Ko tečeš, teci!

CITAT ŠT 1.
»A bo današnja ura ful spiritualna?« me je vprašala punca, ki pri meni obiskuje tečaj za učitelja joge. Vprašanje se mi je zdelo odlično izhodišče in seveda je bila to osnovna tema cele prakse.
Kaj je duhovno?
Kaj je telesno?
Kaj je miselno in kaj je čustveno?
Kje se nahaja ločnica med tistim, kar doživljamo na telesni ravni v obliki občutka in tistim, ko si to izkušnjo prevedemo v jezik besed?
Lahko tečemo, pomivamo posodo, se gremo Hatha jogo ali funkcionalne oblike vadb.
Ni pomembno. Verjetno je izkušnja našega početja lahko definirana le glede na naše gledišče, ki smo ga do svojega početja izbrali…

Pustimo zdaj ob strani jogo in pomivanje posode in se osredotočimo na tek (a po želji besedo tek kadarkoli nadomesti z katerokoli aktivnostjo). Tečemo lahko zaradi užitka, zaradi izboljšanja lastnega rezultata, zaradi zdravja, zaradi priprave na neko drugo aktivnost, kjer bomo potrebovali določeno mero kondicije. Tečemo lahko zaradi drugih ali zaradi sebe. Tečemo lahko, ker so spet tisti meseci v letu, ko se je potrebno pripravit na sezono kopalk ali ker smo se tako pač odločili. Verjetno bi razlogov za tek lahko našteli kar nekaj.

CITAT ŠT 2.
»Tole me gloda že vse od prejšnje smučarske sezone… In nista me prepričali niti dve zlati olimpijski medalji, da bi si v mojih očeh zaslužila besedo z velikim ‘š’ … Šampionka?
V medijih je dala izjavo, da ima spoštovanje do športa. Ji verjamete? Povejte mi, kako naj svojim otrokom razložim, da drugo mesto ni dovolj dobro? Povejte mi, kaj si mislijo otroci, katerih pouk se ustavi, ker navijajo zanjo, ona pa bi se tisti dan najraje ustavila sredi proge in šla v hotel? Tole ni ‘role model’ za moje otroke … Jaz jih učim, da je šport narejen tako, da enkrat zmaga en, drugič drug. Da se tekmece spoštuje, se jim da roko, ko so boljši in da se naj iz poraza razvije dodatna trma, zagnanost in motivacija … V mojih očeh je Šampion nekdo, ki s pokončno glavo prizna poraz, te pogleda v oči, se nasmehne in ti/si obljubi, da se bo še naprej boril in v borbi neskončno užival. Ker šport je igra … Tudi igra emocij in odgovornosti.
Očitno več kot pribito drži, da je sreča resnično pot in ne cilj! In če so vsi cilji doseženi, je mogoče res čas, da najde novo pot, na kateri se bo spet smejala …«
Tina Pustovrh Puc, specialistka za kondicijski trening, vir FB
IN KJE SE CITATA SREČATA?
Tisto, o čemer bi danes želel razpredati, je vsem dobro znan rek: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Osebno verjamem, da je početje smiselno toliko časa, dokler v njem rastem ali uživam. Ne vidim namreč razloga, da bi z določeno aktivnostjo nadaljeval, če mi nadaljevanje početja ne ponuja možnosti izboljšati svojo tehniko ali pa mi, preprosto povedano, ne izvabi nasmeha na obraz in v meni sproži tisti čudovit občutek, ko celo telo kriči: »Šeee!!!«
Dokler ostajam v temu okvirju, ki sem si ga določil sam (spet drug si morda lahko zada popolnoma drugačne razloge za početje in to je potrebno spoštovati), bi preprosto rekli, da v dejanju uživam. Menim, da je to osnovna sestavina tega, kar naj bi šport bil. Dokler tečem radosten, bom vedno neobremenjen, če danes ne bo padel moj osebni rekord ali pa me bo morda prehitel moj večni rival. Zmaga je pač ena od plati medalje, ki jo prinese šport in poraz je druga.
Žalosten sem, ko opazujem rekreativne tekače, kolesarje in druge kvazi športnike, ki v želji po polnjenju ega vase mečejo cel kup stvari, ki bi jih na kakršnekoli srednje resnem tekmovanju takoj izločilo z etiketo dopingiran.
Ne razumem, kje je smisel metati svoje zdravje skozi okno zato, da se bom lahko pohvalil otrokom, da sem bil sedmi na tem in tem maratonu? Nesprejemljivo, a vendar razumljivo je, ko nek profesionalni športnik, ki živi od svojih dosežkov, poseže po substancah, ki bi mu dale presežek. Sponzorje sedmo mesto neprimerno manj zanima od kolajne…in bronasta pač ni tako dobra kot zlata. Razumem, da si tak dopingiran športnik kupuje svojo delovno dobo in logično je, če seveda ne bo padel na doping testu, da bo s ščepec boljšim rezultatom od sponzorjev prejel za kakšno leto več penzije. Ponavljam, da v neki sprijeni logiki preživetja takega profesionalca razumem, a njegovega početja iz več razlogov nikakor ne odobravam.
Sedaj pa se vrnimo k nam, navadnim smrtnikom. K meni, ki nisem nikdar v življenju posegel po nekem rezultatu, ki bi se zapisal na svetovni ravni, k tebi, ki tečeš deset let, a se na maratonu še vedno nisi prebil pod 2 uri in pol (kar je, mimogrede, noro dober rezultat!!!), k tvojemu znancu, ki teče, da bi svoje neizživete sanje po biti dober izrazil vsaj v zmagi na maratonu, kjer ni veliko udeležencev, ki bi mu predstavljali resnejšo konkurenco, k njej, ki je začela tekati, da bi zadnjica malo zlezla skupaj, blablabla, blablabla.
Zakaj bi kdorkoli med nami našel le en kolikor toliko smiseln razlog, da bi s pomočjo dopinga lovil rezultat na nekem maratonu nekih src ali salame zmletih piščancev? Ali smo res postali družba, ki je do te mere degenerirana, da rekreacijo, ki naj bi bila v prvi meri zabava, spreminjamo v še eno področje, ki postaja vir naših frustracij? Ali se ne odloča ogromno ljudi za tek zato, da bi svojo dnevno dozo stresa zmanjšali in ne povečali?
Deli naprej ...
Robert Hönn
Robert Hönn

Praksa joge je stalnica njegovega vsakdanjika od leta 1996, ko se je z njo srečal kot obliko rehabilitacije po poškodbi ramena. Skozi leta jo je spoznaval skozi različne šole in tradicije in s časom oblikoval svoj pristop k praksi.

Objav: 210