Moje prebujanje

Tina Semen:     Moje prebujanje

  1. JOGA

“Beseda joga etimološko izhaja iz korena YUJ, ki pomeni združiti, trdno držati, povezati skupaj, enost, harmonija, ravnovesje med notranjo in zunanjo zavestjo in manifestacijo. Beseda joga na splošno označuje katerokoli asketsko tehniko in vsakršno metodo meditacije. Zaradi številnih indijskih fliozofskih tokov in mističnih gibanj so nastale različne interpretacije teh različnih askez. Za “klasično” jogo štejemo “filozofski sistem”, ki ga je izpostavil Patanjali v Yoga sutrah, poleg te “joge” pa obstaja mnogo nesistematiziranih oblik “ljudske” joge, kakor tudi nebrahmanistične oblike joge (budistične, džainistične) joge z “magično” in joge z “mistično” strukturo. Na ta način joga pomeni samo-spoznavanje, razumevanje, zavedanje in združitev z najvišjo stopnjo zavesti kot končni razvoj”. (str 2-3, 1. poglavje Priročnika za udeležence tečaja za učitelje joge Joga Do, Robert Hönn)

Beseda joga izhaja iz sanskrtskih korenin JUDŽ kar pravzaprav pomeni “vpreči v jarem”, “vpeti v vprego”, “združiti” in “povezati” (str. 12, Joga – veliki priročnik za začetnike in izkušene, Inge Schöps, Učila 2011).

Joga je eden od najstarejših naukov in metodologij, ki obravnava celovitost človeka – telo, um in dušo – ter njegovo ravnovesje in enost. Jogijska vadba temelji na najmanj 3500 letnem znanju o strukturi telesa in načinu delovanja uma. V tem času so bili raziskani vsi mogoči moteči dejavniki ter razvite učinkovite vaje, ki te moteče dejavnike trajno blažijo ali odpravijo – namen je osvoboditev človekove duše. Joga je stanje, ko naj bi se telo, duša in um združila. Želja po uresničitvi tega cilja je brezčasna, zato je joga še danes tako prisotna in priljubljena kot je bila pred 1000 leti. Ko dosežemo stanje joge, umirjen duh in jasno zaznavanje, prevlada občutek enosti in blaženosti. Pojem joge obsega tudi tehnike, s pomočjo katerih je mogoče doseči to stanje (str. 6, Joga – veliki priročnik za začetnike in izkušene, Inge Schöps, Učila 2011).

Joga je celovita znanost o življenju. Je pot osebnega razvoja, ki vodi do notranjega miru in radosti, samozavesti, uravnoteženosti in zdravja na vseh ravneh, telesni, razumski, duševni in duhovni. Joga ni nič mističnega ali skrivnostnega. Je preprosto eden od najcelovitejših in najstarejših sistemov, ki nam pomaga do polnejšega in kakovostnejšega življenja. Z jogo razvijemo popolno sposobnost koncentracije in obvladovanje telesa. (str. 12, Joga zame, Darija Čamernik, Modrijan 2007).

Joga je združitev.

Joga je umirjanje odvečnih miselnih vsebin.

Joga je izolacija puruše od prakarti.

Joga je potovanje od grobih delov sebe do bolj subtilnih.

Joga je pot samospoznavanja.

Joga je zakon.

 

1.1. Namen joge

Namen joge je samospoznavanje, razumevanje in zavedanje samega sebe ter življenjskega prostora, ki nas obdaja.

 

1.2. Cilj joge

Cilj joge je razsvetljenje – popolna svoboda. Joga izhaja iz tega, da telesna in umska pogojenost, miselni vzorci in napačno zaznavanje ljudem preprečujejo zavestno, jasno in premišljeno ravnanje. Cilj joge je osvoboditi se teh motečih dejavnikov in doseči notranji mir – osnovni pogoj za neodvisnost od notranjih in zunanjih pritiskov (str. 6, Joga – veliki priročnik za začetnike in izkušene, Inge Schöps, Učila 2011).

Ljudje pa si svobode ne predstavljamo na enak način. Nekateri ta pojem razumejo kot občutek blaženosti, notranje umirjenost, ter tudi kot neodvisnost od zunanjih potreb in pritiskov, samospoznavanja ali tako imenovano razsvetljenje. Drugim pomeni svoboda občutek povezanosti z naravo, z vsem obstoječim, z vesoljem ali tudi z božjim. Za tretje pa je svoboda mešanica vsega. Joga vse to imenuje s pojmom SAMADHI – najvišje (str. 7, Joga – veliki priročnik za začetnike in izkušene, Inge Schöps, Učila 2011).

 

1.3. Pozitivni učinki joge

Joga je lahko preprosto ali zahtevno urjenje, terapija, etični življenjski slog, duhovna izkušnja in ne nazadnje vir zadovoljstva.

Veliko je razlogov zakaj bi moral vsak začeti z jogo, ne glede na čas, prostor ali starost.

Joga tako:

–     povečuje vzdržljivost, moč in prožnost;

–     veča vitalnost in energijo;

–     izboljšuje telesno počutje;

–     zmanjšuje napetost in bolečine;

–     upočasni staranje;

–     lajša starostne težave;

–     vodi v notranji mir in ravnovesje;

–     veča odpornost proti stresu;

–     veča kakovost življenja in umsko kondicijo;

–     spodbuja pogum, vztrajnost in osredotočanje;

–     veča osredotočenost in jasnost uma;

–     uskladi telo, um in dušo;

–     razkriva nove perspektive in mišljenja;

–     pomaga prepoznati vedenjske vzorce in navade ter jih premagati;

–     veča samozaupanje in samozavedanje;

–     opisuje etični kodeks vedenja;

–     omogoča prostor za duhovni razvoj;

(str. 6, Joga – veliki priročnik za začetnike in izkušene, Inge Schöps, Učila 2011).

 

  1. Štiri glavne poti joge

a.) Karma joga – pot delovanja. Pri karma jogi oseba deluje brez pričakovanj. Gre za popolno predanost delu oziroma za popolno osredotočenost na proces dela.

b.) Gjana joga – pot modrosti. Gre za filozofijo, ki pa ni le filozofija v smislu razpravljanja, ampak ponuja tudi praktične rešitve. Joga intelektualnega raziskovanja, ki gre onstran običajnih umskih meja.

c.) Bakti joga – pot predanosti. Tu gre za popolno predanost v smislu molitve in ponižnosti, joga ljubezni do božanstva.

d.) Radža joga – ali kraljevska joga. Ta joga je sestavljena iz 8 krakov. Tudi joga notranje koncentracije.

  1. yama – vzdržnosti, odnos do drugih;
  2. niyama – odnos do sebe;
  3. asana – je udoben stabilen telesni položaj;
  4. pranayama – popoln nadzor življenjskih tokov, energij skozi nadzor dihanja;
  5. pratyahara – obrat čutil iz okolice navznoter;
  6. dharana – koncentracija;
  7. dyana – meditacija;
  8. samadhi – razsvetljenje, čista zavest.

 

Različne poti joge so nastale zaradi različnih osebnosti, karakterjev, a končni cilj vseh ostaja isti.

Poleg omenjenih glavnih poti obstajajo še druge različne izpeljanke klasičnih jog, kot so mantra joga, laja joga, agni joga in druge.

2.1. Karma joga

Karma joga je pot delovanja, kar praktično pomeni da 100 % delamo to, kar delamo. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da to kar delamo, delamo najbolje kot lahko, a nismo osredotočeni na sadež oziroma plačilo (kdor nekaj stori iz ljubezni, izvaja karma jogo, tisti, ki pa ga pri delovanju žene želja po dobičku, pa ne). Je tudi pot nesebičnega delovanja, ki je posvečeno Bogu. Gledan z duhovnega vidika bi karma jogo lahko opredelili kot način delovanja boga preko nas, da smo nekakšno božje orodje.

 

2.2. Gjana joga

Gjana joga je pot modrosti. Osebe, ki prakticirajo gjana jogo, skozi študije svetih spisov in besedil, poizkušajo oziroma dosegajo določena stanja zavesti. Praktikanti te joge tudi meditirajo in ponavljajo mantre, s čimer poizkušajo osvojeno znanje iz študij svetih spisov in besedil tudi razumeti in izkusiti. Do razumevanja in izkušenj pa pride v določeni stopnji osebne zrelosti.

Gjana jogo bi lahko opredelili tudi kot neke vrste poti samo-raziskovanja s pomočjo gradiva. Praktikante lahko primerjamo z filozofi današnjega časa, vendar za razliko od današnjih filozofov, so praktikanti gjana joge osredotočeni tudi na praktične rešitve študijske vsebine.

Prakticiranje gjana joge je tudi pot po kateri skuša posameznik videti resnico, torej stvari v takšni obliki, kot dejansko so in tako razločevati med resničnostjo in osebnim videnjem. Gre tudi zato, da iskalec spozna svojo pravo naravo s pomočjo znanja, saj nevednost velja za oviro na poti do razsvetljenja.

Gjanan joga ustreza zlasti ljudem, ki so po naravi bolj razumski.

 

2.3. Bhakti joga

Bhakti joga je pot popolne predanosti. Vse kar praktikant bhakti joge naredi je predaja božanstvu, je zlitje z bogom. Namen bhakti joge ni distanca od realnega sveta, temveč srečanje z bogom.

Praktikanti bhakti joge predvsem čantajo, pojejo pesmi o predanosti naslovljene na boga in hvalospeve s katerimi praktikanti izražajo svojo predanost najvišjemu, molijo in mantrajo. Načelo bhakti joge je, da postanemo takšni, kot stvari, ki jih imamo radi in jih častimo. Torej lahko s čaščenjem boga ali guruja, ki ga je dosegel, razsvetljenje dosežemo tudi sami.

Bhakti joga najbolj ustreza ljudem, ki radi molijo.

 

2.4. Radža joga

Radža joga – kraljevska joga ali krija joga ali ashtanga joga. Vse to so imena, ki opisujejo osemstopenjsko radža jogo. Osemstopenjsko jogo – radža jogo – kraljevsko jogo je prvi opisal Patanjali v Najpomembnejšem besedilu o jogi in to so Jogijske sutre, ki naj bi nastale med letoma 200 pr. n. š. in 200 n. š. Praktikanti joge naj bi upoštevali in se ravnali po razlagi vseh osmih stopnjah radža joge, da bi razvili bistroumnost in jasnost, ki sta potrebni za razsvetljenje. Teh stopenj ni potrebno vaditi v naštetem zaporedju. Stopnje se med seboj povezujejo, tako da niti ni potrebno “zaključiti “ z eno stopnjo, da bi prešli na drugo. Joga sutre vsebujejo 195 oz 196 suter (odvisno od izdaje) – kratkih in jedrnatih stavkov, kot so npr. “Joga je umirjanje miselnih procesov” in “Asana je udoben in stabilen položaj”. Osem stopenjska pot daje posebno pozornost zadnjim trem stopnjam, ki so koncentracija, meditacija in razsvetljenje, ter so v primerjavi s prvimi petimi stopnjami težje. S pomočjo osem stopenjske poti se po Patanjalijevo lahko rešimo kleš ( moteči dejavniki uma), ki nam povzročajo trpljenje. Te ovire je združil v pet glavnih povzročiteljev trpljenja:

–                avidja: napačno vedenje (nevednost ali subjektivno vedenje, ki ga pridobimo z izkušnjami, željami, pričakovanji)

–                asmita: pretiran egoizem (napačno zaznavanje samega sebe zaradi izkušenj in mnenja drugih in pretiran egoizem, posameznik nenehno razmišlja o sebi s pretirano samozavestjo ali manjvrednostnimi občutki)

raga: pretirana navezanost (vedno znova želimo podoživljati dobre izkušnje, ki nam jih lahko “prinese” neka oseba ali predmet; izrazi se lahko v pohlepu ali zasvojenosti – odvisnosti)

–                dveša: pretiran odpor (nasprotje rage, odklanjamo stvari zaradi slabe izkušnje ali predsodkov, negativno mišljenje)

–                abhiniveša: nesmiseln strah (strah pred smrtjo, po Patanjalijevo naj bi bila to najmočnejša kleša, ki jo je najtežje premagati)

Osem stopenjska pot nam torej služi za premagovanje kleš. Pot pa vsekakor ni lahka, vendar zelo priporočljiva, da bi človek prišel do notranjega miru in moči, oz notranje svobode – razsvetljenja. Da pa bi prišli do tega, pa je potrebno vaditi, vaditi in še enkrat vaditi in seveda verjeti, da smo na pravi poti.

 

2.4.1. Yama

Pet zapovedi ravnanja praktikanta joge z zunanjim okoljem.

–                Ahimsa: nenasilje

Tukaj gre za zavestno pozitivno ravnanje z okoljem, drugimi bitji in samim s sabo. Iz tega sledi, da do drugih in sebe razvijemo sočutje in pred mislimi in dejanji razmislimo kako bomo delovali, da bi s tem povzročili najmanj škode. Pri ahimsi gre za opuščanje vseh destruktivnih vedenj, dejanj, besed in misli. Namen ahimse je, da iz življenja izločimo vse negativnosti s katerimi bi lahko prizadeli druge in tudi sebe.

Goswami Kriananda v svoji knjigi loči med tremi nenasilji in sicer intelektualno, besedno in fizično nenasilje. Glavni vir intelektualnega nenasilja je v našem umu. Izvajanje tega nenasilja nam prinese dobro karmo, miren um, koncentracijo, s tem meditacijo, ki je predpogoj za razsvetljenje. Ustvari nam notranji in zunanji mir. Po obvladovanju intelektualnega nenasilja se izpopolni nenasilje govora, ki se izraža v obliki psovk, žaljivk, jeznega govorjenja in slabih nasvetov. Besedno nenasilje se pojavi, ko dobimo navade nežnega, vljudnega in modrega govorjenja. Po vzpostavitvi intelektualnega in besednega nenasilja se vzpostavi tudi fizično. Kar pomeni ne sekati, bosti, raniti ali poškodovati telo sočloveka ali pa svoje lastno.

–                Satja: resnicoljubnost

Bistvo satje je živeti in govoriti resnico sebi in drugih. Pri tem moramo biti previdni saj z resnico ne smemo raniti drugih. Iz tega izhaja, da bistvo satje ni brezpogojna resnica temveč tudi skrb, da premislimo kaj in kako bomo nekaj povedali in naredili, ter razmislili o posledicah resnice.

Goswami Kriananda v svoji knjigi loči med tremi vrstami resnicoljubnostmi in sicer intelektualno, besedno in fizično. Intelektualno resnicoljubnost lahko človek izvaja, če je doživel, kaj je resnica. Prevladovanje inertnosti in strasti v umu posamezniku onemogočijo razlikovati med resnico in neresnico. Izvajanje resnicoljubnosti povzroči miren um in razum, ki pripelje do stanovitnosti v resnicoljubnosti, od katere je odvisna tudi govorna in fizična resnicoljubnost. Šele ko se utrdi intelektualna resnicoljubnost, lahko posameznik začne govoriti resnico. Besedna resnicoljubnost naj bi bila v korist drugim. Govoriti resnico pomeni tudi poizkušati držati svojo besedo. Pri fizični resnicoljubnosti gre za fizično dejavnost, gre za dobra dela. Resnica mora biti združena v umu, govoru in dejanjih.

–                Asteja: ne kradi

Asteja pomeni, da si ne lastimo, kar nam ne pripada, ob tem pa ni bistveno ali gre za materialne dobrine, dejanja ali misli. Tako je kršenje asteje vsaka oblika prisvajanja tujega oziroma nespoštovanje lastnine drugih.

Goswami Kriananda v svoji knjigi loči med tremi astejami oziroma nekrajami in sicer intelektualno, besedno in fizično. Intelektualno nekrajo je najtežje izvajati, ker to pomeni, da ne bi smeli niti pomisliti, da bi drugemu vzeli kar mu pripada. Kar pa ne pomeni, da tega ne smemo gledati ali občudovati. Mnoga besedila joge navajajo, da slej ko prej vse, kar ste si zaslužili, pride v vaše življenje in vam prinese srečo, po drugi strani pa tisto, česar si niste zaslužili, prinese boj, težave ali nesrečo. Besedna nekraja pomeni, da ne smemo drugemu ukrasti, kar mu pripada na verbalnem nivoju, kar vključuje človekovo dostojanstvo, ponos, trenutka njegove slave ali njegovih mentalnih vrednot. Pri fizični nekraji gre za to da s prevaro, na silo, s podlostjo ali brez dovoljenja vzamemo fizični predmet. Fizična kraja je prisvajanje nečesa, kar nismo zaslužili ali kar nam ne pripada.

–                Brahmačarja: zmernost, celibat, nečutnost

Prvotno se je Brahmačarja razlagala kot spolna vzdržnost, ker naj bi z vsem kar se ne osredotoča na bistvo, kar je iskanje resnice, trošili energijo. Brahmačarja pomeni zmernost na vseh življenjskih področjih in osredotočenost na bistveno, saj vsaka odvisnost, skrajnost ali preobilica lahko prevzame nadzor nad mišljenjem in ravnanjem. Temu se z Brahmačarjo izognemo. Gre za to da ne podležemo svojim strastem in tako ostanemo neodvisni.

Goswami Kriananda v svoji knjigi loči med tremi zmernostmi, in sicer intelektualno, besedno in fizično zmernost. Kadar človek potlači predmete čutil, se duša naveže nanje, iz česar vzklije močno poželenje in posledično razpršen um. Pri besednem celibatu gre za nadzor nad človeškim govorom v zvezi s seksualnostjo in podtoni. Pri fizični zmernosti ne gre za neprakticiranje spolnosti, temveč bolj za zmernost in neizkoriščanje le te.

–                Aparigraha: nekopičenje, ne-pohlep

Pri Aparigrahi gre za osredotočenje na skromnost, kar pomeni zavesten razmislek kaj in koliko česa zares potrebujemo (živila, prostor, slava,…). Bistvo pri aparigrahi je da se otresemo pričakovanj in spoznamo lastno vrednost. Pohlep je lahko uničujoč v svojem učinku, da razprši življenjsko energijo.

Goswami Kriananda v svoji knjigi loči med tremi vrstami ne-pohlepa, in sicer intelektualnim, besednim in fizičnim ne-pohlepom. Intelektualni ne-pohlep vzpostavimo z meditacijo, premislekom in razsodnostjo. S tem skušamo doseči, da lahko nato svojo pozornost usmerimo v pravo smer ali predmet. Tukaj gre za zmernost, kar pomeni da ne smemo biti posebno navdušeni in se poistovetiti ko nam gre dobro in ne smemo biti posebaj potrti če nam gre slabo. Če imamo tak odnos, potem nismo vezani in naš um je pomirjen. Besedni ne-pohlep pomeni da ne smemo uporabljati mikavnih, očarljivih ali grozljivih besed, ki vzpodbudijo čutila v nas ali v drugih. Enostavneje povedano to pomeni, da ne smemo biti besedno vplivni. Izvajanje meditativne tišine (mouna) je zelo koristno pri premagovanju besednega pohlepa. Pri fizičnem ne-pohlepu si ne smemo želeti oziroma imeti več kot potrebujemo. Tudi tisti, ki imajo več kot rabijo naj bi podarili odvečne stvari v plemenite, humanitarne in duhovne namene. Pri fizičnem ne-pohlepu ne bi smel biti preveč povezan niti na lastno družino ali ljudi, ker to lahko povzroči, da se ženete za več stvarmi, kot pa jih v resnici potrebujete. Niti ne smete biti fizično ljubosumni, če so ljudje okoli vas uspešni. Uspeha drugih ljudi se je treba veseliti.

 

2.4.2. Niyama

5 načinov ravnanja samim s seboj.

–     saucha – čistost

Saucha zajema običajno dnevno higijeno (umivanje kože, notranje čistilne tehnike – čiščenje črevesja, itd.), zavestno prehranjevanje in ohranjanje čistosti telesa z rednim izvajanjem asan. Zajema tudi čistočo okolice, kjer se nahajamo in predmetov, ki jih uporabljamo (stanovanje, oblačila,…). Na duhovni ravni pa pomeni ohranjanje čistih misli.

Goswami Kriananda v knjigi omenja intelektualno, besedno in fizično čistost. Intelektualna čistost predstavlja izpolnjevanje zaobljube, dviganje vaših misli in čustev na višjo raven zavesti. Intelektualno čistost se doseže z nenehno invokacijo vzvišenih misli, lahko tudi s ponavljanjem manter na katere usmerimo pozornost, in izvajanjem sočutja ali z intelektualnim izvajanjem česarkoli kar nas pripelje v stanje miru, pri čemer presežete misel in zavest razširite v kozmično zavest. Besedno čistost dosežemo z govorjenjem pomirljivih, harmoničnih ali blagih vsebin, ter vsem, kar moralno dvigne in kar je odkrito. Dosežemo jo s petjem badžanov (duhovne pesmi) pa tudi z različnimi dihalnimi tehnikami. Fizično čistost izvajamo notranje in zunanje. Zunanja čistost pomeni umivanje z milom in vodo, blago harmonično sedenje in gibanje telesa ter izogibanje nekaterim gibom, ki so lahko namigujoči. Fizična čistoča pomeni tudi uporabo muder, ki jih vzbujajo in uravnovešajo višje življenjske sile. Notranja čistost vsebuje 6 tehnik – šat krije (omenjene kasneje v besedilu).

 

 

–     santosha – zadovoljstvo

Najbolje ga opišemo kot ostati zadovoljen s tem, kar imamo in ne želeti tega, kar si nismo zaslužili. Sprejmemo sebe in svoje osebne danosti, kar ne pomeni, da se človeku ni potrebno razvijati in učiti, ampak da zunanje okoliščine ne smejo vplivati na notranje zadovoljstvo.

Goswami Kriananda v svoji knjigi omenja intelektualno, besedno in fizično zadovoljstvo. Pri intelektualnem zadovoljstvu morate biti pripravljeni, da to česar ne potrebujete, je lahko odstavljeno iz vašega življenja in zaradi tega ne smete biti vznemirjeni. “Modri Manu navaja, da je zadovoljstvo zaslužiti samo to, kar dnevno potrebujemo za vzdrževanje družine, gostoljubnost in darovanje. Zadovoljstvo je izvor sreče; sreča je izvor mirnega uma; miren um je izvor zbiranja energije; zbiranje energije pa je izvor razsvetljenja.” (Krijananda, str. 45). Besedno zadovoljstvo pomeni opustitev klepetanja in pretirane zgovornosti, saj žaljive in grenke besede pomenijo verbalno nezadovoljstvo. Za osebno zadovoljstvo bo oseba govorila malo, se izogibala besednim polemikam in si prizadevala za obdobja tišine. Fizično zadovoljstvo pomeni, da niste nasilni do kogarkoli ali česarkoli, kar pomeni, da telesu ne smejo vladati destruktivni, nerodni ali okorni gibi. Na globjem nivoju pa telesno zadovoljstvo pomeni pozabiti pretekle kletvice in žalitve, ki smo jih doživeli na emocionalnem nivoju. S tem si telo prizadeva postati neranljiv.

–     tapas – vzdržnost, zmernost, samodisciplina

Tapas definira moč upreti se lakoti, žeji, vročini in mrazu ter ostalim neugodjem. S pomočjo vzdržnosti človek sprosti v sebi energijo za doseganje nedosegljivega.

Poznamo tri vrste vzdržnosti. Intelektualno, besedno in fizično. Gita navaja, da intelektualna vzdržnost sestoji iz umirjenosti uma, ravnodušnosti uma, utišanja uma in nadzora nad neuravnovešenimi nagnjenji. V samem bistvu pomeni mentalno vzdržnost, da ne dovolimo čutilom, da bi se vezali na predmete (po Giti se moramo predvsem izogibati lakomnosti, jezi in pohlepu). Besedna vzdržnost pomeni izogibanje se glasovnemu vznemirjenju, grenkim, ostrim in kritičnim besedam, ostrim debatam ali razpravam, še posebaj tistim ki bi komu škodile, ga užalile ali povzročile krivico. Besedna vzdržnost pomeni govoriti lepe, smiselne in potrebne besede. Zaobljuba molčečnosti se ponavadi smatra kot besedna vzdržnost. Fizična vzdržnost pomeni, da se človek lahko upre lakoti, žeji, vročini ali mrazu. Fizična vzdržnost je pomembna pri doseganju sreče. Pri vseh dejavnostih moramo biti zmerni.

–     svadhyaya – samopreučevanje

Pomeni sposobnost opazovanja ali analiziranja samega sebe (razmišljanja in vedenja). Gre za odkrivanje vzorcev in vzrokov za le teh. Gre za ozaveščanje lastnih pozitivnih, kot tudi negativnih lastnosti…Pod svadhyaya spada tudi preučevanje svetih spisov z namenom doseganja samospoznanja.

Poznamo intelektualno, besedno in fizično samopreučevanje. Intelektualno samopreučevanje je ponavljanje manter, meditacija, branje in preučevanje svetih spisov in filozofije – notranja kontemplacija (da v notranjosti najdete stvari, ki jih opisujejo sveti teksti). Besedno samopreučevanje izvajamo z glasnim branjem svetih besedil (Vede, Upanišade, Gita, Ramajana,…). Fizično samopreučevanje pomeni pravilno lego telesa, skupaj s fizičnim načinom življenja. Gre za to, da se naučimo poslušati lastno telo, ter tako delujemo telesu v korist in nikakor ne v škodo.

–                ishvara pranidana – osredotočanje na Boga (Ishvaro); ohranjanje in gojenje vere

Tu gre za uglasitev z bogom in za popolno predanost bogu. Prepoznati moramo, da nismo vsemogočni in zaupati v višjo silo, življenje ali božanstvo. Izbira komu bomo zaupali, je prepuščena posamezniku.

2.4.3. Asana

Dandanes ob besedi joga večina ljudi, predvsem na zahodu pomisli na asane oz telesne položaje in prav tako asane, še posebej na zahodu, v večini predstavljajo največji del jogijske prakse. V sanskrtskem jeziku asana pomeni sedeti oz zadrževati se. Patanjali v sutrah asanam od stopetindevedesetih “stavkov “nameni le tri “stavke”.

  1. Asana je udoben stabilen položaj.
  2. Nekoga, ki pravilno izvaja asane, tudi izredni zunanji vplivi ne morejo vreči iz ravnotežja.
  3. Takrat izginejo vsa nasprotja (vse dualnosti, vse dvojnosti).

V Joga sutrah Patanjali omenja le sedeče položaje. Kljub temu pa značilnosti, ki so opisane v sutrah veljajo za vse asane, ki so se razvile kasneje v času nastanka hatha joge in še kasnejše različice. Nekatere bodo, z učinki ki jih nudijo, omenjen kasneje v poglavju hatha joge.

2.4.4. Pranajama

Pranajama pomeni zavesten nadzor življenjske energije oz življenjske sile. Jama pomeni nadzor, prana pa življenjska energija. Nobenega posamičnega predmeta ali substance ni, ki ne bi vsebovali tega sklopa energija/materija, pa naj bo uvrščena pod oznako materija ali um. Notranje, ki je vedno prisotno, se mora združiti z zunanjim, ki ga vnašamo z živili, duhovno hrano, gibanjem in dihanjem. Namen pranajame je torej obogatiti telo z življenjsko energijo in s tem napolniti njegove baterije. Njen namen je tudi čim bolj upočasniti ritem diha in hkrati doseči enakomeren ritem dihanja.

Z redno zavestno vadbo pranajame dobimo sposobnost usmerjati in nadzirati življenjsko energijo v sebi, kar naredimo s procesom mišljenja, saj so misli posredovalci, ki usmerjajo življenjsko energijo. Z redno zavestno vadbo pranajame umirimo telo in um, s čimer razpadejo blokade in izboljša se pretok energije po telesu. Prana se skladišči v različnih organih telesa in čakrah, ter se jo lahko usmeri do različnih organov z namenom zdravljenja, zboljšanja vitalnosti, vedrine ali razsvetljenja.

Preko subtilnih energij telesa, ki se imenujejo vayu, nadziramo smer in tok, ter kroženje prane v telesu. Poznamo pet glavnih vayu.

  1. prana vayu – njegova funkcija je pridobivanje energije iz zunanjega sveta in zajema vse organizme, ki prano sprejemajo. Njegov bistven organ so dihalne poti. Je najmočnejša od petih vayu in je odgovorna za posameznikovo splošno zdravstveno stanje. Primarna smer njenega gibanja je navznoter.
  2. udana vayu – v predelu trebušne prepone, se premika navzgor skozi pljuča, grlo, čute, možgane do vrha glave. Ima ogrevalni učinek in daje občutek privzdignjenosti.
  3. samana vayu – ta tok se navezuje na prebavni sistem in je povezan s krčenjem energije na območju popka in tankega črevesja, ki ustvarja lakoto, spodbuja izločanje in skrbi za pravilno absorbcijo. Ima ohlajevalni učink na telo.
  4. vyana vayu – nasprotno od samana vayu, je zanj značilna širitev. Dominira na področju srca, usmerjen je navzven in s črpanjem notranjega vetra usmerja tok proti zunanjim mejam telesa. S tem spodbuja kroženje krvi, limfe in kroženje živčne energije po živcih. Upravlja z refleksnimi gibi in koordinacijo muskolatornega in skeletnega sistema. Deluje ogrevalno.
  5. apana vayu – njegova značilnost je gibanje navzdol. Upravlja s procesom izločanja navzdol in ven iz telesa. Nahaja se v črevesju, zadnjiku in urinskem traktu. Upravlja z odvajanjem blata, urina, vetrovi, menstruacijo in rojevanjem. Zaradi odvajanja toplote deluje ohlajevalno.

 

Prana kroži po nadijih, energijskih kanalih telesa. Z izvanajnjen asan in pranajame te kanale očistimo in s tem omogočimo, da se energija v telesu nakopiči in prosto pretaka.

 

2.4.5. Pratyahara

Pratyahara pomeni odmik čutov od zunaj v notranjost. Umik čutil je jogijska tehnika, s katero povzročimo, da se naravno navzven obrnjene sile čutilnih organov obrnejo navznoter. To dosežemo tako, da se umakne čutila od na njih nanašajočih se predmetov. Umik čutil je dejavnost, pri kateri nadzorujemo organe čutil, ki so seveda zaradi njihove narave osredotočeni navzven proti svojim grobim predmetom, in jih nato njih same obrnemo navznoter, stran od grobih predmetov. Šele takrat lahko rečemo, da obvladamo telo in čutila. V joga sutrah je napisno, da se to zgodi, ko oseba disciplinira svoje organe čutil tako, da sledijo razumu.

Drug pomen umika čutil je obvladovanje čutil. Ko so zunanji predmeti zaznave prisotni, jih čutila na ukaz razuma ne prepoznajo. V stanju umika čutil se sam um loči od zunanjih predmetov zaznave in se obrne navznoter. Potemtakem čutilni organi, ki po svoji naravi sledijo zunanjim predmetom, tega ne potrebujejo več.

Bhagavad Gita navaja, da so čutila izredno močna in ko enkrat zunanji predmeti pritegnejo osebo, se povežejo z umom in ga vznemirjajo. Modra duša naj bi imela čutila vedno pod nadzorom in se tem naj bi bil njen intelekt stabilen/neomajan.

Katha Upanišada poudarja, da um sledi čutom, čutila pa zunanjim predmetom. Tako um postane izgubljen kot ladja na morju sredi viharja, zato modra duša disciplinira svoj um in usmerja čutila, da so kot treniran konj v rokah trenerja.

Večina ljudi trpi zaradi navezanosti stvari in oseb. Videti je, da se ne morejo rešiti teh vezi, ker se skušajo osvoboditi predmetov, ne da bi prej postavili nadzor nad čutilnimi organi. Z nadzorom čutil lahko postanejo odvezani, a ne od predmetov, temveč od reakcij do teh predmetov in čutnih zaznav ob njih.

V Bhagavad Giti opisuje idejo poželenja in navezanosti:

“Poželenja povzročajo odvisnost.

Ko se odvisnost onemogoči, se vaš um vznemiri.

Zbegajte vaš um in izgubili boste razsodnost.

Izgubite moč razsodnosti pa boste pozabili pomen življenja

Izgubite pomen vašega življenja, pa boste zgrešili njegov smisel.

Zgrešite smisel življenja, pa boste nesrečni…kaj pa je življenje brez sreče?”

 

Praktikantu, ki ne obvladuje prve štiri korake joge naj bi bil odmik čutil nemogoč. Dve najbolj dragoceni podpori pri izvedbi umika čutil navznoter sta pranajama in mantra (zlog, beseda ali izrek z globljim pomenom).

 

2.4.6. Dharana

Dharana pomeni koncentracija (na en sam “predmet”). Vadba koncentracije se lahko začne z enostavnim malim konkretnim predmetom (npr. diamant).

Prvi štirje kraki radža joge se imenujejo zunanji udje (jama, nijama, asana, pranajama). Zadnje štiri stopnje pa notranji udje (umik čutov, koncentracija, meditacija in razsvetljenje). Zunanje ude se ne da ločiti od notranjih, se povezujejo in vodijo k cilju. Z izvajanjem negibnosti, pranajame in ponavljanjem manter skupaj s prikazom duševnih podob ustvarimo energijo uma, ki mu omogoči premik v stanje koncentracije, meditacije in razsvetljenja. Izvajanje umika čutil navznoter vodi do koncentracije, ta se nadaljuje preko meditacije do razsvetljenja. Ko počasi obvladujemo umik čutil navznoter, se začne koncentracija. Ko obvladujemo koncentracijo, se začne meditacija in nič prej! Težko je reči, kje točno se konča umik čutil in začne koncentracija in kje se konča koncentracija in začne meditacija in konec koncu, kje se konča meditacija in začne kontemplacija.

Pradavni teksti navajajo, da ko lahko obdržite um 12 sekund na kateremkoli grobem predmetu brez vsakršnega motenja ste dosegli koncentracijo. Tega ni lahko doseči, saj te ne sme zmotiti nobena zunanja ne notranja misel. Pradavni teksti navajajo tudi, da ko dosežete 144 sekund koncentracije, se bo to odrazilo kot stanje sekundne meditacija. Če se doseže 28 minut koncentracije, se doseže stanje kontemplacije (samadhija).

Dejanje koncentracije se lahko izvede le takrat, ko je um osvobojen motenja. Koncentracija je delovanje in ne stanje uma.

Ovire pri koncentraciji, ki bi jih moral praktikant premagati so:

–     neobrzdana čustvenost;

–     potrebno si je najti čas in energijo za koncentracij;

–     pravilno izvajanje asan in pranajame bodo pomagale praktikantu, da premaga fizične in mentalne hibe, ki upočasnjuje proces učenja koncentracije;

–     pomanjkanje intuicije glede razumevanja o pomembnosti koncentracije nas odvrača od vadbe. Koncentracija je pomembna tudi za pravilno psiho-bio-mentalno delovanje vašega individualnega bitja;

–     enostavno vadite brez misli o tem, kako dobro to delate;

–     pomanjkanje pravilnega odnosa do vašega uma vas odvrača od napredovanja. Nisem svoj um. Imam um in telo, ki pa sta le instrumenta, da se lahko izrazim. Obstajam sam po sebi!

 

Človeštvo ima dejansko sposobnost koncentracije, ki je rezultat moči uma nad čutili. Pomembno je, da se zavestno in hoteno koncentriramo glede česarkoli se um odloči. Odstraniti moramo motečo in nepomembno zavest, da se skoncentriramo na “tarčo”. Enako pa koncentracija pomeni, da se lahko izklopimo iz stanja koncentracije, ko se zato odločimo, kar je včasih težko, saj mislimo, da bomo s koncentracijo na določen problem le tega rešili. Razmišljanje še ni reševanje problema. Včasih je bolj modro stvar pustiti pri miru in se nanjo vrniti, ko je um bolj svež.

 

 

2.4.7. Dhyana

 

Pri meditaciji gre za neke vrste medsebojnega vplivanja z objektom osredotočenosti. V stanju meditacije pustimo za seboj subjektivno vedenje, miselne vzorce, dogme, pričakovanja in čustva, stvari pa intuitivno vidimo takšne, kakršne so. Kot opazovalec vidite to, kar je bilo prej izbrano kot predmet meditacije. Nevtralni opazovalec sprejme vse, kar vidi, ne da bi vrednotil in sodil, ne da bi posredoval ali želel kaj drugega. (str. 30, Joga – veliki priročnik za začetnike in izkušene, Inge Schöps, Učila 2011).

Trije bistveni vidiki meditacije so torej opazovati, prepustiti se in ne vrednotiti. Misli, občutke, spomine itd. samo opazujemo in ne vrednotimo, ne reagiramo na njih ne telesno, ne z mislijo, le pustimo, da odplavajo dalje, kot oblaki na nebu.  S prepuščanjem pomeni, da ne želimo ničesar izsiliti in ničesar ne zatreti. In ne vrednotiti karkoli že pride na površje, saj ko pridemo neki stvari do dna, prepoznamo da nič ni prav ali narobe.

Razlika med koncentracijo in meditacijo je, da se v koncentraciji um omeji na en predmet, kar pomeni osredotočenost, meditacija pa je širjenje polja koncentracije ne z logičnim mišljenjem, ampak s subtilnejšim stanjem čutenja, ki odkrije subtilnejše odnose. Pri koncentraciji gre za osredotočanje misli na en predmet, kjer ni razlike med eno in drugo mislijo, misli so povezane s predmetom in si sledijo druga za drugo. Pri meditaciji se um osredotoči na miselni proces, tu se meditant zave, da obstajajo prostori med mislimi, ti prostori se imenujejo praznina, kar se lahko imenuje meditacija. Ko dosežemo še globljo meditacijo, obstaja zavedanje preko tega procesa mišljenja in zato preko misli. To je globoka meditacija. Transcendiranje misli se zgodi, ko se prekorači to praznino (prostor brez misli). Praznina ni omejena s konkretnimi mislimi (na stopnji koncentracije), ampak je zavest. Tu občutek ustvarja misel.

Meditacija ni stanje, ampak delovanje, a hkrati stanje umirjenosti in odprtosti duha. Meditacija lahko pomeni zavedanje tega kar smo – popolno, duhovno in svobodno bitje. Meditacija je orodje za spreminjanje svojega življenja.

Pri meditaciji je pomembno, da povzroči ugoden občutek. Ta občutek si naredimo tudi s primerno pripravo na meditacijo, kar pomeni, da moramo poskrbeti za mirno, prijetno okolje z kar najmanj zunanjimi dražljaji in ne preveč svetlobe. Prav tako mora biti primerna temperatura. Glasba in dišave niso primerne za meditacijo. Prav tako je priporočljivo meditacijo izvajati v drugih prostorih kot izvajamo asane, saj so vibracije pogosto nasprotujoče. Obleka nas ne sme tiščati in meditirali naj ne bi ne lačni ne siti. Čez dan meditiramo obrnjeni proti vzhodu, ko sonce zaide pa proti severu v smeri zvezde severnice.

 

2.4.8. Samadhi

Zadnja stopnja kraljevske joge je stanje notranje svobode. Jogijske sutre opisujejo to kot popolno zlitje z objektom. Občutek lastne identitete se izgubi. Opisujejo ga kot spoznanje pravega jaza, razsvetlitev, zlitje s svetom kot celoto ali nečim božjim, notranja blaženost, stanje absolutne svobode, ki je neodvisna od zunanjih okoliščin.

Samadhi je sanskrtska beseda , ki je sestavljena is korenin sam-a-dhi. Definiramo ga lahko kot popolno, večno intuicijo. Razsvetljenje ali popolna manifestacija spiritualne intuicije.

Kdor prehodi predhodnje stopnje radža joge in stopi v samadhi, ni več učenec. Je iniciat. To je oseba, ki je pridobila neposredno izkušnjo spoznanja življenja. Če je jogi mistični znanstvenik, ki skuša razumeti skrivnost življenja, mu samahdi razkrije to skrivnost. Ta skrivnost je, da je najpomembnejši namen življenja, življenje razumeti. Gre za to, da se človeštvo ne zaveda, da sleherni trenutek življenja predstavlja nebesa in radost.

Človek, ki doživi samadhi naj bi opravil z iluzijami, kar pomeni, da vidi življenje tako kot je, brez subjektivne zaznave, brez megle, ki sleherniku megli trenutke življenja, le popolna absolutna resnica.

V stanju samadhija izgubimo zavedanje telesa, diha, uma, intelekta in ega. Samadhi pa naj bi predstavljal le trenutek, ki pa ga ne pozabimo, ko ga enkrat doživimo. Najpomembnejši dejavnik v zvezi s samadhijem pa je njegovo ponavljanje, kar povzroči Božjo zavest. Samadhi je tehnika za doseganje Božje zavesti in ne cilj sam po sebi. Samadhi je postopek s katerim dosežemo osvoboditev.

Zaradi globokega stanja relaksacije, ki se zgodi v samadhiju, s prenehanjem delovanja telesnih funkcij, so samadhi imenovali trans. Vendar je tu velika razlika v tem, da se človek v transu ne zaveda, v samadhiju pa je zavedanje povečano. Um ostaja v čisti zavesti. Vsaka misel človeka avtomatsko potegne iz samdhija in povzroči, da se vrne na nižjo stanje zavesti.  Samadhi je stanje zavedanja, s katerega pridemo pozitivno spremenjeni. Smo srečni, modri in radostni.

Devet stopenj samahdija je vključenih v petnajst korakov do razsvetljenja, tako da gremo od normalne zavesti v budnem stanju do popolne osvoboditve. Prvih 5 stopenj je: 1. budna zavest, 2. umik čutil, 3. koncentracija, 4. meditacija, 5. enstaza uma (ustavitev, zadržanje); sledi 9 stopenj samadhija in 15. stopnja osvoboditev – vzdrževanje Božje zavesti.

 

2.4.9. Samyama

Prvih pet stopenj se ukvarja z umiritvijo duha in pripravi na zadnje tri stopnje (dharana, dyana in samadhi). Samyama zajema zadnje tri stopnje poti radža joge, ki se ukvarjajo izključno z umom. Samyama prodre do jedra. Samyana se zgodi, ko se stanja koncentracije, meditacije in samadhija spojijo in se jih vzdržuje. Ključni pomen v zvezi s samyano je, da je potrebno vse v tem vesolju hraniti, sicer umre.

 

 

 

  1. HATHA JOGA

 

Pojem hatha joga se pojavi kasneje od radža joge in temelji na zapisih Hatha joge pradipike, ki je nastala med 800 in 1200 n.št. Ti zapisi opisujejo telesne asane kako izvajati tehnike kot so asane, šatkrije itd za napredovanje v višjo zavest. Pri hatha jogi se uporablja predvsem telo kot orodje na poti samospoznavanja in tehnike, ki jih opisujejo oziroma prakticirajo, se tičejo predvsem fizičnega telesa.

Hatha joga je nastala pod vplivom tantrizma. Tantrizem je verska usmeritev, ki od 5. stoletja pomembno vpliva na budizem in hinduizem. Na zahodu tantrizem pogosto povezujejo z duhovno spolnostjo, a gre tu predvsem za duhovno združitev moške in ženske energije. Značilnost tantristov pa je, da telo obravnavajo kot sveto in jim služi kot most za združitev puruše in prakriti.

Puruša in prakriti; resničnost in iluzija; univerzalna zavest in individualna zavest, puruša je čista zavest božjega izvora, ki zajema kozmično zavest o nesmrtnosti. Je trajna, resnična, nesmrtna, brezčasna, tisto prvotno v božjem jedru in vsakem posamezniku. Prakriti pa je spremenljiva materija, ki zajema vse, kar je mogoče videti zaznati. Vse kar zajema prakriti pa vsebuje tri lastnosti, tako imenovane gune. Prakriti je kombinacija gun, pri čemer enkrat prevladuje ena drugič druga.

Gune:

Satva: čistost , jasnost, vedrina, ravnovesje, pozitivnost, uravnoteženost,…

Radžas: aktivnost, impulzivnost, strast, spreminjanje, ego, rast, razvoj,…

Tamas: temačnost, lenobnost, nevednost, negativna čustva, ujetost, upiranje spremembam…

Cilj jogija je misliti, občutiti in ravnati čimbolj satvično. Radžas prevlada tamas, satva pa radžas. Identifikacija s prakriti povzroča bolečino, ker je nestalen, zato se jogi trudi priti do jedra, do univerzalne zavesti.

Hatha joga izhaja iz petih plasti ali ravni telesa, ki se med seboj prelivajo, upodobitev tega telesa pa je bila opisana že v Upanišahad (zbirka besedil iz leta 800 pr. n. št., ki zajema staroindijske zapise o religiji in filozofiji). Te koše si sledijo od zunanjosti proti notranjosti, od grobih delov proti subtilnejšim delom telesa oz se prelivajo iz materialnih v eterične dele telesa. Z napredovanjem v zavesti oz zavedanju se pomikamo proti sredini, proti subtilnejšim delom našega telesa.

Annamaya koša: Anamaja koša predstavlja fizično telo, edina oprijemljiva plast, sestavljene iz zemlje, vode, ognja, zraka in prostora. Anamaya telo je tisto telo, s katerim se najpogosteje identificiramo.

Pranamaya koša: Energijsko telo, ki z energijo hrani fizično in duhovno telo. Sestavljen je iz prane v kontekstu notranje energije telesa. Zajema krvni obtok, dihalni sistem in presnovni trakt, po katerih se v telesu pretaka prana – življenjska energija. Ta koša predstavlja most med telesom in umom.

Manomaya koša: Ta plast je informacijsko telo, ki zbira informacije prek čutov, želja, potreb, strahov, spominov… Mehanizmi tega telesa delujejo skoraj na osnovnem nivoju in so enaki instiktivnemu umu živali.

Vidžnanamaya koša: Telo modrosti analizira in interpretira informacije, ki jih zbira manomaya koša. Na tem nivoju naši občutki niso več surovi, temveč izdelana čustva ljubezni, radosti, sočutja… Tu se sprejemajo zavestne odločitve, ki posledično vodijo k zavestnemu ravnanju.

Anandamaya koša: Ananda pomeni čisto radost ali blaženost. Telo blaženosti se nahaja v središču, in predstavlja bistvo posameznikove duše. Dosežejo pa jo tisti, ki se “sporazumejo” s sabo in svetom. Tu je posameznik v najtesnejšem stiku s čistim duhom in purusho. Tisti, ki

so jo dosegli pravijo, da mi vsi tam že smo, vendar zaradi lastnih dram tega ne vidimo, saj smo z njimi ujeti v nižjih slojih zavedanja.

 

Hatha joga je tako imenovana postklasična joga (radža joga je klasična joga) in predstavlja vse kar delamo s telesom. Namen hatha joge je prebuditev kandulinija oz da bi napredovali v radža jogi. In ni hatha joge, če njen namen ni radža joga oziroma je predpriprava, da bi se lahko začela dogajati radža joga. Cilj hatha joge je med drugim tud, da lahko “pravilno” sedimo in s tem začnemo izvajati radža jogo. Predvsem, kot smo že omenili, gre tu za zadnje tri korake radža joge. Hatha dobesedno pomeni močan, sila oz nasilje, sestavljena pa je iz besede ha, ki pomeni sonce in besede tha, ki pomeni luna in v besedi hatha, se ta dualnost združi v eno. Hatha joga v svoji praksi uporablja asane, pranajamo, mantre, mudre, bande in šatkrije:

Asane:

Kot že omenjeno v tretjem kraku Patanjalijeve osem krake poti, je asana udoben in stabilen telesni položaj. V sutrah Ptanjali govori le o sedečih položajih. Prav tako v Hatha jogi pradipiki ni naštetih in opisanih kaj dosti več asan kot le sedeče, ampak, ker hatha joga uporablja telo kot orodje, bodo v nadaljevanju naštete nekatere druge skupine asan, kot so stoječe asane, zasuki, zakloni in ostale asane ter njihovi učinki. Asane so razvili indijski modreci, ki so opazovali in preučevali živali. Za primer položaj mardžari (mačka) je nastala, ko so opazovali, kako so se mačke zjutraj zbujale in pretegovale. Teorija uči, da se živali v naravi obnašajo instiktivno in vsak trenutek instiktivno vedo, kaj morajo narediti. Človek pa naj bi s časom izgubil instinkt in s tem določen stik sam s seboj. Namen asan je uravnotežiti življenjske energije in tako postati srečen. Asane so eden od načinov uravnovešanja našega življenje. Določene poze nam dajo ravnovesje določenega dela telesa in duha. Rečemo lahko, da je določena asana povezana tudi z določenim stanjem čutenja. Bistvo pa je, da postanemo na splošno bolj optimistični, bolj polni energije, saj z več energije telo bolje deluje in s tem tudi bolje regenerira. Pri asanah gre tudi za povezanost telesa in uma. Kar se zgodi v telesu, se zgodi v umu in obratno.

Joga poudarja premik preko telesnega k mentalnemu. Veliko ljudi začne vaditi jogo, ker se telesno ne počutijo dobro, a sprememba v umu se dogaja hkrati, četudi to ni bil njen prvoten namen.

Popolni položaj ustvarimo, ko smo v njem negibni in nam ne predstavlja napora. V njem se duh preobrazi v neskončnost.

Vsak položaj ima pet stopenj. Prvi korak je mentalna uglasitev s položajem. Naslednji korak je zdrsniti v položaj tako nežno, gladko in harmonično, kot je to mogoče. Tretji korak je negibnost. Četrti korak je premakniti se iz položaja in zadnji korak je popolna relaksacija. Med asanami mora dih potekati nemoteno in usklajeno z gibi.

Asane v groben razdelimo na:

–  nevtralne položaje – kamor spadajo tadasana, siddhasana, padmasana, varjasana, balasana, savasana… Nevtralni položaji ponotranijo um, pripomorejo k sprostitvi in poživitvi telesa in uma ter ponotranjenje učinkov predhodnih asan na telesnem, energetskem in mentalnem nivoju;

–     stoječe položaje – kamor štejejo virabhadrasana I, II, III, utkatasana, parsvakonasana,   parivrita parsvakonasava, trikonasana, parivrita trikonasana… Stoječi položaji izboljšujejo telesno držo, ogrevajo telo, pripomorejo k uravnovešenju telesa, uma in čustev, krepijo občutek stabilnosti in osredotočenosti v hrbtenici, povečujejo gobljivost kolkov, hrbtenice in ramenskega obroča, odpirajo prsni koš, razvijajo moč volje, energetskega zavedanja in notranjega miru;

–     ravnotežni položaji – kamor spadajo vrikasana, garudasana,… in tudi ravnotežni položaji na rokah kamor stadajo spadavasisthasana, bakasana, eka pada kundinjasana I, II…  z njihovimi izvajanji razvijamo občutek stabilnosti na vseh ravneh, povečujemo zavedanje hrbtenice in spoznavamo vpliv dihanja na ravnotežje. Ravnotežni položaji so pomemben del stoječih položajev;

–     predkloni – paschimotanasana, prasarita padottanasana, janushirshasana…raztezajo in sproščajo zadnjo stran telesa, lajšajo bolečine v hrbtu, masirajo trebušne organe, izboljšujejo delovanje vseh sistemov telesa, aktivirajo parasimpatični živčni sistem, izkušnja globokega miru in sproščenosti, odpirajo in raztezajo hrbtenico, ponotranjajo zavedanje, razvijajo sposobnost predaje, sproščajo čustvene in psihične napetosti in razvijajo zaupanje;

–     zakloni – bhujankasana, sfinga, urdha mukha shvanasana, ustrasana, salabhasana… izboljšujejo držo, izboljšujejo zdravje hrbtenice, odpirajo ramena, stimulirajo hrbtenične mišice, izboljšujejo dihalne navade, poživljajo in ustvarjajo boljšo pozornost, povečajo tok energije v hrbtenici ter zavedanje tega toka ter dvigajo energijo proti višjim energetskim centrom, dajo moč volje, zmanjšajo zdolgočasenost, utrujenost, depresijo in strah;

–     zasuki – arhda mastyendrasana, jathara parivartanasana…odpirajo prsni koš, sproščajo napetost v hrbtu, masirajo in hranijo medvretenčne ploščice, uravnotežijo mišice leve in desne strani trupa, preprečujejo in zmanjšujejo kalcinacijo hrbtenice, izboljšujejo prebavo, raztezajo in krepijo trebušno prepono in s tem izboljšujejo dihanje, raztezajo in širijo pljuča, sproščajo psihično napetost, poživljajo telo in duha, z zavestnim izvajanjem dvigujejo energijo po hrbtenici;

–     inverzni položaji – setu bandhaasana, viparita karani, sarvangasanahalasana, mastyasan, halasana…lajšajo neprijetnosti s krčnimi žilami in hemeroidi, izboljšujejo prebavo, osvežijo kožo na obrazu, izboljšujejo pretok venozne krvi, stimulirajo in uravnotežijo delovanje žleze ščitnice in obščitnice, raztezajo in krepijo trebušno prepono, sproščajo um in zmanjšujejo stres, ponotranjijo um, privedejo energijo v možgane, zbistrijo um, izboljšajo vse možganske funkcije.

Za izvajanje asan si zagotovimo primeren prostor, ki naj bo čist, suh, prezračen in ima primerno temperaturo. Potrebujemo še udobna oblačila, ki nas ne tiščijo in niso težka. Poskrbimo, da ne vadimo s polnim želodcem, kar pomeni, da ne jemo 3-4 ure pred izvajanjem asan.

–                Pranajama: Prana pomeni energija in jama nadzor in tako prananama pomeni zavesten nadzor življenjske energije. Podrobneje o pranajami je napisano v poglavju o pranajami , kjer je opisana kot krak ene od osemstopenjske Patanjalijeve poti (v poglavju 2.4.4.)

Mantre: mantra je zlog, beseda ali pesem, navadno iz sanskrta in ima močno vibracijo in energijo. Vsaka beseda ima svojo vibracijo. Mantra je beseda ali stavek, ki kot celota tvori pozitivno vibracijo in s tem energijo. Mantre so torej močne energije, ki imajo s tem močno delovanje. Beseda oziroma zvok je najmočnejša sila v kozmosu, torej iz tega sklepamo, da imajo mantre lahko zelo veliko moč. Mantre so lahko bhadžani – duhovne pesmi , kirtani – petje božjega imena, molitev, zdravilne mantre – sproščajo zapore v čakrah in nadijih, duhovne mantre – podeli ti jo razsvetljeni duhovni učitelj in bidža mantre – bidža pomeni seme, to mantro ponavljamo v globoki meditaciji in pri vadbi krija joge. Najbolj znana mantra je večna mantra OM (univerzalni prazvok).

 

–                Mudre: to se nekakšni pečati telesa, položaji dlani in telesa za osredotočanje na pretok energije. Pripomorejo k zavestni uporabi usmerjanja energije v telesu. Imajo tudi različne simbolične pomene. Najbolj pomembne mudre so maha mudra, maha bandha mudra in maha bandha vedha mudra. Najbolj znane mudre pa so džnana mudra (združitev kazalca – individualnega jaza in palca- kozmosa), dhjana mudra (dlan na dlan in združitev palcev, jasno zaznavanje), andžali mudra (dlani sklenejne pred prsnim košem, pomeni pa dar, predanost, pa tudi gesto namaste).

–                Bande: So zapore v telesu, ki služijo zadrževanju energije v telesu ter boljše uravnavanje in optimalen pretok energije v telesu. Najbolj in največkrat uporabljene so: mula banda (stisk analnih mišic in usmerjanje energije skozi hrbtenico), udiana bando, ki poteka od prepone do grla (prepono damo gor ter rebra levo in desno) in džalandara bando, njen namen je, da energija ne prehaja nekontrolirano navzgor. Je kot sito, ki skozi spusti tisto najbolj fino (povzročimo jo z ekstenzijo glave in fleksijo vratu).

–                Šatkrije: Namen šatkrij je očistiti fizično telo, energijske kanale in nadije. Določene tehnike so zelo zahtevne in ni priporočljivo da jih prvič opravite sami, temveč pod strokovnim vodstvom. Na zahodu se določene šatkrije ne izvajajo, ker so zelo zahtevne. Poznamo šest šatkrij in sicer dhauti (notranje čiščenje predela srca, želodca in črevesja), basti (čiščenje debelega črevesja), neti (čiščenje nosu), trataka (čiščenje oči) nauli (čiščenje prebavil) in kapalabhati (čiščenje notranjega predela glave in pljuč).

 

                                           Da le joga ne bi bila še ena od iluzij… !?

  1. MOJA IZKUŠNJA JOGE

 

Joga sestoji iz 1% teorije in 99% prakse, ter s tem izkušenj.

V jogo sem se podala preko asan, brez kakršnega koli teoretičnega znanja, tako kot večina ljudi na zahodu, ki se poda na pot jogijskega načina življenja. Bolj poglobljeno teoretično znanje sem si začela pridobivati šele dobra pol leta nazaj, ko sem se vpisala v šolo za učitelje joge. Moje mnenje pred prakticiranjem joge je bilo kljub temu, da me je nekako intuitivno vleklo v jogo, takšno kot za večino zahodnjakov, ki se z jogo ne ukvarjajo. To je pomenilo, da mi je joga sicer predstavljala nekaj mističnega, a bolj ali manj je bila moja predstava joge izvajanje asan po nekem ključu, vegeterjanstvo, malo meditacije in seveda izkupiček, ki je fizično in psihično dobro počutje. Zavedala sem se, da se fizično ne počutim dobro in zavedala sem se, da se psihično ne počutim dobro. In vedela sem da moram nekaj narediti v svojem življenju, saj se pri osemindvajsetih nisem želela, hotela in mogla sprijazniti, da se počutim kot sem se. Fizično pa sem se na momente počutila, kot bi imela osemdeset let in ne slabih trideset! Pa tudi vprašanje kam me to pelje, ko imam pred sabo statistično gledano še več, kot polovico življenja, jaz pa v psihičnih in fizičnih bolečinah.

Ob začetkih sem nekako dobila uvid v to, da je joga mnogo več, kot sem mislila da je in da ji ni konca in ne kraja, kar mi je hitro dalo vedeti, da je to nekaj, kar lahko počneš celo življenje in ti ob njej nikakor ne more bit dolgčas. Vsekakor pa nisem vedela, da ti joga lahko tako drastično spremeni življenje, te prebudi oz prebuja in ohranja ali pa ohrani zbujenega vsaj malo bolj kot če se z njo ne bi ukvarjali… če bi takrat vedela, da me čaka takšna izkušnja, se vsekakor ne bi upala spustiti v svet joge, ko pa me je zadelo, sem pač splavala, kot sem v danem trenutku najbolje znala. Z današnjim znanjem, pametjo ter izkušnjami bi bila ta izkušnja vsekakor drugačna, bi si upala trditi da bolj prijetna, a sem očitno potrebovala takšno kot je bila.

Odkar se zavedam sebe in tega, kar se dogaja v moji glavi, se imam za občutljivo, čustveno, nebogljeno, krhko bitje, ki se prebija skozi težko življenje. Zaradi tega razmišljanja sem si mogla narediti življenje vsaj malo bolj znosno, kar sem v najstniških letih vsekakor pridno delala z določenimi substancami, ki so spremenile mojo zavest in kar dobro se mi je uspevalo prebijati skozi to »težko« življenje. Pripravljena sem bila poskusiti vse… vendar moram reči, da sem bila kljub mladosti zelo odgovorna in že takrat vedela kaj pomeni samo poskusiti, tako da se mi ni bilo potrebno nikoli ubadati s kakšno fizično odvisnostjo, za kar se moram verjetno zahvaliti tudi mojim prednikom, ki sem jih gledala, kako se eni »borijo«, drugi pa prepuščajo alkoholizmu. Pa smo še pri psihični sprostitvi brez vnosa substanc. Tudi teh je bilo kar nekaj. Med drugim tudi zdravih ☺.

Tako nekako sem se, ne da bi se zavedala v kakšnem krču živim, prebijala skozi življenje in dajala občutek navzven, da sem super fino fajn. Vse mi je samo teklo kot po maslu, za kar sta bila odgovorna moja odgovornost in hrepenenje po tem, da bi bila vsaj enkrat v življenju pohvaljena iz strani svojega očeta, ki mi seveda ni bil sposoben te pohvale dati. No ja, seveda mu tega ne zamerim, saj je konec koncu »kriv«, da imam diplomo, da mi je uspelo končati karkoli sem se lotila.…s tem sem bila vsaj navzven perfect, navznoter seveda čustvena razvalina.

Kot prvi otrok nezavednih staršev sem mogla kaj hitro postati »odrasla«, za kar mlaajši najstnik vsekakor ni usposobljen, vsaj ne v naši družbi… in od tu naprej so se začeli intenzivno nabirati strahovi, ki sem jih zelo uspešno stlačila globoko v podzavest. Ker sem imela občutek, da sem edina normalna v družini, saj ga je oče rad dal malo na zob, mami pa ni bilo kaj dosti jasno, v spodnjem nadstropju še babica z enakim problemom kot oče in dedek s svojimi vojnimi travmami, sem imela zelo mlada imela občutek, da moram za vse skrbeti sama, jim ne povzročati še dodatnih skrbi itd, in si s tem nalagala nemogoče naloge oziroma si delala škodo. Ta skrb za družino me je skoraj uničila, ne da bi se zavedala tega. Seveda ob vsem tem nisem imela časa zase oziroma sem ga imela le toliko, da sem zadnje moči usmerila v to, da sem poskusila biti popolna in za svoje oddihe. Pa objektivno gledano sem imela res vse pogoje, da bi bila sproščen otrok, kar sem verjetno na zunaj tudi zgledala, saj kot mi pravi oče še dandanes: “Kaj pa ti je manjkalo, saj si imela vse kar si rabila”… ha, ha, kot da je kdaj vedel, kaj rabim. Na to vprašanje sem mu vedno in mu še zdaj odgovorim: “Ja vse…razen tebe!” Seveda da ne razume. Za mamo moram reči, da se je res trudila in bila, ko gledam nazaj, res najboljša mama na svetu, a kaj, ko me že pri petih letih ni več razumela. Bila sem res malo “posebna” in res ni vedela od kje sem se vzela in kaj naj z mano počne. No, toliko o tem, da sem sama kriva, da sem si naložila toliko »skrbi«.

Objektivno in subjektivno gledano se je stvar, ki je izbruhnila pred dobrimi tremi leti začela odvijati malo po mojem dvajsetem letu, ko se mi je na to moje stanje začela nalagati še moja zgodba. In sicer najprej pri 20-ih, ko sem se prvič srečala s smrtjo. No ja, ni šlo za človeka, bila pa je moja najboljša pasja prijateljica Dona, ki je bila očitno tudi moj psihoterapevt. Z Dono sva šli vsak dan skupaj v gozd in sem ji zaupala vse svoje muke. Z mano je bila od mojega 5 leta in sem bila res navezana na njo. Tu so se začeli prvi občutki utesnjenosti. Očitno sem bila že takrat tako polna, da nisem mogla predelat tega oziroma nisem bila poučena oziroma vzgojena za predelovanje takih dogodkov in čustev. Pa je čas naredil svoje. Pri štiriindvajsetih sem spontano splavila. Še en dogodek, ki me je tako močno pretresel in prestrašil, da sem ga pozabila, predelala, prebavila šele, ko sem rodila naslednjega srečneža, ki mu je uspelo… seveda se ob tej izgubi se nisem zavedala, kaj se dogaja, le muke so bile neznosne. Pa je temu travmatičnemu dogodku sledil prvi otrok, kar je bilo sicer nekaj nepopisno lepega, saj je bil najbolj zaželen otrok na svetu, a kaj, ko ga je zaznamovala ločitev mojih staršev med nosečnostjo, pa nato izguba babice, ki mi je bila kot mama, pa še en otrok, pa izguba naslednje babice, pa izguba dedka, ki je bil celo življenje moj idol… ni minilo leto, da se ne bi zgodil čustveno zelooooo težak dogodek in seveda je pridna, sposobna in popolna Tina vse to prenesla zelo pokončno, kot je to ona znala. Ko sedaj gledam nazaj mi seveda ni bilo popolnoma nič jasno. Mati narava nam je dala podzavest in obrambni mehanizem, s pomočjo katerega lahko ljudje, ki jim očitno ni nič jasno, pridno tlačijo svoja čustva v podzavest in se delajo, da je vse ok in tudi jaz sem to veselo počela, no, vsaj dokler mi ni bilo popolnoma nič jasno… no pa je prišel čas.

Čas, ko sem bila stara osemindvajset let in končno le našla čas, da se vpišem na jogo, in seveda, kot vse ostalo v življenju, tudi to opravljala zelo vestno. Sicer sem se že kot najstnica postavljala na glavo ob knjigi Van Lysbetha, ki sem jo našla v domači knjižnici. Verjetno imamo mi ta “čudni” to v krvi, da se nagonsko postavljamo na glavo in ne nehamo in ne nehamo dokler stvari ne pridemo do dna. Pa mi takrat vsekakor ni bilo razumljivo, zakaj je to dobro in kaj pomeni, da si narediš več škode kot koristi z napačnim izvajanjem asan. Pa sem imela očitno spet srečo in odnesla brez posledic, kot pri ostalih neumnostih, ki sem jih počela. Ko zdaj gledan nazaj z znanjem ki ga imam o jogi, pa ga je bore malo na vse kar obstaja, jooooj kakšno srečo sem imela. No, pa se vrnimo k mojem vpisu na vadbo joge.

K meni je prišel letak za vadbo joge Joga v vsakdanjem življenju in nič kaj dosti se nisem zanimala, kdo stoji za tem, kaj sploh to je in kakšne joge obstajajo. Nekako sem jim zaupala v tistem trenutku in predvsem se mi je zdel primeren ter skrajni čas in kraj, da začnem prakticirati jogo, saj bi v nasprotnem primeru … ah, sploh ne želim razmišljat, kaj bi bilo in kje bi lahko pristala. Vsekakor pa ne morem govoriti o tem, da bi živela mirno in srečno življenje do konca svojega življenja, saj kot sem že povedala, sem bila cela v krču zaradi ljudi okoli mene, ki jih imam rada in torej …seveda zaradi mojega pesimizma in strahu, ki sem ga nosila v sebi.

So …yoga, here I come, I have to change something, or I will go crazy. Tina začne prakticirati jogo 1x na teden, kar je seveda zelo malo, ampak, ob dveh majhnih otrocih, en od njih dojenček, se mi je zdel to totalen luksuz. Nikoli ne bom pozabila svoje prve ure joge. Super inštruktor za prvo »uradno« srečanje z jogo. Na začetku ure smo se ulegli in inštruktor, naj bi nas vodil do sprostitve…hmmm, Tina ugotovi, da se ne more sprostit, oziroma še huje , Tina ugotovi, da je nesproščena …hmm, kaj pa zdaj? Panika… nekaj je narobe z mano, to sploh ni zame… groza, nisem še omenila, ampak do pred leti sem bila mišljenja, da pač Tina lahko vse naredi, zna, dobi itd… in to, da sem nisem mogla sprostiti, mi je dalo kar velikega vetra. Torej, imam problem, za katerega sem ravnokar izvedela, pa se mi zdi, da sploh nisem bila tako razočarana nad tem, da sem nisem zavedala, da nisem sproščena, kot nad tem, da se nisem mogla sprostiti. Pa to še ni konec za prvo uro. 15 min po vadbi sem imela tako močno bolečino v vratnem vretencu (že bred vadbo sem imela tri leta težave s sedmim vratnim vretencem, zato po vadbi tako močna reakcija), da sem mislila, da… ne vem, kaj sem mislila, vem da me je bolelo za znoret, da sem imela tako hudo reakcijo in moram reči da, ko sem se vozila proti domu, sem imela zeeeelo močne pomisleke, ali je sploh pametno nadaljevati z nečim, kar me, ironično, spet spravlja v tako neugoden fizični in psihični položaj. Torej prej sem vedela da imam fizične in psihične probleme in vedela, da moram nekaj narediti, se odločila za jogo in takoj dobila še dodatno fizično bolečino s psihično dilemo… hmmm, mogoče pa to le ni zame, saj joga naj bi bila nekaj dobrega sproščujočega itd, jaz pa imam od nje le trpljenje in to že prvo uro… če bi takrat vedela, kaj me še čaka, bi bila to absolutno brez pomisleka moja zadnja jogijska ura. Pa me je gnala moj trma, v smislu, če se Tina nekaj odloči, mora to narediti, pa vztrajnost, verjetno tudi radovednost. In seveda mi danes kljub temu, da se mi je po treh letih vadbe joge »zgodila« anksioza, za katero sem prepričana, da jo je sprožila »joga – nekontrolirana« niti malo ni žal. Uff naporno tole samo spoznavanje, a vsekakor pestro … pa šele začelo se je ☺. Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem pred jogo res vedela, kdo sem, kaj hočem, kaj nočem, in podobna vprašanja… a dej, ha, ha, danes niti ne vem točno kdo sem, kaj si res želim, vendar sem vsekakor bolj mirna kot prej, ko sem mislila, da mi je vse jasno.

Pa se vrnimo k Jogi v vsakdanjem življenju. Sistem mi je zelo ugajal, ker se mi je zdel dobro razdelan, po stopnjah, v smislu ne prenaglega napredovanja in zelo prilagojen res široki množici ljudi. Ker nisem poznala drugih zvrsti in vej jog, saj sem imela predstavo, da je joga le to, kar opisuje Van Lysbeth, sem bila povsem zadovoljna z izbranim. Asane so si po stopnjah sledile povsem logično in v skladu s časom, tako da nisi bil že na prvi stopnji “zafustriran”, ker pač ne narediš stoje na glavi. Prav tako je bila razdelana pranajama in sicer smo začeli s pranajamo nadi sodam in sicer tako, kot vse ostalo, smo imeli tudi tukaj počasno uvajanje pranajame po stopnjah, sledile so zahtevnejše pranajame s kumbhako, kar se mi je, kot vse ostalo zdelo super. Kot sem že rekla, sem zelo pridno obiskovala tečaj, seveda nikoli manjkala. A kakšne resne hitre spremembe nisem začutila, razen tega, da mi je joga všeč in da si želim, da je del mojega življenja. Pa je minilo leto, in sta minili dve leti, in prišlo je tretje leto in prišla sem v peto stopnjo joge v vsakdanjem življenju. Tisto leto mi je umrl zadnji stari starš, moj dedek, kot sem že omenila, moj idol od nekdaj. Očitno mi je bil kar močan oporni steber, saj sem se ob njegovi izgubi počutila res prazno. Pa so mi rekli pa saj bo, saj je bil samo dedek, pa star je bil itd… pa sem se trudila it naprej. Pa sem šla. V tem času sem že čutila, da mi povečano prakticiranje joge lahko prinese spremembe v počutju, sploh v smislu energije. Super… a kaj ko je s peto stopnjo prišla na vrsto tudi pranajama bhastrika (zelo energično trebušno dihanje, ki mi je zelo očitno pristavljal na ogenj, česar se seveda takrat nisem zavedala oziroma nisem imela tega znanja). Po izvajanju bhastrike sem se počutila polna energije, kar mi je zelo ugajalo, saj sem bila v takratnem obdobju zaradi izgube dedka in vsakdanjega življenja kar dostikrat poklapana in brez energije. Ker sem se dobro počutila, sem jo vnesla v vsakdanjo jutranjo prakso joge, po možnosti pa sem jo predihala še zvečer. Hmmmmm…. In začelo se je dogajati! S peto stopnjo sem začela septembra, konec septembra sem bila že kar nemirna, pa je prišel oktober, pa me je postajalo že kar malo strah, pa je prišel november, pa me je postalo še bolj strah… in jeeeee konec decembra prvi panični napad in to ravno v času praznikov. Ljudje v miru in spokoju praznujejo v krogu domačih, meni pa se meša… in to konkretno meša. Najhuje od vsega se mi zdi, da je bilo to, da nisem imela blage veze kaj se dogaja z menoj. Do takrat sem bila tako »odrezana od sebe«, da se sploh nisem zavedala, kaj se mi dogaja, kako je prišlo do tega in kaj bo z mano. Stvar se sicer ni zgodila čez noč. Ampak ravno zato, ker nisem bila v stiku s seboj, oziroma bi rekla, da o sebi nisem imela pojma, da se fizično in psihično nisem dovolj poznala oziroma se zavedala. Čeprav sem imela takrat popolnoma drugačno mišljenje, kot sem že rekla sem mislila namreč, da vem, kdo sem, za razliko od danes, ko vem, da mi ni kaj dosti jasno . Prvi utesnjeni občutki so se začeli z izgubo zadnjega starega starša, kar je bilo pol leta pred prvim paničnim napadom. Logično, tako veliko čustvenih stvari se je kuhalo v meni in do takrat si nisem pustila, uspela oziroma znala stvari in dogodkov niti na pravi način razlagati, kaj šele predelati. Tako da glede na moje zavestno stanje, verjetno ni bilo druge možnosti, kot da stvari sproti spravim varno v svojo podzavest, dokler se je to seveda dalo …No, očitno je bila posoda polna. Jaz pa namesto, da bi ugasnila ogenj in pustila da se stvari umirijo, sem jo postavila na zelo močan ogenj ☺… Ponesreči oz nenamerno. Noro. Dobesedno noro, seveda v najbolj negativnem pomenu, kakor je možen. Doživela sem tako močno vrenje iz te posode, polne težkih sestavin in jih dobila vse skupaj servirano, razpacano okrog in okrog… zadušilo me je. Pa povem Dejanu (partner) kaj se mi dogaja, in mi reče vse je ok… jaz njemu ne, nič ni ok, a ne vidiš, da ni nič ok! Konec je vsega, kaj se dogaja, umrla bom, in on mene prepričuje, da je vse ok. In jaz čutim, da bom umrla, noro. Mislim, oziroma vem, da je to ena najhujših stvari, ki se ti zgodi, kar se tiče duševnih motenj, saj te za razliko od ostalih motenj in bolezni pri polni zavesti požre strah in to tako, da ne moreš dihat, treseš se, ne moreš spat, v glavnem noro. Tema, tema, tema in še enkrat trema in na koncu tunela še vedno tema! Ni luči, ni je, enostavno je ni! Najhuje pri tem mi je bilo, da se ob pogledu na moja dva najlepša, zdrava otročka nisem počutila niti pikico bolje, zato sem vedla da sem res v dreku. Ker načeloma nisem človek, ki bi se v kriznih dogodkih pokrila z dekco in čakala da mine, karkoli že je, je bilo najprej potrebno ugotoviti, kaj se mi dogaja. Hvala bogu za internet, saj mi je bilo kaj kmalu jasno, da gre med drugim tudi za anksiozo.

Pa ne le to, poleg vsega sem še tavala nekje vmes med zemljo in vesoljem, kamor sem se izstrelila s pretiravanjem v dihanju! Pred vadbo joge sem bila kar trdno na tleh, kar se tiče realnosti. Kar se vidi obstaja, kar se ne vidi ne obstaja oziroma so obstajali veliki dvomi v nekaj nevidnega. Po dihanju pa, kot bi se izstrelila v svet duhovnosti, kjer so stvari dokaj neoprijemljive in nevidne, kar je v meni povzročilo dodatni kaos in strah saj sem popolnoma izgubila tla pod nogami. Počutila sem se, kot da tavam v temnem vesolju polnih stopnic, pa ne dobim signala na katero stopnico stopiti, da bi prišla do kraja, kjer bi vsaj malo zaznala lučko. Popolna tema in na tisoče stopnic, jaz pa ne vem, katera je prava za naprej niti za nazaj. Bala sem se, da bom kljub temu, da sem bila v peklu, padla še nižje, saj sem imela pred sabo vedno pregovor, “Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje!!!” Šele pred kratkim sem izvedela, da se s prekomernim izvajanjem te pranajame lahko izstreliš v “vesolje”, kar pa za človeka, ki ima namene oziroma načrte živeti na zemlji, ni najbolj priporočljivo. Redno in intenzivno izvajanje Bhastrikka pranajamo naj bi izvajali tisti jogiji – modreci, ki se odločijo, da bo njihova duša zapustila ta (materialni) svet… že po tej razlagi mi je bilo jasno, da je bila stvar zelo resna, a kaj, ko več kot to, da sem si s pranajamo takrat sprožila proces bruhanja potlačenih stvari v zavest, nisem vedela… če bi imela od sebi nekoga, ki bi mi takrat razložil še ta del izkušnje bi mi bilo veliko lažje, a žal sem ozavestila le tisto, kar mi je bilo tisti trenutek dostopno. Spet lahko rečem, da sem kar dobro odnesla, saj so sem slišala, da so si nekateri s pranajamo naredili dokaj nepopravljivo škodo v smislu, da so nekako tako zabredli, da so ostali brez zdrave pameti.

Ne vem, če se sploh da z besedami opisati take izkušnje… razen z besedo živi pekel!

Baje se ni dobro vračati oziroma podoživljati te občutke, saj te lahko potegne nazaj. Recimo pa, da sem si zgradila dovolj moči in miru, da se imam dovolj pod kontrolo, da se mi to ne zgodi več, vsaj ne v tako hudi obliki. Živo se spomnim teh norih pol leta. Živo se spomnim določenim trenutkov, sekund, ki se jih bom verjetno do konca življenja, saj če te anksioza ne naredi bolj zavestnega, potem ne vem kaj te. Niti za sekundo ni bilo možnosti, da bi lahko sama sebe preslepila in se delala, da sem ok. Enostavno ni bilo možnosti!! Ni variante, da bi lahko za trenutek rekla jaz se ne grem več, vzela oddih, odmor, bila za trenutek malo manj zavestna v smislu, kaj se mi dogaja. Pa tega ne dobiš! Ni bližnjic, ni počitka, ni milosti. Vsak trenutek, podnevi in v sanjah na polno, brez usmiljenja si v žrelu strahu, ki te brez usmiljenja golta vse globlje. Ta trenutek lahko rečem le … izjemno težka izkušnja, za katero sem danes hvaležna, a si je vsekakor ne želim več doživeti. Vsaj ne v tako dolgem obdobju, saj te tako izmuči, da ti ne ostane niti kančka energije. Vendar vem, da se od takrat naprej hvaležna za vsak normalno predihan dan in da če ne do konca življenja, vsaj še lep čas tudi bom… kar je super, saj hvaležnost pomeni milost, milost pomeni blaženost in blaženost je nepopisno dobro boleč občutek!!

Minilo je kar nekaj časa, da sem se sploh zavedala, kaj se mi dogaja. In sicer mi je bila v tem v največjo podporo prijateljica, ki se ji je “neverjetno” ravno to dogajalo pred leti. Vsaj prvi del, saj ona ni izvajale bhastrike, kar pomeni, da se ni izstrelila v vesolje…Ne bom pozabila dne, ko me pogleda in reče: “Ti pa nisi ok”. “Ne nisem, duši me, ne morem dihat, umrla bom. Pa najhuje je to, da sploh ne vem, kaj in zakaj se mi to dogaja. In ona meni: “Ah to ni nič, jst sem to dala čez ene par let nazaj in kokr jst tebe poznam boš tud ti in to brez tablet”!!!! Hudo, hvala bogu. Ob razlagi da sem odprla pandorino skrinjico in s tem privolila v “never ending game”, sem seveda pomislila, pa neeee no, nimam energije, ampak ta je bilo takrat, danes sem seveda zalo ponosna, da sem v igri samospoznavanja. Če takrat ne bi imela Dejana in prijateljice v življenju, ne vem kako bi se izteklo, saj ljudem ni bilo jasno, kaj se z mano dogaja, razen tega, da sem čudna. Kar pa niti ni bilo tko čudno, saj sem itak vedno čudna oziroma malo posebna. Ko prideš v tako stanje imaš verjetno ponavadi dve izbiri….vsaj če veš kaj se ti dogaja, če ne veš, imaš samo eno in sicer, da greš do zdravnika, ki ti pove, da imaš anksiozo, ti napiše tablete, ki jih moraš jesti vsaj eno leto. Tako čakaš, da začnejo tableti delovat in da se stvari malo ohladijo oz spravijo nazaj v podzavest ☺… jaz sem imela poleg te izbire, hvala bogu, tudi drugo možnost in sicer, da se s pomočjo ljudi, ki me imajo radi in seveda s svojim trdim delom spravim v stanje, ko bom lahko spret normalno svobodno zadihala.

No ja, ne bom rekla, da nisem bila pri zdravniku, celo pri psihiatrinji. Z mojo zdravnico je bilo super. Prišla sem do nje, ko sem bila že nekaj časa anksiozna, vendar po tem, ko mi je prijateljica povedala kaj se mi dogaja in je zdravnica na mojo srečo usmerjena v naravno zdravilstvo. Povedala sem ji, kar se mi je zdelo, da se mi dogaja, da se mi prebujajo potlačene zadeve, ki se mi zdi, da sem jih prebudila z jogo oz določeno pranajamo. Rekla mi je: “Vidim, da veste, kaj se vam dogaja in moram vam reči, da se da iz takega stanja priti brez zdravil, vendar je zeeeelo težka in dolga pot, vendar glede na to da imate voljo, hodite na jogo itd vam vsekakor lahko uspe.” In te besede imam še danes v glavi. Lahko mi uspe. Pred tem sem se naročila še k neki znani ljubljanski psihiatrinji. Ko je prišel datum sem seveda šla, saj še vedno še zdaleč nisem bila ok. Hvala bogu sem bila pred tem pri svoji zdravnici in se pogovarjala s prijateljico. Pridem do psihiatrinje, povem kaj se mi dogaja, popolnoma iste stavke, kot moji zdravnici, povem, da bi rada stvar rešila brez tablet, da imam v mislih njeno pomoč v smislu, da mi pomaga pobrskati po moji podzavesti in mogoče najti vzrok, ali pa vsaj spraviti do stanja, ko bom normalno dihala, ostalo pa bom opravila po naravni poti (joga, hrana, sprehodi itd). Hmmm… malo preveč optimistična sem bila. Njej sem se zdela v zeeeelo slabem stanju in vsekakor nezmožna sama se spravit iz tega stanja, kljub temu, da sem ji povedala, da vem, kaj se mi dogaja, da vem, da se da brez zdravil in da si sama predvsem želim to rešiti brez zdravil. Celo napotnico za prvo pomoč mi je napisala za vsak primer in me s tem seveda še dodatno prestrašila. Po pravici povedano, bi verjetno začela jemati zdravila, ker je bilo res neznosno, če me ne bi bilo takoooo zeeeelo strah vzeti eno samo tableto. Vedela sem, da to pomeni predajo, ali pa da bom še slabša po tem, oziroma mislila sem, da bom umrla, če bom začela jemati tablete. Hvala bogu je bilo na internetu že toliko napisanega o tem, da sem poznala “vse” grozne stranske učinke tablet, ki naj bi te spravile iz takega stanje v »normalnega«. Tudi njenega stavka ne bom nikoli pozabila, saj mi je rekla: “Če ne boš začela jesti tablet, lahko umreš!” Hmmm ravno nasprotno mojemu mišljenju. No, ko bi mi vsaj povedala zakaj, tega nisem nikoli zvedela, prav tako nekakšno diagnozo mi je nalimala… mogoče neubogljiva domišljavka – pazite ljudje, ne bodite neubogljivi domišljavci, lahko umrete ;). Kje je tu kakšna profesionalnost in hipokratova zaprisega v smislu naj se ne škoduje pacientu? Pa žal težko verjamem, da je tako nepoučena, da ni vedela, da se ne bi mogla spravit iz takega stanja brez zdravil. In da se pacientov z anksiozo pač ne straši, da lahko tudi umrejo, če ne bodo jedli tablet! Še dvakrat sem jo obiskala. Poskusila me je dati tudi v skupino žensk, ki so že jedle tablete, da bi me mogoče one prepričale, kako je to super, pa jim na žalost farmacije ni uspelo. No ja, moram pa priznati, da nekaj pozitivnega je pa le bilo od teh treh srečanj, in sicer to, da me je psihiatrinja spraševala, kaj bi mi pomenilo, da bi bila ok… in vedno znova sem ji odgovarjala, da to, da bi lahko zjutraj svobodno vdihnila in zdržala v ritmu svobodnega diha do konca dneva. Očitno mi je tolikokrat vprašala, da sem vprašanje ponotranjila in si ga zastavim še danes in si nanj, če je le možno, odgovorim z poglobljenim svobodnim vdihom.

Torej se da! Akcija!

No ja, še preden sem vedela, da se da brez tablet, še preden sem vedela sploh, kaj se mi dogaja, še preden sem vedela, da mi bo joga glavno orodje pri zdravljenju, isto sekundo za prvim paničnim napadom, ki mi je dokončno potrdil, da sem v zelo globokem »dreku«, sem se instiktivno zatekla k asanam. Takoj ko je panični napad minil, sem avtomatično začela izvajati asane, in sicer sklop vaj pod imenom “kathu pranam”, ki so nekaka osnovna vinjasa Sistema joge v vsakdanjem življenju. Gre za sklop dvajsetih asan, ki vključujejo goro, strešico, predklon itd… in od tistega trenutka dalje sem vestno vsak dan jogirala in delala poleg ostalih asan ter dihanja, tudi kathu pranam, vsaj nekaj ponovitev. Nekako sem si predstavljala, da ima pet ponovitev khatu pranama enak učinek kot ena tableta za pomiritev.

Ker sem bila prepričana, da mi je joga oziroma bhastrika sprožila to “kruto” pot samospoznavanja, v mojem primeru anksiozo, na najbolj krut način, sem se seveda najprej obrnila na takratno inštruktorico joge. Inštruktorica me je kljub temu, da ni točno vedela za kaj gre, res zavzeto hotela pomagati. Takoj se je obrnila na swamija, mu razložila, kaj se mi dogaja in nemudoma mi je dal navodila, naj preneham z bhastriko, naj delam pranajamo iz 3. stopnje Sistema joge v vsakdanjem življenju, ter naj se kolikor se le da, sprehajam v gozdu. Takoj sem preklopila na navodila in ne vem zakaj, prvič po treh letih, začutila neko povezavo z njim. Nekako sem mu verjela, ko je rekel, da bo vse v redu, kljub temu, da me ni nikoli videl ali slišal. Imela sem nekakšen občutek, da je stopil v kontakt z mano ;)… zanimiva občutenja, glede na to, da do tedaj nisem posvečala kaj dosti pozornosti ustanovitelju tega sistema. Nisem začutila, da bi bil moj “guru”, kljub temu, da mi je program odgovarjal. To, da sem imela občutek, da me je začutil, mi dal navodila, in si upal, reči, da bo vse ok! Uaaau, saj vem, da vera premika gore, po drugi strani pa kaj pa mi je preostalo v tistem trenutku drugega, kot pa mu verjeti. Ne vem, kaj se je sprožilo v meni. Zdelo se mi je neverjetno vse skupaj oziroma bolje rečeno verjetno… sploh, da sem zaupala in dobila neverjetno vero in upanje, sploh pa optimizem, da bo vse ok. Za te besede mu bom hvaležna do konca življenja. Čeprav mi še vedno ni jasno, kako je vedel, da bom ok ☺. Nekaj mora biti na teh gurujih, drugače bi to verjetno res lahko bil vsak ☺. Hvala ti Swami đi, čeprav te nikoli nisem začutila kot svojega učitelja…

Inštruktorica mi je takrat, ko sem se obrnila na njo sicer rekla, da se tudi njej porajajo utesnjeni občutki in da nima prevelikih problemov s tem, ker jih zelo lahko prediha s pomočjo mantre in hitro posije sonce. Do takrat mi mantra ni kaj dosti pomenila. V tej situaciji pa sem bila seveda pripravljena “kupiti” in poskusiti vse kar lahko, da bo le pomagalo. Seveda sem isti večer, ko se pred spanjem nisem mogla umiriti, poskusila z mantro SO-HAM. Ni pomagalo isti dan, niti naslednji, vendar s časom je in to zelo hitro. Prvič v življenju sem po nekaj časa samozdravljenja anksioze, s pomočjo mantre zaspala kot dojenček, kar se mi ni zgodilo odkar pomnim. Pred tem sem imela nešteto prebedenih noči… še pred anksiozo, sem imela obdobja, ko sem cele noči prebedele in gledala v strop nevedeča kaj se mi dogaja. Bi človek rekel brez razloga? Seveda je bil razlog za neprespane noči. A kakorkoli je že bilo, uspelo mi je in od tistega večera naprej sva vsak večer z mantro so-ham najboljši prijateljici. Ponotranjila sem jo in sprida izkoriščam njene blagodejne učinke. Prav neverjetno, kako lahko ena sama beseda naredi tako velik premik v zavesti. Noro! Ko smo ravno pri mantri…  Septembra 2014, smo se znašli v zelo nezavidljivi situaciji, ko je imel sin možganske krvavitve in nekaj časa nismo vedeli ali bo vse ok. Ponovno sem se odpravila k zdravnici (nazadnje sem bila tam pred leti, ko mi je rekla, da lahko ozdravil anksiozo brez zdravil, pred tem sem bila njena redna obiskovalka), ker sem rabila urediti neke papirje zaradi sina. Rekla mi je, da mi bo zaradi nezavidljive situacije v kateri sem se znašla, predpisala tablete, da bom vsaj spala. Vzela sem jih “just in case”, oziroma, ker mi je je rekla naj jih vzamem “just in case” (očitno si še en zaupam dovolj ☺). Pa kljub mučnim trenutkov, nisem vzela niti enega, saj mi je vsak večer pomagala moja zvesta prijateljica mantra SO-HAM, ki jo imam v žepu in jo zastonj vzamem ven, kadarkoli jo potrebujem in me zaenkrat ni razočarala!

Neka stvar pa me še vedno bega in še zdaj nimam odgovora nanjo. Ko sem inštruktorici razlagala, kaj se mi dogaja, mi je rekla da skoraj ne more verjet, da se je to zgodilo zaradi joge oz dihanja, vsaj po tako kratkem času. Sicer, da s prakticiranjem joge pride do zelo težkih trenutkov, vendar res ne po tako kratkem času, saj naj bi ljudje rabili leta, da pridejo do težkih trenutkov (samospoznavanje ni vedno prijetna zadeva). Moram priznati, da sem se takrat zelo prestrašila. Mislila sem si, pa saj to ne morem verjeti! Prepričana sem, da mi je to stvar sprožila joga. Ona pa mi zdaj reče, da v jogi sicer pride do zelo težkih trenutkov in kot sem jo razumela nekaj v tem stilu, kot se je dogajalo meni, vendar vsekakor ne po treh letih prakticiranja.  Pa sem si mislila, pa saj to ne more biti res. Jogo sem začela prakticirati, da bi se mi zboljšala kvaliteta življenja, da bi po svetu končno hodila sproščena, nasmejana in polna optimizma, dobim pa anksiozo. Pa to še ni najhuje, najhuje še pride. Ja, po teh njenih stavkih sem se resno vprašala ali je pametno nadaljevati s prakso joge. Nekako sem začutila, da je. Vseeno moram reči, da mi je bilo v tistem obdobju res zelo težko hoditi na ure joge. Celo tako, da je inštruktorica opazila in mi rekla, da ni nič narobe, če naredim malo pavze. Vendar bi za mene to takrat pomenil poraz. Zato se seveda nisem vdala, in celo na njeno začudenje zbrala moč, in nadaljevala z urami. Ja, tu je nastopila trma in perfekcionizem, ki mi še danes delata preglavice in mi na trenutke ne pustita dihati. Tudi, ko bi mi to lahko bolj koristilo, kot ne. Ure v tem obdobju so bile res nekaj neverjetnega. Če bi se mi to, kar se mi je dogajalo takrat, dogajalo danes, bi bila zelo vesela in mirna. Takrat pa sem prestrašena plavala – tavala nekje med zemljo in nebesi brez tal, brez konkretnega vodstva, vodenje je prišlo malo tu malo tam, če sploh je in tudi če je, v njega nisem bila prepričana oz ga nisem razumela. Bila sem v popolni temi z zelo čudnimi občutki, ki bi se mi danes zdeli dokaj normalni. Vse se je dvigalo, vse je šlo gor, med jogo nidro sem lebdela, med meditacijami se mi je vse dvigovalo, vse je šlo nekaj v neznano, skrivnostno, novo, strašno, nerazumljivo. Mešalo se mi je. Takrat sem brala tudi o nevarnosti joge – prehitrega dviga kandulini energije in kako nevarno je lahko v smislu, da so ljudje zabredli in se nikoli več rešili. Še nekaj časa sem se spraševala ali sem med njimi? Bom sploh še kdaj lahko normalno dihala, spala? Tako sem bila utrujena od vsega tega (kot sem že povedala sem šele pred kratkim zvedela, da ni šlo le za anksiozo, pač pa tudi za nekontroliran izbruh prane v “vesolje”). A kaj ko ne moreš reči, da se pa jaz se tega ne grem več, ko se je igra šele začela. S to pametjo in pogumom, ki ju imam zdaj, ko gledam za nazaj, bi bilo vse drugače. A vprašanje še vedno ostaja. Kaj se mi bo še zgodilo? Ali pa sem le začela jogirati na drugi stopnji zavesti, kot moja takratna inštruktorica? Absolutno bo to to, ker hujšega mentalnega stanja od tega, kar sem doživela pač ni mogoče imeti. Tako ni druge, oziroma me mogoče čakajo samo še težke preizkušnje, ki jih bom uspešno prebrodila in bila za njih zelo hvaležna. Ali pač? Ali pa sem to, kar je imela v mislih, že dala čez. Pa sem tako huda, da mi je bila to mala šala … ha, ha.. no, saj bi jo lahko vprašala in potešila svojo radovednost, a naj ostane nekaj mističnega zaenkrat in s se tem urim tudi kako brzdati svojo radovednost.

No, pa se vrnimo na moje takratno stanje. Noro res noro. Vse bi dala, res vse bi dala razen družine, da bi bilo ok, vse … službo, avto, stanovanje… vse. Ves material, ki sem ga premogla v tistem trenutku, bi dala nekomu, ki bi me rešil tega stanja, pa ni bilo nikogar, ki bi to lahko naredil. Zelo zanimiva izkušnja, kako hitro material lahko izgubi na vrednosti, nič ne pomaga, nič ne pomeni, nič, popolnima nič, vse bi dala!!! Izjemna izkušnja, ko gledam za nazaj. Podobno izkušnjo sem imela, ko sem rodila prvega otroka. Pred rojstvom prvega otroka sem sanjarila, da bi imela nov avto, pa hišo, pa potovala bi, pa imela bi to in to… isto sekundo, ko je na svet prijokal moj mali fantek, isto sekundo so se mi vrednote tako spremenile, da material v smislu avtomobila sploh ni bil več na lestvici pomembnosti. Edina želja je bila, da bi bil ta otrok zdrav in srečen do konca življenja, pa prav vse bi dala za to, vse!!

Še ena stvar je bila zelo osvobajajoča in sicer ko sem spoznala, da je moj prav prav zame, in ne nujno za ostale, in da je prav nekoga drugega, ki se ne strinja z menoj ravno tolikšen prav kot moj prav… res osvobajajoče …  prav frustrirajoče se je bilo sprehajati po svetu in gledati ljudi, kako ne vedo, kaj je dobro za njih in kako nimajo pojma, kaj se jim dogaja. Jaz pa vem, pa me ne poslušajo, pa jaz res vem, kaj je za njih dobro in vejo, da sem pametna, pa me ne poslušajo, ker mislijo, da oni vedo bolje kot jaz, pa vendar jaz vem, da imam prav, sej ne more biti drugače, ker jaz res vem… oni pa nimajo pojma in res so bogi , ker tega ne vedo ☺… kakšno breme se ti odvali, ko ugotoviš, da nisi odgovoren za to, da te ljudi učiš, kaj je za njih dobro, ker samo ti to veš… kakšna odrešitev, ko ugotoviš, da imajo tudi oni mogoče prav oz imajo prav, pa da imajo včasih celo bolj prav kot jaz, celo za mene, pa da mi ni treba imeti vedno prav… noro dober občutek. Zdaj se mi smilijo ljudje, ki so v isti situaciji oziroma v istem prepričanju, kot sem bila jaz, preden sem spoznala relativnost resnice. Seveda še vedno pomislim, da bi koga po malem razsvetlila, a že občutek, da nisem ne več ne manj od tega živega bitja mi da vedeti, da bo prišel čas zato, tako kot zame…

Sem »premagala« anksiozo. Sem. In ne le to. Na trenutke sem sposobna tako svobodnega diha, za katerega mislim, da od najstniških let naprej nisem vedela, da obstaja. Iz pesimistke sem se spremenila v optimistko, iz nejevernice v »vernico« , predvsem pa sem ugotovila, da je življenje kljub temu, da je na trenutke nepredstavljivo težko, na trenutke tako zelo lepo, da bi v istem trenutku lahko umrla od sreče. In vendar se mi še vedno pojavijo utesnjeni občutki, ki spominjajo obdobje teme. A zdaj vem, da za dežjem vedno posije sonce in na hrbtu imam neviden nahrbtnik z orodji, ki so mi do sedaj pomagali prebroditi težke trenutke. In joga je vsekakor orodje NO. 1!

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega pravijo. No mene vsekakor je, oziroma mi je dalo zavest, da sem močnejša, kot sem mislila da sem, saj sem se imela vedno za nemočno, nebogljeno bitje, kljub temu, da ne morem reči, da nisem v življenju naredila nič. Je pa res, da sem marsikaj naredila s pomočjo ljudi, ki so me obkrožali. Pri anksiozi pa nihče ne more namesto tebe delati v smeri, da ti gre na bolje. In enako velja za jogo…nihče je ne more prakticirati namesto tebe. Vsekakor sem imela ob sebi ljudi, ki me imajo radi oziroma imam jaz njih, a namesto mene niso mogli narediti popolnoma nič. Jaz sem morala prakticirati jogo, brati, dihati, hoditi na terapije itd… izkušnja, ki ti da vedenje, da kljub temu, da smo vsi povezani, vsi eno, vsi enaki, pa žal ali pa na srečo nihče drug ne more namesto tebe oddelati tvoje karme, ki si jo pridelaš tako ali drugače … in to je tisto, kar dela življenje pravično in vredno ga živeti… da se zavedaš, da si odgovoren za svoje misli, besede in dejanja in da imaš možnost odločitve in kreiranja le teh. To lahko spoznaš le s samospoznavanjem in spet : Joga je odlično orodje za to, zato upam, da bo del mojega življenja in način življenja do konca mojega življenja. Ker je meni tako zelo pomagala odpreti oči, sem še po nekaj letih tako navdušena nad njo, da težko skrijem svoje navdušenje, zato zgledam kar malo preveč intuziastična, ko razlagam o njen. Tako rada bi, da bi vsi ljudje na svetu imeli možnost izkusiti učinke joge in seveda vsem ljudem, ki jih imam rada še toliko bolj. Na trenutke jih moja razlagala, da je joga zakon, malo spravi v dvomih, saj sem na trenutke verjetno malo preveč navdušena nad njo. Komaj čakam, da pride trenutek, ko se bom umirila in bodo moja dejanja in način življenje prevzela vlogo mojih zdajšnjih besed, saj mislim, da bodo vsekakor pritegnila in prepričala več ljudi v to, da : “Yogic way of life rules!!”

Vem da sem si sama pridelala anksiozo s svojim načinom mišljenja in dejanj. In kakšno olajšanje je, ko ugotoviš to in ko ugotoviš, da imaš možnost stvar popraviti! Je lahko ? Ne, zelo težko, vendar sem hvaležna za vsako pretrpljeno izkustvo, saj je bilo očitno vredno, saj ta trenutek na stvari, ki bi me pred leti “ubile”, gledam popolnoma drugače. Če že ne z radostjo, pa z veseljem sprejemam stvari, ki mi prihajajo nasproti in si vsak dan brez kančka slabe vesti, da bi si s tem stavkom lagala rečem… “Življenje je lepo.”…. “Težko, ampak zeeelo lepo!”

 

 

  1. MOJE ŽIVLJENJE JOGE

 

Zdaj, ko mi je teoretično vsaj približno jasno, kaj pomeni joga in kaj pomeni biti jogi, lahko ovrednotim svoje življenje v smislu živeti kot jogi, kar pred leti vsekakor nisem bila sposobna, saj nisem imela niti znanja niti tako globokega vpogleda v svojo notranjost. Človek mora biti pripravljen na take stvari, saj vpogled v notranjost pomeni videti tako dobre kot tudi slabe stvari, ki se skrivajo v tebi in upam si trditi, da če nisi ravno Mati Tereza je teh grdih stvari ne malo, kar pa je težko sprejeti in prebaviti. Vsekakor je dvig zavesti pogoj za vrednotenje svojega življenja, saj le tisto kar je ozaveščeno lahko vrednotimo. Če bi se preden sem začela vaditi jogo lotila svoje osebne refleksije v smislu kaj sem, kdo sem, kako delujem, kakšni vzgimi me ženejo, bi verjetno s trudom spisala cca dvajset strani. Danes bi seveda lahko pisala in pisala, saj skoraj vsak dan ozavestim kakšno svojo reakcijo, ki me preseneti, enkrat pozitivno, drugič negativno. Te pozitivne ti ogrejejo srce in dajo voljo in energijo za nadaljnje raziskovanje, negativne pa … Ja, na začetku sem bila zelo potrta, nemirna, žalostna…, ko sem ugotovila, da me žene pohlep, da delujem zaradi stvari, ki nimajo tako čistih namenov, da razmišljam negativno… kasneje pa si moraš nekako vzeti v zakup, da si to ti, da so to stvari, ki si jih pač ozavestil in se moraš nekako sprijazniti s tem in konec koncu biti kljub temu, da lahko na momente te stvari  zelo “bolijo”, vesel, da si jih ozavestil, ker si se tem dobil možnost, da se popraviš in postaneš boljši partner, starš, prijatelj …človek. Ko bi se le vsi bili ukvarjati sami s seboj! Svet bi bil mnogo prijaznejši, lepši in predvsem poln sočutja in ljubezni.

Po premisleku sem se sprehodila po radža jogi in skušala ugotoviti, kako mi gre. Kateri dejavniki mi najbolj motijo um, kateri kraki osemstopenjske joge mi najbolj ugajajo, kateri najmanj, katere “obvladam”, o katerim vem bolj nič kot malo…

Kleše? Ko bi le ljudje vedeli za njih! Jih začutili, začutili njihovo uničevalno moč in si jih upali začeti “odstranjevati”. Kar naenkrat bi bilo, vsaj na zahodu precej manj trpljenja. Sama ugotavljam, da vedeti danes, ne pomeni vedeti čez pet let. Kar sem pet let nazaj mislila, da vem, oz da imam prav, zdaj lahko ugotavljam, da nisem vedela oz imela prav in kako nesmiselno bi bilo potem misliti, da danes vem, da to kar mislim in vem , da je vse prav? Kako lahkomiselno bi bilo to prepričanje? Nekaj pa le je v slavnem Sokratovem stavku: “Vem, da nič ne vem.” , nekako se s čutenjem tega stavka znebimo togosti, ki nas lahko zelo omejuje pri kakršnem koli raziskovanju. Tudi ego mi nagaja, pa seveda manj kot pred leti, kajti sedaj se ga zavedam in ga kljub temu, da mi ge še ne uspe imeti vedno pod kontrolo, ozaveščam in poskušam “nadvladati”. Pa pretirana navezanost, ta mi dela največje probleme :), navezanost moja navezanost, zaradi nje sem kar dosti pretrpela, a tudi za to bo prišel čas, saj sem določene navezanosti že sprostila, ostala pa tista največja: navezanost na osebe, ki se mi sicer zdi najbolj logična, a zelo boleča. Odkar sem starš, pridejo trenutki, ko ozavestim kako rada imam svoje otroke… boli… Pretiranega odpora do česarkoli nimam. Posebnega odnosa oz občutkov in se tem mislim, da sem nekako dokaj odprta do stvari okoli sebe in pa pozitivno mišljenje je tisto, kar mi odpira vrata novim stvarem, ljudem in dogodivščinam…Nesmiselni strah…uhhh zelo izčrpujoča negativna energija, ki pa, ko začneš delati na njej, nekako preide v milejšo obliko in upam, da s trudom in časom nekako zvodeni. Delam na tem!

Nenasilje? Sem nasilna. 🙁 … Do sebe s svojo strogostjo, do drugih ljudi zaradi svojih pričakovanj! Pa še kakšno morsko živalico pojem tako da … Še vedno se vsak dan srečujem z ne-iskrenostjo, predvsem tisto sama s sabo. Še vedno pomislim, da bi vzela stvar, ki mi niti ne pripada, pa povrhu vsega je niti ne potrebujem, pa mi vseeno pride na misel, da bi jo imela. Paramhans Swami Maheshwarananda v svoji knjigi Sistem joga v vsakdanjem življenju govori o tem, da kar smo razmišljali, je v karmični realnosti že storjeno!, misli so zelo močne, celo močnejše kot izgovorjene besede…tako da dokler bom mislila, da bi stvar vzela bom pač suženj svojemu pohlepu. Zadnja leta z lahkim srcem podarim mnogo več, kot sem pred leti, je pa res da tudi imam verjetno več za podariti, a kljub temu se mi še vedno kopičijo stvari, ki jih ne potrebujem….

Kar se čistosti tiče, bi rekla, da na zunaj lepo skrbim zase, tudi prehranjujem se dokaj zdravo, kakšna šatkrija pa bi bila dobrodošla… verjetno smo ljudje narejeni tako, da najprej počistimo tisto, kar se vidi, skrite stvari pa le v nujnih primerih. Zadnja leta se zavestno kontroliram tudi pri ohranjanju pozitivnih mislih, kar vsekakor pripomore tudi vztrajnost oz samodisciplina, s katero mislim, da večjih težav nimam, razen pri določenih navadah oz “odvisnostih”, pa še tu mi gre na bolje…samopreučevanje je pot, ki te doleti zaradi določenih dogodkov, ki se ti zgodijo ali pa si jo izbereš, spet zaradi določenih vzrokov in ko si enkrat v procesu…  mislim, da ne moreš ven, ko si že utrujen od vseh dosedanjih spoznanj si misliš, pa kaj je meni to treba in po premisleku hitro ugotoviš, da je življenje odkar se ukvarjaš s seboj sicer neprimerno bolj zahtevno, a po drugi strani bolj pristno, polno, čuteče,… skratka odprtje pandorine skrinjice prinese ogromno vsega in če ne drugega, dolgčas v igri oz življenju s samspoznavanjem ne obstaja… kar se tiče višje sile, če ne drugače, se obračam nanj-o s prošnjami :). Izvajanje yam in niyan se zdi zelo smiselno, ko jih bereš in predvsem zelo logično, ko pa je potrebno teorijo spraviti v prakso, se ponavadi zatakne n tudi pri meni se je na določenih točkah kar zatikalo in se še, a ko enkrat stvar spraviš v prakso oz jo začutiš, ugotoviš, da ti prinese več, kot obljublja teorija in ti postane velika motivacija pri osvajanju novih izzivov, ki jim na žalost, ali pa na srečo ni videti konca, saj ko enkrat uloviš ritem osvajanja yam in niyan postane stvar zelo zanimiva in poučna, seveda v stilu samospoznavanja in osebne rasti.

V marsikateri asani stabilno uživam, kljub temu, da mi do njene “popolnosti” verjetno marsikdaj v resnici manjka več, kot pa občutim, spet druge asane, tiste malo bolj zahtevne…hmmm, se jih bom lotila, ko bom velika in komaj čakam, da odrastem :). Skoraj ne mine dan, da ne bi izvedla vsaj ene asane, pa niti ne gre zato, da bi se “pofočkala”, ampak zato, ker me izvedba marsikatere asana nagradi z lahkotnostjo telesa, kar je v današnjem času, zaznamovanem s sedenjem za računalniki velik luksuz, saj ljudje hodilo po svetu zakrčeni in sključeni, kar jim seveda onemogoča popoln vdih, ki je tako pomemben za fizično in psihično dobro počutje in delovanje.

Pranajama me je dolgo časa “živcirala”, sploh dokler nisem ugotovila oz začutila njenih pozitivnih učinkov. Začela sem z pranajamo nadi sodam, ki zajema kar nekaj vrst oz različic “dihanja” in moram reči, da mi je bila na začetku res : “A je to sploh treba?”  Pa seveda še izkušnja z bhastriko pranajamo, no tu sem vsekakor spoznala, da gre za zelo resno zadevo, ki konec koncu lahko povzroči veliko škode, sploh, če ne veš kaj počneš. Od takrat pranajamo vsekakor jemljem bolj resno in predvsem previdno. Od spoznanju kakšno moč ima, pa sem spoznala tudi, da ima lahko neprimerno večji učinek, kot pa izvajanje asan, seveda oboje pod predpostavki, da jih izvajamo zavestno in z namenom. Pri izvajanju pranajame nisem tako redna kot pri asanah, a še vedno dokaj konstantna.

Ker sem človek, ki rada uživa in se predaja takim in drugačnim užitkom (vedno manj :)), za kar s prida izkoriščam svoja čutila, sem imela oz imam še vedno velik problem s kontrolo svojih čutov oz pratyaharo, kjer naj bi čutila “ugasnila”. Ko se celo življenje zanašaš na čutila in zunanje dejavnike, in si navajen sprejemati dražljaje ali pa še več, jih iskati, tega vzorca ni lahko preseči. A vaja dela mojstra in mojster dela vajo, tako da korak za korakom sledim tudi temu cilju.

Pa smo pri zadnjih treh krakih in po radža jogi, najbolj pomembnih korakih osemstopenjske poti, pa kaj dosti izkušenj, razen s koncentracijo nimam, saj sem se kljub temu, da vsake toliko časa “pomeditiram”, še zdaleč ne obvladam tega dela poti. Imam pa v zelo kratkem planu podvig, ki upam, da mi bo približal koncentracijo oz meditacijo, da končno enkrat začutim tiste prave učinke meditacije in začnem uživati sadove te tako opevanega sedme ga kraka v osemstopenjski poti do razsvetljenja.

Kot sem že rekla, sem se na pot joge odpravila kot večina zahodnjakov in sicer preko asan, ki pa so dokaj hitro pustile svoj pečat, tako na fizični, kot na psihični ravni. Kar spontano so se začela pojavljati vprašanja o morali, sočutju, radosti, ljubezni v najširšem pomenu besede in ostalih življenjskih vprašanjih. In kar spontano se določene stvari odvijejo zelo gladko in spontano, nekatere malo bolj zahtevne pa se kar vlečejo in vlečejo in kuhajo in kuhajo in na trenutke imam občutek, da jim ne bo konca. A ker je vse minljivo, vem, da se bo verjetno rešila vsaka stvar, ki mi pride na pot, a očitno je nekatere stvari le potrebno dalj časa “kuhati”, da jih potem lažje zaužiješ, prebaviš in kar največ hranljivega poskraš od njih.

 

  1. ZAKLJUČEK

 

Ljudje, ki so mi blizu, se mi nemalokrat smejijo zaradi moje vzhičenosti ob spoznanjih, ki si sledijo z dneva v dan. Res sem navdušena, verjetno sem videti naivno navdušena ob vsakem malem “ razsvetljenju” oz prebujenju. Težko je spraviti na list te občutke, saj se počutim kot mali otrok, ki je ravnokar dobil igračo, ki si jo je želel iz srca. Pa v mislih nimam današljih otrok v našem okolju, saj jih je večina ob poplavi preveč vsega izgubila občutek naravne navdušenosti. Pa verjetno gre tu tudi zato, da si stvari ne želijo iz srca, temveč zato, ker so to videli na televiziji, na dvorišču ali v šoli in si to “reeees” želijo oz jo “nuuuujno” rabijo – besede moje sedemletnice :). Seveda, ko to nujno stvar dobijo, sreče mnogokrat ni zaznati, navdušenje dokaj hitro mine in ugotovijo, da stvari mogoče le niso tako nujno rabili, kot so mislili, kar pomeni, da dobljena stvar slej ko prej izgubi na vrednosti. No, pa pustimo psihologijo in posledice kapitalizma za drugo zaključno nalogo… pri meni gre v primerih spoznanj za srečo in hvaležnost, ki jo občutim ob spoznanju, da sem prišla še do ene resnice, ki je sicer nisem nujno rabila, a sem zelo vesela, da sem jo dobila ravno ob pravem trenutku, jo spravim v srce in jo poskušam …poudarek na poskušam…živeti, vsekakor pa je ne uporabljam le pet minut ob spoznanju, in jo nato zavržem, kot to delajo dandanašnji otroci, s svojimi novimi igračami, ampak jo uporabljam vedno znova in znova, ko le pridem v situacijo, kjer mi pride prav ali pa kar tako.

Ko človek enkrat občuti ljubezen v sebi, pa čeprav le za trenutek, si želi, da bi to izkusili prav vsi, saj je tako lepo, da se tega ne da opisati, le začutiti. In verjetno nisem edina, ki je v tem navdušenju poskusila ljudi “na silo” prebuditi v to, da delajo na tem, da bi jo občutili. Rodimo se na različnih stopnjah zavesti in seveda po tej teoriji in logiki ni mogoče niti pod istimi pogoji pričakovati, da bi ljudje preko določenega recepta prišli do določenega cilja. Gre za sklop določenih, verjetno večina neponovljivih dogodkov, ki nas pripeljejo do takega in drugačnega cilja. In počasi, zelo počasi 🙂 prihajam do spoznanja, da kljub temu, da je meni osebno kljub razpršenem delu na sebi in zelo težki izkušnji, joga bila in še vedno je osrednji steber samospoznavanja in posledično razlog marsikaterega od tem malih razsvetljenj oz spoznanj resnice, za nekoga drugega pa je joga še vedno le: “Tista stvar, ki jo delajo v Indiji in kjer se dela neke čudne položaje al kaj že …”

Zaključila pa bi le še z verzi iz knjige Michaela Browna, ki se ga bom poskušala v prihodnje, seveda odvisno od situacije, bolj ali manj držati :

 

“Ko se prebudimo,

nežno zapustimo posteljo, po prstih se odpravimo iz temne sobe

in zakorakajmo v jutranjo svetlobo.

Igrajmo se.

Drugih v posteljah ne prebujajmo.

Spijo, ker potrebujejo spanec.

Ko se bodo prebudili in slišali, da se igramo,

se nam bojo pridružili.”

 

  1. Literatura:

 

–     Hönn, Robert (2014), Joga Do Učiteljski tečaj 2014/2015;

–     Schöps, Inge (2011), Joga – Veliki priročnik za začetnike in izkušene, Tržič, Učila;

–     Krijananda, Goswami (2007), Duhovna znanost krija joge, Ljubljana, Gnostika;

–     Van Lysebeth, Andre (1979), Učim se joge, Ljubljana, Mladinska knjiga;

–     Fraser, Tara (2004), Priročnik za učece joge doma, Ljubljana, Učila;

–     Paramhans Swami Maheshwarananda (2008), Sistem joga v vsakdanjem življenju, Ljubljana, DNM d.o.o.

–     Čamernik, Darija (2007), Joga zame, Ljubljana, Modrijan

–     Brown, Michael (2010), Proces prisotnosti, Ljubljana, V.B.Z. d.o.o.

 

 

 

 

Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210