sem si ga sploh zapomnila. V bistvu nisem niti točno vedela za kaj sploh gre. Še danes se večkrat vprašam ali mi takrat res niso znali tega razložiti preprosto in razumevajoče ali pa sem bila le jaz na tako drugačni ravni, da nisem uspela razumeti.

Dejstvo je, da sem nekje jeseni leta 2008 dobila svoj prvi FI (op. Funkcionalno integracijo) s strani znane ameriške učiteljice Feldenkraisa na Dunaju. Cena je bila kar visoka in kaj je počela z menoj eno uro mi niti najmanj ni bilo jasno. Priznam, bila sem kar malo sumničava. Vendar občutek, ko sem po eni uri vstala s tiste mize, je bil nepopisen. Prvič v življenju sem se počutila lahkotno, brez kakršnihkoli fizičnih napetosti, zdelo se mi je, kot da hodim po oblakih in da v mojih sklepih ni nobenega odvečnega trenja. Vse se je z lahkoto gibalo v vse smeri, kot da bi bilo na novo naoljeno.

Edino kar sem uspela v tistem navdušenju izustiti je bilo:

“Povejte mi prosim, koliko časa pa bo ta občutek trajal? Kolikokrat moram priti, da ostane?”

“Do prvega šoka, ki bo telo peljalo nazaj v ustaljene gibalne vzorce”, so me podučili, “vendar z malce več učenja gibanja po Feldenkrais metodi novo pridobljeno znanje postane nov trajen gibalen vzorec”.

Kar nekaj let je trajalo, da sem počasi (ne toliko zaradi kompleksnosti, temveč bolj zaradi pomanjkanja časa) spoznavala metodo Feldenkrais malenkost bolj v globino. Ravno prav, da je osvojila moje zanimanje in v nekem trenutku sem jo pričela veliko več vpletati v svoje življenje, tudi v jogo. Več o tem malenkost kasneje.

 

Želja po poglobitvi joge

 

Moja praksa joge se je počasi poglabljala. Postala je redna jutranja stalnica, kjerkoli sem že bila in vsaj enkrat tedenska praksa v skupini. Po dolgem času sem dobila tudi učiteljico, ki je vsaki uri uspela dodati poseben pečat, kar je bilo v tistem obdobju popolnoma na moji valovni dolžini. Moje zanimanje se je pričelo poglabljati. Postala sem odprta za več informacij o jogi in tem kaj vse sploh joga je.

Po drugi strani sem vse več potovala in tako vse težje lovila tedenske vadbe, zato je nastajala praznina. Sama nad seboj sem bila razočarana, da po vseh teh letih nisem bila sposobna sama zase sestaviti ene same samcate celovite enourne vadbe. Porodila se je želja, da se ob prvi možni priliki udeležim učiteljskega tečaja in presežem to frustracijo.

 

 

Spoznajmo sistem joge

 

Seveda se je na poti globljega spoznavanja joge, prvo pojavilo vprašanje, kaj joga pravzaprav sploh je? Kaj vse obsega in kaj od tega je čemu namen?

Joga je na kratko način, filozofija življenja, vedenje o življenju. Je združitev telesa, uma in duha. Marsikdaj in za marsikoga tudi prestop na nov nivo bivanja. Vsaj delček tega želim prikazati na tem mestu. Če bi pričela z opredeljevanjem celotnega filozofskega sistema joge, bi porabila čisto preveč strani in verjetno s širino in prepletenostjo dejstev in definicij zbegala naključnega bralca. Zelo težko bi prišla do nekega celovitega, jasnega in kratkega odgovora na v začetku zastavljena vprašanja. Zato bom raje napisala nekaj o tem, kar je bilo ključnega pomena pri mojem dojemanju te širine, prepletenosti in povezanosti.

 

Definicija joge zapisana v Patanjalijevih Joga Sutrah pravi:

  1. 2 »Yogas citta vritti nirodhah.«
  2. 3 »Tada drastuh svarupe ‘vasthanam.«

 

Prevod se glasi nekako takole:

  1. 2 »Joga je obvladovanje aktivnosti miselnih tokov« oz. bolj dobesedno »Joga je umiritev miselnih vrtincev.«
  2. 3 »Tedaj se iskalec potopi v svoje bistvo.«

 

Aha (!), to je bil torej tisti čudoviti občutek, s katerim sem zadnja leta odhajala s tedenskih praks. No, verjetno bolj droben približek tega, vendar sem kot kaže na pravi poti.

Kakorkoli, za začetek je zelo pomembna ugotovitev, da ni nikakršnega govora o asanah – jogijskih položajih, s katerimi množično definiramo jogo. Govora je o tišini v umu. O tem, kar je pravzaprav posledica izvajanja joge.

Prvi celoviti zapisi o jogi – Joga Sutre – torej govorijo o cilju, ki ga jogi želi z izvajanjem svoje prakse doseči – mirnem umu, osredotočenem navznoter. Takšnemu, ki ga ne zmotijo zunanji dejavniki in ne begajo misli v notranjosti.

 

 

Prvič zapisano o jogi, Patanjali in Joga sutre

 

Prvi zapisi o jogi so nastali pred približno 4.000 leti, v sklopu temeljnih zapisov indijske filozofije in religij, v svetih knjigah, imenovanih Vede. Jogo prva omenja Rg Veda, najstarejša izmed štirih zbirk, ki zapisujejo »slišano« (od boga). Kasneje se širša opredelitev jogijskih poti najde tudi v Bhagavad Giti, ki spada v ep Mahabharata.

V času med Vedami in Upanišadami je nastal temeljni jogijski tekst, Joga Sutre, ki jih je zbral, sistemiziral in zapisal Patanjali. S tem je postavil temelje raja joge, t.i, kraljevske poti joge, ki jo dandanes poznamo kot klasično jogo iz katere so se razvile vse najbolj razširjene oblike joge (raja, karma, gjana, bhakti). Poleg seveda obstajajo še druge oblike joge (npr. budistična, taoistična) ter druge »mistične« in »magične« veje joge. Verjetno imajo prav vse isti začetek, ki sega nekje v začetek človeštva in človekovega zavedanja sebe in spraševanja kdo pravzaprav je in kam je namenjen.

Nič hudega če ne veste kam bi umestili navedene poti joge, tudi sama sem rabila nekaj časa, da se je »slika zjasnila«, kot rad reče naš učitelj.

 

Raja joga

 

Če se vrnem na prvi samostojen zapis o jogi, zbirko zapisov aforizmov o jogijski praksi, ki razkrivajo kraljevsko oz. raja jogo je le-ta opredeljena po 8-delnem sistemu Ashtanga joge, ki na kratko skicirano zgleda takole:

 

1. YAMA omejitve / odnos do okolja nenasilje  

 

 

 

 

 

 

 

 

KARMA JOGA

   
resnicoljubje v bededah, mislih in dejanjih    
vzdrževanje od kraje    
zmernost v vsem    
odpovedovanje posesti    
2. NIYAMA dolžnosti / odnos do sebe čistost    
zadovoljstvo    
strogost/vzdržnost    
samo-preučevanje    
osredotočanje na božansko    
3. ASANA fizični del fizična vadba; vinjase, krije, mudre, bande   HATHA JOGA
4. PRANAJAMA nadzor kroženja energije  

 

 

GNJANA JOGA

5. PRATYAHARA nefizični del odmik od zunanje zaznave, obrat navznoter    
6. DHARANA meditacija (koncentracija) ki še zahteva določen napor    
7. DHYANA meditativna kontemplacija, meditacija brez napora  

 

BHAKTI JOGA

   
8. SAMADHI meditativno zlitje,

združenje z neskončnim, transcendentalna zavest

   

 

 

Predano izvajanje vseh izmed osem navedenih poti, jogija pripelje do končnega cilja, meditativnega zlitja, kjer se karma izniči in izstopi iz cikla samsare (ponovnih rojstev in smrti) – v SAMADHI, ki bi ga delno lahko prevedli kot razsvetljenje, zlitje z enostjo.

Do sem smo ugotovili, da so asane in pranajama, kar v zahodnem svetu še najbolj poznamo pod pojmom joga, v resnici le majcen delček sistema joge. Na tem mestu bi se ustavila s poglabljanjem v filozofski sistem joge in ostala pri zahodnem pojmovanju, ki je pomembnejši za nadaljevanje moje zgodbe.

Preden se osredotočim na asane, bi na kratko le še opisala preostale poti joge, Karma, Gnjana, Bhakti jogo, ki se jih Joga sutre sicer že dotikajo, a so bile bolj podrobno opredeljene v Bhagavad Giti.

 

Karma joga

Pot karma joge se prične, ko se prenehamo spraševati, kaj nam svet še lahko podari in ko se pričnemo spraševati in udejanjati to, kar mi lahko podarimo svetu. Brez pričakovanj, popolnoma nesebično. Je joga akcije, dejanj, ki jih delamo v dobrobit drugih, skupnosti, sveta, brez namena, da bomo pridobili nekaj v zameno. Bistvo je v odnosu – iskreni želji prispevati in občutku polnosti in svežine življenja, ki ga ta pot prinaša.

 

Gnjana joga Pomeni intelektualno raziskovanje sveta, modrosti, sebe. Preučevanje svetih knjig in spisov z namenom uvideti globlji pomen, odstraniti »privide«, ki zastirajo resnico in življenje spoznati takšno, kot je. Sprejeti modrost in skoznjo spregledati čisto resnico, brez vmesnih prividov.

 

Bhakti joga Je joga spontane ljubezni, predanosti in služenja, navadno osebnemu najvišjemu idealu, pa naj bo to en izmed bogov, ki jih poznamo iz religij ali čisto osebni koncept boga. Vključuje predano molitev, petje in ponavljanje manter, ki zazibljejo duha v višje vibracije bivanja.

 

Povzetek poti joge:

 

 

JOGA

 

 

RAJA

 

KARMA

 

GJANA

 

BHAKTI

kraljeva

 

delovanje

 

modrost

 

predanost

 

HATHA      
fizična      

 

 

Običajno človeka kot sva jaz in ti, ki načeloma ne prihajava iz tradicionalnega jogijskega okolja, potegne najprej ena izmed poti. Glede na razširjenost in medijsko popularizacijo, še najverjetneje raja joga oz. nek del fizične joge. In ko pride čas, ko duša zahrepeni po globlji izkušnji življenja, navedene štiri poti samodejno postanejo del življenja, se zlijejo v eno. Takrat se znajdemo na resnični poti joge in duhovne rasti.

Tako smo na hitro in kratko opredelili jogo. Naj povem še, da preden se je moja slika zjasnila, sem seveda pričakovala, da bom v ta razpored lahko sistematično umestila tudi vse tiste sodobne različice joge, o katerih toliko govorimo, npr. ashtanga vinjasa joga, iyengar joga, flow joga, joga terapije, ipd. Vendar so vse te le del oz. način izvajanja fizične, torej hatha joge.

Tudi vse novodobne marketinško naravnane različice joge, kot npr. power joga, bikram joga, fitnes joga, hormonska joga niso v samem bistvu nič drugega, kot izvajanje fizične joge ali na določen način, ali pod določenimi pogoji oz. nekje z več poudarki na enih tipih asan, drugod drugih tipih asan. Še vedno govorimo le o podtipu fizične – hatha joge.

 

 

Asana

 

Kot asano, dandanes poimenujemo vse jogijske položaje.

V prej omenjenih Joga Sutrah je Patanjali asano predstavil kot stabilen in sproščen sedeč položaj, v katerem lahko vztrajamo dlje časa. O njih je pisal le v treh sutrah, vendar so samo omenjene, ne pa tudi opisane. Če pogledamo na 8-delno pot raja joge z vidika, da nas vsaka izmed poti pripelje bližje k meditativnemu stanju, so tr asane, ki jih Joga Sutre omenjajo, namenjene točno temu – da se telo umiri in sprosti ter s tem pripravi na dolgotrajno meditacijo.

Jogijskih asan naj bi se učili od guruja in ne iz knjig. Lahko da se tudi iz tega razloga v Joga Sutrah asan ne opisuje, lahko da so se resnično v glavnini razvile šele naknadno. Prvi znan zapis o jogijskih položajih – asanah je namreč Hatha Yoga Pradipika, ki je nastal šele v 15. stoletju in opisuje samo 15 asan. Vse bolj se ugotavlja in sooča z dejstvom, da je glavnina asan nastala v zadnjih 100 letih, kar je verjetno tudi povezano s »pohodom« joge na zahodni svet. Kar je popolnoma verjetno, če pomislimo, da je zahodni človek zelo logično-materilano naravnan in sta mu preprosto sedenje in meditacija v osnovi tuja. Veliko lažje do pravega stanja pride preko izzivalnih položajev, v kombinaciji z zavestnim dihanjem in osredotočanjem navznoter. Šele to mu prinese dovolj umiritve, da se sploh lahko usede in prične z meditacijo.

Celoten proces izvajanja asan, ki kot ugotavljamo telo prvenstveno umirja in pripravi na meditacijo, seveda ne deluje samo na enem nivoju, temveč je izrazito večplasten. Telo se umiri, ko se uravnotežijo vsi procesi v njem, torej je telo takrat v ravnovesju. Ko pa je v ravnovesju, je je tudi v coni zdravja in notranje regeneracije. Ravno zato v zahodnem svetu jogijske asane predstavljajo popolno vadbo, s katero izboljšamo zdravje, splošno počutje, fleksibilnost in vitalnost.

 

Osnovna razdelitev jogijskih asan

Nekatere asane sprva zgledajo preproste, spet druge precejšen izziv. Običajno je vsakdo, ki prične z jogo presenečen, da so položaji, ki sicer izgledajo dokaj preprosto, dejansko precej zahtevni. In od onih drugih, ki jih ocenimo, da so precejšen izziv, nas loči še leta prakse.

V osnovi bom asane razdelila v skupine po modelu, ki smo mu sledeili tudi v šoli JogaDo. Čeprav se najde veliko položajev, ki jih lahko po lastnostih uvrstimo v več različnih skupin hkrati. Obstaja namreč več modelov delitve, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi, seveda. Kar je navsezanje precej nepomembno. Bistvo je, da za naš zahodni um, ki informacije sprejema pretežno analitično, naredimo nek bolj jasen pregled.

 

 

Vsaka skupin asan ima svojo vlogo in svoj namen v celotni vadbi joge.

 

Nevtralne asane

so nezahtevni položaji, kjer se lahko sprosti vsakdo, neglede na zgodovino in izkušnje s prakso joge. Sem štejemo položaj gore (Tadasana), preproste sedeče položaje (Siddhasana in Sukhasana), položaj diamanta oz. strele (Vajrasana), položaj otroka (Balasana) in položaj trupla (Savasana). Namenjeni so umiritvi in harmonizaciji diha pred in med vadbo. Vanje se vračamo med posameznimi zahtevnejšimi asanami, da integriramo učinke, umirimo dihanje in bitje srca, v kolikor sta v predhodnih asanah ušla iz ritma.

 

Stoječi položaji

nas poživljajo, krepijo, osredotočijo in povečujejo našo vzdržljivost. Sem na primer štejeno bojevnika 1-3 (Virabhadrasana I-III), položaj stola (Utkatasana), poševnico in njeno obrnjeno različico (Parsvakonasana – na sliki in Parivrita Parsvakonasana) ter trikonasano in njeno obrnjeno različico (Trikonasana in Parivrita Trikonasana).

V njih se naučimo stati tdno na tleh se prizemljimo in   povečamo moč svoje volje, odločenoti. V vadbah so navadno umeščeni na začetek vadbe in več jih bomo našli v jutranjih, dnevnih vadbah, ko je potreba po kroženju egergije in fokusu večja, kot zvečer, ko se mora telo umiriti in pripraviti k počitku.

Ravnotežni položaji

spadajo sicer med stoječe položaje in so jim po lastnostih zelo podobni, dodatno pa z njimi razvijemo boljši občutek za ravnotežje na vseh nivojih. Ob izvedbi ravnotežnih asan se poveča zavedanje telesa, predvem hrbtenice in dihanja ter njunega vpliva na ravnotežje.

Med ravnotežne položaje uvrščamo npr. drevo (Vrikasana – na sliki) in orla (Garudasana).

 

Predkloni

so položaji v katerih se zapremo – zgornji del trupa približamo spodnjemu. Anatomsko gledano smo pri predklonih v fleksiji. Zapiranje se dogaja tako na fizični, kot mentalni ravni, saj se v teh položajih poveča usmerjenost navzonter, so položaji predaje in umiritve.

Predkloni so lahko stoječi, npr. stoječi predklon (Padangusthasana), razširjen stoječi predklon (Prasarita Padottanasana) ali pa sedeči, kot npr. klešče (Paschimotanasana) ali polovične klešče (Janushirshasana – na sliki), strešica (Adho Mukha Savasana) in drugi. Ker izredno pomirjajo in sproščajo so običajno uvrščeni v srednji ali zadnji del vadbe in jih je vsekakor več zvečer, kot zjutraj.

 

Zakloni

Pri zaklonih se gibamo nazaj od srednje osi telesa, telo gre v ekstenzijo. Zakloni nas odpirajo na vseh nivojih. Fizično v prsnem košu, kar pripomore k boljši drži, lažjemu dihanju, in počasnejšemu staranju, mentalno nas prestavijo v področje optimizma in širšega pogleda na življenje.

Med zaklone štejemo kobro (Bhujangasana), navzgor obrnjenega psa (Urdhva Mukha Shavasana – na sliki), kamelo (Ustrasana), kobilico (Shalabasana) in druge.

 

Zasuki

So tisti položaji kjer hrbtenico previdno zasučemo okoli svoje osi – rotiramo in s tem sprostimo številne napetosti v hrbtu, če se sukanja lotimo pravilno. Sprostitev napetosti in blokad prinaša svežo poživljajočo energijo. Zasuki so značilni tudi po svojem t.i. »squeeze & soak« učinku, ki ob skrčenju najprej iz tkiv iztisne tekočine (takrat izloči kar je slabega) in ob ponovni sprostitvi posrka snovi iz okolice tkiv (hranilne snovi, kisik, itn.). Učinek je blagodejen za ohranjanje zdrave hrbtenice, saj poskrbi za njeno »naoljenost« in tudi notranje organe (predvsem ledvica in jetra), ki se tako hitreje razbremenijo zastalih »strupov« in napolnijo z vitalnimi snovmi.

Med zasuke štejemo med drugim sedeči polovični zasuk (Ardha Matsyendrasana) in ležeči zasuk (Jathara parivartanasana).

 

Inverzni položaji

Za inverzne položaje običajno označimo vse tiste, kjer je nivo srca višje od nivja glave. So položaji, ki pretakanje tekočin in energije v telesu obrnejo dobesedno na glavo. Ti obratni položaji ublažijo vse tisto, kar običajni stoječe-sedeči položaji in sila gravitacije naredita slabega telesu, kot npr. krčne žile, izboljšajo pretok venozne krvi, izboljšajo prebavo, privedejo energijo v možgane, itn.

K inverznim položajem štejemo most (Setu Bandhasana), preprost obrnjen položaj (Viparita Karani), svečo (Sarvangasana), plug (Halasana), ribo (Matsyasana) in podobne druge asane.

 

 

Lahkotno v asane

 

V jogijske položaje bi se morali podajati sproščemo, saj se le popolnoma sproščene mišice lahko še malenkost raztegnejo in prinesejo napredek v položaju. »Popolnost jogijskega položaja dosežemo, ko popolnoma izgine napor, da ga dosežemo,« je zapisano v mojem učiteljskem »manualu«. Torej je smiselno najti pot v asano, ki bo našemu telesu prijetna in lahkotna.

Napaka skoraj vsakega začetnika je, da se v položaje sili z naprezanjem in pri tem ne občuti, se ne zaveda svojega telesa. S tem se lahko v najboljšem primeru prikrajšamo za čudovito izkušnjo, v najslabšem pa pridobimo tudi kakšno neželeno poškodbo. Zato se je smiselno pričeti zavedati svojega telesa in gibanja ter razviti svojo ‘gibalno inteligenco’.

Poleg tega, da določenih gibov enostavno nismo navajeni in za telo v začetku niso lahkotni, dodatna težava tiči tudi v tem, da so naša telesa neenakomerna, nefleksibilna, zakrčena, naučena nefunkcionalnih gibov, v stresu, itn., kar nam pot do »ne-napora« še podaljšuje in otežuje. Klasično prisilno »poravnavanje« v optimalen položaj običajno ne obrodi sadov, saj je hiba, ki se izkazuje, navadno le posledica nekega drugega, bolj skritega vzroka. V kolikor oseba nima izrednega zavedanja svojega telesa (takšnih srečnežev samih po sebi je žal v manjšini) ne bo uspeha. Še slabše, ko se zavestno nadzorujemo in se vračamo nazaj v »pravilno« poravnavo, brez da bi odpravili prvoten vzrok, si velikokrat ustvarimo nasproten vzorec, ki navzven sicer da vizualni rezultat, navznoter pa ustvari še eno dodatno napetost oz. napačen vzorec. Omeniti moram tudi najslabšno možnost, ki se lahko zgodi in to je fizična poškodba, ki se nadalje izraža še na nezavednem nivoju in psihi.

Na tem delu sem sama prepoznala veliko vrednost kombiniranja prakse joge z Metodo Feldenkrais® – (ponovnim) učenjem preko gibanja.

Učinkovito se mi zdi tako za vse začetnike joge, ki šele raziskujejo svoje telo, njegove zmožnosti in zvedanje telesa, kot tudi dolgoletne praktikante, ki iščejo nove, še učinkovitejše in lahkotnejše poti v asane.

 

Metoda Feldenkrais®

 

Čeprav se v pogovorih pogosto poimenuje tako vadba, kot terapija, pravzaprav ni nič od omenjenega. Feldenkrais metodo najlažje opredelimo kot proces učenja (oz. ponovnega učenja) preko gibanja, ki temelji na predpostavki, da sta telo in um neločljivo povezana. Gre za somatsko učenje, ki se zgodi preko tega, da se pozornost preusmerja na posamezne dele telesa in njihovo interakcijo s prostorom okoli njega, tlemi pod njem in čutenjem. Takšna pot učenja omogoča reorganizacijo neorganiziranih nevromuskolarnih povezav, ki so vzrok raznovrstnim težavam v žiljenjeu.

Skozi proces učenja po Feldenkrais metodi se pridobi:

 

  • izboljšana drža, flekfibilnost, koordinacija,
  • sprostitev bolečin, tenzij, stresa,
  • odprava ortopedskih in neuroložkih problemov,
  • izboljšanje športne zmogljivost in učinovitosti ter zmanjšanje možnosti poškodb,
  • odprava težav z ravnotežjem in pogostimi padci.

 

Kot sem prej ugotavljala za jogo, tudi za Feldenkrias metodo ne obstaja ena in enostavna definicija. Nekomu bo moj zgornji opis podal in pomenil veliko, komu drugemu ne bo jasno nič več kot prej. Brez skrbi. Meni zelo dolgo sploh ni bilo jasno nič od tega. Poglejmo si metodo z več zornih kotov, da bo razumevanje celovitejše.

 

Moshe Feldenkrais, oče metode M. Feldenkrais je bil v osnovni znanstvanik, matematik in nuklearni fizik. Še kot mladenič se je učil Jiu Jitsu tehnik samoobrambe in bil kasneje kot študent en izmed začetnikov juda v Evropi, prvi evropejec, ki si je pridobil črni pas druge stopnje.

Tekom njegovega športnega udejstovanja si je dvakrat poškodoval koleno. V srednjih letih so ga pričele pestiti posledice teh poškodb do te mere, da ni mogel več normalno hoditi in so mu priporočili operacijo, kot edino še možno rešitev, da ostane na lastnih nogah. Na podlagi svojega širokega znanja in izkušenj je menil, da trenutna nesposobnost hoje ni povezana s preteklo poškodbo, temveč samo z odzivom nanjo. Odločil se je, da rešitev poišče sam, brez operacije.

Sistematično je pričel z raziskovanjem gibov, ki zanj niso bili boleči in s tem trenirati kinestetično zavedanje samega sebe. Skozi zelo pozorno samoopazovanje je odkrival svoje navade v gibanju in iskal načine, kako se gibati neboleče, a še vedno učinkovito. Počasi se je skozi to samoopazovanje znova naučil hoje in učinkovitega gibanja, začel je še poglabljati svoje znanje juda in študirati raznovrstna dela in zapise s področja kinestetike, česar rezultat je bila tudi njegova prva knjiga s tega področja »Telo in zrelost: Študija strahu, spola, gravitacije in učenja« (Body& Mature Behavior: A Study of Anxiety, Sex, Gravitation & Learning, 1949) in s tem zasnova gibalno-raziskovalne metode, ki danes nosi njegovo ime.

 

Dve poti samoučenja Vse več je bilo ljudi, željnih znanja o tem, kako se je Feldenkris izognil operaciji, kar ga je postavilo pred dilemo, na kakšen način posredovati svoje znanje naprej. Njegova izkušnja namreč ni bila rezultat terapije ali sistematičnih vaj, ki pripeljejo k pričakovanemu rezultatu, temveč izkušnje poglobljenega samoučenja. Spraševal se je kako vzpodbuditi ta proces v ljudeh. Odgovor je podal v stotinah gibalnih lekcij, ki so sestavljene tako, da v človenku vzpodbudijo proces samoučenja. Te lekcije se dandanes izvajajo na dva načina – individualno ali v skupini.

Skupinske vadbe ATM® (Awerness through movement), ki jih v Sloveniji poimenjujejo Ozaveščanje skozi gib, so serije enostavnih, funkcionalnih gibov, skozi katere učitelj metode vodi le verbalno. S tem, ko med zaporedji gibanja opazujemo kakšen je tonus mišic, kakšna skeletna poravnava telesa, kakšno je dihanje, privabimo pozornost na dele telesa, ki so bili navadno izven našega zavedanja.

Ob rednem izvajanju skupinskih lekcij se hitro opazi spremembe, ki se odražajo v lahkotnejšem gibanju, bolj pozornem telesu, boljši drži, večji koordinaciji, popustitvah dolgotrajnih napetosti, večji zbranosti in boljši zaznavi sebe in okolice. Poveča se tudi kreativnost in užitek v različnih fizičnih aktivnostih.

Preko tega skupinskega načina vadbe z lahkoto tudi preidemo v tekoče neprekinjeno delovanje/gibanje – »flow«, ki ga ponavadi iščemo v drugih dejavnosti, kot npr. glasbi, risanju, petju, pisanju in tudi jogi.

 

Individualnemu delu z učiteljem FI® (Functional Integration) tudi pri nas rečemo funkcionalna integracija. Bistvena razlika med skupinskim delom, kjer gibe izvajamo sami, in funkcionalno integracijo je v tem, da tu sami ne delamo prav ničesar, le čutimo. Udobno ležimo na posebni mizi, izšolan učitelj metode pa z nežnimi gibi in dotiki odkriva naše škodljive vzorce delovanja in poskuša vzpodbuditi enostavnejše in bolj učinkovito gibanje. Preko gibov in dotikov se tako naučimo kako reorganizirati svoje telo in delovanje, da to postane bolj učinkovito, udobnejše in lahkotnejše. Dodatna prednost individualne lekcije je seveda v tem, da je le-ta popolnoma prilagojena nam in našim potrebam.

 

Predpostavke metode Feldenkrais

Ključne predpostavke, ki jih je Feldenkrais upošteval pri snovanju svoje metode so:

  1. Telo in um sta neločljiva. Njuno povezavo – sinhorno delovanje – je lažje doseči skozi gibanje (t.j. dihanje, gledanje, mišljenje), ker je le-to bolj konkretno, bolj obvladljivo in prinaša hitrejše rezultate.
  2. Način kako se posameznik izraža, giba in razmišlja je zelo pogojeno z njegovo lastno sampodobo. Zato se sprememba v gibanju odraža tudi na boljši samopodobi in obratno.
  3. Dihanje in pravilno gibanje sta povezana.
  4. Počutje posameznika ima velik vpliv na njegovo držo in gibanje. Npr. ko je posameznik depresiven, se običajno zgrbi, gleda v tla in noge bolj kot ne velče za seboj, ko je srečen pa je hoja poskočna in telo vzravnano.

Metoda Feldenkrais je zasnovana na prepletenosti fizike, nevrologije, anatomije, biologije, biomehanike, evolucije gibanja, psihologije, pedagogike, juda in še nekaterih drugih znanosti, s čimer prinaša celovitost, ki jo je resnično težko definirati jasno in kratko. Tudi sam Feldenkrais, ki je kasneje napisal še več poglobljenih knjig o metodi, je ni nikoli definiral.

Bistveni element metode Feldenkrais je tudi v tem, da nas uči boljše zaznave in zavedanja svojega telesa. Veliko ljudi ima težave z občutenjem svojega telesa. Brez tega je vsakršno pokušanje izboljšanja gibanja dokaj neuspešno, zato je to ključna komponenta reorganizacije in izboljševanja gibanja. Brez sposobnosti čutenja telesa smo podobni glasbeniku, ki igra brez posluha in občutka za razločevanje tonov. Feldenkrais pa je neizpoditno verjel, da je vsak človek sposoben čutiti, da ima vsak glas, ki lahko ujame pravi ton za petje, skratka da je vsakdo lahko umetnik v čemerkoli.

 

Kaj je torej potem Metoda Feldenkrais?

Je orodje, ki nam lahko pomaga spreminjati in osvobajati telo lahkotno, na način brez upiranja. Osnovna ideja je preko sproščenega in mehkega gibanja vplivati na živčni sistem in možgane in se s tem osvoboditi škodljivih vzorcev.

Skozi lahkotno ozaveščanje preko gibanja, možgani na neprisiljen način (t.j. z občutkom varnosti) zaznajo omejitve, ki jih nezavedno ponavaljmo že celo življenje. V naslednjem koraku ozaveščanja poskusimo do enakega cilja priti po drugi poti. Zaznava v možganih je popolnoma neprisiljena. Če novo pot spoznajo kot enostavnejšo in učinkovitejšo, jo brez naprezanja prevzamejo. S tem se izniči neuporaben star vzorec in vzpostavi nov, ki pripelje do višje kakovosti gibanja in izražanja. V praksi to npr. lahko pomeni, da bomo v jogijsko asano šli z bistveno večjo lahkoto in se v njej počutili neverjetno bolj udobno, kot smo bili vajeni, ker bomo s svojim boljšim zavedanjem telesa točno vedeli kaj moramo storiti, da dosežemo smisel posamezne asane.

Mimogrede, kaj so pravzaprav ti škodljivi vzorci, ki jih neprestano omenjam? V mislim imam predvsem napačno naučeno gibanje oz. odzivanje, ki ponavadi izvira še iz otroštva ali pa se pridobi tekom stresnih življenjskih obdobij, in se s časom odrazi kot fizična blokada – napetost v mišicah, trdota gibanja, napet obraz, vrat, trebuh, plitko dihanje… Pri čemer je dobro vedeti, da so prav vse fizične blokade posledica predhodnih psihičnih blokad, ki niso bile pravočasno zaznane in odpravljene (stres, strah, grožnje, ipd). In z Metodo Feldenkrais jih odpravimo prav v globino, vse do vzroka. To sicer nima najbolj direktne povezave z jogo, a je vseeno dobro vedeti.

Pozitivni učinki Feldenkraisa na prakso joge

»Izkorisite vaše potenciale, razširite meje možnega. Naj nemogoče postane mogoče, naj težko postane lahko, lagodno, prijetno in končno – lepo,« so besede dr. Moseja Feldenkraisa, očeta metode, ki obetajo veliko, če se le podamo na to pot.

Metoda poveča zavedanje telesa in njegovega gibanja, prinaša globlji stik s seboj, kar je z določenih vidikov podobno, kot pri jogi. Preko izvajanja lekcij metode Feldenkrais dobimo boljšo predstavo o tem kako povezati gibanje, ki nas bo na najlažji in najbolj učinkovit način pripeljalo v želeno asano.

Tudi konkretno se v našem telesu spremeni marsikaj, kot npr.:

 

  • izboljšanje fleksije (predkloni),
  • lažja ekstenzija (zakloni),
  • lahkotnejša rotacija (zasuki),
  • fleksibilnost rebrnih mišic (zakloni, zasuki, inverzni položaji),
  • povečana senzibilnosti v stopalih in sklepih (stoječi in ravnotežni položaji),
  • zavedanje kolkov in medenice (ravnotežni položaji, predkloni),
  • zmehčanje pogleda in napetosti v vratu (dristi, vse asane)
  • večje občutenje in lažji vstop v tekoče povezano gibanje (flow).

 

 

Primer izboljšanja prakse joge s pomočjo individualnih FI lekcij

 

Na spletu sem poiskala tudi konkretne primere, kjer so učiteji metode Feldenkrais zapisali svoje uspehe pri delu s praktitkanti joge in v nadaljevanju sledi povzetek pričevanj:

Primer izboljšanja fleksibilnosti, C.K.

(Pričevanje učiteljice Feldenkrais metode Ofer Erez)

C.K. je dolgoletna praktikantka joge, ki jo je pričelo motiti, da njena fleksibilnost ne napreduje. Najbolj je bila žalostna ker je ob prehodu iz položaja strešice s težavo prenesla nogo naprej med roke. Ob prvem posvetu z učiteljem metode Feldenkrais je dobila predlog, da nogo poskusi prenesti naprej po zunanji strani, kar je bilo zanjo veliko lažje in bolj smiselno.

Predlog ji je bil zanimiv, zato se je določila, da preko individualne integracije – FI poskusi odpraviti še nekaj drugih bolečin, ki jih je čutila v telesu, predvsem ob izvajanju joge.

Z naslednje prakse joge se je vrnila navdušena, saj ji je uspelo izvesti določene gibe, s katerimi je pred tem vedno imela težave, brez kakršnegakoli napora. Rekla je celo, da so bili to najlahkotnejši gibi v zadnjih 28ih letih, odkar zapustila šolo.

Spremenil pa se je tudi njen odnos do prakse joge. Zdaj v vsaki praksi išče kako v asano priti po najlažji in najbolj učikoviti poti.

 

Primer praktikantke s Parkinsonovo boleznijo, ki ima težave z zakloni, M.M.

(Pričevanje učiteljice Feldenkrais metode Ofer Erez)

 

M.M. je trpela za Parkinsonovo boleznijo, ki običajno s seboj potegne izredno otrdelo in nefleksibilno telo. Gospa je zavračala jemanje zdravil in je želela svoje življenje ohranjati čim bolj normalno, zato se je odločila tudi za prakso joge. Žal s telesnimi omejitvami, ki jih prinaša bolezen, v letu dni ni uspela doseči bistvenega napredka v praksi joge. Največje težave je imela predvsem z vsemi vrstami zaklonov. Odločila se je za individualno lekcije Feldenkrais metode. Že po samem zaključku prve lekcije se je M.M. počutila bistveno lažja in večja, po nekaj obiskih pa je poročala o velikem izboljšanju svoje prakse joge. Ne samo v zaklonih, veliko bolje ji je plo tudi pri zasukih.

 

Konkretne poti za izboljšanje prakse joge s pomočjo metode Feldenkrais

 

Možnosti je seveda več. Lahko se odločimo za obiskovanje skupinskih ATM lekcij in z na novo pridobljenim znanjem o gibanju to lahkotnost izrazimo tudi v svoji praksi joge. Ali pa se odločimo za obisk individualne FI lekcije, ki jo bo učitelj prilagodil točno nam in naši težavi, tako kot v prej opisanih primerih. V obeh variantah se izboljša funkcionalnost gibanja, ki se odrazi v lahkotnejši praksi joge.

Verjamem pa, da si bomo v kratkem lahko tudi poiskali vadbo joge, kjer bo učitelj že v samo prakso le-te vpletal elemente Metode Feldenkrais. Glede na to, da med obema potema vidim izredno veliko sinergije, upam, da bo na voljo čim prej in v čim večjem obsegu.

Metodo bi z jogo lahko povezali na dva načina:

  1. z verbalnim vodenjem praktikantov, da občutijo posamezne majhne gibe, ki jih pripeljejo v asano,
  2. z vpletanjem manjših ATM lekcij v prakso joge.

Vpletanje mini ATM lekcije, na primer pri izvajaju položaja kobre (Bujangasana) bi verbalno lahko zgledalo takole:

 

Naredite položaj kobre in opazite s kakšno lahkotnostjo se podate v položaj. Poglejte kako daleč na strop seže vaš pogled, brez da se naprezate. Kako dihate. Opazite celoten položaj in si ga zapomnite.

 

Zdaj se ustavite in počivajte s čelom na tleh. Nežno in počasi pojdite s pogledom navzdol in se zazrite v smeri svojih stopal in počasi pogled vračajte nazaj, preko svoje glave. Glava je ves čas pri miru in čelo počiva na tleh.

 

Ponovite nekajkrat in nato za trenutek počijte.

 

Zdaj nežno in počasi raziščite gibanje v položaju kobre, ko se dvigate naj gre vaš pogled navzdol, ko se spuščate naj gre vaš pogled navzgor. Raziskujte kako zgleda gibanje, ko gre vaš pogled v nasprotno smer. Gibi naj bodo izredno počasni in majhni. Brez kakršnjegakoli naprezanja.

 

Ponovite štirikrat, petkrat. Za tem kratek čas počijte.

 

Zdaj se vrnite v položaj kobre in poglejte, če opazite kakršnokoli razliko med prvotnim položajem in zdajšnim. Poglejte vse vidike – udobje, lahkotnost, pogled, kako daleč na stropu vidite zdaj, kakšno je dihanje in vse druge vidike položaja.

 

Ker je pri izvajanju asan zelo pomembne tudi lega medenice, bi lahko npr. v začetnem delu prakse naredili krajšo lekcijo, ki poveča zavedanje medenice preko cele nadaljnje jogijske prakse.

 

Sedite na tla z nogami naprej. Položaj naj vam bo udoben, noge so lahko rahlo pokrčene.

 

Občutite na tleh svoje sedelne kosti.

Počasi jih pomaknite rahlo najprej. Vrnite se nazaj v center in se sprostite.

Nekaj časa ponavljajte ta gib in poleg in:

  • poleg občutite kaj se dogaja z nogami,
  • opazite kaj se dogaja medtem z vašo hrbtenico,
  • opazite, ali ob gibanju postajate malo manjši in malo večji.

 

Delajte gibe tako, da bodo za vas popolnoma lahkotni.

 

Zdaj položite roke na medenico in občutite kakšno gibanje se dogaja v tem delu.

Ves čas skrbite za normalno, neprekinjeno dihanje.

 

Ustavite gibanje in se ulezite na tla. Občutite kakšen je vaš stik s tlemi:

  • Kako ležijo noge?
  • Kje je ledveni del?
  • Kako na tleh ležijo lopatice?
  • Kako se telo dotika tal na levi in kako na desni strani?

 

Pokrčite noge.

Občutite kje je medenica.

 

Nežno pokotalite medenico v smeri navzgor in navzdol. Z majhnimi, nežnim gibi.

Navzgor in navzdol si lahko predstavljate, kot da ležite na uri, kjer je vaša glava na številki 12 in noge na številki 6. Medenico kotalite enkrat bolj proti številki 6, nazaj v osnovni položaj in navzgor proti številki 12.

 

Opazujte gibanje:

  • Kako bi gib naredili z najmanj napora?
  • Če imate omejeno količino energije – kako bi to naredili z najmanj energije možno?
  • Ali je ta gib možen, brez da po nepotrebnem stiskate mišice stegen, trebuha?
  • Ali je ta gib možno narediti brez da močno stiskate mišice hrbta?
  • Kakšno gibanje se dogaja v kolkih?
  • Kako čutite, da se na gib odziva vaša medenica?
  • Na katere dele telesa vse čutite da vpliva ta gib?
  • Kako visoko navzgor po telesu čutite ta gib? Ga mogoče čutite čisto navzgor do glave?
  • Kaj občutite v stopalih?

 

Prenehate z gibanjem, sprostite noge in se ustavite v ležečem položaju.

 

Občutite novo kakovost ležanja, stika telesa s podlago in ga primerjajte z ležanjem pred začetkom kotaljenja medenice. Občutite razliko? Kje so razlike? Kakšne so razlike?

 

 

Kaj se je spremenilo v moji praksi?

 

Dolgo časa sem čutila, da so v moji praksi joge meje, za katere se je zdelo, kot da jih nikdar ne bom presegla. Pri tistih čisto navadnih, osnovnih položajih. Tistih, ki jih sicer vsak povprečno zdrav in fleksibilen človek sicer lahko do neke mere izvede, a le redko kdo med njimi pravilno. Veliko teh omejitev se je izbrisalo tekom izvajanja ATM lekcij.

Pričela sem se bolj zavedati svojega telesa in gibanja, pričela sem bolj spoštovati svoje telo. In po navodilu M. Fledenkraisa, ki je rekel: »Ne odločajte se sami kako narediti gib – naj to odloči »živčni sistem«. Ima milijone let izkušenj in zato ve veliko več in bolje od vas.[1]«, tudi večkrat prepustiti telesu, da se odloči na kakšen način izvede kakšen gib.

Počutim se svobodnejšo in veliko bolj sproščeno. Prakse se lotevam z veliko večjo radostjo in asane, ki so mi šle včasih na živce in sem komaj čakala, da minejo so postale izziv raziskovanja. Raziskovanja kako jih narediti enostavnejše, lahkotnejše in bolj udobe.

 

Za konec

 

Tako praksa joge, kot izvajanje metode Feldenkrais zahteva pozornost praktikanta in njegovo zavedanje usmeri navznoter, v telo.

Zapisanemu po Patanjalijevih Joga Sutrah 1.2 »Joga je nadziranje mentalnih aktivnosti, brez da bi se na karkoli navezovali[2]« in 1.3 »Ko je um osredotočen, se notranji jaz pokaže v svoji pravi naravi[3],« bi lahko na drugi strani ob bok postavili tudi izjavo M. Feldenkraisa: »Kar postanem po praksi, ni prožno telo, je prožen um. Kar sem po praksi je oživitev mojega človeškega dostojanstva.[4]«

 

Tako pot joge, kot metoda Feldenkrais sta osnovani na tem, da človeku kažeta pot kako ponovno vzpostaviti povezavo med telesom, umom in duhom. Kako začutiti, da smo vse to, da smo celota, ki nikoli ni delovala vsaka sama zase in kjer morajo za harmonično življenje vedno delovati vsi trije deli.

Nekateri se odločijo za eno, spet drugi za drugo pot. Spet tretji bodo prepoznali moč povezave in podpore obeh na njihovi poti, kot jo spozavam sama.

Vsi smo enaki in vsi smo si različni obenem. Delujemo na različne vzvode, potrebujemo različne izkušnje, da na koncu pridemo na pravo pot. Pot nazaj k sebi, svojemu bistvu.

 

Opomba: Tudi če (še) ne iščete nič od navedenega je vredno. Prinaša namreč zdravje, podaljšuje mladost in povečuje zadovoljstvo samega s seboj. 😉

 

Viri:

 

Priročnik za udeležence tečaja za učitelje joge Joga Do.

www.wikipedia.com

www.feldenkrais.com

www.feldenkrais-center.si

www.bettermovement.org

www. yoganonymous.com

www.yogainternational.com

Joga, Lidell Lucy, Založba Mladniska knjiga, 1991

Yoga Anatomy, Kaminoff Leslie, Matthews Amy, Human Kinetics, 2012

Applied Anatomy & Physiology of Yoga, S. Borg-Olivier, B. Machliss, 2005

Lastni zapiski, ugotavljanja, članki, poizvedovanje in raziskovanje,

Menotrji, ki se jim moram zahvaliti za vso pomoč in podopro:

HVALA Robertu, Urški in Andreji. J

[1] “Don’t you decide how to do the movement; let your nervous system decide. It has had millions of years of experience and therefore it knows more than you do.”

[2] “Yoga is the ability to direct and focus mental activity with non-attachment.”

[3] “With the attainment of focused mind, the inner being establishes itself in all reality.”

[4] »What I’m after isn’t flexible body, but flexible brain. What I’m after is to restore each person to their human diginity.«

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210